Imam skoraj 4 mesece staro hčerkico, ki je res pridna. V bistvu skoraj nič ne joče in je kar rada v stolčku ali vozičku. Jasno jaz med tem časom kaj postorim. Nekako se ne morem znebiti slabe vesti, ker jo pač večkrat odložim, da kaj naredim. Nasplošno me stalno skrbi, da je nimam dovolj zunaj, da ji ne dovolj govorim, pojem.. Saj če realno pomislim, sem stalno z njo, ampak tisti občutek kar vztraja.
Zanima me če je še katera imela tak občutek in če je to normalno.
Tina

Moja punčka je ravno tolko stara, pa je tudi pridna in se da veliko naredit. Mislim, da ni razloga za slabo vest, če bi bilo otroku hudo bi že jokal. Ne vem, meni se zdi, da se s tem, ko je v stolčku v istem prostoru ko ti delaš, samo uči in zabava. Jo pač malo več pocrklaj tisti čas, ko sta zares sami, pa ne boš imela slabe vesti.
Cel dan pa res ni treba samo peti in se pogovarjati, se lahko zgodi, da se bo navadila, da se vse vrti samo okoli nje…potem bodo sele problemi…to se je zgodiilo moji prijateljici, ki mora biti pri 2 letni puncki doma in ne v sluzbi, ker je tamala cisto zivcna.

Tudi jaz sem imela enake občutke. Razlagalala sem si, da sem vendar zato na porodniški, da se čim-več ukvarjam z otrokom.
Nikar ne imej slabe vesti. Vesela bodi, da je otroček toliko nezahteven, da je zadovoljna že s tem, da je nekje v tvoji bližini. Hčerka se bo tudi hitreje sama igrala, bo hitreje samostojna.
Prej ali slej je namreč potrebno iti v službo in takrat imaš popoldan zgolj nekaj uric časa, da postoriš vse potrebno in se poleg tega tudi ukvarjaš z otrokom.

LP; Andreja.

Moji občutki so bili in so še vedno enaki. Še vedno, ko opravljam svoja dela in se moji deklici lepo igrata imam slabo vest, da nisem z njima. Samo ta slaba vest hitro mine, saj mi pokažeta kdaj in koliko me potrebujeta zase.Nekateri otroci želijo stalen stik, tudi telesni in direktno pozornost, drugi pa uživajo tudi v stolčkih in stajicah,ko okolico samo opazujejo.Dokler je deklica dobro razpoložena, slaba vest ni potrebna.Če bo potrebovala več ,,pozornosti,, ti bo sama pokazala, kaj si želi. Uživajta, saj tudi z opzaovanjem mamice pri delu, otroci sprejemajo veliko informacij.
Lep pozdrav! Tanja

Draga Tina,

pri prvem otroku imaš pogosto ta občutek. Rada bi ti povedala, da nekaj časa moraš tudi imeti za sebe, za stvari, ki jih moraš postoriti. Ker stalno vpikavanje v otroka ni zanj in ne zate preveč dobro. Otroku daj vzpodbudo, tako da bo lahko se z nečim igral in s tem razvojal svojo samostojnost. Stvar je sledeča: pri prvem otroku smo se vsi vpikavali v njega, glej tole, pa tole, kako lepo je to in z njim stalno ukvarjali. Sam se pa nič ni znal igrat, vedno je hotel koga s sabo in do je zelo naporno, niti za njega ni bilo dobro. Ko sem nato rodila pučnko, smo se z njim moragli več ukvarjati kot z njo, kar je tudi zdaj še tako. Mala je bolj samostojna, bolj se zna igrati in več sama odkrije. Zdaj, pri dveh letih in pol, zna voziti trokolo, z miško sledi piki na ekranu in tako naprej. Zelim povedati to, da ne rabiš imeti slabe vesti, saj moraš nekaj časa nakloniti tudi partnerju, da ne bo na dolgi rok prišlo do trenj med vama in si ne bosta imela nič več za povedati. Midva z možem sva še ujela zadnji vlak, ker sva se prej samo posvečala sinu. Ukvarjaj se z otrokom po lastnem občutku, daj mu malo za dihat, pogojno pa poslušaj nasvete babic in drugih ljudi. Pa veliko veselja ti želi
Simona