Že nekaj časa nazaj sem pisala o sebi na tem forumu. Hodim k psihologinji. Res je vredu. Toda ne vem, meni se zdi, da mi je sedaj še težje, da ne bo nikoli konca, ne sanjam, ne spominom, občutkom, vsemu temu !!! Počutim se še bolj samo kot pred tem ko sem se odločila da nekaj naredim. Nikamor ne hodim. Če bi lahko bi spala, pa ne morem..Ne morem niti jesti, vspostavljati stikov, biti mamica, biti partnerica,..Vse kar počnem je da vedno znova obljubljam sebi, pa psihologinji, da si ne bom nič naredila..Da moram preživeti, zaradi otroka in partnerja…. Mogoče zaradi sebe, čeprav priznam da ne vidim dosti smisla…Mogoče bi bila dobra rešitev skupina. Toda kdo sploh lahko gre v skupino ? Kako naj kaj povem pred samimi tujci ? Kaj bodo mislili ? ali moram govoriti ? Kaj pa če ne bom zmogla ? Nekajkrat sem šla mimo vašega centra, pa nisem mogla vstopiti, ne razumem zakaj, ampak takrat bi rajši umrla kot prestopila prag..Kako naj potem pridem do vas ? Ali do kogarkoli ? Cel čas se sprašujem kaj bodo rekli, kaj bo potem narobe, kdo bo sploh ostal,..bom spet sama in na začetku ? Saj vem, kar pišem…in si želim da bi me nekdo razumel. Da bi lahko razumela sama.

Torej, zanima me skupina za samopomoč ? Vse kar si želim je človek, ki bii razumel vsaj malo tega kar čutim in govorim, ki bi verjel. Vendar res ne vem če bi v skupini zmogla…Kaj mi potem še ostane ? Psihologinja in dom. Služba kot rešitev pred mislimi, spomini, osamljenostjo,….

Lep pozdrav.

Anabela!
Vesela sem, da si se odločila in se še oglasila. Verjamem, da ti je težko, da so posledice zlorabe prisotne v tvojem življenju in, da se kljub temu poskušaš rešiti in živeti kakor najbolje znaš. Verjamem ti, da stvari niso preproste, vendar prav tako verjamem, da ti bo uspelo. Za vse kar se ti je zgodilo NISI KRIVA TI! Tisti, ki je to storil bo moral biti kaznovan in imeti posledice, ki jih vsak dan čutiš in preživljaš ti!
Odločitev, da vstopiš v skupino in predvsem, da spregovoriš o vseh svojih težavah zagotovo ni preprosto. Morda ti bo v pomoč – s podobnimi občutki se srečujejo številne žrtve, ki so ali pa še vedno obiskujejo skupino. Zato verjamem, da tudi tebi ni preprosto storiti tega koraka. Naj ti v oporo povem , da ljudi, ki jih srečaš v skupnini sprve res ne poznaš. Toda prav vsi bodo vedeli o čem govoriš, prav tako bodo razumeli, če ne boš zmogla govoriti – ne bo ti treba, doker se ne boš počutila tako varno in sigurno, dokler ne boš potrebe po tem, da deliš občutke z drugimi, izrazila sama. Nihče te k temu ne bo silil, govorila boš lahko toliko in tisto, kar bo zate varno!
Upam in želim si, da boš zmogla prestopiti prag našega Združenja. Ne samo zato, ker boš potem lažje mamica, partnerica, predvsem zaradi tebe in zato, ker si to zasližiš!
Lep pozdrav, v upanju, da se tudi spoznamo!
Zdenka, ki na Združenju vodim skupino

A,je kakšno takšno združenje tudi v Celju?