Šest splošnih zmot o varanju
“Potrebna je cela vas, da se vzgoji otroka,” pravi Afriški pregovor.
Polinezijske in mikronezijske kulture nekako potrjujejo žarnin zapis. V nekaterih teh družbah so bratje skrbeli za otroke svoih sester, torej nečake. So pa imeli različna tekmovanja, tudi v obdelovanju “vrtička”, kjer si je zmagovalec potem lahko “poročil”. Hkrati pa so seksali lahko z vsemi, ker se je pač smatralo, da otroci prihajajo od svetega duha (vendar ne krščanskega).
Pri nas se vzgoja otrok (kot tudi seksualnost) sedaj zreduciralo na oba starša ali celo enega, v primeru enostarševske družine. Seveda tudi danes pri vzgoji nastopajo drugi ljudje, od sorodnikov, do vzgojiteljev, učiteljev ter mentorjev.
Podobno kot je težko obema staršema nadomestiti celo vas.. je tudi partnerju v zakonski zvezi praktično nemogoče nadomestiti vse manjke, kot tudi obratno zanimanja partnerja, ki jih je s seboj prinesel iz nezavednega odnosa do svojih staršev.
Že otrokom se zdi, podobno kot Božiček, dokaj neverjetno, da boš srečal v svojem življenju drugega človeka, ki se ti bo “perfektno prilegal”. Pa če vzameš samo za tvoja zanimanja ter hobije.. kaj šele službo, seksuanost, kulturo (glasbo, gledališče, balet, film, knjige..), šport. Že otroci, ker niso indoktrinirani, na to pravljico gledajo z začudenjem.
Podobno se sprašuje tudi Alain de Botton v knjigi Kako še drugače misliti o seksu, str.98:
…
Se je res potrebno opravičevati za posedovanje želje, ki bi bila težko bolj razumljiva in normalna? Namesto zahteve po opravičilu, ki jo naslovijo na “izdajalca”, bi se “izdani” sami morda raje začeli opravičevati – ker so, kar so, ker se starajo, ker so včasi dolgočasni, ker silijo partnerja v laž s postavljanjem letvice iskrenosti grozeče visoko in (če smo že pri tem) ker so človeški. Prelahko je videti, kot da je prešuštniški zakonec naredil vse narobe, spolno čisti pa ničesar. A to je popreproščeno razumevanje, kaj vsebuje “narobe”. Prešuštvo resda kraljuje naslovnicam, vendar obstajajo tudi manj očitni, a nič manj močni načini prevare parnerja, vključujoč premalo pogovarjanja z njim ali njo, odsotnim videzom, slabo voljo ali preprosto nesposobnostjo razvoja in navdušenja.
Zakonec, ki se je razjezil zaradi prevare, se izogiba temeljni in tragični resnici: da nihče ne more biti VSE drugi osebi. Namesto, da bi sprejeli to grozljivo misel z dostojanstveno eleganco in melanholijo, so “prevarani” zakonci pogosto spodbujani k temu, da “prevarantom” odrekajo pravico kritiziranja, ker so moralno na napačni strani.
Kakorkoli, prava težava situacija leži v etosu sodobne poroke z njenimi norimi ambicijami in vztrajanju, da lahko ena oseba z visoko verjetnostjo upa, da bo večno uteleševala spolne in čustvene rešitve za vse potrebe drugega.
…
Ena glavnih zmot je tako ta, da si domišljamo, da smo drugemu vse, kar on rabi. In če to resnično verjamemo, to pomeni eno samo: ne poznamo ga. Varamo samega sebe.
Pravljica iz romantičnega obdobja 19. stoletja, ki se je nismo uspeli še znebiti, o čemer sem že: ”Duše dvojčice” in ostale škodljive pravljice”
Malce manj posrečeno je o tem konstruktu vseobsegajoče zakonske zveze tudi instant nadomestek Dr. Ruglja in Košičeka, Zoran Milivojević v Formulah ljubezni …knjigi drugače manjka poznavanje zgodovine (nekako “srbska nacionalna” hiba), kot temeljna postavitev meje: kaj nasilje je. V kasnejših intervjujih, sem opazil, da je svoje “zgodovinskosti” že deloma korigiral.
Njegova trditev, da so zakonske zveze nekoč ali v muslimanskih država uspešnejše.. namreč ne zdrži. Saj v teh obdobjih in državah, ločitev ni bila ali še vedno ni pravno-ekonomska mogoča (za ženske).
Teoretiziranje…
Kaj pa praksa?
Koliko partnerjev oz. bodočih zakoncev bi se podalo v zvezo, sprejelo odločitev za otroke, z vedenjem, da obstaja velika verjetnost, skoraj gotovost (npr. 70-80%), da bo med njima nekoč prišlo do varanja – še več, da bo s cca 50% verjetnostjo prišlo do (grde) ločitve. Vsi upajo oz. so prepričani, da bodo v skupini tistih 20-30%, ki se jim to ne bo zgodilo.
To je človeško.
Sicer bi se vsi raje odločili za usodo stepnega volka… 😉
Teoretiziranje…
Kaj pa praksa?
Koliko partnerjev oz. bodočih zakoncev bi se podalo v zvezo, sprejelo odločitev za otroke, z vedenjem, da obstaja velika verjetnost, skoraj gotovost (npr. 70-80%), da bo med njima nekoč prišlo do varanja – še več, da bo s cca 50% verjetnostjo prišlo do (grde) ločitve. Vsi upajo oz. so prepričani, da bodo v skupini tistih 20-30%, ki se jim to ne bo zgodilo.
To je človeško.
Sicer bi se vsi raje odločili za usodo stepnega volka… 😉
[/quote]
Saj tudi večina tistih, ki nekoč prevara, ne pomisli, da bi lahko skočila čez plot. Veliko izpovedi se začne: Nikoli si ne bi mislil-a in Vedno sem bil-a prepričan-a, da ne bi mogel-a prevarati … In zaključi, da naj kamen vrže tisti …
Ljudje se zelo slabo poznamo. In premalo pozornosti namenjamo spolnosti oziroma kompatibilnosti v seksu – in s tem nimam v mislih samo samega nekajminutnega dejanja. Seks oziroma spolna privlačnost je tudi to, da ženi na daleč pomenljivo pomežikneš, jo skrivaj na hitro primeš za rit, ko meniš, da nihče ne gleda, da moža ljubeče pobožaš po nakazajočem se trebuščku in ga poljubiš na vrat … Da si prijazen, nežen drug do drugega. Znaš reči oprosti. Da imaš tisti občutek pripadnosti, zaradi katerega ne bi naredil ničesar, kar bi partnerja lahko zelo prizadelo. Tako kot si pozoren in pazljiv pri drugih medsebojnih odnosih in spoštuješ neke meje. Tega včasih med partnerji manjka in je eden od znakov krhkega partnerstva.
Večina prevar je posledica pomanjkanja telesnega kontakta. Zelo malo jih odpade na to, da si nekdo zatiska oči oz. da drugi načrtno zavaja in zamolči, da ga/jo bo težko držal v hlačah. Vsaj jaz tako menim.
Večina zakoncev se ne sprašuje takšnih vprašanj. Če se izognem sveta, kjer so poroke še vedno dogovorjene preko staršev ali posrednikov.. in ostanemo na zahodu.. se ljudje ne sprašujejo ali so sploh primerni starši oz. ali bodo to zmogli.
Evoluciji očitno ni prav kaj dosti do idealnih staršev, temveč ji je samo do najbolj “enostavne” reprodukcije. Seveda vse cerkve tega sveta težijo ravno k temu: čim višji reprodukciji.. ker potem ljudje ne morejo več kaj dosti razmišljati ter so bolj osredotočeni na preživetje. V takšnih razmerah pa seveda cvetijo religije, kot so tudi v temnem srednjem veku.
Kvalitetna medsebojno spoštujoča zakonska zveza je tudi nekaj, kar evolucijo malo briga. Glavna bitka na planetu poteka drugje: med brezspolnim razmnoževanjem bakterij in virusov ter spolnim razmnoževanjem.
Pri spolnem razmnoževanju pa sta tudi dve panogi:
1. čimbolj raznovrstni imunski sistemi,
2. čimveč potomcev.
Antibiotiki so nam kupili začasno brezbrižnost do prve točke, ki sicerbolj “ustreza” ženskam. Otroci tiste matere, ki je imela dovolj imunsko različnih partnerjev, so v preteklosti namreč preživeli.
Druga točka je “bolj pisana” na kožo moških: več, ko ima partneric, več potomcev bo lahko sproduciral. Vsak 200ti prebivalec Evro-Azije nosi Džingiskanove gene.
Če ostanemo zgolj na sodobnemu človeku homo sapiens sapiens smo tu cca. 200.000 let, od tega se s poljedelstvom ukvarjamo zgolj od cca 20.000 let naprej (prva zbiranja semen itd.). To je 10% našega obstoja. Pa je še Stara zaveza polna prevar, mnogoženstev itd.
Z romantično obliko zakona, kjer je en partner namenjen naši zadovoljitvi vseh potreb, se ukvarjamo šele dve stoletji, kar je en promil obstoja.
Dodaten problem je, da to kar človek misli ali verjame, ne pomeni nujno evolucijske prednosti. Pri evoluciji namreč nikoli ne veš, kaj bo ustvarilo tisto pomembno prednost. Zagotovo pa velja tisto Darwinovo načelo: da obstane tisto bitje, ki se je najbolj sposobno prilagoditi spremembam.
NIč od tega se ne vpraša par, ko gre seksat (in bosta morda postala nova starša), niti par, ki se gre poročit.
Ljudje povečini sledimo simboliki naših družbenih idealov. Na zahodu se večinoma poročamo mongamno, muslimani vmes tudi poligamno (več žena), v Aziji mestoma tudi poliandrično (Nepal, Kambodža, Kitajska), nekje med post-hipijevskimi ostanki na Zahodu celo poli-amorno. Drugje koncepta poroke sploh ne poznajo..
Nenazadnje so nas ljudi razočarali celo bogovi.. najbolj idealni med idealnimi. Kako nas ne bi ljudje sami?
Tisti isti, ki drvijo vedno znova v zakonski jarem, brez da bi pomislili na karkoli tu zapisanega.
Slepo verjamejo, da če sledijo družbenim normam (do tega leta se poročiš, do tega leta imaš otroke itd.), se bo vse “zgodilo”, da so sedaj odrasli. Predvsem pa so znotraj hormonske slepote ljubezni prepričani, da bo od sedaj vse kar od nekje dano.
Zelo malo ljudi se obrne vase in se začne spraševati.. ter še pomembneje: izboljševati. Konec koncev je to tvoja edina pravica: spreminjanja sebe.
Zato je tako kot sem sporočil že v oni drugi temi: “Ne razočarajo nas dejansko drugi ljudje, temveč naša (idealna) predstava o njih.”
[img]http://www.wordsandquotes.com/imagesquotes/quotes-we-are-happy-when-peoplethings-conform-and-unhap-stefan-zweig-9687.jpg[/img]
Ni sistemske rešitve pravzaprav. Odgovor ni poliamorija ali ostale bolj prakticirane verzije: poligamija ali poliandrija. V vseh “mijah”, kot tudi mongamiji je namreč moč varati. Na več kot en način.
Gledano na seksualen, pa se le ta zgodi tudi, če je vse dejansko OK.
Seksualnost je ena takšna silna moč, zaradi katere se tudi večina religij spravlja nadnjo. Po eni strani je namen dober, jo malce ukrotiti, civilizirati.. a se potem prej ali slej vedno sprevrže v igro moči, s katero potem cerkve odločajo o življenju in smrti ter predvsem denarju (odpustki in te zgodbe).
Zmotno je, da obstaja “rešitev”.. zna biti, da je to največja zmota od vseh.
Problem pa je, da je možnost naleteti ravno na takšnega partnerja, da se bo pot nadaljevala usklajeno in brez prevar.. dokaj majhna. Malenkost večja, kot dobitek na Loteriji in veliko, veliko manjša od zadetka na Tomboli.
Hvala za vse vaše prispevke o varanju, s teoretičnega in praktičnega vidika. Zanimivo branje in argumentiranja. Sem se tudi marsikaj naučila. Dejstvo pa je, da po devetih letih mojega svetovalnega dela s pari v Svetovalnici, ki so doživeli prevaro, laži, skrivanja, manipulacije in ves ostali nabor, ki spada v to poglavje, da vsi mi res različno doživljamo to ultimativno izdajo zaupanja in spoštovanja partnerskih dogovorov.
Sicer sem tudi sama v zakonu bila prevarana in se spomnim, kaj vse sem ob tem doživljala, ko se ti pred očmi ruši iluzija nepremagljivosti najine/partnerske celice in družinice in kako te boli vsaka celica telesa. In kako te takšna bolečina prisili, da se soočiš s sabo in svojimi demoni in se povprašaš, kako iz te bolečine iziti kot nova/prenovljena oseba, ki se odloči živeti naprej polnokrvno. Da prideš do tega, je poprej potrebno iti do pekla lastne žalosti, jeze, besa, obupa, brezupa in potem se zlagoma vračati nazaj v svoje čustveno bitje kot nadgrajena osebnost. NO, pač, sama sem tako naredila in pri tem potrebovala dve leti. Priznam.
Zakaj pride do prevare, čigava krivda je, kako pre-živeti naprej, kaj se iz tega naučiti o sebi in o odnosih, je po mojem mnenju rezultat oziroma seštevek vsega kar smo kot bitje/oseba doživeli do točke preloma/prevare. Teorija pri tem malce pomaga ja, a realnost te vrže na beton brez milosti. In se strinjam, da je ob tem velik izziv se odločiti za osebnostno rast in preobrazbo. In v končni fazi odpustiti. S tem se odvežeš od drame, v katero si bil zafecljan zaradi trgajoče bolečine.
In kljub temu se ne bi nikoli upala reči oziroma zatrditi, da jaz pa ne bi nikoli prevarala partnerja, četudi sem bila žrtev prevare. Priznam. Ker ni garancije za prav nobeno stvar na tem svetu.
Sem vesela, da lahko moderiram tale naš forum, ker vidim, da konstruktivno sodelujete in dokaj spoštljivo upoštevate nasprotne argumente. Hvala!