No saj niti nevem če pišem pod pravo kategorijo. Pogledala sem že iskalnik in nikjer nenajdem teme, ki bi se približala moji situaciji zato se obračam na vas v upanju, da mi boste lahko pomagali. Prosim preberite do konca, vem da je veliko.

Z fantom sva skupaj že eno leto pa pol in na začetku so bile stvari idelane-tako kot v vsaki zvezi- nato pa se je iz meseca v mesec stvar ohlajala in naenkrat je bilo kot, da bi se družila z dobrim prijateljem. Saj vem da do tega pride slej kot prej v vsaki zvezi in da z tem ni nič narobe kvečemu dobro in eno leto mi je bil v veliko oporo. Vedno mi je probal pomagati, stal mi je ob strani in isto sm js probala njemu samo, da pač nažalost nisem tako dobra rama za jokanje in nisem povna modrih nasvetov tako kot on (nimam pojma od kje mu to vendar vedno najde prave besede da človeka pomiri).
Kljub vsemu temu sem js še vedno želela vsaj nekaj romantike, nekaj s čimer bi pokazal, da sem mu še vedno zlato na tem svetu, tako kot je to govoril na začetku. Pa saj to si želi vsak ali je že to preveč? No mislim, da je sploh to bil povod v nastalo situacijo. Stvari so šle po mojem mnenju vsakič bolj navzdol. Tip je govoril, da name gleda kot nekaj samoumnevnega ker je prepričan, da bova še dolgo skupaj in meni to ni bilo dovolj. Želela sem pozornost, pisala sm mu smse, tudi če ni na vsakega odgovoril ali pa je bil odgovor kratek. Ne rečem, da se ni trudil ampak to šele zdaj vidim takrat sem neprestano hotela nekaj več. Pa ne materialnih dobrihn ampak tako, na drugačen način kot so mogoče lepe besede ali pa kakšen izlet… upam da ste razumeli kaj želim povedati? No seveda js sem mu to hotela vedno dopovedati na napačen način, moj cel pristop je bil napačen: nerganje, tečnarjenje, trma. Nevem, najraje bi šla nazaj v času in sama sebe udarila da bi imela rdeče lice.

Tudi sam mi je povedal da je tak način napačen, da se da tudi lepo pridet do človeka in mu drugače povedati kaj ga moti in da se o tem lahko mirno pogovoriva. Jaz sem iskala tak način, stvari so pa uhajale izpod nadzora. Svoje jeze nisem mogla več brzdat napadla sm ga za usako malenkost tudi hec me je že zmotil da ne govorim o naprimer načrtih, ki jih je naredil z prijatelji brez mene, kljub temu, da je on pustil meni popolno svobodo. Nikoli, ampak res nikoli ni bil nesramen do mene vedno me je poslušal ter se trudil ustrežti jaz sem bila pa navadna krava in od njega zahtevala še več in ga verjetno tudi spravljala v obup. Stvar je prišla do točke prepira in vsak dan, ko sva se slišala po telefonu je nastal prepir in sedaj mi vrača z istim kar sem delala jaz njemu. Nekaj časa, mogoče celo cele dva meseca sva se nreprestano prepirala in izgledalo je kot da ne zdrživa v istem prostoru. In sedaj, seveda, ko je verjetno že verjetno prepozno se jaz tega ravnanja kesam in res želim, da bi vse spravila na stare tire.

Obljubila sem mu, da se bom pobolšala in se pomirila in res se trudim. Tudi če me kaj ujezi se ugriznem v jezik ker vem, da je to iz njegove strani bila naprimer šala. In včeraj šok: lepo sva se pogovarjala po telefonu, se zajebavala in meni je bilo zelo prijetno ko je tip naenkrat rekel da gre in prekinil. Okej štekam. Malo sem razmišljala in ugotovila da mi to počne že nekaj časa. Po domače povedano me že nekaj časa počasi odriva od sebe. Tudi njegovi prijatelji niso več enaki. In danes sem mu omenila to in je rekel da ja. Da baje preveč silim vanga in mu jemlem svobodo. Da mu jemlem njegov pravi jaz. Vredu razumem, fant želi nekaj svobode. Jezi me dejstvo, da njemu na začetku najine zveze ni bila všeč moja družbain da sem zaradi njega izgubila večino prijateljev in verjetno sem se zato tako navezala nanj. Nikamor ne hodim, petke preživljam doma. Nevem zakaj vendar sem postala totalno nesocialna in verjetno tudi azto tako zagrnjena. In sedaj to. Odločila sem se, da se pomirim res globoko vdihnem in probam vse skupaj spraviti na svoje mesto vendar nimam pojma kako se tega lotiti. Naj gap ustim pri miru, počakam da me pokliče on in mu sploh ne pišem? Naj ga popolnoma skenslam za nekaj časa? Tudi že o razhodu sem premišlevala ker roko na srce sva oba v tej zvezi zadnje čase večkrat nesrečna kot pa srečna vendar se bojim kako bo ko ga nebo več ob meni. Vem da je za moja in njegova leta (19, 21) vsakodnevno, da se zveze prekinjajo jaz tega verjetno nebi zmogla saj je to moja najdlaša zveza do sedaj in nimam pojma kako potem naprej. Je tudi nekaj razdalje med nama vendar to ni nikoli predstavljalo problem. Prosim za kakšen ansvet kako vse skupaj popraviti in najpomembnejše, kako naj izbolšam sebe saj se mi zdi da sem največji problem tukaj jaz, nezadovoljna sama z sabo in potem to slabo voljo trosim naokoli.

Hvala in lep pozdrav

Najprej nekaj, odgovornost za svoja dejanja. Zaradi njega nisi izgubila prijateljev, kot praviš. To se bere, kot da ti jih je on vzel na silo. V resnici pa je to, da jih zanemariš, bila tvoja lastna odločitev. Sprejmi polno odgovodnost za to. Ni čudno, da si tako jezna nanj, če za svoje napake, kriviš njega. Če bi se zavedala svoje odgovornosti, bi stike s prijatelji ohranila, tudi, če njemu niso bili všeč.
Verjetno si jezna nanj tudi, ker te nikoli ni peljal na izlet, čeprav vprašanje, če si mu to sploh kdaj lepo povedala ali ga celo sama povabila.
Pa ne rečem, da je vsak krivda za slab odnos na tebi, samo kažem ti del tvojega deleža, ki sem ga opazil.
On ima svojega, vendar bi se moral oglasiti tukaj, da bi ga lažje prepoznal(i).

saj sem že v prvem postu omenila, da se zavedam svojih napak in se zavedam svoje trme in tega da je z mano težko. In vem da sem za večino tega sama kriva in sedaj želim vse skupaj nekako popraviti. vem da si mislite kakšna zatežena ženska, saj se mogoče niti ne motite vendar sem se od svojih staršev naučila da se postavim zase in naj se nikomu ne pustim zajebavati ampak mislim, da je šlo tokrat to vse skupaj predaleč. Negre se mi zdaj zaradi izletov ali pa česarkoli… zanimajo me vaši predlogi in nasveti kako pristopiti sedaj do njega in se mu opravičiti ter kako ravnati vnaprej, da se kaj takega nebo ponovilo. Nepoznam pravilnega pristopa k težavi jaz samo izbruhnem in šele potem mislim kaj sem naredila. Če pristopim mirno in se probam pogovoriti na miren način pa ponavadi jaz izpadem trapa. Nevem stvari tudi on hitro obrne sebi v prid, žal. Oba sva zelo trmasta in to je pri nama velik problem. In sedaj se moje vprašanje glasi kako se obnašati do njega da bi vanje nehala “silit” vendar mu še vseeno nočem dajati občutka, da se ga izmikam in ga odrivam od sebe tako kot to počne on. In vem da bo zvenelo butasto, saj verjetno vsa moja zgoraj navedena vprašanja, vendar me zanima vaš pristop do partnerja, ko imate problem. Jaz preprosto nenajdem takega, pri katerem bi na koncu pogovora oba ostala mirna. Preprosto negre. Ali on stvar obrne proti meni ali pa obratno…
zares si z njem ne želim končati in vem da tole gor preprosto zveni obupano vendar nažalost nevem na koga nja se obrnem. Starši, predvsem mama, bi mi takoj rekli naj se z njem razidem saj bi nekdo, ki bi me imel rad probal ustreči vsaki moji želji vendar dvomim da je to res saj si verjetno vsak človek želi tudi nekaj svobode in tako kot meni se 100% tudi njemu neda neprestano letati gor in dol ter ustreči vsaki moji želji. Seveda sem to spoznala šele zdaj, veliko prepozno in me zanima kako bi vi ravnali v taki situaciji

Praviš, da želiš svoj način reagiranja in pristop spremenit. Tu se postavi vprašanje zakaj to želiš spremenit? In odgovor je verjetno, da predvsem zato, da bi to zvezo obdržala. In to je narobe. Ti ne želiš to spreminjat zaradi sebe, temveč predvsem zaradi lastnih ciljev. To seveda čuti tudi on. Ta način pa se ti, generalno gledano, ne bo obnesel kajti tudi če se razideta, ne bo v naslednji zvezi nič kaj bistveno drugače.

Jaz mislim, da je problem predvsem v tem, da sta še mlada in manj izkušena. Pa ne le to. Svojega vedenja ne moreš spremenit čez noč, niti čez en ali dva tedna. Lahko traja leta, da človek spremeni svoje vedenje, pa še to le takrat, ko se spremeni njegov notranji svet, torej način, kako doživljamo nekaj ali nekoga.

Lahko edino predlagam da, ko si jezna, se poskušaš ustavit in malo zadihaš, potem pa poveš “jezi me to in to” ali pa mu rečeš “ko narediš/rečeš to, se počutim tako in tako”. Mislim, da te partner tako lažje razum in se lažje osredotoči na svoje vedenje, kot če ga obsodiš, kritiziraš (kjer se le brani ali pa napade nazaj). Vendar bi se tega morala oba držati in predvsem zavedati celotnega problema, ne le eden. Problem je, če se nekdo ni navajen tako pogovarjat in potem v jezi kar pozabiš na ves dogovor in spet narediš vse po svoje (po starem-izbruhneš), ker ti je pač to najbolj domače, najbolj enostavno.
Vendar človek se lahko nauči tudi drugačnega vedenja, ravno tako, kot se je naučil tistega prvotnega. Le da to lahko traja.