slabše socializiran otrok
Pozdravljeni!
Že nekaj časa me muči,da se moja hči slabo počuti v šoli.Občutek ima,da se z njo drugi otroci nočejo igrati in,da je ne marajo,kar pa sploh ni res.Le posebej ne rinejo vanjo,če pa že,so ji zoprni,ker “ji težijo”.Osamlena je in pogreša pravo prijateljico.Stara je 7 let.
Ne vem,ali je to povezano s samopodobo,ali z okoliščinami,ker res živi pretežno med odraslimi.Dvakrat na teden hodi na balet,kjer pride,odpleše in gre.Najbolje se počiti doma,kjer je varna in ljubljena.
Ne vem,kaj naj ji rečem,kako naj ji pomagam in kako bi se bilo pametno obnašati do nje.
Lep pozdrav!
Tak je tudi moj starejši sin, star 4,5 let. Večinoma se drži bolj zase. Nikoli ne gre sam do otrok ali pa da bi jih kaj spraševal, medtem ko je pri komunikaciji z odraslimi brez zadržkov in sigurno z odraslimi komunicira bolj kot povprečni otroci. V vrtcu se sam igra, riše, sestavlja z otroki se druži, če ga že kdo kaj vpraša. Nikoli se nobenega otroka, ki pride na obisk ne veseli, ali pa da bi sam izrazil željo da gremo kam, pa se že od rojstva družimo z njegovimi vrstniki, pa ne pomaga nič. Je pa res, da ga zanimajo bolj pogovori odraslih, zanimajo ga predvsem stvari, na katere vrstniki žal ne znajo odgovarjati, saj moram še jaz pošteno razmislit kaj rečt.
Ta mali pa je pravo nasportje.
Capek,
vedno znova dobim potrditev, da ljudje precej točno vedo, kje leži povod, jedro, izvor neke težave, samo preprosto ugledati tega ne morejo.
Prepričana sem, da bo to kar že sami ugotavljate res vzrok. Deklica živi večinoma med odraslimi. Seveda jo narava usmerja k vrstnikom, želi si njihove družbe, pozornosti, igre …, toda!
Vrstniki so takoooo drugačni, odnosi med njimi so veliko bolj napeti, “grobi”, neposredni, zahtevni, provokativni, kot odnosi odrasli – otrok,še posebej, če so ti odrasli otroku naklonjeni. Temu lahko rečeva: vaša hči živi v mehkem okolju. Res pa je, da se prav zato ne uči nekaterih socialnih veščin, ki jih dobro in mimogrede osvajajo vrstniki v svojih medsebojnih interakcijah.
Rekla bi, da je razdvojena. Rada bi prijateljstvo (vidi ga med vrstnicami) toda ali ga zna vzpostaviti? Z odraslimi da, kaj pa z vrstnicami? Zato ji odnosi z vrstnicami hitro postanejo naporni in jih prekine.
Preprosto, smiselno bi bilo deklici omogočiti čimveč stikov z vrstniki.
Še posebej sedaj, ko so počitnice. Npr. pojdite skupaj z neko družino, ki ima podobno stare otroke na izlet, dopust, jih povabite k sebi. Veliko dobrih stikov ljudje navežejo v hribih, na kakšni prireditvi in podobno.
Poskusite zagotoviti, da bo v začetku z eno vrstnico, šele nato z večinimi.
Verjamem, da vam bo uspelo. Deklica pa mora začutiti, da je tudi v prijateljskih odnosih varna in ljubljena – samo tako si jih bo želela in se bo za njih pripravljena potruditi.
LP
FRancka
Jaz bi rekla, da je tak način odzivanja značilen za otroke, ki so odraščali pretežno v družbi odraslih. Tisto druženje z vrstniki nekajkrat na leto ne spremeni stvari. Najbrž je tak otrok tudi relativno pozno šel v vrtec (od treh, štirih let naprej) in z njim so se odrasli okoli njega zelo veliko ukvarjali, mu stvari razlagali, ga poučevali, mu brali in je tudi verjetno navajen, da se v družini stvari vrtijo pretežno okoli njega. Tak otrok je v družbi vrstnikov precej nebogljen, težko razume njihova pravila igre in težko se prilagaja drugim. Težko tudi popušča in dela kompromise, zato se najraje igra sam.
Bodite strpni, povabite sami kakšno njeno sošolko na obisk, ko bo vaša hči zraven, potem pa ju pustite, da se sami zaigrata. Pač spodbujajte stike otroka z vrstniki, lahko priredite kakšen piknik, na katerega naj punca povabi tiste, ki so ji najbolj blizu. Mogoče ste doma tudi preveč zaščitniški do nje in se zato v drugem okolju, kjer tega ni, slabo počuti. Naj sama doma opravi kakšno stvar, dajte ji določene zadolžitve (če jih še nima) in v kolikor ji radi izpoljujete vse želje, se temu odrecite. Možno je namreč (čisto po domače povedano), da se otrok doma preveč dobro počuti in se čuti popolnoma zaščitenega od zunanjih manj prijetnih vplivov, zato se drugega okolja in drugih ljudi raje izogiba.
Kakor da berem o sebi, ko sem bila stara okoli 10 let.
Pri meni je sicer vzrok Aspergerjev sindrom, vendar je veliko odvisno od karakterja otroka, morda ni še tako zrela kot vrstniki, ali pa je celo bolj.
Pri meni je bilo tako nekje do 16 leta, sedaj je malo boljše vendar ne veliko.
Prepričana sem, da se bo tudi to obrnilo na boljše.
lp.