S fantom sva skupaj že leto in pol in že ko sva začela hoditi, je on rad popil alkohol. Najprej je govoril, da je to zaradi stresne službe in potem, ko je zamenjal službo, je omejil obisk gostiln na sobote ali nedelje. Mene to vseeno moti in se zaradi tega večkrat skregava in tudi ne pogovarjava par dni, potem »je vse ok« – 1 teden ne gre ven pit, potem pa spet isto. Drugače se pa zelo ljubiva in ker si želiva skupnega življenja, poroke in otročka, sem mu rekla, naj kar neha piti, če ne ga bom zapustila. On seveda pravi, da ko bi skupaj živela in imela otroka, ne bi več pil. Jaz mu pa kar težko verjamem, ker mi je tudi že lagal zaradi alkohola, ko je bil v gostilni, da se ne bi kregala. Zelo ga ljubim in on mene in rada bi da nama uspe in zato vas prosim za nasvet, kaj naj narediva, da bi nehal piti in da bi lahko bila brez skrbi, če bi skupaj živela in imela otročka.

Spoštovana ga. Vally24,

toliko stiske, strahu in negotovosti je čutiti iz vašega sporočila. Večno nihanje med »verjeti mu« in »ne verjeti mu«, med »saj bo bolje« in »nikoli ne bo bolje«, med »lepo nama je« in tistim drugimi delom »spet se je napil in meni je ob tem grozno« … Kot da si na gugalnici, ki se nikoli ne ustavi, vmes pa je prepad… Groza, ko vidiš, da te tvoj partner zamenja za steklenico ali vrček nečesa, kar ima nad njim oblast. Ker sicer bi lahko že zdavnaj nehal s pitjem, pa tega ni naredil. Pravzaprav išče izgovore v stilu – ko bi živela skupaj ali imela otroke, tega ne bi počel. Pa mu vi res verjamete? Dokler tega ne dokaže s popolno abstinenco in z drugo osebno držo do vas, ki ji boste vi lahko brez strahu verjeli (to pa zna trajati vsaj kako leto)…

Mogoče ste že prebrali moj odgovor gospe Klari, ki sprašuje, če je njen mož alkoholik (če ga niste, je tu http://med.over.net/forum5/read.php?140,4628544). V njem sem namreč razložila, kaj pomeni zasvojenost, zato tega ne bom še enkrat ponavljala.
Kakor vam je že sam povedal, vaš fant alkohol uporablja za premagovanje težav in stisk (npr. stresne službe), ker se jih verjetno nikoli ni naučil reševati na bolj konstruktiven način – s pogovorom. Vendar ga to ne opravičuje in ne razrešuje odgovornosti za svoje odvisniško vedenje.

Hkrati pa ste tu vi – ki ste si izbrali za fanta nekoga, ki je že od začetka rad kaj popil in vi ste to vedeli in sprejemali. Mislim, da boste pri reševanju te težave morali pogledati tudi globoko vase – zakaj pa vi to še kar naprej dopuščate oz. vsaj sprejemate? Oz. zakaj ne smete zase poskrbeti? Zakaj morate vi tako skrbeti za njega (ne vem, če se zavedate, kako skrbite za svojega fanta, se jezite namesto njega, strah vas je namesto njega, vi se počutiti osramočeni namesto njega – po vsakem njegovem izletu v gostilno)? In potem njemu »ni treba« prevzeti odgovornosti za svoje vedenje. Pa nočem reči, da ste vi krivi ali odgovorni za njegovo pijačo – to je res zgolj samo njegova odgovornost. Samo on sam se namreč lahko odloči, da preneha s tem. Vaša odgovornost pa je, da poskrbite zase in to tako, da poveste, kaj potrebujete (abstinenca je prvi pogoj), da se boste v tem odnosu počutili varni in gotovi, da bi lahko sploh resno razmišljali o skupni prihodnosti. In če on tega ne zmore oz. noče nič narediti za to, da bi poiskal pomoč zase, potem boste morali resno premisliti, kaj to pomeni za vas in vajin odnos.

Veliko govorite o ljubezni med vama, o tem, kako imata rada drug drugega, mene pa tu resno skrbi za vajin odnos – ker ne vem, ali sploh sta vidva lahko zares v odnosu, ki bi bil zaupen in ekskluziven (ker ljubeč partnerski odnos pomeni, da sva drug pri drugem na prvem mestu), če si pa morate fanta »deliti s pijačo«… Ne vem, kaj pomeni ljubezen, če je hkrati z vama v odnosu še tretji – alkohol. Ker potem se res pravega in globokega odnosa niti ne da graditi.
Odnos namreč lahko gradiš takrat, ko veš, da oba vse napore vlagava v najin skupni projekt odnos (to pomeni, da vanj vlagava vse dobro, pa tudi negativno, ki ga lahko preobražava v dobro – da sem lahko jaz res jaz in se mi ni potrebno pretvarjati, niti se mi ni potrebno skrivati za gledanje TV, branje časopisov, pretirano ukvarjanje s konjički ali pa zasvojenostjo itd.). Vajin odnos se bo zares začel graditi šele takrat, ko bosta res oba to počela in ko v njem ne bo več »alkoholnih afer«. Šele takrat bosta sploh imela priložnost in možnost se odgovorno, pri polnem zavedanju se odločiti za skupno življenje in poroko ter nato še za otroke. Do takrat pa bi bile take odločitve le izogibanje reševanju določenih težav – beg pred soočenjem odgovornostjo zase in za odnos.

Kar se vse mogoče sliši zelo kruto, a rada bi vam rekla: poiščita pomoč za vajin odnos – npr. partnersko terapijo (če ne veste, kam se obrniti, vam lahko pošljem kak kontakt, če mi sporočite, s katerega dela Slovenije prihajate), še prej pa bo on moral začeti abstinirati – ampak res 100% abstinirati (če tega ne zmore sam, potem naj se obrne na anonimne alkoholike (kontakte najdeta na spletu)). Če on ne želi sodelovati na tak način, potem vi poiščite pomoč zase.

Morda bom celo preveč krut, toda v takih primerih govoriti o poizkusih reševanja težav s skupno terapijo – to je (žal) “larifari” !

Glej, gre za mladega človeka brez hrbtenice, kateri že ob vsakdanjih stresnih težavah išče oporo v alkoholu. Kdo pa dandanašnji nima stresne službe, situacij ali življenja ?

Kot vsak, poznam tudi jaz veliko oseb, odvisnih od alkohola in ko mi je en izmed njih rekel da bo pa “zdaj” zasigurno nehal z opijanjem, odvrnil sledeče: “Boš ja, takrat ko bom jaz nehal sc*** (lulat) !” Menda ti je jasno da se nisem zmotil.

Kot kruti realist ti bom svetoval da se ga izogni v čim širšem krogu; z otrokom ne bo nič bolje, prej kontra in takrat boš za vse sama. Daj si res malo preberi ta in sosednje forume, pa boš hitro spoznala v kaj se spuščaš, kake izkušnje že imajo in globoke težave. Morda sem ti s tem stavkom že kako branje prihranil.

Vem da so tvoji občutki mešani, da ga imaš rada ali ljubiš (sopomen je isti, da ne dlakocepim), toda težava je v tem da ON NE LJUBI TEBE !!! Aloo ! Se tako dela z ljubljeno osebo, se z lažmi dosega mir v hiši, se v takem tempu ali celo večjem vidiš z njim, niso tvoji pogledi na življenje, hotenja in pričakovanja čisto nekaj drugega kot to ??? Kimaš, kajne.. Torej, v prvi vrsti GLEJ NASE ! On je osebnost zase, varno se počuti v tvojem zavetrju, tistih nekaj ur službe ga pa čisto vrže iz tira in mora za napajalnik ??? Zelo verjamem da piva po službi doma niti nima užitka piti..

Da ne bo kdo izpodbijal kake teze da ima tudi on vso pravico do pira, lajfa in to.. Da, vsekakor ! Nihče ni od nikogar lastnina, to je definitivno. Vsakdo ima seveda lahko krog svojih prijateljev in znancev, toda kot pri vsaki stvari – nekje mora biti meja, sam moraš vedeti do kje se gre. Vajina komunikacija je enostranska, on le – kima… Do kdaj bo to šlo ?

Lahko bi ti pisala dolgo, zelo dolgo zgodbo. O tem, kaj se je zgodilo ženski, ki je to verjela. Kako je ona živela več kot trideset let. Ker je to verjela enkrat. Ter se poročila in rodila prvega otroka. In potem še enkrat, ko se je hotela ločiti in oditi z otrokom. Takrat ko je prepričal, da če bosta imela še enega otroka, bo nehal piti. Ni nehal piti. Vsako leto je pil več in več. Čez deset let ga sploh več ni videla treznega. Vedno je bil pijan, vedno. Streznila ga je šele višja sila, prometna nesreča, po katero mu na urgentnem bloku kajpak mesec dni niso dali piti.

Nikar ne verjemi. Za moža in očeta svojih otrok izberi moškega, ki je že danes takšen, kakršnega bi si ti želela. Že danes. In ne takšnega, ki naj bi to šele postal. Ker če boš za moža vzela alkoholika, boš sama kriva, ko boš za moža imela alkoholika.

Lupčka!

res najlepša hvala za vaš odgovor, ste mi zelo dali misliti s tem in veliko resnic eje v vašem odgovoru.
jaz ga bom prosila naj si to prebere in naj pove svoje mnenje in če bo potem za kakšno svetovanje ali bo rekel da bo vse ok. naj pa poveš še to da ima tudi njegovo oče probleme z pijačo, pred leti je zelo veliko pil, sedaj občasno mogoče enkrat na mesec in seveda da potem fant tudi nima najlepšega vzora.
hvala lepa in lep pozdrav

Bi ti svetovala – postavi mu ultimat: jaz ali pijača. Definitivno. Tvoja zgodba me spominja na mojo – daleč nekje je že to … ampak… Bil je moj prvi fant,noro zaljubljena-naivna… Vedela sem,da pač rad kaj popije,bil je družaben,vsem všečen,duhovit…Rad me je imel – ne dvomim. Po 5 letih sva se poročila,po letu dni sem rodila in drama se je začela ze v nosečnosti.
In potem 8 let pekla – ja res. Ne želim tega nikomur – imeti pijanca.Nikoli več za noben denar. Ni me poslušal,prosila sem ga -vedno njegove obljube,da je zadnjič,da zdaj pa ne bo več. Ampak situacija se je slabšala iz leta v leto,jaz sem postajala razvalina – iz vedre,pozitivne osebe sem postala zagrenjene,živčna,nevrotična zenska,ki je ze jemala pomirjevala. Stalno sem živela v strahu, ali bo prišel domov iz sluzbe ali bo prišel iz treninga. Kot bi imela otroka. NE – NIKOLI VEČ.
Začeli so se fizični obračuni in predvsem psihično nasilje.5 let sem se odločala,da se ločim – tak mi je opral možgane. Ne krivim koga drugega -samo sebe. Bila sem nesamozavestna,samo zaradi tega sem še bila z njim.Potem sem se ločila. Ni verjel,da mislim resno. Obljubljal je,da se bo popravil,da lahko neha takoj… Dolgo je trajalo – par let, da je “skontal”, da je konec z moje strani… No jaz sem se popolnoma postavila na noge – žal mi je, da se nisem takoj ločila – ne pa da sem razmišljala 5 let… On se je v teh letih totalno zapil,si sicer ustvaril novo druzino,fizično obračunaval tudi z zdajšnjo ženo. No potem pa se odločil za zdravljenje…mislim da je šele taktrat spregledal, kaj je izgubil…vsaj tako mi je rekel.

Ne rečem,da bo tvoja zgodba taka -lahko pa da bo – ne zatiskaj si oči pred težavo, ki jo imata -alkohol. Pri tem moraš biti TI odločna -TI postavljaš pravila – postavi ga pred dejstvo.. Vem,da bo težko, ampak življneje je naše in je eno samo in ne zapravi si ga! Vso srečo!

Mogoče še en dostavek k tej temi. Sem vesela vseh odzivov, ki ste jih dali vsi sodelujoči, vesela zelo realističnih odzivov in tega, da ste z gospo Vally24 delili tudi svoje najbolj boleče spomine in krute izkušnje, ki pa ste jih premagali. Upam, ga. Vally24, da boste zbrali pogum in izbrali pot, ki bo za vas najboljša. Ker potem bo to tudi za vaju najboljša – v vsakem primeru, pa čeprav mogoče tega v prvem trenutku niti ne boste čutili.

Ne vem, če sem bila v svojem prvem odgovoru dovolj jasna – za partnersko terapijo je v primeru zasvojenosti čas šele potem, ko je tisti, ki je bil zasvojen, najprej »poskrbel« za svojo zasvojenost – za popolno abstinenco in ko je tudi že sprejel odgovornost zase in za odnos. Brez tega je res vsaka partnerska terapija »larifari«, kot je napisal Cec.
Ker šele potem se lahko začne učinkovito »delati na« odnosu in na globljih vzrokih zasvojenosti – na čustvenih vzorcih, ki jih prinesemo iz družine.
Torej koraki zdravljenja bi bili: 1. sprejetje odgovornosti zase, za svoje »pobege« v alkohol in odločitev za spremembo; 2. abstinenca, ki mora trajati vsaj nekaj mesecev, in zdravljenje zasvojenosti (npr. Anonimni alkoholiki za zasvojenega in za partnerja, če želi, skupine Al-anon); 3. partnerska (če ima bivši alkoholik partnerja)) ali individualna (če je samski) terapija, s katero se lahko počasi predela tudi globlje čustvene vzorce, ki so pripeljali do zasvojenosti.

Je pa res, da marsikdo od alkoholikov mogoče nikoli ne bo zmogel sprejeti odločitve za spremembo in pri njej vztrajati, marsikdo bo to zmogel šele čez leta (in vmes bo ob njem trpelo kar nekaj ljudi) in mogoče nekateri to zmorejo uvideti že kmalu, ko jih nekdo sooči s tem ali postavi pred dejstvo.

Zasvojenost je bolezen, ki spremeni običajni način razmišljanja, zato zasvojeni težko razsodno razmišlja in se odloča. Zato ponavadi brez »streznitvenega« dogodka (neizpodbitnega ultimata partnerja ali npr. v službi ali drugega dogodka (npr. nesreče kot je bilo v enem od opisanih primerov)) se sprememba ne začne – začne se, ko je zasvojeni res povsem na dnu, ko vidi, da ni več drugega izhoda (pa še to včasih ne zadostuje). Dokler pa obstaja še vsaj minimalni manevrski prostor, je zelo verjetno, da ga bo izkoristil. Zato boste morali ga. Vally, res vztrajati. In potem glede na njegov odziv ali neodziv tudi naprej ukrepati in poskrbeti zase.

Vse dobro in odločite se zase, ker s tem boste pomagali obema!

hvala za odgovore…sem kar brez besed ostala. tako da ksr ne vem kaj naj napišem, mi vse možne stvari poo glavi hodijo…
v glavnem sva skupaj leto in pol in naj povem da sva se v temu letu že neštetokrat skregala in sem ga bila pripravljena zapustiti vendar mi nekaj ni dalo, mogoče strah da bi se zapil če ga zapustim, kajti drugače je zelo v redu moški razumen, čustven… zato bi mu rada pomagala pri tej odvisnosti. res pa je tudi da so bile prisotne tudi laži in seveda takrat ko je šel ven pa je pil pa je rekel da je doma, kao da se nebi kregala, vendar se potem v vsakem primeru skregava, zaradi alkohola in laži.
cec si napisal da me ne ljubi? hm včasih tudi jaz to mislim, kajti če bi me ljubil mi tega nebi počel a ne?
ne vem res sem kot na gugalnici in vem da bo eden od naju moral narediti en korak, ali on nehati z alkoholom ali bom morala jaz oditi… v vsakem primeru pa upam da se bo on res odločil in nehal piti.
no pa lep pozdrav vsem pa hvala za odgovore..lahko še kaj pokomentirate bom vseh odgovorov vesela…

Če se bo zapil, se ne bo zato, ker ga boš ti zapustila. Če se bo zapil, se bo zapil, ker je alkoholik. Mene je zapustil fant in sem trezna. Hudo mi je, da bi najraje umrla, vendar zato ne pijem. Nikoli, ničesar. Poznala sem fanta, ki mu je v nesreči umrla punca. Resnično huda tragedija. In resnično je bila to velika ljubezen. Enega kozarca vina ni spil, pa se mu je trgalo od bolečine. Zapijejo se tisti, ki so tako ali tako že alkoholiki. Vedno, ampak res vedno, pa je kriv nekdo drug. Ta se je zapil zato, ker ima preveč dominantno ženo. Ta se je zapil, ker ga žena ne razume. Ta se je zapil, ker ga je žena zapustila. Jaz zadnje tri mesece kadim po dve škatlici na dan. Naj rečem, da je kriv moj bivši fant, ker me je zapustil? Naj rečem, da je on kriv za te dve škatlici na dan? Ne, ni kriv. Ker če jaz prej ne bi kadila ene škatlice na dan, ne bi danes bila na dveh. Nekdo, ki ne kadi, ne bo zaradi nesrečne ljubezni začel kaditi. In enako ne bo nekdo, ki ne pije, zaradi nesrečne ljubezni začel piti.

Plemenito je, da mu želiš pomagati, vendar vedi, da obstaja velika verjetnost, da bo on ostal alkoholik. Ti pa boš postala žena alkoholika. Vem, da je grdo, da tako pišem, ampak zame je alkohol tako veliko zlo, da povem po pravici … Vse bi dala in naredila za ljubezen, ampak alkohola pa prenašala ne bi. In samo en znak, da bi se nekdo mogoče nekega dne zapijal, je zame dovolj, da se mu izognem na več sto metrov.

Lupčka!

Nekaj je že res na temelju vzorca od staršev, torej očeta. Vendar, kot sama praviš da ga nisi hotela zapustiti v strahu da se zapije, gre bolj za tvoj socialen čut do njega. Če v tej smeri analiziraš zadevo, lahko vsaj jaz – stranski opazovalec – rečem da je ljubezen tudi iz tvoje strani do njega že zamrla, pojavljali so se kregi, že takrat si sama videla da zadeva nikamor ne pelje. In ker si popustila, je tudi na vzorcu otroka, kateremu se odpušča, to vede ali nevede izkoristil ter z početjem nadaljeval.

Kot praviš, sta skupaj leto in pol; to ni ravno veliko, po drugi strani pa že. Dodobra sta se spoznala, nekatere stvari, za katere običajno rečemo da jih medsebojno usklajujemo in se drug na drugega privajamo, so že za vama. Ko bi počasi svojo zvezo nekoč nadgradila morda tudi z potomstvom ter poroko, tukaj že stopa v ospredje tvoj strah kako bo. In verjemi da so ti predhodnice z grenkimi izkušnjami v življenju zelo dobrohotno napisale svoje izkušnje ter ti kot mladi osebi nakazale možnost, kaj vse se ti lahko zgodi. Tudi jaz ti bom zatrdil da se v življenju nikar ne ravnaj po načelu “bo že nekako”, to se praviloma ne izide. Če se še malo vrnem nazaj – nek skupen imenovalec, kaj bi te ženske danes lahko rekle glede na preteklost: “Zakaj sem sploh vztrajala ?” Včasih je to res – veš da nekaj ni ok, pa kar rineš z glavo skozi zid, veš da bolje ne bo, pa vseeno pričakuješ drugačen izid. Vally24, mi tukaj nismo preroki, vedi pa da je vse skupaj napisano z nekim namenom.

Lahko je tvoj partner drugače ljubeč in vse kar si napisala, tudi o ljubezni – verjeti ali ne – smo že pisali. Resnično je dejstvo da ljubljeni osebi tega ne delaš. Če v prvi vrsti sam ne spoznaš da delaš že sebi in zdravju škodljive poteze, kako boš to odgovornost prenesel na drugega ? Prenesel je sicer malo širše rečeno, gre pa se predvsem za mero odraslosti. In ko on z pitjem konstantno nadaljuje, čeprav nekoliko manj, pri tem zavestno odmisli tebe. Sicer ve da ti ni prav, da bo zopet sledil kreg, ta pa se bo kaj kmalu polegel. Pri vsem tem imaš celo večjega “moralnega mačka” ti, ne on. In lahko si to privošči le zavoljo tvoje popustljivosti, nisi energična, si tip ženske kateri to on lahko dela. Za primerjavo si tukaj lahko že iz šolskih klopi daš vzporednico – so bili učitelji, pri katerih si si (smo si, seveda) lahko privoščili marsikaj, in so bili tisti drugi.. Tukaj je isto. Patološko človek reagira situaciji primerno.

Kaj ti je storiti ? Predvsem je to odvisno od tebe same, tvojega praga tolerance, pripravljenosti na izzive ter še marsičesa. Zakaj tukaj govorim le o tebi ? Ker si v tej zgodbi na prvem mestu ti, ker je od prikazanega problema zelo odvisno tvoje življenje, oziroma prihodnjost. Ne moreš z razlogom socialnega čuta “pobrati ravno vsega”, pa čeprav veš da to ni to kar hočeš. Nekoliko nalašč sem to napisal, verjemi pa da je to napisano z nekim namenom.

Če želiš njega “testirati”, potem je na prvem mestu takojšenj in brezkompromisen konec alkoholu, totalna abstinenca gostilne – pivo mu kupi in ga naj pije pred teboj, če že mora, pa verjemi da ga ne bo… Ne bo imel potrebe, a le če boš nastopila zelo odločno. Drugače se bosta vrtela v začaranem krogu in od svetovanih odgovorov ne boš imela kaj prida koristi.

Vem, kako se počutiš, kaj čutiš… rada bi mu pomagala – ampak ti nisi mati Tereza (tud jaz sem mela enkrat kasneje ta občutek, da moram rešit nekoga…druga zgodba….in so mi tud ljudje na tak način svetovali,da nisem mati Tereza – saj je res, ampak sama moraš priti do tega spoznanja). Ti moraš gledat NASE.

Hvala bogu nimaš še otrok,niti nisi poročena.Poskrbi,da ti bo v življneju lepo.Imaš vse možnosti, vse poti so ti odprte. In ravno zato mu moraš postavit ultimat – ti ali pijača. Seveda bo zatrjeval,da itak lahko takoj neha pit,da te ljubi… Naj dokaže. Veš, besede so eno, dejanja pa so tista,ki pokažejo. Daj ga na preizkušnjo.

Ne vem, ali je on že tako daleč v tem alkoholizmu, da je za zdravljenje. To moraš presodit ti. In če je temu tako, se mora iti zdravit. Amapak ON se mora odločit o tem – vse je v njegovi glavi.
Dokler se bo sprenevedal, da nima težav, pač ne bo pripravljen na zdravljenje. Misli, da bi mu morala jasno povedati, da ga sicer imaš rada in da si mu pripravljena stati ob strani, ampak da mora iti na zdravljenje Oz. če še ni tako odaleč, da pač sam neha. In potem moraš vztrajati.
vse ostalo je brez pomena – npr. to, da se bo spremenil, ko bo otrok, da se bo situacija, kar sama popravila,da bo enkrat bolje… Sebi zatiskaš oči. Kot ti je lepo Žogica napisala – zavestno se boš odločila, da boš imela očeta svojih otrok pijanca in moža.
Verjemi, da ni kaj hujšega. 8 let sem živela s pijancem in kot sem že napisala, nikomur tega ne privoščim. Skoraj sem sebe uničla pa posledično je tudi hči problematična verjetno zaradi otroštva, ki ga je imela…
Še vedno se počutim krivo zato… Ker otroci pač niso krivi, da imajo take starše…. To so zelo zelo resne stvari, ki se jih ti sedaj še ne zavedaš, ker pač nimaš takšnih izkušenj, ampak tvoja napačna odločitev lahko ima posledice za vse življneje in ne samo zate…

Seveda pa obstaja tudi možnost, da ga sprejmeš takšnega, kot je. Da si rečeš – ne morem živeti brez njega,ljubim ga tako globoko,da bom prenesla tudi, da je pijanec. Veliko žensk živi s pijanci in ne delajo dram – ene skrivajo,druge pač povejp – moj pač pije, tako je in tako bo. Brez dramatiziranja. Na nek način jih občudujem. Jaz nisem mogla.
Bila sem postavljena v kot – ali grem,ker sme bila na robu živčnega zloma, ali pa se sprijaznim s tem,da imam pijanca in me to ne sme več motit, ker upati,da se bo sam spremenil, je “misija nemogoče”. Jaz sebe poznam in sem vedala,da se nikoli ne bom sprijaznila z dejstvom, da je moj mož pijanec. Tudi če bi hotela, me je to preveč motilo… In sem šla.

Ubil je vso ljubezen v meni, spoštovanje in zaupanje… gnusil se mi je… Enkrat kasneje mi je rekel (ko je bil že ozdravljen), da sem imela celo življenje itak previsoke želje in hotenja. Res? Je to, da sem si želela moža, človeka, ki ne pije, ki me spoštuje in mi daje občutek varnosti in ljubljenosti, preveč? So to previsoke želje? Mislim, da ne. Zanj verjetno res,zame ne.

Zato še enkrat dobro premisli, kaj želiš v življneju TI, ne on. Ker Ti odločaš, ne on. Tvoje življneje je in vsak od nas si zasluži zase najboljše.

vally24, sem otrok alkoholika in mame, ki je verjela, da saj bo bolje oziroma potem, ko tega upanja ni bilo več, enostavno ni imela kam iti z nami otroki. Nisem brala vseh zgornjih odgovorov, mogoče ni naključje, da te ravno tak človek privlači …
Iz svoje osebne izkušnje te PROSIM, da prihrani sebi in morebitnim otrokom to trpljenje, uničeno otroštvo itd. Koliko mu lahko verjameš, ti je pa tako ali tako že zdaj pokazal ss vojimi dejanji.

Svojega prvega fanta sem spoznala pred petnajstimi leti. Je bratranec moje najboljše prijateljice. Nikoli mi ni bil posebej všeč. Zdel se mi je “čuden”. Vedela sem, da pije. On in vsi v njegovi družini. A vendar se je zgodilo, da sem se na enem pikniku zbližala z njim, se dolgo pogovarjala in se zaljubila vanj. Na tistem pikniku je bil pijan kot kanta. Vprašal me je, če bi bila njegovo dekle in rekla sem mu, naj me to vpraša, ko bo trezen. Naslednji dan je prišel na obisk (trezen) in me ponovno vprašal. Privolila sem. Vedela sem, da to ni prav, a bila sem naivna, mislila sem, da ga bom s svojo ljubeznijo spremenila, pripravila do tega, da bo nehal piti. Tako sva “furala” pol leta. Ko sva se videla, je bil vedno trezen, ko me je poklical po telefonu pa pijan. Doma so imeli vino in sta pogosto pila z očetom. Vprašala sem ga, zakaj pije, pa se je zgovarjal, da ne pije in da popije mogoče eno pivo dnevno, kar ni bilo res. Naenkrat me je klical vedno manj, videla sva se manj.. v obraz je bil ves rdeč, videle so se mu žilice.. Nekoč je vozil v pijanem stanju in razbil očetov avto. Takrat sem se končno opogumila in sprejela ultimat: ali pijača ali jaz. Odločil se je za pijačo. Očitno mu je in mu še vedno pomeni več kot jaz. Zapustila sem ga. Na začetku mi je bilo hudo, a dejanja nisem nikoli obžalovala.

Ne želim ti soliti pameti, a mislim, da ne bo kar nehal piti, zato ker ga ti prosiš in se bojim, da bo, ko bosta imela otroka, pil še več, saj bo vedel, da ga če ne zaradi drugega, zaradi otroka ne moreš zapustiti in da bosta vedno povezana prek otroka. Ne želim te strašiti, ampak le opozoriti.
Pri meni doma je bil prisoten alkoholizem, saj je moj pokojni dedek veliko pil in oče včasih in če sem morala prenašati alkoholizem svojega dedka in cele noči nisem spala, zjutraj pa prišla v šolo nenaspana in se zaradi tega nisem mogla skoncentrirati, tega ne bom trpela pri svojem partnerju. Moj sedanji partner je hvala bogu abstinent in ne pije alkoholnih pijač. Upam, da bo tako tudi ostalo.

Drago dekle, zopet ena, ki ti bo odgovorila iz lastnih izkušenj. Pijačo in tebe ima istočasno, ker ti to dovoljuješ, ker samo groziš in svojih groženj ne udejaniš.

Jaz sem se s takim primerom ubadala pol leta, ki je vključevalo ambulantno zdravljenje. Ker ni bilo efekta, je z moje strani sledil ultimat “pijača ali jaz” in ko je prvič zopet pil, sem ga postavila pred vrata. V roku 2 tednov se je prostovoljno hospitaliziral, sam šel čez zdravljenje in zdaj že več kot pol leta abstinira. Ti pa povem, da ko enkrat izgubiš zaupanje v človeka, je težko nazaj. Ampak to je že druga zgodba.

no tako se je začelo tudi pri meni, spoznala sva se, pač mi je bil všeč jaz njemu in pogoj je bil da bova skupaj dfa neha pit, pa je postopoma nehal, ko je zamenjal službo je samo še ob vikendih včasih pa nič 2 meseca ali celo več. zato še ne mislim da je odisnik, hvala bogu in zato bi mu tudi rada pomagala in mu odprla oči kaj počne sebi in s tem meni. pogovarjala sva se in je rekel da bo nehal piti kajti res sem mu rekla ali bo on nehal pit ali bom jaz odšla pa je rekel naj mu ne postavljam ultimatov in da bo nehal ker me noče zgubiti zaradi alkohola in da mu zdravje veliko pomeni. res upam da mu bo uspelo in pomagala mu bom in mu stala ob strani. res da nisem mati tereza ampak svojemu fantu k ga ljubim želim pomagati in pravite da on mene ne ljubi? jaz vem da me ljubi kajti to mi dokazuje tudi na druge načine in marskikatera ženska bi se strinjala z mano- rajši vidm da vsake tolko kakšno pivo dve popije kot da me vara. pa rečite da ni res? vem pa zagotovo da mi je zvest.
in glede laži je tudi tako pa rečite da ni že vsak svojemu dragemu ali dragi kdaj lagal pa mogoče majhna laž pa za to da ga nebi prizadeli. vsi smo krvavi pod kožo in vsi po malem dragim lažemo in jih prizadanemo na takšen ali drugačen način. kaj pa moški ki pravijo da ljubijo svoje žene pa recimo varajo, ali jih pretepajo?
no kakor koli že pa upam da bo vse ok in da bo res nehal pit.
lep pozdrav vsem

Draga vally! Zakaj sem dobila ob branju tvojega zadnjega posta občutek,da ga zagovarjaš,da iščeš toliko razlogov (najdla jih boš seveda kolikor boš sama hotela), da v bistvu zdaj zagovarjaš vaju oba-kot par?Pa saj te nihče ni napadel-vprašal si za mnenja in povedali smo ti.Eni in lastnih izkušenj eni iz realnega življenja. V tvojem partnerju vidim svojega bivšega moža-neizmerno me je imel rad,tako je pač govoril jaz seveda nsime videla,da so besede eno dejanja drugo.Zdaj pri teh izkušnjah to vem.Takrat pa mi enostavno ni šlo v glavo zakaj za hudiča pije in mi v isti sapi pravi,da me ima rad,da me ne zeli prizadet,da bo nehal…Saj te stvari ne delaš-lažeš,obljubljaš v prazno partnerju,če ga imaš rad??!!Tudi moj bivši je abstiniral po 3 mesece i ntakrat sem bila v 9 nebesih-super sva se razumela…no potem pa spet dan D in spet znova…pa zopet nehal…pa zopet dan D… obljube,laži…Govoriš o lažeh.Ja vsak od nas se včasih kaj zlaže tudi partnerju ampak gre za neškodljive laži-čeprav niseime zagovornik laži,da se razumemo.Včasih se pa res zgodi ampak jaz sama ne maram,ne prenesem laži. To,da ti prikriva resnico(olepšajmo besedo laž),da ne pije oz išče razloge za laži, da prikrije dejstvo,da rad popije-oprosti to pa ni mala laž.Zame je to ogromna.Ima preveliko težo-ruši zaupanje,spoštovanje.če se jaz partnerju zlažem,da sem si kupila čevlje -ni lepo,da se mu zlažem ampak je mala drobcena laž.če pa rečem,da nisme bila v casinoju (če sem odbisnik od iger na srečo) ,da sem bila z frendico -to je pa nekja drugega.Sicer pa mi teh stvari ni potrebno takole razlagat-saj sama točno veš zakaj gre. Ja nič ni narobe,če zeliš pomagat partnerju vendar bodi dosledna.Samo to.ti si vprašal za nasvet-mi smo ti ga dali.Na tebi je ali ga sprjemeš ali ne.Izkušnje so pač take(lahko pišeš še na druge forume),da pač je alkohol zlo in da je najprej majhen problemček potem pa raste in je ogromen.Mene osebno moti,če bi moj partner pil-ne rečem tu pa tam kakšno pivo.In imam srečo,da moj zdajšnji partner skoraj ne pije.Je pa res,da sem po ločitvi imela same take partnerje,ki niso imeli tezav z alkoholom.Ker na to pa sem bila alergična.Od takih sem šla daleč stran.Mogoče pa tebe še ne moti dovolj.ker drugače se neb i niti zaljubila vanj.In kot sem ti ze napisala-ni rečeno,da bo tvoja zgodba takšna kot moja,obstaja pa velika verjetnost.In tudi ni za posploševat-ljudje smo različni in tvoj partner je mogoče drugačen.Jaz sem ti samo povedala svojo zgodbo, na tebi pa je kaj boš naredila.Želim ti vse dobro.

Nikar mi ne zameri, ampak način, na katerega ti opravičuješ to, kar on počne … Kot bi se bila rodila za ženo alkoholika. Ampak res. Ker me ne vara in ker me ne tepe, potem je pa vse v redu. Tvoje zadnje pisanje je eno samo opravičevanje njegovega početja in razlaganja, zakaj on ni tako slab. Kajpak si ti lahko z njim, to sploh ni sporno. Vendar se zavedaj, v kaj se spuščaš. Ne, jaz ti rečem, da ni res. Raje imam moškega, ki je k… kot alkoholika. Če že moram izbirati, raje vzamem takega. Vedno in brez premisleka. In sploh ni težava v kakšnem pivo, kot pišeš. Če on res popije kakšno pivo in je to vse, potem ti delaš dramo za prazen nič. Pisala si o nekom, ki je moral omejiti obisk gostiln na sobote in nedelje. Sobote in nedelje so omejen obisk? Kako je videti neomejen? Živeti z alkoholikom je zame živeti z nesposobnežem. Govoriti pijanemu človeku je govoriti steni. Bom jaz življenje preživela na način, da nikoli ne bom vedela, kdaj bo trezen in kdaj pijan? Pa četudi bo pijan “samo” dvakrat na teden? V lokalu čez cesto je moški … Prišel je samo na eno pivo, z vozičkom. Ko ga je žena poslala na sprehod z otrokom. Domov se je vrnil brez vozička. Panika! Je tekel nazaj po otroka. Ki je hvalabogu še vedno bil tam. Raje vidim, da podre pol Ljubljane kot to. Moje mnenje. Ker je gledam in vidim, te alkoholike. Kar nekaj moških v mojem bloku je alkoholikov. Skoraj vsak večer v lokal čez cesto, na poti nazaj pa čigumije v usta. Misli, da ga žena ne voha? Meni gre na bruhanje, ko sem z njimi v dvigalu. In nobeden izmed njih ni tako začel. “Omejeno” so hodili ob sobotah in nedeljah v gostilno.

Vem, da boš mislila, da sem nesramna. Ker on ni takšen. In ker je vajina ljubezen neskončna in brezmejna. O tem jaz sploh ne dvomim. In jaz ti ne bom pisala, da on tebe nima rad. Ker te gotovo ima rad. Ampak rad ima tudi steklenico. Zato boste v tem zakonu trije.

Lupčka!

ja seveda vsak ima pač svoje mnenje…eni tako drugi drugače…bo že čas pokazal svoje, vsem lep pozdrav

Žogca-podpišem pod vse kar si napisala.Jaz ne bi mogla imet ne k…ne pijanca,če pa bi že morala izbirat bi k…pijanca nikoli većč.Kja pomeni imeti pijanca za moža vemo samo me , ki smo to dale skoz ali pa v druzini.I nja jaz takoj zavoham nekoga,k isi je stlačil žvečilni v usta(pridej ostranke v službo) ali kje drugje in vem,da ta prikrito pije.tako hudičevo me spominja na vonj mojega bivšega,da kar mravljince dobim..še zdaj….ta von,občutek..groza….sem ponosna,da sem se rešila iz tega zla.Ja in seveda ne smeš bit malenkostna za kako pivo…to toleriram tudi jaz(nisme postala tak anti alkoholik) samo,tako kot si pisala ti je zgodba malo drugačna-omejil na nedelej in sobote.Halo??Se ti zdi to sprejemljivo?Če se ti zdi potem te pač ne moti še dovolj.Kot sem ti ze napisala.Na tebi je, da ga sprejmeš takega kot je ali pa….In potem boste v zakonu 3 in verjemi ni fajn,ker boš ti vedno izgubila.

Tudi mi tebi z najboljšimi željami, samo tistega “bo že” me jemlji preveč vehamentno ! Te znamo še brati, tako kot tukajšnje avtorice grenkih izkušenj.

Prej bi se upal trditi da je on potreben miselnega preobrata, pa se je očitno zgodil le tebi….

LP
Cec