skakanje čez plot
Saj vem, da je bilo verjetno o tem že veliko napisano, pa kljub temu.
S fantom sva skupaj že več let in se imava rada. Je tipičen moški, ki se za kakšno bejbo tudi na cesti obrne (za vsako kravo) ali pa kakšno na TV pohvali. Ko vidi, da jaz zaviham nos, me navadno objame in mi reče naj se ne sekiram, da saj sem jaz njegova.
Zadnjič pa sva med pogovorom prišla na temo “skoka čez plot”. Spraševal me je kaj bi jaz naredila, če bi se to njemu zgodilo. Da bi me prevaral namreč.Seveda ga bi pustila. Potolažil me je, da naj se ne repenčim ampak, da ne veš kaj se lahko zgodi čez 5, 10, 20, 30 let. Lahko da bi na kakšni zabavi preveč popil, da ga bi kakšna oplela in bi to storil čisto nezavedno. Trdi, da do sedaj me ni prevaral in da sem mu na prvem mestu.
Pa kako potem lahko razmišlja o tem, da me bo nekega dne prevaral? Kako to vaša moška pamet deluje in razmišlja o temu? Kaj moški res ne morete biti zvesti?
LP, Mia
Res zanimivo, tudi jaz se to sprašujem, zgleda da lahko ena ženska moškemu obrne svet na glavo. Nevem, kako je sicer to mogoče, ampak moški v tistem trenutku ne poštudira ničesar, le na lasten užitek misli. Eni so tudi tega mnenja, da je potrebno v življenju izkoristiti vsako priložnost. Eni se spet samemu sebi dokazujejo, češ kakšni frajerji so, da še pač ni za staro šaro……Zanimivo, pa da jih je veliko takšnih, katerih sploh ne peče vest.
Nevem, danes je prevč tega. Mislim, da bomo čez leta živeli vsak po svoje, spolne partnerje pa imeli takrat ko se ti bo zaluštalo, pa še izbiral boš, potem pa te več nihče ne gnjavi. Nočem tega…….blak…….
Nekje, v eni temi, sem že napisal, da je bilo že večkrat dokazano, da smo ljudje poligamna bitja in to tako moški kot ženske. Pri moških se to mogoče samo malo bolj odkrito kaže, ker bolj jasno kažemo svoj spolni nagon (čeprav to ne pomeni, da je manjši kot pri ženskah). To, da smo usmerjeni v enega partnerja, je bolj stvar sto ali tisočletnih vzorcev naše kulture, ki nas sili v monogamnost, zaradi vere, tradicije, vzgoje…. Pa tudi bolj praktično je pri vzgoji otrok. Ampak posvoje je to rahlo skregano z naravo in nagoni in na najbolj razširjeni ravni se to kaže tako, da pač sanjarimo o (mnogih) drugih ljudeh, pogosto tudi takrat, kadar smo s svojim partnerjem (celo med seksom). To nas pač vzburja in dodatno stimulira. Nekateri se zadovoljijo(mo) s fantazijami, drugi pa te svoje fantazije tudi uresničijo v praksi. Rahlo trapasto se mi zdi govoriti o “zvestobi”. Človeka poganja več dejavnikov, ki se med seboj prepletajo (čustva, nagoni, ljubezen, privzgojeni vzorci, lastna pamet…). Ljubezen (po možnosti večna) je samo ena od oblik našega skupnega bivanja, ki je bolj lastna zahodnjakom in še to v glavnem zadnjih 100, 150 let. Večina ljudstev po svetu gre še vedno živet skupaj zaradi čisto drugih motivov, npr. denarja, statusa, kaste, vere, tradicije, itd. Ljubezen je navadno rezervirana za otroke, čeprav so na svoj način tudi ti ljudje zaljubljeni, vendar nikakor ne na “zahodnjaški način”. Po svoje tudi pri nas ljudje skupaj živijo zaradi nekakšnega koristoljubja, varnosti, udobja in kakih drugih interesov, le da to zaradi lepšega skrivamo pod krinko ljubezni. Če smo čisto pošteni, je večina starih zakoncev bolj “navajenih” eden drugega in seveda ustaljenega načina življenja, ne pa zaljubljenih (no so tudi kake redke izjeme). To, da si z nekom skupaj, je čisto prostovoljna stvar, za razliko od 3/4 drugega sveta, kjer je to še vedno obveza, ki jo določajo bodisi starši, ali država ali verski poglavarji. Zato pač sprejemamo ljudi take kot so. Če od njih pričakujemo “zvestobo”, je to rahlo sebično in omejujoče. Človek je samo človek, ki se ravna po čustvih, nagonih ali željah in najslabše je to omejevati. Seveda ta občutek “pripadnosti”, da je “samo moj ali moja” povzroči ob “prevari” človeku bolečino, ampak tudi mi zadajamo bolečine drugim in se zato ne sekiramo preveč.
Draga Mia, spomni se na to, ko se ti bo v mislih začel prikazovati sosedov Francelj, ko te čez par let tvoj frajer ne bo več zadovoljil, pa boš dneve in dneve sanjala o sodelavcu iz službe. Takrat ti bo “zvestoba” postala težka kot mlinski kamen. Imamo pač take gene, kaj češ.
Lep pozdrav!
Meni so pa zanimive statistike o varanju! Moški na vprašanje kolikokrat so že prevarali svojo partnerico povejo veliko večjo številko kot ženske. Če seštejemo vse skoke čez plot na ženski strani in vse na moški strani, se račun ne izide, saj moški “kao” večkrat skočijo čez plot, vprašanje je s kom, ker ženske niso tolikokrat skočile čez plot kot moški .S kom torej varajo svoje partnerice, če so ženske v povprečju manjkrat prevarale svojega partnerja? Mi zna kdo razložiti ta matemaični fenomen?
Hej Miškolinko! Padla sem dol! Od …… kako bi rekla??? Ah, kakor-koli, stvari si postavil na svoje mesto. In pokazal, da kljub vsej svoji nagajivosti, ki jo običajno tipkaš, ko je treba, misliš z zelo trezno glavo. Way to go!
Se pridružujem tvojemu razmišljanju. Samo, veš, včasih premišljujem o sebi (trenutno sem “ledig in frej”) in svojem odnosu do življenja… nehote se mi v misli prikrade vprašanje, ali bi bila sama dejansko sposobna tako odreagirat v resnični situaciji… Ker, kaj sploh je ZVESTOBA? In, kaj sploh je LJUBEZEN? Veš kaj mislim?
Have fun, m.
Ko uporabim zaimek “moj”, govorim izkljucno o perilu , cevljih , obleki ali zobni scetki , torej o STVAREH , ki pripadajo izkljucno meni , pac zato , ker so narejeni po moji meri.
O OSEBAH ne morem tako govoriti.
Osebe lahko ljubim in one ljubijo mene. To pa z lastnistvom in pripadnostjo nima nobene zveze.
Ce govorimo o “vecni ljubezni oz. zvestobi” , po moje tako premisljamo zaradi strahu in nezmoznosti zares ljubiti in biti ljubljen pa potem ta problem resujemo z lastninjenjem.
lp a.
Ziher ste ta vic že slišal, ampak tako malo za šalo, ko smo že na takih temah:
Ko sta se Koširjeva vzela, sta kupila dve skrinjici. Za vsako prevaro sta norti vrgla zrno riža. Košir v svojo skrinjo in Koširka v svojo skrinjo. Pol so pa enkrat nabirali gobe in jih snedli pr kosilu. Ostanke so dali kužatu. Čez pol ure prteče Janezek in reče:”Mami, ati, naš kuža je umru!” Nič, sta sklenila, še zadnje kar si lahko priznava je, da pogledava, kolko riža je v skrinjicah, skleneta Košir in Koširka. “Dobro reče Košir, bom jaz prvi pokazal.” Padejo ven trije rižki. Koširka se namršči in odpre še svojo skrinjico. Pade ven eno zrno riža. Koširja takoj slaba vest in se začne opravičevati, kako slab mož je bil, da jo je večkrat prevaral kot ona njega in se ji opravičuje podolgem in počez. Pa prau Koširka: “Ah, ne sekiraj se, jaz sem s svoje skrinje že dvakrat rižoto skuhala.” In naposled le vprašata Janezka, “..kako pa je umru naš kuži, ga je močno zvijalo?”Pa pravi:” Eh, ne, ko ga je avto zbil ga je prec pobralo.”