Sprašujem se, zakaj skrivam pred okolico v kakšnem slabem razmerju sem?.

Ker se sramujem, da to prenašam?
Ker bi se drugim čudila, da vztrajajo v takšnih razmerah?
Ker bi drugim svetovala to kar sama ne storim?

Od kje se je našla povezava med maltretiranjem, nasiljem, ponižževanjem in SRAMOM?

Sram naj občutijo storilci, ne pa njihove žrtve!

Sem edina, ki skriva?

Jaz za sebe lahko rečem, da dolgo nisem vedela, da je to bolano okolje, ker sem pač tako bila navajena. Mislila sem, da se to dogaja vsem. Od žensk se je pač pričakovalo, da potrpijo, da so ponižne…..gledano zgodovinsko, versko…kakorkoli. Česa je bilo mene sram? Tega, da nisem čutila v odnosu tega, kar sem potrebovala in po čemer sem hrepenela. Sram, krivda; ne vem. Krivo sem se počutila, da moža nisem imela rada (on me pa ima tako rad), da si ga nisem spolno želela (on si pa mene vedno želi), da mu nisem privoščila druženja s prijatelji, da si nisem želela skupnega dopusta z njegovo družbo (nobena druga žena ne komplicira)….da nisem razumela njegovih besed (če bi jih, bi mi bilo lepše)
Sram me je bilo mojih občutkov. Ampak občutki nikoli ne varajo. Potem sem se začela spraševati, kako to, da jaz ničesar od tega ne čutim in doživljam tako, kot mi je serviral moj mož. Malo čudno,kajne?
Potem poslušaš zgodbice, kako nikjer ni rožnato, kako so vsi moški p…sci…
Potem ugotoviš, da v odnosu skorajda ni bilo sklepanja kompromisov, ampak se je tehtnica vedno prevesila na njegovo stran. Zato, ker je bil vztrajen pri pregovarjanju, dokazovanju (ne glede na ceno) in zato, ker se mi enostavno ni dalo več poslušat in ker sem imela manj sitnosti, če je bilo po njegovem.
In spet me je bilo sram, ker sem popustila. Pravzaprav sem bila jezna nase.
Mislim, da ni šlo toliko za skrivanje pred drugimi, ker sem mislila, da živim bolje kot vsi ostali. Ni bil fizično nasilen, bil je radodaren (kar se je njemu zdelo, meni pa se je zdelo, da potrebujem ravno to), rad se je postavljal pred drugimi in marsikatera prijateljica mi je rekla, kako zlatega moža imam.
Moja zgodba se kljub življenju v zlati kletki na tej stopnji zaključuje. In nič od tega ne bom pogrešala.
Bom pa svobodna in predvsem ne bom več s seboj ravnala tako nizkotno, kot sem do sedaj.
Morala sem doživeti toliko ponižanj, sramote, krivde, jeze….da sem se končno lahko zazrla sebi v obraz in si odkrito priznala, kdo sem. To so bile moje lekcije in moje življenje.

meguljica, moje mnenje je, da skrivanje pred okolico o milo rečeno “nezdravem” razmerju izvira iz nekih privzgojenih predstav. In sicer, družina oz. partnerja naj bi svoje težave reševala sama brez vtikanja drugih. Tudi če je v razmerju vse Ok si ne želimo, da bi se kdo drug vtikal vanj, kot se ni primerno vtikati v življenja drugih. Poleg tega bi pred partnerjem izpadle nevredne zaupanja, če bi o “družinskih ” zadevah tarnale okrog. Navsezadnje nam o tem glede na partnerjev ugled pri okolici, verjetno ne bi nihče verjel, sploh če bi zadeva prišla do partnerja in bi ta okolici predstavil svojo plat zgodbe nam pa doma pošteno podkuril pod nogami, saj je vendar vsemogočen. Po drugi strani pa nas je sram, da bi za obnašanje partnerja izvedel kdo drug saj bi s tem na nas začeli gledati s pomilovanjem (češ uboga reva, kaj vse prenaša ali pa …….. ji že paše, da ga še gleda….). Kar je navsezadnje – roko na srce- tudi res. Zato pride do obrambnega mehanizma, da ga pred drugimi in pred sabo vedno branimo.
Na vsa tri tvoja vprašanja je moj odgovor DA.
S skrivanjem navzven je tudi priznanje sami sebi bolj težko. Ko ne skrivamo več pa si v bistvu same sebi tudi priznamo.
Je pa še nekaj, s skrivanjem podpiramo manipulatorja, da z nami dela kar želi, saj je 100% prepričan, da za njegova dejanja okolica ne bo nikoli izvedela. V bistvu mu s tem še bolj dajemo moč nad nami in s svojimi dejanji nemoteno nadaljuje, saj ve pri kom lahko to počne brez kakršnih koli posledic. In NE nisi edina, ki skriva zato pa je toliko čustvenega, psihičnega in fizičnega maltretiranja. Če bi se o tem več govorilo na glas bi bilo tudi slednjega manj.

aha pa še tole, ko nehaš skrivat se premakne, na začetku sicer na slabše potem pa počasi na bolje. To vem iz lastnih izkušenj. Na začetku sem bila vse samo človek ne in stokrat sem slišala: …”a sploh veš kaj si mi naredila!”… v začetku sem se počutila res grozno (saj res kaj sem pa zdaj naredila, tega res ne bi smela, zakaj sem šla povedat….in občutki krivde, strahu, jok…). Potem pa sem dojela, da se človek prav nič ne sprašuje kaj vse je on delal meni. In, ko vidiš, da ga je tako zelo strah, ker ga skrbi kaj bodo ljudje rekli, kakšen da je in, ko vidiš kako te ponovno poskuša podrediti (nori, vpije, zmerja, grozi..), ti pa se ne daš, vidiš, da si storil prav, ko si povedal in se na tak način postavil zase, ker drugače skoraj ni šlo. Razmerje gre v tem času lahko le še v tisto smer, katero si sam pri sebi začrtaš. Ali postaviš stroge meje (ki slej ali prej spet padejo) ali pa se počasi konča, ker za mejnega nisi več prikladen, ker ne “ubogaš”. Na tej točki tudi vidiš, kako je s tistim tako opevanim “ljubim te”.
Kaj je bolje za nas osebno pa vsekakor presoja vsak po svoje.

Kolikor se spomim mojih odnosov, preden sem dojela za kaj gre pri vsem skupaj, sem bila tiho in ostala, ker mi ni bilo nič jasno. Ker sem odraščala sicer v “ugledni” družini, kjer je bil eden borderline eden pa narcis in oba s sociopatskimi potezami in ker okolica nikoli ni niti pisnila, da sta v bistvu oba bolnika ( oba spoštovana – vsaj navzven) sem rabila res dolgo časa in skrajne razmere, da sem ugotovila, da je moj partner v bistvu totalno ubrisan, egoističen, manipulativen…..in se seveda ves ta čas trudila, da bi mu pomagala, mu ustregla, iskala napake pri meni… v bistvu sem ponavljala scenarij iz otroštva. KO pa je v odnosu prišlo do česa, kar je bilo res bolno in mi je končno kapnilo, da to ne gre sem takoj spakirala in odšla ne glede na posledice.

Prav skrivnosti in stvari o katerih se ne govori so značilnosti disfunkcionalnih družin. Zdrava družina nima potrebe prikrivanja in laganja drugim, zdrava družina potrebuje zgolj nekaj osebnega prostora in intime ki je zgolj njihova, ne bodo pa rabili prikirvanja, ne bodo se izolirali, ne bodo se delali drugačne kot so pred drugimi…..ne bodo otrokom naročali, česa ne smejo govoriti, ne bodo jim lagali, da je nekaj, kar je bolno povsem noramlno…itd.

Bolj ko sem spoznavala kaj je bolno in kaj ne , kar je pri takšnem otroštvu težko, ker gre v glavnem za zelo sofisticirano manipulacijo, lažje sem prepoznala kaj je bolno in kaj ne in bolj se je spreminjal nabor ljudi okoli mene. Danes lahko potrdim, da v mojem osebnem krogu ni več “bolnikov” in včasih ljudem okoli kar jemlje sapo ob moji odkritosti in takojšnem NE že če zavoham, da je nekdo manipulativen, tudi takrat, ko drugi še ne opazijo, ker gre za prefinjeno manipulacijo. Moj razlog zakaj sem ostajala in zakaj nisem govorila je, da preprosto nisem dojela kako bolno je in ker sem bila vzgojena, da prenašam manipulacije in da dajem sebe na zadnje mesto in da sem tako ali tako jaz vsega kriva.

V zadnem takem odnosu pa sem ostajala tako dolgo in sebi in drugim zatrjevala, da je vse super, ker sem srečala vrhunskega manipulanta v res svetovnem merilu, nekakšno sofisticirano mešanico moje matere ( uboge revice, ki ji moraš pomagati) in očeta ( macho mana, glavnega petelina na vasi) ki je ne samo vrhunski v prepričevanju drugih, temveč tudi v prepričevanju samega sebe, da je on res najboljši, najbolj čist, najbolj….trajalo je dolgo, da sem uspela spoznati njegovo resnično naravo,še posebej ker je pomešana tudi z dobrimi stvarmi. KO sem dojela, sem v trentuku spokala, čeprav je bilo težko in je trajalo kar leto ali dve, da sem se ga znebila iz sistema.

Drugo, kar je pomembno pri takšnih ljudeh, ki imajo kakšno osebnostno motnjo ali temu podoben značaj in obnašanje pa je, da s svojim vedenjem načrtno ( včasih zavestno , včasih podzavestno, ker je to način njihovega delovanja) najprej omrežijo človeka, potem pa ga izolirajo od okolice ( ali pa izolirajo vajin ondos) in bolj kot si izoiran, manj imaš možnosti, da bi dojel, da drsiš v hudo bolan odnos. Će se na koncu družiš samo še s patnerjem ( ker ima težave in te zahteva, ker daje v nič vse tvoje prijatelje, ker je to manj naporno,kot če bi poslušal njegovo nejevoljo, če se družiš še s kom…) ali pa je vajin odnos nekako ekskluziven ( občasen, nima veliko časa in kadar sta skupaj je tako lepo, v resnici pa ga sploh ne poznaš) potem začenja postajati še tako morbiden odnos nekako normalen, ker nimaš več primerjave, ker nimaš nobenega drugega feedbacka, ker je to del tvojega vsakdana in ker je vsak človek, ki ima osebnostno motnjo izjemno spreten v vseh izgovorih, razlagah, obtoževanjih, dramah…..s katerimi vplete in zadrži ljudi okoli sebe kot pajk svoje žrtve s svojo mrežo. Ker imajo sami težave z identiteto in ( resnično) samozavestjo so se mi zdi prepričani, da je edini način, da lahko koga zadržijo z manipulacijo in so v tem zelo spretni. IN ko zaradi tega izgubijo ljudi okoli sebe se jim vzorec, da nobeden ne želi biti z njim potrdi. Vedar je to njihova krivda in njihova odogvornost, ne odgovornost ljudi okoli njih.

Vsakič ko začneš odkrito govovoriti o težavah, pa naj bo to z njimi ali z drugimi bodo zaganali preplah. Vsakič ko se bolj intimno povežeš z drugimi je drama in bodo storili vse, da bi to preprečili. Vsakič, ko uvidijo, da opažaš grde stvari bodo ustvarili še večjo dramo, da bodo prikrili bistvo. Zato moraš o tem res velko vedeti in imeti kar dober suport, da zdržiš in ohraniš svoje videnje realnosti. IN ker so mojstri v nabijanju krivde, neprimerne odgovornosti drugim in strahu rabiš zelo ojačati čustvene mišice, da uspeš v takem odnosu ali pa da iz takega odnosa izstopiš.

GittaAna

Jaz sem odprt tip človeka kar se tega tiče in hitro povem, vendar kaj se zgodi. Ljudem ki poveš se potem do tebe obnašajo z rahlo negativnim občutki. Neradi se dobivajo z tabo in partnerjem saj pričakujejo konflikt. Izgjbljaš družbo ki noče biti ne na tvoji ne na njeni strani

Meguljica, Vilinka13 in GittaAna,

se čisto strinjam z vsem vašim pisanjem. Danes sem slišala nekaj podobnega temu: “Če nisi doživel kar je doživel nekdo drugi, ga nikakor ne moreš razumeti.” To je res.

Čudim se, kako so si naše zgodbe podobne, čeprav imamo opravka z različnimi osebnostnimi motnjami in podvrstami teh motenj, so naše prizadetosti, rane, bolečine, zavrženosti in nerazumljenosti iz strani drugih ljudi zelo podobne, skoraj identične. Vsem nam je skupni faktor, da nismo bile ljubljene, spoštovane, upoštevane, enakopravne, itd.

In čisto normalno je, da človek nekaj česar se sramuje, še posebno če misli, da se to dogaja samo njemu, da hoče to prikriti. Še posebno, če nam je nekdo, ki je našega bodočega partnerja že na začetku spregledal, odsvetoval vstop v zvezo ali zakon.

Če povem samo mojo zgodbo. Moj oče si je, ko sem bila še nedolžna najstnica pri 18. letih zamislil, da bi mi on lahko vzel nedolžnost. To mi je seveda na štiri oči predlagal. Bila sem tako zgrožena in šokirana, da kaj takega slišim od lastnega očeta ki bi mu morala najbolj zaupati. Šele čez trideset let sem to omenila moji mami. Od nje sem končno pričakovala neko vrsto sočutja in ljubezni. Ona pa je rekla: “To si si izmislila. To sploh ni res. In glej da komu tega ne poveš, kajti to so družinske zadeve.!” In tako sem dobila novo klofuto po tridesetih letih tudi od mojih bratov, da sem zmešana in nora.

In moja mama še živi, pa mi še enkrat ni iz vsega srca in iskreno ni rekla, da me ima rada.

tako da glavo gor, pa gremo naprej.
Življenje je lepo, če ne gledamo v valove.

Ob prebiranju tvoje zgodbe me je taka jeza na tvojega očeta, da bi ga najraje takoj $$%%%$## . To kar je storil (četudi zgolj kot predlog) je zločin in bi moral (vsaj) sedeti. Grozljivo je, da so morala vse to nositi 30 let v sebi in še bolj, kar je storila tvoja mati, da je tvojo izkušnjo zanikala in še bolj, da ti je rekla,da vse skupaj spravi pod preprogo. Kar se tiče mene je soudelženka pri vsem skupaj.

Žal se pogosto zgodi, da se najdeta dva, ki sta oba poškodovana , vsak po svoje, njune poškodbe pa na nek način pašejo skupaj, tako da sta v bistvu čisto “srečna” v zakonu, četudi na videz ne zgleda tako. Šokirana sem kako pogosto se zgodi, da partnerica zanika različne zlorabe svojega moža nad otroci, ki jih tako žrtvuje za svoje lagodje ( da se ji ni treba soočiti z resnico).

Žal mi je, da si morala to dožvieti tudi ti, vedi, da ni prav, kar so ti storili, da bi si zaslužila normalna starša, ki bi te zaščitila in ti nudila vso ljubezen. Vendar karkšna sta sta, spremeniti ju ne moreš, v lahko pa vsaj poskrbiš zase in spremeniš sebe, pozdraviš rane in stopaš naprej v bolj zdravo prihodnost. IN kar se mene tiče, jima nisi dolžna ničesar več, ker če bi veljajo, da staršem povrneš to, kar so ti nudili v otroštvu, bi morala ti če bi to res storila v zapor…Zato se posveti sebi in najdi ljudi, ki ti bodo dali tisto, kar si zaslužiš in kar je zdravo.

GittaAna

GittaAna,

bo kar res kar si povedala.Najhuje je tisto pri takšnih dogodkih in doživljajih iz otroštva, da enostavno ne upaš z nikomer podeliti, kajti tudi če poveš, te ali ne razumejo, ali ti rečejo pozabi ali pa te na nek način imajo za sokrivo dejanja, za katerega nisi kriv nič več kot to, da si ga doživel.

Saj oče je že pokojni. Prepirala sta se veliko in kar naprej mu je mama grozila, da se bo ločila, pa se ni nikoli. Vsi otroci smo zaznamovani zaradi tega otroštva. Vsi smo že najmanj enkrat ločeni. Vsi imamo na tak ali tak način s tem že zaznamovane otroke.

Mlajši brat je eksploziven in agresiven. Seveda le ob slabih trenutkih. Ampak ti so zelo boleči. Njegova hčerka ima kompulzivno motnjo samopoškodovanja – puljenje las.

Moj starejši brat je kronični alkoholik in verižni kadilec. Njegov edini sin tako rekoč nima niti očeta niti matere na katere bi se res lahko oprl in zanesel.

Z mojimi otroci smo sedaj začeli skozi pogovore raziskovat naša življenja in odnose. Enostavno moram biti realna in priznati tudi svoje napake in ne morem enostavno reči, da so za vse to krivi samo moji starši in “vzgojna” dediščina, ki sem jo sprejela od njih.

Enega dogodka ne bom nikoli pozabila. Takrat se je še v avtomobilih kadilo vpričo otrok. Vozili smo se po nekem gozdnem predelu. Cesta precej ozka in na eni strani prepadno. Moj oče pa je dobil svoj napad. Vpil in dr se je na ves glas. Preklinjal in tolkel z rokami po avtu, medtem ko je z eno roko nekako držal volan pod nadzorom. Mama je bila poleg njega čisto fuč. Že tako ali tako se je zelo bala voženj. Mislim, da je celo grozil, da nas bo vse vrgel dol s ceste. Bilo je grozno. Bila sem zelo prestrašena. Za brata niti ne vem. Vem samo to, da sem se bala, da bomo vsi umrli.

Potem se je končno umiril. Vem, da od njega nikoli ni bilo opravičila, in tudi od mame verjetno ne, saj je imela sama s svojim strahom preveč dela. In tako je šlo življenje naprej, kakor da se ni nič zgodilo.

Ampak takšne stvari pustijo posledice. Tega nisem nikoli nobenemu povedala. Sedaj, ko to pišem, pa sem se zjokala. Kot da sem šele sedaj lahko izjokala svojo prestrašenost in bolečino.

Tako da res, najhuje je, ko moraš to zadržati za sebe, da se ne oblati renome družine. Kakšna hinavščina in sprenevedanje. A moja mama je še živa in prav pred štirimi dnevi sem spet sklenila, da je ne morem več klicati. Enostavno s svojim jezikom tako precizno in podlo (verjetno se sploh ne zaveda) zadene v mojo najbolj bolečo točko, da enostavno ne morem da me nebi prizadelo.

Zato hvala Bogu za ta forum. Lahko vsaj podelimo med seboj in nam je lažje.

Lep dan vsem.

Nena najhuje je, če stvari zadržiš v sebi, ker tam začenjo gniti in škodovati. Zato je super, da si o tem začela govoriti, res pa je, da teh stvari ne moreš govoriti komerkoli, še posebej ne nekomu, ki ni strokovnjak in ki nima izkušnje z motenimi starši. Ti sploh ne razumejo, kaj govoriš, ker je ta mit, da so starši lahko zgolj “dobri” tako močan, da lahko opisuješ njihove najhuše zlorabe, pa ti še vedno rečejo, ja, pa sej ona je pa ja tvoja maaaamammmaaa ali pa on je vendar tvoj očeeee, pa sej ni tako mislil, morda si pa narobe razumela….če pa dojamejo, da je res, kar govoriš in vso razsežnost tega, potem pa se ponavadi umkanejo in poskušajo čimprej pozabit.

Zato na te kar pozabi, nima smisla, super pa je, da deliš z nami ali s kom drugim, ki je doživel kaj podobnega in super bi bilo tudi, če bi to delila tudi s kakšno dobro psihoterapevtko, če želiš ti na osebno sporočilo pošljem kak kontakt od tistih, ki so preverjeno dobri.

Zgleda, da si bila ti “blagoslovljena” z dvema popolnoma nefunkcionalnima staršema. Tudi sama imam podobno izkukšnjo – mater borderline in oče narcis oba pa s sociopatskim značajem ( popolnoma nezmožna empatije, jaz sem bila zgolj objetk za zadovoljevanje njunih želja in potreb ali pa odstavljena v kot in prislijena biti čimbolj tiho ( no ja, to jima ni ravno uspelo….:-)) Moja mater tudi Žrtev, ki je ves čas tarnala in sem jo prosila, da naj se hudiča loči, ker je bil oče res nasilen, leden, žaljiv in totalni kolerik ( tako kot tvoj). Pa je rekla, da se ne more ločiti zaradi otrok…WTF!! V resnici pa ji je ta vloga pasala, ker je lahko tako furala vlogo Žrtve, pa še spodobi se ne, da bi se ločila.

Tudi meni se je zgodilo, da se je, potem ko sem se nekoč zavzela zanjo ( osnovna šola, oče pa totalni kolerik , tudi hudo nasilen) in ko sem mu v obraz povedala, da se tako ne more obnašat s svojo ženo in da to kara dela ni prav, je začutila svojo priložnost ( v tistem času nista govorila , razen včasih preko otrok) in me je začela še ona zmerjat, da kako se obnašam do očeta, da kako grozna sem in kako mu sploh lahko take stvari govorim….Postavila se je na njegovo stran zgolj zato, ker je upala, da bo tako dobila nekaj njegove pozornosti in odobravanja.

Takšni pač so. Najbolje je čimprej to sprejeti in se nehati ukvarjati z njimi in začeti zdraviti samo sebe. Težek proces, ki pa je z vztrajnostjo, pogumom in odkritostjo do sebe možen in veliko hitrejši, če ti pri tem pomaga še kak psihoaterapevt. Zna biti,d a bi ti za začetek pomagala knjiga, ki je tudi v slovenščini Strupeni starši.

Drži se in ostani z nami..
GittaAna

Hvala GittaAna.

Kako podobne so naše zgodbe z razliko da so bolj ali manj intenzivno nevarne glede fizične agresivnosti, a kaj, ko je psihična včasih hujša.

Res je kar pravijo, če ima človek izkušnje na tem področju, lahko edini razume in svetuje. Sicer sem kar trideset let to držala v sebi in se nekako prebijala, ob vsem pa tudi sama delala napake, ker mi je način preživetja ob teh situacijah prišel pod kožo. Vendar nikoli ni prepozno, da človek te stvari razčisti. Prav zato sem začela hoditi k psihoterapevtki. Ne vem koliko je podkovana glede obravnave in pravilnega dela s takšnimi problemi, vendar se mi zdi iskrena in vem, da se bo potrudila. Sicer pa še vedno obstaja možnost, da se kasneje nadaljuje z morebitnim kvalitetnejšim ali bolj izkušenim terapevtom, če bo potrebno, zato hvala za ponujen predlo svetovanja glede izbire strokovnega in izkušenega terapevta na tem področju.

Ko prebiram delček tvoje življenjske zgodbe, resnično vidim, kako se ti ljudje podobno odzivajo, reagirajo in obnašajo. Očitno so to tudi pri njih nezavedni vzorci, ki pa jih niso bili in nočejo spremeniti, saj je res, da se tako najbolje znajdejo in se v tem počutijo najbolj “varne”.

Ampak je res, kakorkoli se obrneš naletiš samo na nezmožnost pokazati pravo, nesebično ljubezen. Starš je v takšnem odnosu na nek način “sovražnik” oziroma rival. Videti je da so takšni starši na nek način nedorasli funkciji starša. In ker prave odgovornosti niso zmožni morajo pač v svojem partnerju (otroku), najti krivca za svoje tegobe, nezmožnosti, strah in nesposobnost, da bi funkcionirali kot bi bilo prav.

Tudi jaz sem mislila, da ko bo oče umrl, bo pa vse dobro in krasno. Sploh ne. Stvari so se koncentrirano nadaljevale in to s prvo obsodbo: “Kriva si, da je oče umrl!” In potem, ko le misliš, da boš dobil vsaj malo ljubezni, se iskreno pogovarjal in sočustvoval, pa znova in znova poslušaš: “Tako pogrešam očita.”

Ojoj! A jaz ga pa nisem? Pa sem navkljub svoji bolečini morala biti spet tolažnica . . . .

Ja, res sem vesela, da sem tu našla sotrpinke z izkušnjami in prepričana sem, da sonce sije tudi za nas.

Lep dan vsem!

Nena meni se zdi tale tvoje mama bolj nagnjena k mom kot pa oče. To kar opisuješ so precej značilne situacije z mom mamo….tisto, ki je vedno žrtev in uboga , v resnici pa manipulira vse naokoli sebe. Res pa je, da premalo vem, da bi res lahko kaj ocenjevala.
GittaAna

GittaAna,

še vedno se lovim v teh še ne dovolj poznanih vodah Momsterjev, kakor imenuješ takšne mejne mame. Tako kot je moja mama poskrbela, da sem zasovražila očeta, je poskrbela tudi da je ločila nas otroke. Tudi z mojimi je hotela tako in pri najstarejši ji je kar uspevalo, dokler se ji ni pred nedavnim postavila po robu. Od takrat sva s starejšo hčerko spet povezani in najin odnos se obnavlja.

Vedno sem mislila, da sem jo dolžna; mojo mamo namreč, klicati vsak dan po telefonu. Večino časa sem poslušala o bratu, vsak dan eno in isto. Če sem rekla, da s tem ne bova prišli nikamor je bil že ogenj v strehi. Vendar ne morem reči, da ji ni težko, kajti iz mojega brata je nastala zelo težka kopija MOM-a. Saj ne pravijo zaman: “Kar seješ, to žanješ.” To se je izpolnilo kot pribito. In če se ljudje niso pripravljeni spremeniti, so pač na vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje.

Njena gesta je, da ali tvojega moža hvali, ali pa očitno zaničuje. To pa zato, ker mora biti ali zdravnik ali pa inženir, Bog ne daj, da bi bil preprost človek. Le zakaj? Zato da bi se ona ob njem poveličevala. Najmlajša se je poročila z zdravnikom. Do njene poroke je ni marala, ker pač ni hodila k njej na počitnice in je ni mogla imeti pod komando; z njo manipulirati. Sedaj pa, ko ima zdravnika, sedaj jo pa vedno hvali.

Tudi ob mojega se spotika, ker je preprost, ker nima naziva. A vedno mi je govorila: “Ženska, ki ni poročena; z njo je sigurno nekaj narobe.” Zato sem se vedno spraševala kako imajo nekatere res grde ženske lepe in prijazne može. In vedno sem mislila, le kaj je z menoj narobe, da takšnega ne najdem. Danes vem, da sem tako posesivno hrepenela po ljubezni, ki je nisem dobila v otroštvu, da se je moje “ljubezni” vsak prej ali slej ustrašil.

Zdi se mi, kakor da sem nekatere stvari v zvezi z njo potisnila v pozabo, samo da mi je lažje.
Bil je primer, ko je bila mlajša še majhna, da sem šla pozimi k mami in očetu; z vlakom. Eno jutro se je zgodilo, da sem se samo za trenutek umaknila od male, nato pa se vrnila, in videla mojega očeta in njo, ob omari z spominki kako se joka, ker se je dedek nanjo jezil, ker je vzela v roke tisto napravico, ki jo obrneš (v njej beli prah), ki se steka skozi odprtinico, da časovno veš koliko časa kuhati jajce. Deklica je bila zelo inteligentna in pridna in sigurno nebi stvari kar vrgla po tleh ali kaj zdrobila.

Takrat mi je prekipelo in sem se zdrla na njiju; na očeta in mamo. Odšla sem spakirat stvari in z majhnim otrokom in prtljago šla peš; v globokem novo zapadlem snegu, vso pot jokajoč na železniško postajo, na vlak in domov. Njun dom, ki nikoli ni bil moj rodni dom (sezidano kasneje, ko sem se že poročila), mi je vedno predstavljal hišo ponižanja, zavračanja, nerazumevanja, nesprejemanja in sramotenja. Ampak to je bilo tako prefinjeno, da še sama nisem verjela, da je to res, kaj šele drugi. Prav zato je to trajalo leta in leta, tudi ko sem se že odselila in edina od otrok samostojno zaživela, ne da bi kar naprej kaj zahtevala od staršev. Če je bilo le mogoče sem pomagala, a vem, da moja pomoč nikoli ni bila cenjena.

Vsi so mi govorili, da sem preveč občutljiva, ampak danes vem, da sem imela za kaj biti občutljiva.
Jutri grem na pogovor k psihoterapevtki in upam, da se bo kaj konkretnega dogajalo.

Mirno noč in lep jutrišnji dan!

Nena in Gita, jaz pa imam drugačno mnenje od vaju in bi ga rada podelila z bralci te teme. Od kar sem odkrila tale forum ga občasno prebiram in najdem veliko uporabnega. Ugotovila sem, da so bili ali so še okoli mene ljudje z MOM. Z največjo težo je prav gotovo zaznamovala moje življenje mama s to motnjo. Mama je še vedno živa, jaz pa že kar krepko v odrasli dobi.

Nisem tiste vrste človek, ki bi iskal krivca za moje življenje. Zaradi vsega tega sem danes takšna oseba kot sem in to je, da sem zadovoljna sama s sabo. Nobenih psihoterapij nisem obiskovala, sem pa predelala veliko literature, prebrala vse duhovne knjige, ki so bile na voljo s tematiko, ki me je zadevala. Svojo mamo predvsem spoštujem, saj mi je nudila veliko dobrega, tisto slabo pa nisem sprejela. Vedno jemljem vse z razlogom. Rodila sem se tem staršem, ker se sama nekoč to izbrala. Življenje je že tako velikokrat težko. Namesto, da bi si ga polepšali, se ukvarjamo z iskanjem krivcev, zato smo obstali na neki točki. In kaj zdaj? Zdaj smo upravičeni biti nesrečni, ranjeni itd. ali kako. Ne vidim koristi v tem, zato se mi zdi vrtanje po preteklosti brez učinka. Raje živim danes kot nekje v preteklosti. Na ta način ne bom nikoli živela v sedanjosti.

Tudi jaz bi lahko napisala veliko dogodkov, ki so na las podobni Neninin ali Gitinim. Danes so okoli mene predvsem ljudje, ki v času mojega odraščanja niso bili. Še posebej moji otroci, ki s tem nimajo nič. Zdaj naj bi vsem tem razlagala moje otroštvo, s čimer bi našla opravičilo za današnje obnašanje in počutje. Pa koga to zanima in kaj ima on s tem? Ljudje se bodo raje umaknili od nas kot se nam približali.

Imela sem moža, ki je tudi imel MOM. Ves čas mi je razlagal, kako težko otroštvo je imel, kasirala sem pa jaz. Dolga leta sem na prigovarjanje mame ostajala z njim, saj naj bi bil po drugi strani pa dober. Ker sem bila od doma naučena, da je treba upoštevati vso preteklost in temu primerno opravičiti človekovo obnašanje, češ, saj ni sam kriv, da je tak, sem ostajala in trpela z njim. V nekem trenutku mi je bilo dovolj tega. Kaj le imam jaz z njegovim otroštvom? Zakaj jaz danes moram prenašati njegovo MOM obnašanje z vsemi odkloni? Ni mi treba. Takrat sem se ločila. Lahko bi okrivila svojo mamo, da je ona kriva, ker sem jo poslušala in ostajala s tem psihopatom. Pa nisem. Sama sem hotela ostati, sama se se dala prepričati,da je tako prav. Še danes rečem, da je bilo prav tako, ker sem zaradi tega rasla in postala boljši človek.Ko je človek pripravljen, se lahko premakne na višjo stopnico. Prepričana sem, da sem si že pred rojstvom zbrala tako lekcijo, ki sem jo uspešno opravila. Danes se ne bi več vrnila v tisti čas, niti ne bi še enkrat tako živela. A za ta spoznanja sem morala iti čez vse to. Nič me ne gane, če danes gledam nazaj zelo hude stvari, ki sem jih doživela. Še več, nimam občutkov, da sem to bila jaz, to je bila neka druga oseba, ki ni znala drugače. Res je bila druga oseba, ker takrat sem bila nekdo drug kot sem danes.

Pozdravljena, “hčerka sem”,
jaz pa mislim, da niti GittaAna niti Nena nista želeli reči, da kogarkoli krivita za karkoli. GittaAna opisuje dogodke, ki so se ji zgodili, samo zato, da lahko pomaga drugim, ki šele gredo čez to in še niso vsega predelali. Tudi sama sem hčerka mom matere, opisala sem dogodke tu, ampak nikakor ne z mislijo, da je kdorkoli česarkoli “kriv”, sploh pa ne z mislijo, da so “mi drugi kaj krivi”. Sem ena od tistih, ki je večino že uspešno predelala, šla čez to in niti najmanj ne obsojam nikogar, da sem morala skozi to. Ker sem zaradi tega prišla do določenih spoznanj, ki bi mi bila sicer verjetno nedosegljiva, in sem zato močnejša oseba. Z enakega stališča mislim da pišejo tu gor prav vsi, ki se oglašajo. Parkrat se je zgodilo, da se je v izpovedi čutilo znašanje krivde nad mom starša, pa je bilo pišočemu na lep način povedano, da iskanje krivca nič ne pomaga. Ne v Neninih ne v GittaAninih zapisih ne najdem ničesar, kar bi kazalo, da iščeta krivca. Vse opisovanje dogodkov ni namenjeno temu, ampak razjasnjevanju situacije – risanju zemljevida, če hočeš. Samo toliko, da veš, kje si. Ko enkrat ugotoviš, kaj je z MOM, je tako kot bi v roke dobil zemljevid, prej si se pa prebijal skozi goščavo z mačeto v roki, ne vedoč, ali pot sploh obstaja in če ja, kje je.

Sama sem toliko predelala stvari, da se sploh nimam več potrebe oglašati tu gor v zvezi s kakršnimi koli dogodki, oglasim se le, če začutim, da bi komu moje izkušnje prav prišle. Podobno debatirajo tudi drugi, tisti, ki so proces že dali skozi, in tisti, ki so še nekje v njem. Zato ne misliti, da opisovanje dogodkov tu gor pomeni vrtanje po preteklosti, ker ne bi radi živeli v sedanjosti. Jaz še kako rada živim v sedanjosti, ni variante, da bi me preteklost omejevala. Je pa vsekakor dobro in zelo koristno, če se pretekle dogodke premisli z namenom učenja iz njih, zato, da bi lažje živeli tako danes kot jutri. Mislim, da je to osnovno vodilo vseh pišočih tu, pa tudi namen tega foruma, ne pa iskanje krivcev.

Hvala za opisovanja gledišča na vse napisane situacije; hčerka sem in končno. všeč mi je, da lahko vsak tu na tem forumu napiše svoje mnenje iskreno in tako kot misli.

Za tebe; hčerka sem, sem vesela, da si stvari postavila tako, da si v tem našla svoj mir in smisel za življenje ne glede na preteklost. Odločila si se tako kot si mislila da je prav in si življenje uredila kot si mislila, da je najbolje zate in za otroke. Svojo preteklost si postavila v “predalček”, v katerega več ne vstopaš. Veseli me, da imaš svoj mir in da veš kaj hočeš.

Iz tvojega pisanja; končno; pa resnično izžareva mir, ki izhaja iz izkustvenega spoznanja vsega kar si doživela, podoživela in izkustveno predelala. V tem vidim, da nisi zanikala svoje preteklosti, ampak si se z njo spoprijela, se z njo soočila. Zavedam se, da ti ni bilo vedno lahko, ko si šla skozi vse stopnje predelovanja bolečih dogodkov in stvari, ki si jih doživljanja v svoji preteklosti, ampak imela si pogum in odločnost, da se soočiš z dejstvi in greš skozi proces spreminjanja. In uspelo ti je.

To kar si napisala mi je v veselje, da ti ni več potrebno biti na forumu, da bi dobila odgovore zakaj, ampak si zmožna dati izkustveni nasvet in vzpodbudo za tiste, ki so še na poti, da nam poveš, da obstaja izhod na plano, kjer sije sonce in veselje, ki ga več ne kvarijo misli na preteklost. Vesela sem zate in za vse, ki vam uspe priti do te točke in z novim upanjem zreti v prihodnost in vsak novi dan.

Verjamem, da če je uspelo vam, bo tudi meni in vsem, ki še postavljamo prave stvari na pravo mesto. Končni rezultat bo osvobajajoč za nas in za naše bližnje.

Vsem lep večer in vztrajnost. Nikoli ne smemo odnehat ali obupat.

Ja, jaz sem pravi mojster v tem. Nočem, da bi me ljudje pomilovali, igram zadovoljnega partnerja. Tisti, ki malo poznajo najino situacijo pravijo da sem prava igralka.

Žabica , ti je bolj pomembno, kaj bodo ljudje rekli, kot pa tvoja sreča, zdravje in ostala celotna situacija. Je to res bolj pomembno? Čustveni vampirji, kot ljudje z osebnostnimi motnjami opisuje psihilog Bernstein v svoji knjigi Čustveni vampirji najblje uspevajo v temi , torej skrivnostih in prikrivanju.

GittaAna