Vsekakor pa moram dati iz sebe vso bolečino, jezo, razočaranje….

Že leta sva poročena, otroci…ter seveda težave. Mož nikoli ni bil za neke pogovore, če sem sama želela pogovor, je bežal v delo, ali “poslušal”, nato odšel. Brez nekih besed, mnenj.
Pred 8 leti ​imel osebne stike s sodelavko. Pogovori, kavice, telefoniranje….ko sem ugotovila, je prekinil. Hitro po tem je ona menjala službo. Po dveh letih – se zgodba ponovi. Z isto osebo. Sumim, dobim namig – v obraz laže ter prisega pri otrocih da ni nič, da je prekinil stike…. Zberem dokaze, mu jih pokažem – šokiran (ker sem ga dobila ali ker res ni imel občutka kaj in kako…ne vem). Skratka – če res ne veš, da si z nekom dobro uro na telefonu…si verjetno res neumen. (seveda mu to nisem rekla). Ok, zahtevam ločitev – mene nikoli ni poklical, vedno je imel ogromno dela, z neko tujko pa lahko debatira eno uro? Hvala, to ne potrebujem.
Ko je videl da res želim ločitev, je predlagal zakonsko svetovanje…V redu, morda pa bo le koristilo.Opravila svetovanje…malce se je spremenilo, pa vendar – nikoli (ne prvič, ne sedaj drugič, ko je lagal v obraz, prisegal pri otrocih, imel mene za bedaka ter mi govoril kako nesramna in kaj vem kaj vse še sem) se ni opravičil. Pa je videl, da sem imela vedno prav, saj ženske res čutimo, če se kaj dogaja. NE, on je to naredil, se ni zavedal – opravičilo po njegovem ni potrebno očitno. Pa vendar – zavoljo otrok, preživim tudi brez opravičila, morda se po vsem sedaj le sestaviva skupaj. Je šlo leto, dve. Sicer res kot prijatelja, sostanovalca, včasih tudi kot partnerja. Pa vendar – pogovorov še vedno ni zmogel. Bežal v delo, od težav..Prosila sem ga, zakaj se ne pogovori, če ga kaj muči – se nima kaj, ali pa – se ne želi prepirati. Fino, prav slutila sem, da dolgo ne bo šlo tako.
Z mano ni šel nikamor, (razen k njegovi družini – mama, sestra). Kolegov skupnih že dolgo več nimava, saj se je izoliral od vseh. Ima znance, kolege iz službe, z njimi kakšna kavica. To je vse. Drugo je delo, delo delo. Seveda pa vse strankam, kolegom..da svojo privatno številko, da ga lahko kličejo kadar želijo. (ni niti zdravnik, ki rešuje življenja, niti gasilec…nič res nujno življenjskega). Torej svojo službo spušča v družino, naš osebni prostor, mene pa ne spusti do sebe, pa sva poročena? Ne poznam njegovih sodelavcev, sodelavk…nikoli jih nisem, kajti tudi če smo se srečali me ni prestavil…dobesedno zbežal je ali se skril, samo da ga niso opazili. (ob mojem pogledu je rekel – ah, pol se ga/je ne znebiš, samo blebeta….). Milo rečeno – meni je bilo neumno početje, ampak…. Zgodilo se je, da so prišli v naš dom, da mu čestitajo – niti na mojem domu me ni predstavil, niti njih meni. Ukvarjal se je z njimi, mene kot da ni. Niti nihče opazil, da sem se umaknila vstran. Ne takrat, ne pozneje. Mu čez nekaj časa povem, da me je prizadelo ignoriranje, da bi bilo kulturno da me predstavi (sama se tudi nisem niti utegnila, ker sem bila očitno “nevidna”) – pogledal me je tako šokirano…ja zakaj pa??? Mu ponovim o mojih občutkih ob tem, kako sem se počutila…ja kaj naj jaz – je rekel, taki sem. Ni se mi zdelo pomembno. Kako sem se jaz počutila očitno ni ali ni želel slišati. Pa sem parkrat ponovila. Ko sem mu direktno rekla, da sem pričakovala vsaj en suhoparen oprosti, ni bilo namerno me je njegov odgovor še bolj prizadel. Rekel je – ja kaj želiš? Da s figo v žepu rečem da mi je žal? Torej mu sploh ni žal, da me prizadene, ne zanimajo ga moji občutki. Očitno je zakon res pri koncu, to sem sedaj spoznala. Ne sprejmem odgovor, ki mi ga da – tak sem. Ne vsak se lahko malce potrudi za drugega. Jaz sem šla preko vseh zadev, nikoli ga ne kličem v službo, če gre kam, ga ne kontroliram kdaj prideš, kam greš, s kom greš…. Ne kregam se z njim, ne jočem – vedno se pogovarjam mirno, čeprav v meni vre. Nikoli nikamor ne greva skupaj – izleti odpadejo, ni denarja (saj ga ni, ampak tako revni pa spet nismo). Na obisk kam (kar še je pač ostalo znancev) tudi ne – ali jih ne pozna, ali ga nekdo tam moti ker je tista oseba “čudna”…za vse ima pač nek odgovor, pa naj bo še tako banalen.
Zdaj pa res ne vem – ali sem res jaz tako čudna, zakomleksana, ali pa res to ni normalno? Sama res tako ne morem naprej. To nisem več jaz, postala sem zagrenjena oseba, saj sem ugotovila (končno), da nimam ob sebi osebo, katera mi bo stala ob strani, mi pomagala v težkih trenutkih, katera se bo tudi name obrnila, ko ji bo težko… Živiva, ker pač sva? On morda, jaz res ne zmorem več. Raje sama, kot z osebo, katera mi tako ali tako selekcionira kdaj sem je vredna ter kdaj ne. Midva očitno ne obstajava. Obstaja on, ter obstajam jaz, skupaj pa, kadar me on potrebuje – za potrebe sexa, pospravljanja, urediti kaj ali, da MORAJO biti kje prisotne družine. Takrat tudi moram, da potem njega ne bi čudno gledali (njegove besede!). Seveda me pusti med neznanimi, sam se druži potem z ostalimi. Ne, sedaj pa res….povedala sem mu da grem, da ne želim tako naprej. Ja, rekel je da bežim, da se ne znam soočit s težavami. Da v vsakem zakonu so težave…
Kdo si tukaj zatiska oči? Kdo komplicira v najinem zakonu? sem res tako slaba? Res bežim od težav? Mislim, da se mi počasi že meša od vsega – on res brez napak oz vse reši z – tak sem? Jaz pa se naj trudim, spreminjam, pokopljem svoje želje, mišljenja… ker on je kakršen je? Nič ne rabi naredit na sebi, na odnosu? NE, ne bom. Ne več. Imam prav??
V meni se kopiči žalost, ki se kaže z jezo. Res da jo poskušam kontrolirati, včasih povzdignem glas brez neke velike osnove), vendar vse to iz čistega klica na pomoč. Ne zmorem, da pa ne bom v kotu jokala, se smilila sama sebi včasih res odreagiram preburno – ali na moža, otroke. Saj se opravičim, da imam slab dan…vem da to ni v redu, vendar… Ne iščem izgovorov zase, vem da delam to iz žalosti, vedno sem kazala jezo, če sem bila žalostna. Poskušala sem pri možu, povedala da sem žalostna, da potrebujem človeka, ki mi bo stal ob strani, da se lahko zanesem nanj…. Žal so besede večkrat naletela na gluha ušesa (kot v otroštvu) in tako se vse ponavlja – žalost, jeza…Vendar vem, da sem psihično že precej na koncu z močmi. S prošnjami, željami …. Zato – če odidem iz tega zakona, mislim, da se bom tudi psihično lažje sestavila. Enostavno bom vedela – sama sem , sama se znajdi, sama se odloči, sama si, živi kakor ti je dano. No – sicer sama sem, že tako ali tako, samo uradno nisem.

Hvala, res zmedeno dolgo pismo, pa vendar…še niti vse ni zajeto v tem dopisu.

Pozdravljeni,

prebrala sem, “poslušala” sem vas. Nisem dobila vtisa, da od mene potrebujete mnenje, nasvet. Ste pametna ženska, razumna, poskušala ste na vse načine izboljšati odnos, je pa res, da sta za to potrebna dva. Dvojine pa v vašem zakonu ni, samo vprašanje je, ali boste to formalizirala. Verjetno potrebujete vse svoje misli in občutke verbalizirati, se pogovarjati, glasno razmišljati. Morda bi vam pomagalo svetovanje, namerno nisem napisala psihoterapija, ker tukaj ne gre za kakršnokoli motnjo. To so življenjski dogodki, nevšečnosti ki se nam vsem dogajajo. Zamajajo nam ravnovesje in potrebujemo čas in energijo, da ravnovesje povrnemo. Kakorkoli se odločite, mislim, da se boste odločila prav. Srečno!

Lep pozdrav,