Slab odnos
Pozdravljeni,
niti ne vem, kam naj vtaknem tole temo…po eni strani gre za obnašanje mojega otroka, po drugi pa obnašanje partnerke mojega bivšega partnerja.
Nočem bit predolga, pa vendar, moram opisati zadevo za lažjo predstavo. Z bivšim partnerjem sva se razšla, ko je bil najin otrok star 3 leta. Kmalu je našel novo partnerko. Glede na to, da imava skupno skrbništvo, je otrok polovico časa pri njem, polovico pri meni. Naši odnosi so bili dobri, mogoče za nekatere še predobri. Nikoli se nismo kregali, ona je sprejela mene, jaz njo. Tudi otrok jo je dobro sprejel, glede na to, da je bil takrat star dobra 3 leta. Zdaj je otrok star 10 let, in odnosi med novo partnerko in mojim otrokom so se drastično poslabšali. Stalno neko pregovarjanje med njima, upiranje, ugovarjanje…Ona se spušča na otrokov nivo glede kreganja, pregovarjanja, in ko poslušam kaj je bilo, se mi zdi, kot da bi se kregaa dva otroka, ne pa otrok in odrasla oseba.
Kar je pa najhuje, je pa to, da je otrok začel uničevati njene stvari. Uničevati do te mere, da nekatere stvari potem niso več uporabne.
Jaz bi rada otroku pomagala, ker verjamem, da tega ne dela iz ljubega miru. O svoji čustvih noče govoriti kaj dosti. Na splošno je vesel otrok, odprt do drugih, družaben…
Kako naj se lotim zadeve, oziroma kako naj se jo lotimo vsi skupaj, da se zadeve pomirijo.
Hvala, lp
otrok je sedaj v zgodnji puberteti. Najbrž se ji upira, ker je spoznal, kakšna je njena vloga in to počne nalašč. Ona najbrž tudi nima pravega pristopa. Delo s pubertetniki ni enostavno, sploh, če nisi biološki starš. Če nima svojih otrok vprašanje, če sploh ima potrpljenje in voljo, da se s temi otrokovimi težavami spopade. Če pa jih ima gre morda pri tvojem za ljubosumje (sploh, če so njeni otroci majši, tvoj bivši pa bolj odsoten). Če se da se pomeni s tvojim bivšim, kaj se dogaja ali pa celo z njo. otrok v tem primeru na ta način izraža neko notranjo stisko, ki je posledica nekega njegovega novega spoznanja. Ni več čisto samo otrok, ampak začenja življenje razumeti na drug način. Morda bi veljalo razmisliti, v dobro otroka seveda, da bi ti dobila polno skrbništvo za čas pubertete, otrokov oče pa bi ga imel med vikendi, oz. bi čas preživljala zunaj doma, ali, ko nove partnerke ne bi bilo doma. Zelo verjetno je, da se on maščuje njej, ker je tvoj bivši (njegov oče) zapustil tebe. Morda pa je samo najbolj primerna kandidatka v tej verigi, ob kateri spušča svojo odvečno pubertetniško jezico.
Ob ljubečih materi in očetu, ki igrata svojo vlogo tako, kot se spodobi, je možnost takšnih stisk veliko manjša. Otroci gredo v svet neobremenjeni z zgodovinsko negativno energijo, ker jo lahko predelujejo. Konec koncev mora biti otrok v življenju, da se znajde, tudi frustriran. Treba mu je postavljati meje. Današnji starši pa jih nočejo frustrirati, ker si želijo, da bi se ti kar se da dobro počutili. A trik sploh ni v počutju otrok, temveč v počutju staršev. Če se njihovi otroci ne počutijo dobro, sebe pojmujejo kot nesposobne in grobijane. In dejansko so nesposobni, ker so negotovi vase. V nasilju stroke in poplavi strokovnih člankov se človek hitro zaloti, da prav nič ne dela prav. Kako pa naj otrok odrašča z negotovimi starši?
Knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji… Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.
Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.