Zgodba se začne nekako takole. Nikoli nisem ravno pokala od samozavesti, zdrave samopodobe. Ko gre življenje navzgor ti občutki seveda naraščajo, ko je obratno, gre vse navzdol. Vsaj pri meni. Moško ženski odnosi so moja šibka točka. Ko me je nekaj let nazaj zavrnil tako rekoč skoraj edini moški, ki mi je bil v celoti všeč, ( pustimo ob strani, da sem bila neizkušena, mlada in naivna in da danes ni niti najmanjsega razloga, da bi bil res vseč, izkazal se je za težkega manipulatorja, pokvarjenca) se je seveda še tista »samozavest«, ki sem jo premogla, pozitiven občutek o sebi, svoji zunanji podobi, sesul.
Dejstvo je, da nismo nikoli vsem vseč, najsi gre za katerikoli vidik. Od zavrnitve dalje, se počutim še vedno kot »zavrnjeno blago«. Četudi dobim pozitivno povratno informacijo, se mi moški nasmehne, sem opažena, se redko tudi sama nasmehnem , težko prosim za pomoč, ko jo potrebujem, kljub zavedanju, da moški radi pomagajo, se dokažejo, kot koristni, super moški. Celo privlači jih kanček potrebe po pomoči, saj v njih prebudi zaščitniški instinkt. Vem, da mi manjka kanček ženskosti, ko se obnašam, da nikogar ne potrebujem. Vse rada naredim sama, če se le da. Občutek samozadostnosti mi tudi ni tuj. Odvisno od obdobja…
Pravijo, da za vsako negativno izkušnjo potrebuješ nato pet pozitivnih, da se stvari radikalno premaknejo. Kje bom pridobila tooliko pozitivnih izkušenj v mojem vsakdanjem življenju preprosto ne vem, zlasti ob dejstvu, da mam številne slabe iz otroštva tudi s svojim očetom, nasilnežem.
Ker sem že stara 30+ me zabave, diskoteke ne zanimajo kaj prida, niti nimam prave družbe za to, ker je moja družba zapečkarska, bodisi imajo že družine. Internet odpade ( sem poskusila, preživela občutno preveč časa na straneh namenjene spoznavanju ljudi, se ne obnese, ker je naposled osebni stik precej drugačen kot preko spleta).
Rada bi postala bolj samozavestna, sproščena v interakciji z moškimi. Ne iščem, ne želim si zveze, že nekaj časa več ne.
Nekatere ženske prisegajo na afirmacije. Meni se ne zdi smiselno, da si prigovarjam, da lahko dobim, zapeljem kogar hočem. Navsezadnje, če karikiram, kopijo Leonarda Di Capria, če v to pač ne verjamem.
Kako preseči stanje slabe samopodobe in biti samozavestnejši v interakciji z nasprotnim spolom, po možnosti brez brez strokovne pomoči?

Hvala za vaše prispevke k debati.

Po mojem ne moreš ločiti samozavesti do moških in samozavesti do žensk … Bodi bolj samozavestna na sploh. In nabiraj dobre izkušnje pri obeh spolih, poleg tega si verjetno že kaj pozitivnega doživela, pa se ti je zdelo preveč malenkostno, da bi to štela med takšne izkušnje.

Tudi jaz težko prosim za pomoč. To je treba tako rekoč vaditi. Ne začni z ogromnimi projekti, ampak recimo prosiš sodelavca, sodelavko, če ti lahko nekaj razloži/posodi/naredi namesto tebe/prinese sendvič …. nekaj malega pač (ne vem, kje in kaj delaš). Pozitivna izkušnja je tudi to, če ti kdo podrži vrata, če ti pomaga nesti težko blago v avto in podobno.
Naj ti postane pomembno tudi odzivanje žensk nate, ne samo moških. Torej da pridobiš tudi nove prijateljice, kolegice, da vidiš, da si simpatična tudi njim. Ne moreš biti ena slika za moške in druga za ženske. In mogoče ti bo lažje, če boš začela “vaditi” z ženskami in to potem samo prenesla na moške.

Pa sem, zagotovo, vsaj v nekem smislu. Nekaj razlogov je že podanih za takšno vedenje, ki je posledica.
Če povem drugače, bolj zadržana sem do moških, ki so mi vseč, ali pa obstaja celo kemija, kot pa tam, kjer tega ni. Vsaj občasno je temu tako. Zadnjič sem rabla neko ¨striktno moško pomoč,¨ in nisem prosila ta simpatičnega za pomoč, pač pa onega, ki je manj simpatičen… :S
Vem, da se bere noro, ampak življenje ni pocukran Hollywoodski film.

Meni se zdi, da gre bolj kot za slabo samopodobo, za neizkušenost v odnosih med moškim in žensko. Te stvari sam precej dobro razumem, saj sem tudi jaz imel velike težave na tem področju, ki pa so bile tudi posledica odnosov in vzgoje doma. Šele sedaj v starosti blizu tridesetih let sem prišel na zeleno vejo na tem področju. Najtežje si je priznati, da marsičesa ne veš in se moraš nanovo prebiti skozi stvari, hkrati je tudi težko priznati, da so ti ljudje ki jih imaš rad s svojimi dejanji nenamerno povzročili težko popravljivo socialno škodo. Vendar če tega ne narediš, boš celotno življenje neuspešen.

Zdravo,

Mogoče si pa podzavestno izbrala “bolj sposobnega” (4D the given task) moškega in “simpatičnost” ni imelo nobene veljavne vloge.

Glede ostalega: Nekateri bodo dali celo morje afer, slabih pecanj skozi in se bodo pobrali, za druge je že ena takšna izkušnja dovolj, da zaprejo vrata (in okna). Pri tebi je ta meja drastično znižana zaradi, kot si že omenila, travm iz osnovne družbene celice – družine (nasilniški Oče). Ker ta odnos ni “štimal”, težko zaupaš, navežeš stik. Ko in če boš to rešila, šele potem se ti bo samozavest, v donosu do moških tudi res spremenila.
Zakaj in kako je bil Oče nasilen ? Alkohol ?

Drugače se pa strinjam, da (pre)velika samostojnost (pri ženski) odbija, ker potem se moški ne čuti potrebovanega. To danes ni nujno niti to, da zna ženska sama zamenjati tesnilko na pipi, temveč tudi recimo, če vozi boljši avto od njega, ima boljšo službo, npr., itn. Seveda pa takšna lahko dobi fino moško sponzorušo, ki jo vrti po svoje, vendar po vsej verjetnosti se takšna zgodba hitro zaključi.

In zakaj potem sploh vso to problematiziranje in razmišljanje/pisanje o tej tematiki, če navajaš, da tako ne iščeš in si ne želiš zveze?

[/quote]
Mogoče si pa podzavestno izbrala “bolj sposobnega” (4D the given task) moškega in “simpatičnost” ni imelo nobene veljavne vloge.

Ni šlo za nič posebnega. To zna narediti praktično vsak moški. Bilo pa je med njegovim službenim časom. Je pa tudi on deloval kljub 30 -tim ” sramežljiv?” Nekoliko zadržan, najina pogleda se nista dolgo zadržala, kljub nasmešku eden drugemu.

Zakaj in kako je bil Oče nasilen ? Alkohol ?

Tudi on je bil zlorabljen, pretepan, zanemarjen v otroštvu. Mislim, da je sovražil (in hkrati imel rad do neke mere) svojo mamo in da še danes prezira vse ženske, razen samozavestne in na položajih ,take, ki se znajo postaviti zase, ki mu znajo “zapreti gobec”. Slednje znam tudi sama in me čedalje bolj spoštuje, za razliko od mame. Mama je šibka, če bi mu kaj očitala, bi ji itak primazal par klofut, minimalno… Njegov problem je tudi bolestno ljubosumje, nezaupanje v mojo mamo, ker ji ni bil prvi spolni partner, kar bi on želel. Ne odgovarja mu preveč, a hkati je posesiven, ne more se ga otresti ( bi morala zbezati v drugo drzavo kot bivša zena), se jo oklepa, ji tako in drugače jemlje, krade življenje in svobodo 🙁

In zakaj potem sploh vso to problematiziranje in razmišljanje/pisanje o tej tematiki, če navajaš, da tako ne iščeš in si ne želiš zveze?[/quote]

Pišem z namenom, da bi mi mogoče vaši pogledi, nasveti, pomagali lažje navezati stik, (ko bi to želela ali potrebovala) oz. se odzvati na povabilo na kavo ( s strani moškega), ne da bi se počutila nelagodno zaradi lastnih, (kdaj tudi ” neutemeljenih”) zavor. Ali povedano drugače, brez “kaj pa če” scenarija. Čeprav mi je zdaj že jasno, da se to praviloma ne bo zgodilo, če bom nedostopna, kisla kot limona, da tudi moški znajo začutiti ženske… Ali drugače, povabijo te takrat, ko je ženska sproščena, zadovoljna, ko pa nisem v takem obdobju, pa malo mencajo, precenijo situacijo in oddidejo z voščilom ” lep dan ti želim”.

Mogoče si pa podzavestno izbrala “bolj sposobnega” (4D the given task) moškega in “simpatičnost” ni imelo nobene veljavne vloge.

Ni šlo za nič posebnega. To zna narediti praktično vsak moški. Bilo pa je med njegovim službenim časom. Je pa tudi on deloval kljub 30 -tim ” sramežljiv?” Nekoliko zadržan, najina pogleda se nista dolgo zadržala, kljub nasmešku eden drugemu.

Zakaj in kako je bil Oče nasilen ? Alkohol ?

Tudi on je bil zlorabljen, pretepan, zanemarjen v otroštvu. Mislim, da je sovražil (in hkrati imel rad do neke mere) svojo mamo in da še danes prezira vse ženske, razen samozavestne in na položajih ,take, ki se znajo postaviti zase, ki mu znajo “zapreti gobec”. Slednje znam tudi sama in me čedalje bolj spoštuje, za razliko od mame. Mama je šibka, če bi mu kaj očitala, bi ji itak primazal par klofut, minimalno… Njegov problem je tudi bolestno ljubosumje, nezaupanje v mojo mamo, ker ji ni bil prvi spolni partner, kar bi on želel. Ne odgovarja mu preveč, a hkati je posesiven, ne more se ga otresti ( bi morala zbezati v drugo drzavo kot bivša zena), se jo oklepa, ji tako in drugače jemlje, krade življenje in svobodo :([/quote][/quote]

Mama mu zelo odgovarja v vlogi služkinje, morda kdaj tudi mame, a to je bolj ali manj vse. Ne vede se do nje kot do partnerice, oz. zelo, zelo redko. Mislim, da tudi “njegov tip ženske” kar se videza tiče ni (bila). Pa je bila zelo lepa ženska, je marljiva, inteligentna, pa jo je uničil. Drugi moški, njeni oboževalci njega dni, bi jo nosili po rokah, vsaj tako se zdi, ali pa tudi ne, zaradi njenega nezavednega. Kaj vem.

Glede afirmacij.. vsaka misel, vsak stavek je afirmacija. Imaš pozitivne in negativne afirmacije. Če verjameš v svojo slabo samopodobo, ne prideš do boljše. Začni z pozitivnimi afirmacijami, ne jih odpikat, ker ne verjameš. Samo začni.. SEM SAMOZAVESTNA. CENIM SE. LJUBIM SE. Kako se ti zdi? Veš, četudi kaj ne vidimo, še ne pomeni, da ne obstaja. Zagotovo ne bo šlo čez noč, a se splača!!

Je bil potem to s strani Matere ali Očeta ali katerega drugega družinskega člana ?
To je potem precej razcepljena osebnost.

No načeloma je pravilno, da je ženska pač “podrejena”, ker preveč samosvoja (beri feministična) odbija stran moške ali privlači konflikt.

A je on že prej, preden si ti prišla na svet (ko sta hodila s tvojo Mamo) kaj kazal to nezadovoljstvo zaradi njene “predhodnje izkušenosti” ? Verjetno, da to ni edini, je pa sigurno glavni razlog zakaj nje ne spoštuje, vendar hej, je treba prej premisliti, preden se zapletaš z nekom.

Saj pravim, ko boš razčistila tole z Očetom oz. razumela kako se obnaša in zakaj (verjetno smo to ravnokar že razdelali), potem ta “prtljaga” ne bo več tvoja in boš osvobojena vsaj te zgodovine. Drugače pa drži, da moški začutimo tudi to “nedostopnost” oz. odsotnost pri ženski in temu primerno prilagodimo svoje obnašanje.
Ok dajmo v praksi: Nekdo te (v fizičnem svetu) povabi na pijačo ? Kaj ti gre po glavi ? Kakšen “kaj če” scenarij ? Kaj so te tvoje neutemeljene zavore ?
Načeloma imajo tudi moški nihanja razpoloženja, vendar to je normalno. Vsak ima dobre in slabe dneve. A ti si kdaj koga povabila na kavo ali zmeraj samo “daješ signale” in potem trahtaš ?

No načeloma je pravilno, da je ženska pač “podrejena”, ker preveč samosvoja (beri feministična) odbija stran moške ali privlači konflikt.

Nasilje, klofutanje ti je sprejemljivo?

A je on že prej, preden si ti prišla na svet (ko sta hodila s tvojo Mamo) kaj kazal to nezadovoljstvo zaradi njene “predhodnje izkušenosti” ? Verjetno, da to ni edini, je pa sigurno glavni razlog zakaj nje ne spoštuje, vendar hej, je treba prej premisliti, preden se zapletaš z nekom.

Seveda ga ni, samo da jo je zapeljal in si jo nato prilastil.

[/quote][/quote]

Neutemeljen naj bi bil – strah. Vendar! Ne bi to strogo bilo res. Ker nekoč sem se pobrala stran od nekoga, ki je imel neverbalno, telesno govorico isto kot oče!! Tega tedaj nisem vedela, nisem vedela kaj me je tako zmotilo na njem… In tudi kasneje, ko sva nadaljevala druženje, je bil v nekaterih segmentih, po dominanci, razmišljanju podoben očetu. Samo tako fizično privlačen ni bil kot oče, zabaven-niti približno ne. Bil pa je oni, (privlačen, zabaven, za razliko še izobražen, razgledan) v katerega sem bila res zaljubljena in ki me je naposled zavrnil.

Gre mi po glavi: kaj če bo brezzveze, kaj če se nimava o čem pogovarjati (no, danes vem, da bi preprosto vstala in šla, z izgovorom ali brez,brez sekiranja o vtisu, ki bi ga pustila s tem) kaj če je čudak, kaj če bo kr navalil name, z dotiki, poljubi itd. Kaj če se ga kasneje ne bom mogla znebit, v primeru, da bi si to želela. ( Čeprav to tudi dvomim, znam bit zelo huda, verbalno agresivna)[/b]. Nekatere ženske imajo zalezovalce,probleme “s slinavci” tudi jaz sem jih imela, eden me je zunaj na skupnem balkonu, (sosed) prijel za koleno in mi še nato sledil in sem tako znorela, da je zadonelo na hodniku, nakar je dobesedno odskočil od mene in sem opravila z njim, za vedno, sama, brez[/i][/b] posredovanj drugih… Samo to res niso prijetne situacije, kdo bi se želel izpostavljati temu… “Bolje izpreciti nego leciti”, pravijo ne? In jaz se tega držim. 🙂

Nikogar nisem še povabila na kavo »tako na suho, direktno«. Je pa ta, ki me je zavrnil med vrsticami razbral, da mi je vseč in mi je sam pomagal in rekel:« če je pa temu tako, me moraš pa na kavo povabit.” In sem ga. Glede signalov je pa tako, da sem vedno dala takšne, ki so pravili:” ne približuj se mi“. In se mi niso. Čeprav bi si delno želela. Tudi nasmeh težje vrnem še danes, da ne govorim o najstniških letih, zgodnjih 20 letih. Ker sem se bala, da bo to delovalo kot da sem k., lovača, ( žaljivke, ki sem jih slišala doma s strani očeta namenjene mami) ki si išče samo in zgolj … falus.[/i]