Sem konzervativen, čudaški?
Pozdravljeni,
živimo v manjšem blokovskem naselju z dvema predšolskima otrokoma. Priložnostno se družimo na dvorišču z ostalimi starši, kjer se otroci igrajo. Najina soseda (iz drugega bloka) imata otroka podobne starosti kot sta najina, tudi v isti vrtec hodijo. Z otrokom je več ali manj oče, mama je precej službeno odsotna ali pa nima veselja se družiti z ostalimi starši iz naselja. Oče pride k nam tudi na obisk ob recimo slabem vremenu, da se otroci skupaj igrajo, kar je ok.
Pa preidimo k bistvu. Moja partnerka hodi v zadnjem času (dva do tri mesece) vsak vikend v soboto in nedeljo takoj zjutraj na hrib X, da nekaj naredi zase. Tudi sosed je bolj jutranji tip in precej športno aktiven. Vem, da tudi on pogosto takole zjutraj zahaja v hribe. Tudi to soboto je moja šla na hrib X, ob vrnitvi je dejala da je grozna gneča in da bi raje od sedaj naprej hodila na hrib Y (nam je še bližji). Sva bila že parkrat tudi skupaj na hribu Y. No, zvečer mi prijavi, da gre jutri zjutraj na hrib Y s sosedom (se je že zmenila brez, da bi mene povprašala), ker se ravno ne spomni več poti in ji bo sosed pokazal. Seveda sem debelo pogledal, skratka se začudil brez, da bi komentiral. Naj omenim, da sta oba otroka bolna (kar huda viroza). Ko je videla moj izraz me je napadla, da sem konzervativen, čudaški in da jo dušim, ko ji tako odrekam njeno svobodo…. da imam težave sam s seboj itd. Čisto je popenila in dejala da me ima zadosti. Zjutraj ni šla nikamor, ker je pač deževalo.
Najina veza je že tako kar v krizi že nekaj časa, pa ne zaradi kakšnega varanja ali kaj temu podobnega. Tole mi pa res ni ravno higienično, takole zjutraj v nedeljo iti z drugim moškim na izlet, jaz pa doma pazim dva bolna otroka kot en kekec. Pa nisem ljubosumen na soseda (čeprav je moji simpatičen) ampak enostavno mi to ni najbolj normalen pojav. Ob kakšnih takih prilikah se pa lahko razplete tudi kaj drugače, saj vemo kako to poteka a ne.
Zanima me vaše mnenje, sem res konzervativen, čuden…kako bi pravzaprav moral odreagirati. In navsezadnje, kako bi se ona počutila, ko bi ji rekel, da grem s katero sosedo kam takole.
Hvala in lep dan.
Spoštovani Asus,
jedro vašega pisma se mi ne zdi vprašanje iz naslova, ampak vaše opažanje: »Najina veza je že tako kar v krizi že nekaj časa.«
Jaz bi vam namreč lahko odgovorila: Ne, seveda niste konzervativni in čudaški, vaš odziv je v opisanih okoliščinah popolnoma normalen. Nekdo drug bi vam dal za 180 stopinj drugačen odgovor. Vaša žena bi odgovor utemeljila s svojim doživljanjem. In tako naprej. Ali pa bi kateri koli od teh odgovorov tudi za milimeter premaknil vajino težavno situacijo z mrtve točke? Jaz trdim, da je ne bi.
Menim pa, da bi jo premaknila partnerska terapija. Zakaj? Očitno ste moški (mož), ki mu ni vseeno. Žena (ki ji očitno tudi ni vseeno) vam, vsaj zdi se tako, daje zelo krepke in boleče signale, da naj bi nekaj spremenili oziroma da naj bi se med vama nekaj spremenilo. Če bi želela, da ostane tako, kot je, in se lepo zabavala s sosedom, vam o tem zanesljivo ne bi govorila. Prepir ob tem in besede se zdijo bolj kot dimne bombice, tiste, ki preusmerjajo pozornost, resnično sporočilo pa je morda: »Kaj bom še morala narediti, da boš pokazal, ali ti je mar zame?«
Morda. Vaše žene si ne upam interpretirati. Vi pa jo lahko vprašate, saj ste vendar njen partner, celo “moja” ji pravite. Mogoče pa ji boste dali tole prebrati in se bosta začela pogovarjati, kaj drug od drugega v resnici želita. Če vaju bo to pripeljalo na terapijo, ker v resnici vesta, da ne gre za sosede in hribe, ampak za resno partnersko krizo, ki jo pa še lahko rešita – in svojemu odnosu celo dasta novo globino, kakršne prej ni imel – potem je ta najin mini dialog imel smisel.
Na pravi poti ste, samo naprej!
Lepo pozdravljeni,
Za reševanje problemov je potrebno odmisliti detajle in se posvetiti bistvu. Bistveno v vašem sporočilu je, po mojem mnenju, da je vaša zveza “že dalj časa v krizi”.
Da bi žena šla na hrib Y (X) z osebo B.. je samo detajl.
Kaj je kriza?
Kriza je dalj časa trajajoč nesporazum(i) ali konflikt(i). Če ob prvem nesporazumu ostanemo vsak na svojem bregu in ne naredimo nič, da bi se dosegel kompromis ali vsaj konsenz, nezadovoljstvo ostane. To nezadovoljstvo bo potem dodatno izbruhnilo ob naslednjem nesporazumu ali konfliktu.. kar pomeni, da bosta strani še bolj ostajali vsaka na svojem bregu.
In na tem bregu obe strani pričakujeta, da bo ona druga stran popustila.
Neke vrste igre ameriških mladostnikov: Chicken.. kdo je večja reva in bo prej popustil. Ameriška mladina je namreč “chicken” izumila tako, da se na daljši razdalji ceste drug proti drugemu obrnejo z avtomobili. Na znak se nato poženejo drug proti drugemu. Eden torej sedi v enem avtomobilu, drug v drugem.. oba drvita nasproti v drugega. Kdor se prvi umakne (zavije stran) je “chicken”, reva po domače.
V večini zakonskih vez je tako, da nihče ne želi biti ta “reva”.. nihče ne popusti. Ni namreč drvečih avtomobilov, ki bi neposredno ogrožali vaše življenje.. pa čeprav se točno to dogaja. Z vstrajanjem na svojem bregu – ali kot v igri Chicken: nihče ne zavije stran.. pride do kolizije. Kolizije skupnosti. Ni videti trka avtomobilov.. je pa žrtev: zakonska zveza. Dvoje umov, dvoje čutečih ljudi se zaleti.. in poškoduje. In to celo ponavljata..
Čez čas morda oba navidezno poustita.. to je navezano na staro slovensko navado pometanja pod preprogo. Oba se pretvarjata, da nič ni bilo. In do naslednjega konflikta izgleda, da je vse v redu. Pa seveda ni. Pod preprogo se namreč ves čas zaletavjo najstniki (čustva, zamere.. obeh partnerjev) v avtomobilih. Neke vrsta norost.
Albert Einstein je lepo razložil: “Norost: je ponavljati vedno isto stvar in hkrati pričakovati drugačen rezultat.”
Vendar navkljub temu, večina zakoncev širom sveta pade točno v ta vzorec: ne rešuje konfliktov in se nojevsko kasneje pretvarja, da jih ni bilo.
A ostajajo.. najedajo in razjedajo. In tako nastane kriza. Akutno stanje nesporazumov in konfliktov. Zdaj ni več vsak na svojem bregu, temveč vsak v svojem okopu. Mini prva svetovna vojna.
Zakaj že?
Ker se nekaj bratrancev in sestričen ni moglo med seboj normalno zmeniti, je bilo milijone mrtvih.
Enako je v zakonskih zvezah. Namesto, da bi partnerja vlagala energijo v iskanje kompromisa ali vsaj konsenza.. raje kopljeta rove in okope.
Pri čemer je potrebno povedati, da je idealen kompromis takšen, da sta ob strani zadovoljni in da je konsenz običajno takšen, da obe strani nista zadovoljni. Vendar je nezadovoljstvo enakomerno. Ni na eni strani večje, ker potem to ni konsenz.
Prva stran pri reševanju nesporazuma ali konflikta je spoštovanje. Zveni enostavno, pa ni, ko v tebi vrejo čustva, ki jih nisi sposoben obvladovati.. in se zgodi obratno, čustva obvladajo tebe.. takrat se je pametno zadržati. In nadaljevati s pogovorom, ko si lahko do partnerja spoštljiv. Vedeti pa moraš dati partnerju, da se boš še naprej pogovarjal in ne boš pometal pod preprogo, niti igral noja.. samo malce se moraš shladiti, da boš lahko kasneje nadaljeval.
In ni razloga, da ne bi nadaljeval.. magari do 4h zjutraj. Dr. Laura Berman pravi:
“Nobenega razloga na tem svetu ni, da ne bi vedno našla kompromise. Pod pogojem, če sta sposobna priznati, da se oba lahko motita. Če je vsak od vaju zmožen sprejeti, da njegov predlog morda ni najboljši. Tako se bosta včasih ogrela za predlogu partnerja ali pa celo prišla do čisto nove rešitve. ki obema ustreza. Pri tem gre za to, da se odpovesta, da je samo nekaj “prav” .. “prav ne obstaja”. Če bosta temu dajala prednost, se seveda ne bosta hotela odločiti za nekaj, kar škoduje partnerju.”
V osnovi se je potrebno zavedati, da imamo pravico spreminjati le sebe. Zato lahko najprej pomisliimo ali se v naših okopih, na našem bregu morda vendarle ne motimo? In potem iščemo pot, kako najti kompromis.
KONZERVATIVNO?
Glede detjala, torej nebistvenega dela problema, ki pa je hkrati naslovnik te teme, se velja vprašati: kaj sploh pomeni biti konzervativen? In kaj čudaški?
Konzervativno pomeni nesodobno in zastarelo. V tradicionalno patriarhalnih družbah se z otroci ukvarjajo ženske. Tudi naloge znotraj zakona so togo določene. Ženske počno to in moški nekaj drugega.
V konzervativnih patriarhalnih družbah tako ženska ne more nikamor brez dovoljenja moškega oz. brez spremstva moškega (moža, sorodnika itd.).
Ženske so torej nadzirane, varovane.. in tudi sicer obravnavane kot lastnina. Nekoliko milejša oblika sužnjelastništva, kjer ženska kot last prehaja najprej iz rok očeta in starejših bratov v roke moža in njegove družine.
Zahod je žensko osvobodil, predvsem na podlagi sekularizacije države – ločitev od cerkve.. za kar se imamo zahvaliti Francoski revoluciji in Napoleonu, ki je idej ponesel v “svet”.. nadaljevala pa se je potem še z ameriško revolucijo..
Na koncu pa so ženske osvobodile obe svetovni vojni, ker je moških preprosto zmanjkalo in so lahko poprijele za delo v tovarnah (in posledično iz praktičnih kot tudi varnostnih razlogov začele nositi hlače).
Po 2 SV je prišla še tabletka in ženska je dobila možnost nadzora nad svojim telesom – rojstvi – kar je bilo tradicionalno tisto, zaradi katerega smo jih moški tudi nadzorovali. In je še vedno glavni razlog zakaj se jih lastnini širom po svetu.
ČUDAŠKO?
Vse čemur rečemo čudaško je dejansko paradoks. Da lahko nečemu rečemo čudaško, moramo najprej imeti referenčno točko, ki je pa običajno: “normalnost”.
Zdaj je pa hec: normalnost ni. Povprečen torej “normalen” prebivalec te zemlje je namreč 28 letni kitajski moški.
Vsi sodelujoči v tem forumu odstopamo od povprečnega prebivalca, t.i. normalnosti in smo torej “čudaški”.
Čudaško je tako laho razumeti kot odklon od drugega. Se razlikujete od svoj žene?
Seveda se.
In če normalnost določa ona, potem ste vi čudaški.. in če normalnost določate vi, potem je ona čudaška.
Oboje je pa seveda narobe.
ZAKAJ?
V osnovi je prav to, kar obema ustreza. In če enamu do nečesa ni (vzpon na goro Y z osebo B), potem je na osebi A, da argumentira zakaj.
Zelo težko bo zanikati ljubosumje, ker vsekakor je prisotno.
Z zanikanjem ljubosumja pa se zgodi še ena škodljiva stvar: zatira se čustva, čutenje. S tem pa se oddaljuješ od tega, kdo si kot človek.
In če ne veš več kdo si, ker zanikaš čustva, se po nojevsko pretvarjaš, da problemov ni.. dopuščaš situacijo daljše krize brez reševanja bistva.. potem sledi bridki zlom. Prej ali slej.
Another brick in the Wall, pojejo Pink Floydi. Vsak nov nesporazum, vsak nov konflikt, vsako novo omejevanje.. vsako zanikanje čustev, čutenja.. doda novo opeko v zid okopov na obeh strani.
Karte je potrebno dati na mizo, se dokopati bistva.. najlažje je to preko terapevta.. kjer lahko tretja oseba skrbi za to, da se lotevaš bistva in ne detajlov. Da se odpravi osnovni problem.. in ne sekundarne ter tercialne posledice. Bistva in ne konzervaticnosti in “čudaštva”.