Stara sem 45 let. Delam že več, kot 20 let. Zaposlena sem v JU. Delam vikende, praznike in plača minimalna . Zakaj sita življenja….delaš in delaš in imaš za životarjenje, kako naj se preživi normalno za malo več, kot 600€? Komu na čast ti dodatki na nedelje, če je všteto vse v minimalno plačo. Vsak cent okoli obračaš 10x, včasih tudi zvečer lačen spat, da prideš do naslednje plače. Sita sem tega življenja in revščine!

Marsikdo je take ga življenja sit… Tudi jaz sem se vlekel iz meseca v mesec razmišljal kako bom prihranil do poletja za dopust, da bomo lahko šli v prikolico od firme, kjer je delala žena…
Potem mi je počil film in sem se odločil, da tako ne gre več naprej. Naredil sem nekaj dodatnih strokovnih izpitov in šel delat v gospodarstvo, v manjšo firmo. Delal sem po 10-12 ur na dan. Če odštejem potne stroške (vozil sem se po Slo, Ita, Aut, Cro) sem zaslužil skoraj 3x več. Zdaj sem sam svoj gospodar, delam po pogodbah…
Kar sem hotel reči je, DU ti nudi neko varnost in udobje za majhen denar, če hočeš večji zaslužek pa imaš samo dve možnosti, ali v našpičiš komolce in se prerineš na kako šefovsko mesto v DU (prej je seveda treba naresti vsaj magisterij), ali pa premisliš kje v gospodarstvu se da zaslužit in kako in se usmeriš tja.
Jamranje in cepetanje na mestu v obetu mizerne penzije ti pač ne reši ničesar.