Pozdravljeni!

Prosim za pomoč in nasvet. S partnerjem živiva skupaj že 8 let. Na začetku zveze sva planirala nakup lastnega stanovanja, vendar sva se po spletu okoliščin odločila, da ostaneva v hiši njegovih staršev. Hišo, katere lastnika sva sedaj tudi midva, smo preuredili tako, da imamo ločeni stanovanji. Kljub temu pa se dogaja, da tast in tašča pogosto (večkrat dnevno) zahajata k nam, kljub temu, da sem že pred časom prosila partnerja, da se z njima pogovori, naj tega ne počneta oz. naj obiske čimbolj omejita. Vem, da je to po eni strani težko oz. skorajda nemogoče, saj živimo v skupni hiši s skupnim vrtom in hočeš nočeš se srečujemo, bolj pogosto, kot bi si to želela. Situacija se je zaostrila, ko so prišli na svet otroci, še posebej, ko sem ostala doma na porodniški, od takrat se v vsako stvar vtakneta, še posebej tašča 🙂 in stalno hodita okrog in iščeta izgovore, da bi lahko prišla blizu. Vem, da želita videti vnuke, a vse ima neko mero. Meni popolnoma zadošča, če bi imeli stike 1x na teden ali po možnosti še manj. Verjamem, da če bi živeli ločeno, bi imeli popolnoma drugačen odnos, kot ga imamo sedaj. Tašča ima stalno razne prikrite oz. indirektne pripombe, glede vzgoje in nego otrok in vem, da to namenoma dela, da me provocira. Prav nalašč hvali določene stile vzgoje ali nege, za katere ve, da so popolnoma v nasprotju z mojimi in z mojim karakterjem. Običajno se na njene opazke in pripombe skušam čim bolj mirno odzvati in ne pokažem, da me je sprovocirala. Ostanem hladna in dodam kak objektiven komentar…V resnici pa mi gre vse skupaj na jetra in bi najraje nekam odšla, da bi imela mir in svobodo. Vse omenjeno sem odkrito priznala partnerju, tako da ve popolnoma vse, do najmanjše podrobnosti. V hiši, ki je na žalost locirana na podeželju, se počutim ujeto kot zapornik, stalno imam občutke tesnobe in nesvobode. Vmes se me je polotila tudi poporodna depresija zaradi osamljenosti, saj sem že od malega vajena mestnega življenja in nenehnega druženja z ljudmi. Tu pa tega nimam. Imam samo ogromno hišo z ogromnim vrtom in tečno taščo in tastom, ki nam ne pustita dihati. Tudi na sprehod nimam kam, saj je okolica hribovita, vožnja z avtom do mesta pa traja…z majhnim otrokom, pa ni ravno prijetno vsak dan porabiti po vsaj eno uro vožnje. Prosila bi vas za nasvet, kaj lahko storim v tem primeru? Kako naj se na kulturen način pogovorimo in najdemo skupen jezik, da starša ne bi več hodila tako pogosto k nam in da bi se čim manj vtikala v naše družinske zadeve? Nočem se namreč kregati, ravno tako ne želim, da bi bila starša užaljena, a se mi zdi, da brez slednjega skorajda ne bo šlo. Naj se z njima raje pogovori partner sam ali naj se oba? Bi se morala s partnerjem odseliti drugam? Tako, pa sem spisala še eno izmed neskončnih zgodbic o težavah s taščo, za katero upam, da se bo ugodno razpletla :D. Hvala v naprej za vaš komentar.

lp

Lepo pozdravljeni!

Razumem vaše doživljanje in občutke…Največkrat se zgodi, da nastane težava, v kolikor starši živijo v bližini. Potrebna je enotnost v partnerstvu in postavitev meja. Ali vam partner pri tem stoji ob strani? Kako on gleda na vse skupaj?
Morala boste poskrbeti zase in za svoj intimen življenjski prostor. Kdo ima pravico, da vam ga vzame? In čemu to dopuščate? Vi ste svobodna oseba, poročena z njihovim sinom in ne z njimi…Na lep način jima povejte, da jih cenite ter spoštujete, ampak imaste tudi vi svoje življenje in naj tudi vas cenijo in spoštujejo. Postavite sistem. Povejte željeno, ne zadrževati v sebi. Povejte kako bi želeli, da se videvate in se tega držite. Opcija, ki bi bila za vas najboljša, pa je verjetno prav selitev.

Za človeka, ki je vajen mestnega življenja, je takšna sprememba naporna, sploh tudi s spremembo statusa, ko ženska postane mamica. Poskušajte početi stvari, ki vas veselijo. Kakšen je vajin partnerski odnos? Poiščite si kakšno dejavnost, karkoli, kjer se boste lahko tudi družili z ljudmi, ki vas druži vsaj kakšen skupni interes.

Kot pravite, čutim, da ste osamljena in razpeta med vse vloge v vašem življenju. Zavedajte se, da ste prvo vi, da morate poskrbeti za svoje psiho-fizično zdravje, saj boste le tako lahko dajali otrokom in drugim okrog vas.

Hvala in lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]