Nikakršnega aplavza ne bom požel, a bom vseeno napisal!
Kogarkoli, ali karkoli si si nakopala sama na glavo.
Vzemi ali pusti, je tvoja odločitev.
Boljših in na žalost slabših oziroma enakih solucij je kolikor hočeš.

Lepo si napisala in prav tole, tak nasvet potrebujem v teh dneh. Tudi sama sem rada aktivna, imam veliko hotenj in želja, ki jih še moram uresničiti, mož pa se vsemu protivi, najraje bi videl da sedim poleg njega, gledam TV, klepetam z njim, ge pedenam …. ampak jaz od tega nimam nič – nobenega zadovoljstva in občutka, da delam nekaj koristnega.
Zanima me ali je bilo v vajinem odnosu še kaj ljubezni? Včasih se mi zdi, da ko si starejši, ko je eden že bolan, morda ni tolko pomembna sama telesna ljubezen, ampak pripadnost in skrb.

dobro je napisano, je pa možno zamenjati spol:))))))

“Tako da razmisli, kdaj se je pravzaprav začelo.”

Točno to, Marcelll. Sem še ena iz te skupine. Dobil me je pri rosnih devetnajstih, on jih je imel trideset. Ni mi bil prvi, a sem bila preveč nezrela, da bi spoznala, s kom se spuščam v zakon. Saj ni ničesar skrival, le vse je bilo tako lepo “zapakirano” pod uglajenostjo, razgledanostjo, atraktivnim videzom…
Navdušen je bil nad mano – a danes ugotavljam, kdo pa ne bi bil nor na tako mlado. Pa sem njegov močan seksualni apetit razumela kot izraz ljubezni.
Po rojstvu prvega otroka, ko vseh obremenitev sama nisem zmogla več, in mi od utrujenosti kdaj ni bilo do spolnosti… Nikoli me ni poskušal razbremeniti, biti pozoren. Vedno prepiri, zakaj ne že tri dni, bla, bla. Pa da imam drugega…Seks je v mojem doživljanju postal neprijetna zakonska dolžnost. Pa se spomnim, da sem to rada počela.
Manipuliral je z mano do onemoglosti, mi nabijal take in drugačne občutke krivde… Mi s pripombami na račun videza totalno zbil samopodobo. Pa sem kar pustila, da se to dogaja. Ker je vsakič znova dokazoval, da sem jaz čustveno neuravnovešena. Študirala sem različno literaturo in v njej iskala izgovore za njegovo obnašanje. Ne vem, zakaj si nisem omislila ljubimca, so bile priložnosti. Ker ne bi znala lagati.
Zdajle pri mojih štiridesetih pa še malo čez, sem končno doumela, da sem premlada, da do konca živim tako. Seksualno neizživeta, nabita z energijo, z občutkom ujetosti. Zaradi nekakšnih moralnih zadržkov ne morem čez. Bi se mi morala zgoditi ljubezen.
Tako, na kratko. Uh, kako se prileže, malo “pojamrat”. .. Ja, pa prišla sem na osnovi lastne zgodbe do zaključka, da nezrel tip pač rabi eno mlado naivno, ki bo plesala pod njegovo taktirko in bo v njem vsaj nekaj časa videla boga.
Pa srečno in samozavestno novo leto!

Včasih niti sam s sabo ni enostavno biti….kaj šele v dvoje!

Morda komu to kaj pove, morda ne, ne vem.

Nekaj čez 40 let, 23 let zakona, na začetku vse OK, rojstvo 3 otrok, pozabim nase, otroci odrastejo,..se zbudim kot speča trnuljčica. Kdo sem, kam je šlo mojih 20 let, kdo je mož s katerim živim?? Začnem se postavljati na noge, začnem gledati tudi malo nase in nastane velik problem. On tega ne prenese, začne se kreganje, očitki, poniževanje in izpadi, ki jih prej ni bilo. Za pogovor nima posluha – in takrat pride drugi moški. Itak, da sem padla v ta odnos, pet let vozim po vzporednih tirih, želela sem se ločiti, pa me moj drugi prepričuje da ne!!!???? Kao zaradi otrok, ker jih on noče prizadeti
Ugotovim, da sem v obeh odnosih izrabljena, le da se tega najprej nisem zavedala.
Odločila sem se za terapijo, saj se zavem, da je treba urediti sebe.
Odvisnost od odnosov je hudo breme, ko se tega rešiš, potem nisi več toliko fokusiran na partnerja in osebno zadovoljstvo gojiš na svojem zeljniku.
Kratkoročno mi je gotovo drugi moški pomagal prebroditi najhujše krize, vendar ne morem v neskončnost sedeti na dveh stolih. Najlepše trenutke bi rada delila s tistim, ki ga imam resnično rada, pa sem zaradi okoliščin z možem
Verjeti vase in se nasloniti na lastne sile. V bistvu je vsak človek sam, kljub temu, da smo socialna bitja. Odvisen od drugih, si nenehno podvržen razpoloženju in hotenju drugega kar je garancija za razočaranje. Takim odvisnežem noben partner na dolgi rok ne bo ustrezal.
So pa vsi ti odnosi lekcije preko katerih se gradimo. Včasih bolj včasih manj boleče. Važno je da gremo naprej brez moraliziranja, maščevanja in podobnih izpadov, ki so jih zmožni predvsem moški, zaradi njihovega prizadetega ega. Oba partnerja lahko potegneta nekaj tudi iz propadlega odnosa.
Srečno v novo leto!