zdravo,
rad bi povprasal nekaj glede mojega solanja. moja mama in ata sta zelo delovna in imata zelo vredu sluzbe. jaz sem letos zacel prvi letnik srednje sole na sersu programa racunalniski tehnik. Sola ta ni lahka in nimam delovnih navad da bi zlahka opravil. grozita mi dva popravna izpita, matematika slovenscina. Pred kratkim sem se skregal z mamo ker sem omenil, “ce ponavljam letnik se bom pripiso na prometno” in takoj spet dretje in dretje. tak kot so moji starsi opravli dobre sole in zaj imata dobro sluzbo se hoceta isto od mene. samo namesto da me spodbujata in pomagata mi samo jemljeta bek telefon in xboxa. To nic ne zaleze ker si ne vzameta cajta z mani da bi dejansko pomagala mi svoziti prvi letnik. In zaj se ne dovolita pripisa v najhujsem primeru ce ponavljam letnik.

lp

Živijo Yeet,

Šola, kaj? Se zaplete v prvem letniku kar pogosto, zlasti pri – tako kot si tudi sam ugotovil – pri dijakih, ki nimajo razvitih delovnih navad. Je pač tako, da skozi osnovno šolo se bolj ali manj spravijo vsi z zelo malo ali skoraj nič dela (učenja). Doma pa itak bolj malo obveznosti, veliko daril in nagrad, pravic in ugodja…

In ja, točno to – Delovne navade – rabiš, da uspešno zvoziš prvi in vse nadaljne letnike. Pred dnevi je Primož Roglič v enem intervjuju dejal, da talent je sicer fajn ni pa nujen, da pa je delo tisto kar “pripelje” rezultat in uspeh. In brez tega ne gre. Dobra novica je ta, da se delovne navade lahko razvijejo tudi v najstniških letih ali še pozneje… se da. Vsak dan po malo, pa še malo pa še malo in ko se po nekaj mesecih ozreš nazaj vidiš, kako veliko pot si prehodil in uspeh ne more izostati. ker je logična posledica vloženega truda. In kar je najpomembneje, tisto, kar enkrat osvojimo, nam v prihodnosti ne predstavlja več nikakršen napor. Delovne navade nam pomgajo k temu, da nekaj kar nam je na začetku težko sčasoma postane popolna rutina in nam ni neprijetno… (kot naprimer pri zelo majhnih otrocih umivanje zob, najprej se krčevito upirajo, jokajo, izogibajo, … s časom jim postane najbolj običajna in tudi prijetna navada). Isto se zgodi z učenjem, kuhanjem, košnjo trave, pospravljanjem stanovanja….

Zdaj imaš še par dobrih tednov za popraviti oceni iz mat in slo…Bi bil pripravljen vložiti nekaj več truda? Morda poiskati učno pomoč, če bi vedel, da boš potem zagotovo uspešno opravil letnik? Tutorja ali inštruktorja, In ne še na tej točki vreči puške v koruzo…Če imata starše dobre službe jima najbrž ne bo težko posoditi tistih nekaj eurov, da uspešno opraviš letnik. Poleti lahko pa nekaj zaslužiš s kakimi deli in jima vrneš pa še zate bo kak eureček za preostale prijetne počitnice…

Kaj pa si mislil s tem, da bi ne “vzameta čas za tebe”? Kaj si želiš, da bi skupaj počeli? Morda jima lahko to poveš, pa se dogovorite za čas po zaključku šole.

Jemanje telefona in xboxa te boli? Starši z uvajanjem kazni sporočajo otroku, da se mora v njegovem obnašanju nekaj spremeniti. V vašem primeru predvidevam, da pričakujeta, da več časa posvetiš učenju in zmanjšaš čas igranja igric. Včasih tudi, kar je otrokom kar težko razumeti, kazunujemo otroke ravno zato, ker jih imamo radi in ker jim želimo dobro. Otroci svet razumejo konkretno: “če je nekaj prijetno pomeni, da je tudi dobro zame. Če je neprijetno (učenje sprva je) ni dobro zame. In če me starši silijo delati neprijetne stvari – oni delajo narobe/me nimajo radi/so glupi/nimajo pojma/ …”

Igranje igric ti ne bo pomagalo pri popravljanju ocene iz matemantike, kar pa je v tem obdobju zate zelo pomembno. Starši na ta način poskrbijo za najboljše interese svojih otrok, zlati ker ni zagotovila, da boš pa na drugi šoli izdelal karkoli, če ne boš vlagal časa in truda v učenje…

Torej, vprašanje je: ali si se pripravljen potruditi in ubrati zdravo a težjo pot, če veš, da ravno ta pot zanesljivo vodi v uspeh. In da je samo na začetku malo tečno, potem pa ti postane enostavno in tudi prijetno. Sploh, ko si nagrajen z uspehom.

Kako se boš odločil?

Bodi fajn, napiši še kaj, …

Lepo nedeljo ti želim
Mirjana

matematika in slovenščina sta tak ista tudi na prometni tak da ne boš s tem nič rešo
raje razmisli a kaki energetiki na seršu boš prej delo dobil
ali pa idi na gradbeno pa si kupi kram pa lopato za začni migat in ne jamraj spravi se k delu

zate imam 4 zgodbe. ena je zgodba mojega očeta. starša sta ga silila na gimnazijo, on je želel na tehnično. na silo so ga vpisali. trmasti oče namenoma ni delal na tisti šoli NIČ, da je v prvem letniku imel samo dva predmeta pozitivna. tako sta moja tudi trmasta stara starša popustila (jezno!!) in oče je šel na želeno šolo. Užival je in bil vrhunski v svojem poklicu. starši kljub vsemu niso nikoli bili dovolj zadovoljni z njim. očeta je to stalno bolelo.

moja zgodba. starša mi nista stala ob strani. no, bolj tako… nekako jima je bilo vseeno, samo da naredim šolo. pa eno čim lažjo, ker sem bil po njunem mnenju malo bolj butast. tega nista nikoli naglas povedala a se je dalo čutiti. naredil sem najlažjo šolo in se kasneje težko zaposlil. sedaj sem malo lažje zaposljiv. vendar zaradi velikih delovnih izkušenj in ne zaradi šole, ki mi ni dala skoraj nobenega znanja.

zgodba mojega sina – imel je stalno probleme v šoli. slabo se je organiziral, slabo je sledil, slabo je ostal fokusiran. bil je do 4. razreda med slabšimi učenci. res je, da mu je žena veliko pomagala in tudi učitelji. imel je dovolj pomoči. vendar tudi dovolj ljudi, ki so mu govorili, da ni sposoben, da je pač počasen. Ko se je vpisoval na težjo šolo, kot sem mislil, da jo je sposoben opravljat, sem se prijemal za glavo. ampak bil tiho in mu pomagal vsakič, ko je rabil pomoč. in rabil jo je velikokrat in tudi popravce je imel. tudi on je rekel, da ne ve, če bo zmogel. ampak ker je postal samozavesten in organiziran je postajal vrhunski. sedaj se vpisuje na fakulteto. znanje nadgrajuje eksponentno, da ga že težko sledim.

in četrta zgodba si ti. igraš se z xboxi in telefonom in pričakuješ, da bodo starši pričakovali, da si dovolj odgovoren in da veš kaj je zate dobro? lahko da ne vedo oni. lahko pa da se ti samo želiš izogniti težki nalogi. težki – da, nemogoči – ne. moje mnenje je, da si malce “zaspal”. Da se bojiš dela in odgovornosti. Na tvoji šoli ima veliko dijakov probleme ravno s tema predmetoma. Saj sam veš. Pač ni najlažja šola. in prav je tako.

lahko greš na prometno. nič ni narobe s tem. če hočeš bit pravi dec pa se še malo dokaži. ali s pogovorom s starši ali s tem, da greš in popraviš predmeta.

pa še tole: jaz sem svojemu tudi kupoval playstatione in gameboye. in to ne enega. in moja žena jih je metala stran. dobesedno. 😀 ni nikoli razumela, da fantje pač rabimo igrače. Danes sem ji hvaležen za to.

Kako prijeten zapis … Tako življenjski. Res je, kar si napisal.

Tuja graja oz. nezaupanje v uspeh je nekaj najhujšega, kar lahko vpliva na samozavest posameznika in seveda to botruje vsem preglavicam, ki pridejo zatem. Kaj je pa še hujše, je samopomilovanje. Roko na srce, fant, VSAKA šola je težka, najtežja je pa ŽIVLJENJE. Učiti se boš moral. In če se ne boš sedaj, te bo to učenje čakalo, dokler ti ne bo preostalo nič drugega in takrat bo pasje težko. Daj sedaj sproti, naj ti pomagajo sošolci. Zmenite se za druženje, katerega naj sestavlja ura in pol učenja in ura igranja xboxa kot nagrada za dobro opravljen delo. V vsaki šoli so obveznosti in ker si že mladi odrasel, se boš tega moral začeti zavedati čimprej. Starši želijo, da si zadovoljen v svojem življenju, uspeh pa je nekaj, kar je za vsakega posameznika drugače opredeljen. Za starše bo tvoj uspeh morda to, da ju presežeš v znanju in/ali celo plači/službi. Zate je uspeh morda to, da si vsaj toliko dober kot onadva. Za družbo spet nekaj tretjega. Postavi si nek cilj, ampak zavedaj se svojih sposobnosti – ne si postavljati ciljev, ki so prelahko dosegljivi, malo se potrudi, bo zmaga še slajša.

Želim ti lepo šolanje. Sedaj se malo spočij in naberi energije, potem pa septembra lepo sproti in ne bo nobenih težav! In vsak dan boš kljub učenju še vedno lahko igral xbox, le čas si primerno razporedi.

Težka ne teška je šola… Primi v roke kako knjigo namesto xboksa, pa boš videl kako hitro bo lažja slovenščina 🙂 in ne niso vse knjige brezvezene in dolgočasne. Ogromno jih je, katere te bodo presenetile in zabavale na koncu 🙂

Včasih se je pač treba malo potruditi in stisniti zobe, starša že vesta koliko si sposoben in te zaradi tega najbrž spodbujata, dapremagaš lenobo in poprimeš za knjige.