Pozdravljeni.
Sin je končal srednjo šolo, delal 1 leto. Potem je ugotovil, da se mora spočiti – po enem letu delovne dobe in da ne misli še redno v službo. Ko mu zmanjka denarja, bo šel delat za dva meseca, da bo imel denar za poletje, ker mora vsaj eno poletje uživati – saj lansko leto ni mogel, ker je bil samo 2 tedna na dopustu v času zaposlitve. Dobil je ultimat, da se v treh mesecih spravi k sebi, najde redno službo in lahko še naprej brezplačno biva doma. Od tega ni bilo nič, vztraja pri svojem. Z možem sva mu rekla, da podpirava samo to, da hodi v službo ali pa gre na svoje. Živcev za pregovarjanje nimam več in mora se izseliti.
Kako ga spraviti h pameti – sprašujem terapevta in tiste, ki so imeli podobno situacijo, ostali se prosim vzdržite komentarjev, kaj bi storili, če bi se vam to zgodilo itd, hvala.

Pozdravljena.
Ja, res je lahko biti pameten za situacije, kaj in kako..dokler se to ne zgodi tebi. Mislim, da sta z možem dobro postavila strukturo, s katero jasno izražata, da mora prevzeti odgovornost za svoje življenje. In od tega na vajinem mestu ne bi odstopala.
Je pa znotraj strukture (omejitev, pravil itd.) pomembna še ena stvar in to je odnos. Najbrž vama ta situacija povzroča stisko in občutke nemoči, ki se včasih lahko odražajo z jezo, prezirom, razvrednotenjem, omalovaževanjem. Ali zmoreta ob sinu obdržati neko sočutno držo, s katero ohranjata odnos z njim, ga razumeta v neki njegovi zmedenosti, nemoči, nezrelosti, morda tudi strahu, naslovita tudi njegova čutenja, ki jih doživlja, ga celo povabita v pogovor in s tem v odnos, hkrati pa NE ODSTOPATA OD SVOJE NAMERE, ODLOČITVE, da mora ali delati ali se odseliti. S tako držo bo morda lažje začutil, da ga po eni strani razumeta, po drugi pa sta kot starša dolžna poskrbeti za njegov razvoj, ki ga brezdelje ne bo podpiralo. Razvoja mislim. Vsekakor je v tej situaciji na mestu tudi pogovor: miren in razsoden. Hočem reči, da v trenutkih stiske na dan lahko privre preveč nereguliranih afektov, ki rušijo odnose. Tega pa vi zagotovo ne želite. Ne želite, da sin obtiči. Povejte mu, da vas skrbi, da je strah tudi vas, da se počutita odgovorna in da verjameta, da bo zmogel prestopiti v nov cikel življenja. Na eni strani je torej odločnost, na drugi pa sočutje.
Vse dobro vam želim.

Hvala vam za odgovor.
Danes je prišel tisti moment, ko mi je prekipelo in sem mu spokala cunje. Brez besed jih je prišel iskat in šel. Napisal, da se nikoli več ne vrne. Po njegovih besedah je bilo zanj to izsiljevanje, da mora v službo, če želi živeti doma.
Dobesedno sem se sesula. Samo še jokam…nisem sposobna skrbeti za mlajšo hči, odveč mi je, v glavi imam samo to, da bi prišel nazaj, da bi bilo vse ok…Zdaj rabim pomoč zase…

Pozdravljena.
Ja, to so težke situacije. Če potrebujete pogovor, se lahko obrnete tudi name in se o vsem skupaj malo več pogovoriva. Najbrž ste preplavljena s številnimi težkimi občutki in v takem stanju je včasih težko vedeti, kako in kaj… Vsekakor je pomembno, da s sinom ohranjate stik in mu daste vedeti, da ga imata z očetom še vedno rada. Da ne pomeni, da sta ga vrgla iz odnosa in da to ne pomeni, da mu nista pripravljena pomagati. Njegovega brezdelja pa kot starša ne morete podpirati. Če želite kaj več, mi lahko napišete na mail: [email protected].
Vse dobro.

Temu se rece custvena manipulacija, kar dokazuje, da vas sin se vedno zivi v nekem baloncku. In ker mu z mozem nista ustregla, se vaju je odlocil kaznovati s tem, da vama je kar napisal, ne povedal osebno, da ga ne bo vec nazaj, ker pricakuje, da ga bosta vidva prisla prosit naj se vrne. Custveno nezrela oseba. Zato tudi ne zmore sprejeti dejstva, da se nikjer ne zivi zastonj, kar pa bo zelo kmalu spoznal.

Upam da se bo vpisal.na studij in mu bota morala placat do 21 leta kar rabi za studij. Upam da ga kmalu pamet sreca. Pa ne razmislat da bo on za vas skrbel ko boste starejsi. Se imate druge otroke? Tale vas ne bo smirglal.

Spoštovana
Bila sem v vaši koži. Svojega sina sem postavila pred vrata zaradi lenobe. Tudi on je rekel, da ga domov ne bo nikoli več. Trmulil je 2 leti z občasnimi obiski “babice”. Po 2 letih je priznal, da sem imela prav in prišel nazaj domov. Tudi meni je bilo noro hudo. Poiskala sem pomoč psihiatra ampak vedela sem, da tako, kot si je zamislil moj sin ne gre. Danes dela in prispeva za položnice in hrano. Vem, da je težko ampak zdržite. Včasih je najtežje narediti drastičen korak ampak dolgoročno se splača. Srečno in pogumno naprej

Pozdravljeni,
Prav je, da sin po končani sprednji šoli najde službo in gre delat, vendar naj najde službo katera bo njemu ustrezala, saj verjetno ne bi radi, da vas sin hodi delat nekam, kjer mu ne bo vredu, boljše je, da človek ne gre s težavo v službo. Pustite mu še kakšno leto, če po letu ne najde službe katera bo njemu ustrezala, naj se izseli in začne svoje življenje.
Služb v Sloveniji zelo primanjkuje, če pa že pa so samo najslabša možna dela ali dela za katera rabiš posebno izobrazbo.
Ne se mucit in silit vanj, ker s tem ima še samo večji odpor, ker mu vi postavljate ultimate. Slej ko prej bo sam videl, da je v življenju za kruh potrebna služba. Naj namesto tega ko ni v službi postori opravila namesto vas v hisi, če nikjer ne dela (pranje, obešanje perila, kuhanje ipd)
Lp

Ja puste ga da se sam odloči kakko bo živel, če pa ste že sedaj tako razmišljal, da vam je v breme, ker ne dela pa ne razumem takih staršev zakaj imate otroke.

Zdravo
Imam isti primer. Sedaj 24 letni sin živel v našem praznem stanovanju v Lj. Razmetano do amena… Položnic katere bi moral plačati v glavnem ni. Nekaj kao študiral. Nekaj kao priložnostno delal. Mi je prekipelo in sem ga izselil iz stanovanja. Našel si je flat, plačeval pol leta dokler jim ni presedel. Sedaj mi poležava v svoji otroški sobi v gornjem nadstropju.
Nemočen si. Pogovori. Deklarativno on bi vse le kdaj. Vedno jutri. Drug teden in to v nedogled. Tudi sam sem bil zaradi tega na terapiji. Pomagali so mi v društvu http://www.posvet.org/ . Vsaj približno v tej meri, da sem izgubil občutek krivde kateri me je preveval.
Srečno.

Frutabela – pozdravljeni,

Vas popolnoma razumem. Sama sem bila pred skoraj petimi leti v identicni situaciji, le da z bivsim mozem ziviva loceno. Hvala bogu, je bivsi mislil enako kot jaz, in mu je dal dodaten dom za samo dva tedna.

Kdorkoli pravi da sluzb v sloveniji manjka se moti. Nas je sluzbo dobil mimogrede, v dveh dneh ponavadi, nekatere prav fino placane. Pa potem pustil po par tednih ker se je navelical. Iz ene pa so ga odpustili ko so mu v krvi nasli THC… potem je vedno lenaril par mesecev, ko mi je prekipelo, pa je v dveh dneh imel novo sluzbo. Potem pa je ocitno skuzil da je lahko neresen, in so se pavze vmes vedno bolj daljsale, in na koncu so meseci brez sluzbe kar minevali. PA NI ISKAL. Ene prosnje ni dal, na en razgovor ni vec sel. Kao rabi pocitek ker je poletje delal ko so bili drugi na morju. Je prav povedal, da ne bo, ceprav sem rekla da tako ne gre. Februarja sem dala ultimat, Aprila je sel k ocetu, pred Marcem je bil pa “na cesti”. Sel je k tedanji punci (ki se jih je ponavadi navelical se prej kot sluzb), nato pa malo pri prijateljih. Tudi jaz, in bivsi, sva slisala marsikaj. Pravzaprav bolj SMSe brala. Da sem custveni vampir sem slisala, da izsiljujem, da hocem da je vse po moje, da manipuliram, itd. Vse za to ker sem zelela da se postavi na svoje noge. Jokala sem menda pol leta skupaj.

Potem pa sem slisala da dela v kavarni v mestu. Soseda je sla preverit. Res je. Baje je bil prijazen, nasmejan, jo prepoznal in lepo pozdravil. Cez en mesec je sla spet. Se vedno isto. Cez en mesec preverim pri kolegici ce je se tam, in CUDEZ, se vedno v isti sluzbi. Prijatelj pri katerem zivi pac hoce placilo stroskov vsak mesec. In ocitno se njemu ni hotel zamerit ali pa izkoriscat njegov poln hladilnik tako kot doma. Sem sla v kavarno na kavo. No..ga ni bilo tam, sem mislila da je spet pustil. Zvecer pa SMS “jutri bom popoldne”. Mu je mogla sodelavka povedat 🙂 tako sem bila vesela da ne morem povedat. Napisala sem mu da pridem in da se veselim da ga vidim. Nic nazaj, sem mislila, da bo se vedno jezen naslednji dan, da mi bo spet ocital. Pa ves kaj? Ni. Ko sem prisla, me je objel, jaz sem itak jokala, pa je rekel naj neham in kaj bom. Tako dobre kave se nisem pila, on se je pa smejal. Mi je povedal kje zivi, pa da redno dela sedaj v kavarni, da je se poskusno, ampak bo dobil za nedolocen cas cez dva tedna. Jaz sem tako jokala, ampak tokrat od ponosa.

Potem je slo pa pocasi. Par kavic. Potem kosilo, ko je dobil za ndc, pa drugo, pa tretje doma. Pa z ocetom tudi. Zdaj ze vec kot dve leti prihaja skoraj vsak teden, ponavadi v soboto. Zadnjic je rekel da bi rad eno pripeljal zraven na kosilo, sem bila vesela. Mogoce bo to danes, se ne vem. Skuhala bom dovolj, pa ce je ne bo, mu bom dala za domov. Upam pa, da ce jo zeli pripeljat, da se je tudi tu zresnil, in ima vredu punco. Tu ne vrtam prevec v njega.

Aja, zivi pa sedaj v garsonjeri. Sam, sem bila na obisku ene dvakrat. Z ocetom sva mu kupila pralno susilni stroj, pa jaz se nekaj posode. Pa ne dela vec v kavarni. Je v skladiscu, pred kratkim postal vodja. Ampak tudi ko je tu vmes menjal sluzbo, ni bil en dan brezposelen. Dal odpoved v kavarni, oddelal odpovedni rok, v petek so imeli v kavarni privat zabavo zanj, in je sel v ponedeljek v novo sluzbo. Tudi tako se da.

Zdrzi. Imas vsaj se moza zraven, naj bo v oporo. Vse bo dobro. Pa ta cas ko se osamosvaja, ga ne preverjaj. Naj raje preveri kdo drug, pa ti pove. Toliko da ves, da je ziv in na toplem.

Meni se zdi, da starši ne razumejo v kakšni situaciji smo se znašli mladi. Kdo hoče pa hodit v službo kjer ti srce dobesedno propada. Ste ga vprašali kako se počuti? Kakšne želje ima on sam?

Kdo pa je rekel, da so naši starši imeli službo v katero so radi hodili?
Če imaš srečo in pravo izobrazbo, dobiš po možnosti službo, katera ti je pri srcu in greš res z veseljem. Ja sigurno je težko za starše, če otrok ne dela nič in samo polezava…
Samo enkrat mora biti tega konec in nikoli ne moreš vedeti ali si reagiral prav ali ne. Želim vso srečo da se reši vsem v dobro in glede na to, da imam štiri fante upam, da ne bom nikoli na vašem mestu Oz da bomo rešili, da bo prav za vse.
Lp

A ti misliš, da staršem se pa med pa mleko cedita v službi? A ni čas, da mulc pri 20+ že malo razbremeni starše? Če ti tako propada srce v službi pa se čimprej pobrigaj pa menjaj službo! Pa si pravi čas razmislila kakšen poklic si si izbrala? Pa starši res ne morejo do zadnje kaplje krvi dat vse otroku, on bo pa okoli meditiral!? Tudi starši bi si zaslužili kak dan dopusta več!

Daš mu ultimat, naj si poišče službo ali pa gre, on se odloči za slednje, ti pa potem javkaš kako ti je to zlomilo srce in da rabiš psihiatrično pomoč. Zakaj si mu potem sploh postavila tak ultimat?

Hvala vsem za vaša mnenja.

Po dveh mesecih je situacija drugačna. ‘Zbudil’ se je, poiskal službo, zadovoljen je, da služi svoj denar. Pride na obisk, piševa si, tako da nekako se ohranja stik.
Dala sem mu vedeti, če bo kaj rabil, smo mu na voljo in po pogovoru sodeč, vedno bolj dojema, kako je v življenju…

En  velik problem, kam se obrnati. doma starši postavljajo ultimat bratu, ki noče iti delati, star je 25 let, že 3 leta iz šole. Sestri delava in živiva za sebe, on pa samo obseden z računalnikom, živi z denarjem staršev, v se k riti prinešeno.  5x so mu postavili ultimat in nič, popušali mes. Tokrat pa u izklopili elektriko v sobi in   ga ne hranijo že en teden. Baje je shujšal, še vedno noče iti delati, kot kup nesreče leži na postelji in čaka. Živčni so in ne vedo kam obrnati. Karkoli ga vprašaš, je nasilni odgovor ali molčanje. Zame je “psihopat”.  Ima kdo predlog kaj naresti, kam se obrnati za pomoč.