Pozdravljeni,
vljudno Vas prosim za pomoč in mnenje. Z možem sva skupaj 12 let, poročena 2 leti in imava 3 leta starega sina. Vseskozi sva se dobro razumela, ob prihodu sina pa so se med nama začela pojavljati nesoglasja. Zadnje časa se ne moreva dogovoriti glede na videz ne toliko pomembne reči a reči, ki bi meni veliko pomenila.
Sama sem v službi od ponedeljka od petka, od 7.00 do 15.00, medtem ko mož dela izmensko delo, dela 6 dni, 2 dni je prost. To pomeni, da je prost v večini 2 dni med tednom. Velikokrat se pričkava o tem koliko ima kateri izmed naju časa zase. On ima namreč med tednom tista dva dni, ko je prost do 15.45 čas zase; ko dela popoldne ima kar 6 dopoldnevov od 8ih (če odštejemo vikend), čisto zase. Ko dela zjutraj prihaja domov ob 14.30 in ima do 15.45 čas zase, predno prideva midva s sinom domov. Mogoče se sprašujete zakaj Vam to pišem; ker se sedaj že dalj časa prepirava, saj ga jaz prosim, da bi za v njegov avto kupila še en avtosedež, da bi on vozil sina v vrtec vsaj takrat zjutraj, ko dela popoldne, da meni ne bi bilo potrebno hiteti (da ne omenjam, da se včasih niti vstane ne, da bi mi ga pomagal urediti, predno se odpeljeva, čeprav bo celo dopoldne doma). Ne pričakujem, da bi ponj hodil, ko dela zjutraj ali se zbudi iz nočne, le da bi en teden od treh lahko počasi odšla na delo. Njegov argument je, da ga vozi tiste dni, ko je prost. A ni vedno prost dva dni med tednom…upam, da me razumete. Pravi, da si mora tudi on odpočiti, da je izmensko delo naporno. Tudi sama sem utrujena, nimam pomoči, nimam varstva, sama skrbim za otroka, ko mož dela. Skoraj nikoli nisem sama, ne vzamem si časa le zase. Soočam se s kronično bolečino, katere zdravniki ne najdejo konkretnega vzroka (tudi mož ima težave s križem). Prosim povejte mi, ali res preveč prosim moža, če le želim, da še kupiva en avtosedež, da bi ga vozil v vrtec, takrat ko je doma? Njemu ni potrebno nikoli divjati, vozi ga le takrat, ko je prost, rada bi, da si izkusi kako je to, da si na minutke vezan.

Pozdravljeni, Eviza!

Opisali ste »navidez ne toliko pomembne reči«, ki pa močno grenijo vaš odnos z možem. Vendar so to v resnici zelo pomembne situacije, ki se dogajajo dnevno in ob katerih znova in znova podoživljate bolečino, razočaranje in nesprejetost. In če bi sebe in svoja občutja vzeli resno? Čutiti je kot da še ne smete dovolj verjeti, da vam pripada moževa pomoč in prevzemanje skrbi za otroka, kot da še ne smete biti dovolj jezni (= odločni), da bi od moža «zahtevali« večjo angažiranost. Kako to da ne? Tu se odpira vprašanje kaj vas ustavlja, da se prej počutite nemočni in v dvomu kot da bi mu jasno dali vedeti, da potrebujete njegovo sodelovanje in pomoč in da bo to, če se boste tako odločili, odslej njegova zadolžitev. Od vas je odvisno kako resno vas bo vzel. Tu se odpira vprašanje globljega raziskovanja in odkrivanja same sebe in kaj se vam dogaja… Seveda pa enako »delo« čaka tudi moža, če bo seveda pripravljen (še) v to smer (raziskovanja sebe in odnosa do vas) vlagati svojo energijo. Da ne govorimo o očetovstvu, ki od moškega tudi zahteva »prevrednotenje« svojih prioritet in usmeritev na potrebe otroka.

Primerjanje kdo ima težje delo ali več obveznosti in je zato bolj utrujen ne vodijo nikamor, saj nobeno še tako glasno ali tiho dokazovanje, očitanje in trud ne morejo prepričati drugega, ki je sam zase prepričan, da mu je najhuje. Tu je spolzko področje konfliktov in otroškega preigravanja doživljanj, obenem pa področje ranjenosti in vedno novih prizadetosti in besa. V takšnih situacijah je odraslo začeti še bolj poslušati sebe in svoja doživljanja in se začeti o njih pogovarjati, vendar stvari začnejo zapletati čustva in (ne)pripravljenost drugega. Tako se v vsakdanjih situacijah ob čisto konkretni skrbi za gospodinjstvo in otrokove in vajine potrebe začnejo kazati razpoke partnerskega odnosa oz. se bolje rečeno tu šele pojavi priložnost za začeti graditi medsebojni odnos. Ali pa se začne vedno močneje vrivati odtujenost, neslišanost, umikanje vsakega na svoj breg in iskanje koščka sonca zase, drug mimo drugega. Če bi si kot zakonca morda to slednje še dovolila (pa se verjetno strinjate, da na dolgi rok to ne prinaša nič dobrega), pa je tu otrok,ki vse to čuti in doživlja na svoj način in si zasluži, da na sebi in vajinem odnosu nekaj storita. Nakup otroškega sedeža in vožnja v vrtec je šele začetek. Verjetno je in bo takšnih področij še veliko. Pomembno je, da si dovolite začutiti kako vas boli in jezi, če si mož ni pripravljen vzeti časa in se odreči svoji coni udobja in priti naproti vam, mu to na ustrezen način povedati (včasih je problem tudi v tonu glasu, ki izraža tisto,kar morda ni bilo izgovorjeno, torej čustva) in ugotoviti kaj boste sicer storili v nasprotnem primeru.

Vse dobro vam želim.