Pozdravljeni!

Mami se iztekajo dnevi, ker je zelo hudo bolna. Poleg tega ne želi nobenih obiskov, zavrača kakršen koli pogovor, vsekakor pa ne sprejema svoje bolezni, govori, da se je prehladila, da je utrujena ipd. pa čeprav je pod vplivom zdravil, bi ji morda lahko kaj “ušlo”, pa še vedno noče in misli, da jaz nič ne vem. Zato bo zanjo umiranje zelo težko, ker ne sprejme sebe in bolezni ipd.

Ona še vedno dela načrte in govori kako dr nič ne vedo ipd. Pa saj s sorodniki je tudi vedno imela takšen odnos, zato ne želi nikogar blizu. Še sestro in zdravnika je komaj sprejela, kaj šele ko omenim, da je kdo poklical.

Vem samo iz njenega dnevnika, da bi bila rada pokopana na morju in to željo ji bom uresničila, če se bo dalo. Kako se bodo sorodniki poslovili od nje pa še ne vem, saj klasičnega pokopa ne bo, obiskov pa tudi ne sprejema.

Če tiho sedim ob postelji, da ne bi bila sama, pravi da kaj spim zraven nje in da bi rada bila sama in imela mir. Tako se je pač odločila. Malo me sicer skrbi, ker vem, da ima s sorodniki neporavnane račune in ker vem, da bi se bilo pametno videti z njimi, vendar vse odklanja. Ko ji omenim njeno mati, pravi, da ona bi se na njenem mestu povlekla nekam in ne spraševala kako je z njo. Ja, moja mama je en čuden patron. Meni, ki sem ji bila najbljižja in skrbela zanjo zadnja leta, ko je potrebaovala več moči, je vse skrivala, kako naj šele to deli z drugimi. Rada bi ,da jo ohranijo v lepem spominu. Zakaj bi se morali poslavljati, saj s smrtjo ni konec življenja, ali pač?! No, tako kot se bo razpletlo se bo najboljše. Vredno je upoštevati mamine želje ipd, ter se manj ozirati na svojce. Saj prej pa zanjo niso naredili resnično ničesar. Pa saj ne očitam, da ne bo pomote, samo takšen odnos so imeli. Oni že vedo zakaj, ne?!

Kako pa bi vi ravnali, če bi bili na mojem mestu, kako naj omogočim sorodnikom, da se poslovijo od nje, kdaj in kako?! Ker bo pogkop na morju in ne bo veliko ljudi, ne vem kako se bodo svojci poslovili od nje. Ali jim moram dati možnost?! Ali naj se oziram kako bi oni želeli? Saj veste kaj ljudje delajo najrajši za hrbtom…

Vidim, da vas je veliko, ki ste dali takšno izkušnjo že skozi in morda izrazite svoj pogled… Za vsak odgovor bom hvaležna, ker veliko kolebam ipd, kako se bo vse skupaj končalo.

m

Spoštovana!

Ne morem reči, kaj bi sama storila na Vašem mestu! Ko pride človek v tako situacijo, razmišlja povsem drugače.
Želje umirajočega – če je le mogoče, in običajno je, jih je potrebno uresničiti.
Svojci: kakšen pa je Vaš odnos do njih? Ali se lahko samo srečate z njimi, jim razložite situacijo in se pogovorite. Kdor od njih bi jo žežel obiskati naj jo obišče brez predhodne najave. Mogoče ga ne bo zavrnila, ko bo enkrat v stanovanju. Če ga ne bo sorejela, je to njena pravica in Vi si nimate kaj očitati.
Ob njen ste lahko popolnoma tiho, lahko tudi berete, če se ne želi pogovarjati.
Mogoče Vas odganja zato, ker je od vsega utrujena in bi rada odšla. Če pa ste poleg, ker jo imate radi in bi želeli, da še živi, pa ne more oditi.

Zgodilo se bo kar se mora in kot se mora zgoditi.

LP

Ti mamo najbolje poznaš in boš vedela oceniti ali svojcev res ne želi videti (npr. ker niso imeli dobrih odnosov) ali pa se samo boji sprejeti resnico. Jaz bi skušala uresničiti mamine želje, če bi vedela, da si resnično želi tako kot pravi.

Spoštovani!

Vem, da ste v situaciji, ki je v marsičem brezizhodna, vendar ne obupajte. Naredimo pač, kar moremo. Sorodnikom ali obiskovalcem morda povemo diskretno, kako je, upoštevamo mamino željo, vendar tudi ne odklanjajmo obiskov (če ni res potrebno) kar tako, saj upoštevamo, da pridejo več ali manj dobronamerno.
(Ne poznam Vaše situacije, jaz samo mislim tako, vem pa, kako je kdaj težko.)
Predvsem se veliko pogovarjajta, kolikor pač zmore, uredite tudi stvari, ki so neporavnane ali se dogovorite, kako in kdo naj poskrbi.
Glede pokopa in ob smrti: upoštevajte njeno željo. Morda ne bi bilo napačno, če se poslovite v ožjem družinskem krogu.

Lepo pozdravljam in želim vse dobro, Darko Ž.