ŠLO JE ČEZ VSE MEJE…
…ko prebiram tale forum, vidim da težav ni samo pri nas. Imam 8 letni partnerski odnos, ki je bil daleč najboljši in najlepši v letu moje nosečnosti (načrtovana). Imava dve leti starega sina, ki v zadnjem času zganja precejšnjo agresijo in trmo. Začela sem se spraševati, od kje? Res je malo je “tako obdobje”, večji del pa pripisujem neurejenem partnerskem odnosu…včeraj je zadeva prešla vse meje…dejstva:
1. po sinovem rojstvu, je postalo jasno, da je on številka 1, sledi partner in nato jaz
2. menim, da sem dobra mama, gospodinja in partner do postelje, potem se zadeva popolnoma ustavi (preprosto mi ni do seksa)
3. vedno sem na zadnjem mestu – jem ponoči, ko se vse umiri – posledica je vidna v naraščanju kilogramov
4. ostala sem brez službe, zato pomagam partnerju, ki ima svoje podjetje – on dela zelo veliko – menim, da je deloholik – z njegovim pojansilom, da mora poskrbeti, da bomo imeli od česa živet, sama imam diplomo in venomer poslušam, “kolk sem glupa” in da se mi itak vsi smejijo (poslovno področje)…sicer sem skromna, ne privoščim si nič…kadar potrebujem denar za trgovino ali otroka, prosim in ga dobim…nič ne rečem…čeprav se tukaj vse skupaj neha
5. posledično sva s sinom ves čas sama, skupaj smo pol ure dnevno, ko dam sina spat, me čaka kuninja in cunje…
6. otrokova vzgoja ni usklajena – sama se trudim, da če je enkrat NE je NE za vedno, partner ima sistem enkrat NE in enkrat DA (otrok je zmeden)
7. pretirano hitra vzkipljivost, agresivno (verbalno), sovražno, ponižujoče parnterjevo vedenje polno groženj s smrtjo me spravlja v obup…moja samopodoba je tako načeta, da je sploh več ni…besedno obračunavanje izvaja tudi pred otrokom, čeprav sem ga ničkolikorat prosila, naj tega ne počne
8. takrat, ko imam sin “dan”, se zelo podobno vede do njega, če kaj rečem pravi, da je to posledica moje dvoletne vzgoje, čeprav imam občutek, da ga otrok sploh ne zanima: ne vidi ga ko je priden, ko je poreden se dere nanj, ko ga prosim za pomoč pri čisto vsakdanjih rečeh, se naredi da me ne sliši (še na stranišče ne morem, sin pride za mano)
9. sama (ne pred otrokom) mu povem, kaj se mi ne zdi v redu…ker noče slišati, začnem najedat, da mu vsaj malo vzbudim pozornost, sledi prepir in znana zgodba poniževanja…z večno pripombo, da sem zrela za psihiatra
10. včeraj je zadeva prišla tako daleč, da je otroku pred mano rekel, da bom odšla za vedno…da mi preveč gleda skozi prste (verjetno se nanaša na dejstvo, da kadim…nikoli doma, nikoli pred njim, nikoli pred otrokom, vedno takrat ko sem sama) in da imam do srede čas, da uredim na socialni, če ne bo on ukrepal po svoje
To so le majhni delčki težav, ne zmorem več, prosim za pomoč!
Pozdrav!
Ob vaši zgodbi ostanem kar brez besed. Kod da bi vam zmanjkovalo moči, da bi se še naprej borili. Kajti vajin zakon je poln borbe in premagovanja drugega. Ob vsem tem trudu in prizadevanju, da bi našli stik in skupna stališča s partnerjem vsaj pri vzgoji, ob tem pa še dveletni otrok, ki je poln trme in svojih stisk, se vam najverjetneje res prebuja občutek, da ste sami za vse in da ne zmorete več. Partner, kot opisujete je veliko zaposlen, saj ima svoje podjetje, zato so tudi bremena starševstva predvsem na vas. Težko je ob tako majhnem otroku, vse sam, ob tem pa ste še nenehno v konfliktu s partnerjem, kar vam vzame veliko energije v materinstvu in svojem življenju.
KOt pišete, je vajin odnos bil daleč najlepši v času vaše nosečnosti. Kaj se je spremenilo, ko je prišel otrok? Katera čutenja je v vama (v možu) prebudil dojenček, da so se v odnosu zamajala tla in vidva kot partnerja neč ne najdeta stika? Kajti pričakovati otroka in se ga veseliti je velikokrat zelo drugače, kot otroka dobiti in začutiti. Težko je za par, ko pride nov član, predvsem če je prvi, saj se odnos popolnoma spremeni. Ne vem, koliko sta resnično bila pripravljena na spremembo, ki je prišla z rojstvom novega člana? In kaj je to prebudilo v vašem možu?
Res pa je tudi, da je v obdobju družine z majhnimi otroki to čas, ko je zakon ali partnerski odnos najbolj na prepihu. Počneš vse, gradiš, imaš otroke, si zaposlen (kar v današnjih službah ni preprosto, saj ti časi niso naklonjeni družini), morda se še izobražuješ… Vse to pa je za par, ki nima trdnih temeljev lahko zelo stresno in težko. Njemu ni lahko, saj od vseh pritiskov in stisk, ki se mu prebujajo beži v delo, vam ni lahko, saj ostajate sami in nerazumljeni, ob tem pa ni nikogar, ki bi vama pokazal pot iz težav, ki so vedno večje in vedno bolj rušilne.
Priporočala bi vama, da poiščeta pomoč, saj bosta sama težko našla pot. Je vredno, ko čez nekaj let pogledaš nazaj, veliko bolj umirjen in sproščen ter trden v odnosu, kot pa razsut in razbolel, ker nisi našel poti, ki bi te umirila in ti dala varnost v zakonu.
Vse dobro vama želim v prihodnje in verjamem, da zmoreta najti pot iz nastale stiske, pa srečno.
Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]
Če prav razumem, se mož želi ločiti in vam je do srede postavil rok, ko naj bi se ali kaj spremenilo ali gresta narazen. Verjetno je mož tudi že razmislil o zadevi in namerava zahtevati skrbništvo, ker je zaposlen, torej ima prihodke…in verjetno bo našel veliko vaših napak, da bi mu bil otrok dodeljen, tako vsaj jaz razumem vaše pisanje na koncu…
Če pa začnem od začetka: Kakšen je bil vajin odnos pred nosečnostjo? Zakaj je bil v nosečnosti najboljši ODNOS? Je bil to res odnos ali sta bila oba srečna v pričakovanju novega začetka, med vama pa ravno pravega odnosa ni bilo, pa še pri spolnosti je bilo rešeno, ker ste bila pač noseča in mož ni rinil v vas?
In po porodu vrstni red: otrok, mož in vi??
Na vašem mestu bi najprej spremenila ta vrstni red. Na prvem mestu ste vi sama, potem naj bo vaš odnos z možem (torej vi in mož) in vidva skupaj sta takoj za vami, potem pa seveda vajina skupna skrb :otrok! Ampak šele, ko je urejen vajin odnos, sta lahko dobra starša otroku!
Seveda, če izpustimo odnose, je na prvem mestu otrok. Ker pri dveh letih še ni sposoben samostojnega življenja, sta zato starša 8ali skrbnika), ki za njega skrbita, zadovoljujeta njegove potrebe po hrani, obleki, toplem domu in ljubezni (čustvih, sreči, veselju).
Očitno se pri vas vse preveč vrtite okoli materialnih potreb (kuhanje, pospravljanje, služba….) in nič okoli pozornosti, spoštovanja, igre, veselja…-odnosov.
Torej jaz bi vam predlagala, da predlagate možu najprej en konkreten pogovor. Da se nebi prenaglil s tem svojim predlogom s socialno in vašim nepreklicnim odhodom…..
Verjetno pa dalje ne bosta zmogla sama reševati zadev, zato predlagajte možu, da se umiri in da si skupaj poiščeta pomoč-strokovnjaka, ki bi vaju nekako vodil skozi pogovor in odkrivanje vzrokov za vajine težave.
Tako kot ste v stiski vi, ki ste utrujena, ponižana in zmedena-verjemite, da je tudi vaš mož v stiski.
Najprej poskusite od njega izvedeti, če mu je do tega, da bi vajin odnos rešila, spremenila, se ponovno zbližala- sodelovati bi morala oba.
Če bi vidva uspela vsaj delno razrešiti te neznosne odnose med vama, bi tudi na otroka vplivalo zelo hitro in zelo pozitivno.
Tudi če samo do sporazumne ločitve v prid otroka, saj morata tudi za ločitev biti dva zrela in preudarna človeka, da bi lahko v dani situaciji za otroka poskrbela najbolje. V tem primeru, če vajinega odnosa ni moč več rešiti, naj pa le bo otrok št. 1!
Srečno in lep pozdrav!
tole me je zelo prizadelo. in spomnilo na čas, ko sva midva imela majhna otroka. Pri naju je bilo tako: seks je bil možu vedno najpomembnejši. Če ga par dni ni bilo, je postal siten, zadirčen, skratka, za nagnat. ampak jaz sem izračunala, da je bolje, da se kdaj pa kdaj potrudim in se malo prisilim, pa saj potem mi je navsezadnje še zapasalo. sam začet je blo treba. in kot čudež-po seksu je bil možek kot ovčka, vse bi naredil zame. in najin zakon je postajal vedno boljši, danes je pa tako: otroka sta odrasla, jaz jih imam 45, mož pa 49 in je pogosto zaspan, jaz pa bi. in če en teden ni seksa, postanem jaz sitna, razdražljiva-za nagnat! in mu vse to tudi povem! zdaj se mora pa on potrudit za mene, tudi če se mu ne da. tako ti samo hočem povedat, mogoče je to vzrok. praviš, da ti ni do seksa. seveda, zmatrana si. ampak daj se mal “ponižaj”, boš vsaj videla, če je to to. In če je, bo potem posledično vse šlo na boljš in ti bo tudi več do spolnosti, zagotovo. ne zdaj pljuvat po meni,da me je ponižal, jaz ne vzamem tako. kaj pa tisto, da je to zakonska dolžnost? saj veste, po starem mišljenju, ki pa tudi ni bilo zmeraj napačno! želim ti, da bi vama šlo na bolje. Res, prav hudo mi je , ko sem prebrala …
POzdravljeni!
Možnost brezplačne partnerske terapije je na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani (Prešernov trg 4; tel: 01 200 67 60), vendar so kar dolge čakalne vrste.
Ostali centri opravljajo storitve za plačilo, za ceno najbolje da preverite pri njih.
Naj Vam naštejem nekaj centrov po Sloveniji, kamor se lahko obrnete v Vaši situaciji:
Ljubljana: družinski center Kairos: 031 543 573
Ljubljana: Center za družinsko in zakonsko terapijo Stik: 01 430 46 14
Celje: Družinski inštitut Bližina: 03 492 55 80
Kranj: Zakonski in družinski inštitut Krog: 04 23 66 088
Maribor: Družinski cenetr Mir: 02 23 45 800
Novo mesto: Zakonski in družinski inštitut Novo mesto: 07 33 21 133
Ptuj: Zakonski in družinski center, Midva: 041/867-856
V vseh teh centrih opravljajo terapevtsko delo specialisti zakonske in družinske terapije.
Vse dobro Vam želim!
Sabina Stanovnik
Moje mnenje je,da tvoj mož je tempiran s strani dejavosti,ki jo opravlja.
A to ne opravičuje dejstva,da se tako grdo verbalno znaša na tebe in posledično tudi na malo bitje,ki pa je otrok vaju obeh.
Več,kot prezaposlenost z njegove strani in zanemarjenost vaju obeh,se meni vse bolj dozdeva,da gre za njegov egoizem in nastopaštvo.
Hoče biti glavni in naj se ve,kdo nosi k hiši denar.Sem prepričana,da ima karakterno “hibo”,ki jo je pridelal še v času,ko ni poznal tebe.To so verjetno vzorci ali zametki nečesa,iz otroštva,kar je prišlo sedaj na dan in do velikega izraza.
Koliko je sam pripravljen razumeti sebe in uvideti,da tudi sam ni tisto,kar bi bilo dobro,da bi bil-vsaj zate.
Pridružiti se vama,ti prisluhniti,malo pomagati…
Ti nisi železna lejdi,ki zmore vse sama,za plačilo,pa je nagrajena z grajanjem .
Kaj te straši o ločitvi?Kje ima tukaj on interes?
Vedno je vredno poiskusiti,ne pa izsiliti.Če ne gre,če ni skupnih točk….Bog pomagaj,še so rešitve…
Želim vam vse dobro,preudarnih in tehtnih odločitev!
Pa kako lahko dopustiš, da nekdo tako pometa s tabo? Pa tudi če je oče vajinega otroka? Kje je tvoja samozavest, spoštovanje same sebe? Mislim, da moraš to prvo rešit in udarit po mizi, ker bodo sicer posledice na otroku hude. Pri takem bolanem odnosu namreč nažalost vedno ta kratko potegnejo nič krivi otroci, ki vlečejo vzorce iz primarne družine celo življenje. Zaradi otroka se moraš spraviti v red. Ker edino sam sebe lahko človek spremeni. Moža ne boš, če se ne bo hotel sam.
Ma ne vem no, tele grožnje s smrtjo so me zbodle v oči.
Čigavo smrtjo, tvojo ali njegovo?
Če grozi tebi poišči pomoč in čimprej stran od njega.
Če grozi, da bo storil samomor pa mu morda lahko pomagaš in rešiš vašo družino. Morda, a le z njegovo voljo in željo in spremembo življenjskega sloga in dinamike v vaši družini.
Vsekakor si čimprej poišči svojo službo, rešiti moraš sebe in otroka.