sem čustveni vampir?
Pozdravljeni.
Ne vem kako naj čim bolj jasno in na kratko opišem svojo situacijo… zato bom skušala nanizati čim več dejstev.
Stara sem 31 let in imam že svojo družino, 2 otroka. Imam težave z mamo, s katero sva večinoma na bojni nogi, saj se vedno takoj skregava. Zadnjič smo se videli za Božič in sicer pri stari mami. Takrat je moja mami prinesla tudi darila za moja otroka… in sicer za hčero staro 4 leta zelo majhno (za2 leti) obleko iz kika, za mlajšo hči pa igračko dojenčka iz kika in neke balerinke nogavičke za starost 1 mesec, pa je bila hči stara 4 mesece. Starejša hči ima težave s kožo (od raznih barvil, e-jev dobi izpuščaje) in ji je prinesla neke piškote iz kika (nič kaj zdrave…).
Bila sem tiho…ampak ko je velika hći doma probala obleko in ji ni bila prav sem mami rekla, da ji ni prav in ona mi je odgovorila: “ja, bo pa za tamalo, prišparaj, večjih številk niso imeli”. No in takrat mi je počil film. Rekla sem ji, da če bi kupila obleko v normalni otroški trgovini bi lahko kupila pravo številko in da naj ne kupuje daril samo zato da nekaj kupi (pa seveda čim bolj poceni!). Dodala sem, da dobr da si je lahko kupila psa (500e). No in ona mi je nazaj povedala, da sem bolan materialist in da me ima dost. Od takrat nisva imeli stikov.
Potem sem imela rojstni dan in se ni spomnila oziroma se je s zamudo, napisala mi je samo “vse najboljše”. Tako je bilo tudi celo življenje…vse s zamudo, sploh darila, plačevanje položnic za šolo ipd.
Enako sem ji tudi jaz voščila za rojstni dan, pravočasno, , dodala sem mms slike hčere stare 8mesecov, ki je 4m ni videla. Odgovorila mi je samo s “tenks”. To mi ni dalo miru… ni mi jasno kako ji je lahko vseeno za vnuke (in zame). Po tednu dni sem ji napisala ali ne bo nič komentirala kako je Manca zrasla. In mi je odpisala, da me ima dovolj, da z mano noče imeti več opravka, da kar koli reče je itak narobe in da je utrujena od mene. Ta njena izjava me je šokirala, razžalostila, res potrla…in razjezila. Kljub vsemu sem se potrudila in nazaj napisala, da če se kuja zaradi novega leta, da bi se lahko že nehala, da bi se tudi jaz lahko, pa se ne tako dolgo. Odgovorila ni.
Stvar je v tem, da me zadnje čase boli želodec, očitno se podzavestno zelo sekiram, da me je tako odpisala. Da pa bo malo bolj jasno, moram opisati še malo najine zgodovine.
Zanosila je pri 18h, z mojim očetom sta šla narazen, po rojstvu je spoznala drugega in se poročila. Z očetom mi ni pustila stikov, dejansko ji je šlo samo za preživnino. Obnašala se je res grdo, nikoli mi ni nič povedala o njem, kaj se je zgodilo. Preživnino je vedno zapravila zase, za cigarete, ona ali očim. Spomnim se kako je pred maturantskim plesom klicala k njemu domov in se na ženo drla, da ni poslal preživnine, pa sta jo z očimom že zapravila.
Znala je grozit…na primer če nisem psopravila spodnjih hlač v kopalnici mi je grozila, da jih bo prinesla v šolo in jih pokazala vsem in podobno. V 4 razredu sem bila edina brez spričevala, ker ni plačala položnic. Ne vem koliko sem bila stara, a nikoli pozabila, z otroki smo se zunaj igrali in ona pride in mi pred vsemi reče “kako imaš ti komate noge”. Stara mama mi je kupila pajkice za katere mi je mami rekla, da mi ne pašejo in jih je nosila ona. Stari mami sem pospravljala in dobivala kot otrok žepnino. Mami me je večkerat prosila za denar, na primer da je očimu kupila rojstnodvevno darilo, denarja nikoli nisem dobila nazaj. Ne spomnim se, da bi me kadarkoli objela in mi rekla, da me ima rada. Navzven deluje faca, zabavna…ampak nikoli nisem čutila njene ljubezni…ki sem jo toliko bolj potrebovala, zlasti ker pravi oče ni želel stikov z mano (le kaj mu je naredila..). Celo življenje sem psolušala, da ne bom imela kdaj za fanta “taspodnega”. No in ona je šla z očimom narazen…10 let je bila z drugim partnerjem (katerega sem sprejela), nato pa je šla še z njim narazen in ima sedaj nekoga, ki je iz Beograda, niti slovensko ne govori. Spoznala ga je preko interneta in se je iz tujine preselil v Slovenijo k njej. Baje sta tudi poročena. Mislim, da je name jezna tudi zato, ker ga nisem sprejela (pa je pred njim imela že nekoga)… dejansko je njega dala pred mene in svoje vnuke…
Skratka, najina zgodovina je burna. Ko sem rodila 8 mesecev nazaj in sva bili še v normalnem odnosu je prišla takoj ko sem prišla iz porodnišnice na kavo gledat otroka. Kljub temu, da sem rodila s carskim rezom ni vprašala ali kaj rabim, nič ni pomagala, nič ponudila…
Skratka…sedaj sem pa jaz tista slaba in ona je mene odpisala…po vsem kar sem ji jaz v življenju oprostila. 2 leti nazaj sem jo npr po telefonu klicala, če me pelje na Golnik, da imam sum na pljučno embolijo…ona pa meni, da se ji res ne da, da je skoraj že doma… Ok, bila sem zdrava, ampak vseeno je bil sum na resno zdravstveno stanje…
Za 30 rojstni dan mi je na primer prinesla masažno blazino (ki jo je dobila zastonj) in potem me je še klicala a je fajn blazina ,…pa ve, da imam masažni stol. Kljub vsemu sem se delala da sem vesela in je blazina ok, da jo “kao ne bi prizadela”… Ampak ne morem pa iz sebe in se delati, da je ona super mama in sprejeti njenega novega partnerja kot da mi je ne vem kako blizu pa jih vabiti na kavo, kosilo…to bi prišla, a se z vnuki ne bi čisto nič ukvarjala… meni pa bi po vsej verjetnosti razlagala traparije, koliko se je zredila, kako mora shujšat… resne debate je pa ne zanimajo.
kljub vsemu pa je mama ena sama in mi je hudo. NE VEM KAJ NAJ NAREDIM.
– se sprijaznim in spoštujem njeno željo ter jo pustim pri miru – ampak za vedno, saj jo 8mesečna hši sploh ne pozna, ker jo je 3krat videla (na obisk je prišla smao enkrat).,, če je sedaj ni ob nas, je ni treba nikoli…
– naj naredim še enkrat prvi korak in priznam svojo napako, da se grdo obnašam do nje (čeprav ne morem preko sebe in ji to reči, saj tudi ona ni popolna…)
Rada pa bi stvar zaključila, tako ali drugače. Odgovor da naj se pogovoriva ni mogoč,
ker ona tega ni sposobna. Dejansko tega ni sposobna. Pri 17h letih sem se počutila
zelo osamljeno, z očetom sva se uspela videti in nato ni želel več stika…doma je bilo
kot je bilo…in sem pojedla tablete. O tem nikoli nismo govorili…kot da se ni zgodilo.
Samo primer, kako ji je vseeno. Aja, navzven pri drugih me je pa vedno hvalila,
čeprav o meni ni vedela skoraj ničesar (ne ve kateri magisterij imam narejen npr in podobno).
domnevam, da najbrž nisi vampir, imaš pa precej težav. Mama očitno nima nekega materinskega čuta, se je pri 18 letih pač zaseksala kot že toliko žensk. Tudi očetu nisi kaj mar in zato ti mame ni treba kriviti. Moški nimajo veliko interesa do otrok, če zraven njihova mati ne seksa z njimi in jim ne gospodinji.
Tole je malo grdo zapisano, ampak tako nekako si predstavljam, da tvoja starša funkcionirata.
Ti pa si sedaj stara 31 let, imaš družino in si mama dveh otrok, ki potrebujeta odraslo, sposobno in veselo mamo.
Ne pa tako, ki se od vsega najbolj obremenjuje s svojo mamo.
svetujem ti, da si najdeš eno dobro psihološko obravnavo in predelaš travme, da boš lahko dobra mati in da boš končno zadovoljna sama s sabo. Naj ti ne bo žal denarja, tudi če boš zato cunje kupovala v kakšni cenejši trgovini.
Staršev pa ne boš spremenila in ne pričakuj, da bodo kdajkoli pokazali večji interes do tebe in tvoje družine.
ljuba duša, nisi noben čustveni vampir – le čustveno si bila že kot punčka zanemarjena od tvoje mame in sedaj ko si odrasla in sploh, ker imaš tudi sama majhne otroke , si še toliko bolj občutljiva ….neuravnotežena pa si zaradi hormonskega neravnovesja saj si še komaj nekaj mesecev po rojstvu tvoje druge hčerkice…
tvoje mame ne boš spremenila….in nima smisla oziroma res nehaj od nje pričakovati tistega, kar do sedaj od nje nisi dobivala….ona ti nebo nikoli zmožna dati pozornosti, ne tebi in ne tvojima hčerkicama…..s tem se boš mogla sprijaznit….pa tudi ljubezni na način kot si jo ti želiš in potrebuješ – ti nikoli nebo znala dati….
vse ostalo o čemer si pisala- darila, koliko so bila vredna, kje jih je kupila, pa njeni obiski….vse to je pa itak nepomembno….je takšna kot pač je – prišel bo čas, ko se bo tudi ona spraševala o sami sebi – ampak takrat boš ti že močna in je neboš več potrebovala…
in kako boš postala močna ? daj tvojima hčerkicama vse to, kar ti ona ni dajala….zavestno se vsak dan potrudi za njiju, pa tudi če si utrujena, žalostna….naredi si z njima tisti lep , topel ženski svet zavezništva, medsebojnega razumevanja in ljubezni, spoštovanja – ki ga ti s tvojo mamo nisi imela
in boš enkrat poplačana od tvojih hčerk….srečna boš v odnosu z njima, verjemi mi – neglede na tvojo mamo, na tvojega moža, očime…..
če tvoja mama ni v življenju do sedaj razumela za kaj v resnici je vredno živeti in so ji več vredni njeni moški, pes….kot pa hčer in vnuki – je to njeni problem ….
ti naredi drugače s tvojima hčerkama …
jaz imam tri hčerke – one so moje sonce, moje ljubezni, sreča….moja mama, ki je pa bila z mano čist ista kot je tvoja, en velik egoist – pa vegetira sedaj na stara leta sama v svoji zagrenjenosti …..
glavo gor, pogumno naprej in ko trpiš zaradi nje – se stisni k tvojima hčerkicama 🙂
Hvala za oba odgovora… moj res največji problem je, da si tako želim “družino”….imam super moža, hčerkici sta res moje sonce in jima ljubezen non stop izkazujem… ravno danes mi je velika rekla, da me ima rada do lune pa čez hribe do levje votline in nazaj :)… ampak v meni je še vedno neka praznina, ki jo pa moram počasi premagati, saj se če odmislim svojo družino počutim tako sama…
Res pa je… prej se sprijaznim, bolje bo… čeprav v sebi kar ne vem ali naj jo res pustim pri miru ali poskusim spet navezat stik in biti bolj prijazna do nje, da jo bosta hčerki vsaj poznali in imeli babico. Mislim, da če bi šla preko svoje zamere in bi vložila trud…bi mogoče vseeno postala ona boljša…res mi je sedaj dala občutek, da sem sama kriva za vse.
Res ne morem verjet, da imam prav OBA starša taka, da jima ni mar…
a ne bi bil dovolj en tak…
Ampak kot ste napisala, sama bom svojima hčerkama res nudila vse, kar lahko,
vso ljubezen, bližino in zaupanje…predvsem pa varnost, da bosta vedeli, da sem vedno
na voljo…
Vse kar bo storila tvoja mati, za vnukinji
boš ti vzela, kod da dela tebi.
Primer pri oblekci..moja mat, še pšokliče ne, ko ima kdo rd..pa imam 3 otroke
kje šele da BI prinesla premajhno obleko.
Na jetra ti gre, ker si mnenja, da si ji mogla tok odpustit, ona pa se spet tko obnaša.
a res misliš, da ona to ve, da se ti spominjaš nazaj, za svoje kosmate noge.pa tud če si ji že vrgla v obraz, sta to pustili že za seboj..ni fer da ji eno stvar mečeš 3x pod nos, ker si mnenja, da se ne odzove prav..
Lahk bi še pisala, pa ne bom utrujala
edino še to
napiši ji pismo in notri ji vse kat te teži napiši, ampak odg. ne pričakuj.pa če tud nikol več o tem pismu ne spregovorita, vedi, da ona dobr ve zanj.
ma kakšne vampir, lepo te prosim!
odrasla si v družini, kjer se nisi mogla naučiti reči ne, niso ti dovolili, da začutiš svoje meje, ti dali pravico da si kot si in da tudi taka šteješ nekaj. taki otroci odrastemo v nesamozavestneže, no bolj ne znamo mej zaznat. tko mogoče ti še notranji jaz govori da ni v redu, ti pa kar rineš tja. notranji kompas je kot polomljen.
težko se je to potem kasneje priučit, se pa da.
ti nisi vampir, ti pač ne zaupaš dovolj sebi, zato pa “take traparije tu sprašuješ”. ti si čisto OK!
jaz nimam stikov z mojimi že 2 leti, prvo leto je pasje, nihanje razpoloženja, ampak po jezi pride mir, življenje brez dram v vsakdanu. vem pa o kakšni notranji praznini govoriš, tega pač nikoli ne morem nadomestiti. jaz poskušam to sprejet. na čase dobim občutek te nemoči, praznine, potem pa mine.
vse to delam tudi zaradi otrok- kakšen zgled pa sem, če se pustim pohojat….
jaz bi ti svetovala, da ne rineš vanjo. mislim, da te bo že poklicala, ko bo kaj hotela od tebe :-). ko bo klicala, te bo strah kaj bo spet, po drugi strani se boš isti sekundi prelevila v majhno deklico: mama me kliče, ni me pozabila. a žal je to le utvara, ne nasedaj in bodi na preži. pazi nase in res omeji stike, pokliči za 5 minut, potem pa čim prej prekini, ker potem že ima čas, da te nekje “sprovocira”
srečno
Moje mnenje: Čisto običajna zgodba, nič posebnega, samo ena izmed mnogih daleč daleč od normalnega.
Polna neznanja, ne vednosti, sprenevedanja, izsiljevanja, č. posiljevanja, laži……… skratka vsega tega kar življenje nikakor naj ne bi bilo. Posledično (mi je hudo ker moram to zapisati) se bo zgodba avtoričine “srečne” družine morala podreti, da bo lahko končno životarjenje na račun kompenzacij zamenjala za osrečujoče svoje življenje. Tudi ni naključje da avtorica ravno sedaj piše kar piše, namreč to so le nezavedne priprave na osebnostno resocializacijo, ki ji je namenjena, katere čas srhljivo sovpada v “kristusova leta”.
Če kaj o življenju vem, potem je vse kar avtorica piše, le “zajtrk in dopoldanska malica” (od mame in očeta) ki ji dela tako slabo, da bo vse skupaj s sicer pravkar uživanim dobrim “kosilom” (sama pripravila za svojo družino) morala izbruhati. In zgodba se bo ponovila, vprašanje je samo na kakšen način. Najverjetneje se bo zgodilo varanje, če je pa v eni ali drugi izvorni družini kaka huda deviacija v smislu krvnih deliktov, dednih bolezni, ekonomsko suženjstvo……, se zna zgoditi pa prej to. Definitivno pa se je ponovno našel par, v katerem oba nekaj kompenzirata iz svoje preteklosti. Avtorica misli da je že povedala kaj(resnica po moje je osamljenost), za njenega moža se še ne ve.
Obstaja pa tudi pot, po kateri lahko oba skupaj še naprej hodita, vendar na popolnoma drugačen način: da vmes (vodeno) ugotavljata zakaj v bistvu hodita skupaj. To je sicer zelo hard igra, primerjalno gledano kakor ruska ruleta, kjer se nikoli ne ve ali bosta partnerja ostala skupaj ali ne. Je pa vredno poizkusiti, ker bi iz nje lahko izplenilo vsaj otrokom dostojno starševstvo, če že ne življenjskega prijateljstva.
Če gornje poti ne bosta pre-hodila kakor je napisano, se bo strahotna osamljenost dedovala vsaj na enega njunega otroka. Čar podarjenega življenja je namreč v tem, da človek najde svoj notranji mir. S poudarkom na svoj, namreč samo tako lahko pripravi okusno in hranljivo “večerjo” zase in svoje bližnje…
Ne, ti paa res nisi vampir.
Brez skrbi, da bo bolje.
Tudi sama sem bila pred leti v podobnih težavah. Mislim, da tudi porod in skrb za otroka ali otroke sproži v nas vrsto vprašanj, kako jih potem vzgajati, da bo vse prav.
Sama sem po tretjem otroku poiskala terpevtsko pomoč, saj me je bilo najbolj strah, da ne bom zmogla biti “topla” mama, ker moja žal ni imela te topline, ki bi si jo jaz kot otrok najbolj želela.
Ga terapevtka mi je dejala: da so pomembne v življenu otrok te stvari:( DA JIM TO POVEŠ)
1. RADA TE IMAM
2. POVEJ, KAJ POTREBUJEŠ
3. TU SEM ZATE.
Vem, p, da je težko. tUDI sama sem si predstavljala idealen božič in nasmejajo babico….. pa žal ni tako.
Najbolj pomembno je, da se o tem z nekom pogovoriš, razčistiš- morda tudi s svojim partnerjem.
Preberi si še knjige:
STRUPENI STARŠI
in pa knjige dr. Gostečnika o družini.
Pa vso srečo in poljub tvojim sončkom!
Zelo me je ganila tvoja pripoved Sezgodi … razumem vse dobre nasvete vseh udeleženih, zelo pa se moram strinjati (iz lastnih izkušenj) predvsem z uporabnikom/uporabnico Gola resnica, saj sem kar dekado in pol starejša od tebe, Sezgodi, torej sredi 40ih in sem prehodila pot, ki jo je Gola resnica nakazal-a.
Sicer sama nimam otrok, zadnja štiri leta niti zveze, sem se pa s problemom mom-starši ‘pozabavala’ kar konkretno v zadnjih letih.
Na vsak način si žrtev mom-staršev ne more pomagati ‘kar tako’, z nekaj dobre volje in pozitivnimi mislimi, kakor je razbrati iz nasvetov zgoraj. Zase sploh ne pravim, da sem osvobojena tega jarma, vendar sem naredila v zadnjih letih tako velike korake k razumevanju stvari, da sem prav zadovoljna, seveda ‘do neke mere’.
Kljub temu, da je moje življenje trenutno dokaj statično, na zunaj ne preveč dejavno, pa tudi sama nisem prav cvetoče zadovoljna s stanjem stvari, bom zdaj govorila o svojem resnem trudu in uspehih tega truda, ki sem ga vložila v to pot čustvenega osamosvajanja in osvobajanja od strupov mojih strupenih staršev.
Ne znam v enem stavku povedati,v koliki meri in na kakšen način sem se ukvarjala s problemom strupenih staršev, vendar ilustrativno povem, da sem v srednji šoli poznala že osnove psihoanalize in brala Freuda, Junga, Frankla etc., da sem nekaj časa hotela študirati psihologijo, da sem se ukvarjala z najrazličnejšimi metodami in interpretacijami problematične psihe (od klasičnih osebnostnih motenj do resnih in manj resnih alternativnih teorij in seans seans ter poglabljanj v različne miselnosti Zahoda, orienta in Azije), da sem ovrgla nekajkrat vse moje poglede na psihologijo in sorodne vede, da sem prebrala številne knjige o številnih fenomenih psiholoških komplikacij, da sem se ‘samo-zdravila’ z raziskovanjem in prakticiranjem življenja v različnih alternativnih oblikah socialnega sobivanja ljudi (za kar sem se bila pripravljena tudi znova preseliti za več let in se naučiti novega tujega jezika, ne samo enkrat), da sem osebnostno resnično rasla v različnih miselnih in geografskih okoljih, da sem oseba, h kateri se v globokem zaupanju ‘zatekajo’ ljudje zelo različnih profilov (od doktorjev do brezdomcev), da me imajo ljudje za eno najbolj verodostojnih in poštenih oseb, da me imajo za nad vse razgledano, izobraženo, sposobno marsičesa v osebnostnem, poslovnem in strokovnem smislu in celo za visoko ‘razsvetljeno’, osveščeno … in tako dalje… do dokaj privlačne podobe moje osebe… Ljudje me opisujejo pretežno v superlativih, kratko rečeno. Pa vendarle sem pri mojih zrelih letih samska, pretežno dobre volje sicer, vendar v resnici in kljub dobrim prijateljem in očarljivim znancem ter pomembnim sodelavcem — OSAMLJENA IN NE SREČNA. Ne da sem ‘nesrečna’, vendar srečna nisem, torej ne srečna, kratko: nisem srečna. Sreča je zame stanje, ki mora biti konstantno vsaj tri dni. V tem smislu nisem bila še nikoli srečna.
Vendar … zadnja leta sem ne-srečna na zelo zadovoljiv način!!! Prej pa sem bila vedno navidezno srečna, prej evforična, na zelo naporen način. To je velika razlika, saj ko si naporno srečen, ne napreduješ zares, ampak le navidezno, saj skoraj vso energijo vlagaš v ohranjanje neke iluzije srečnosti. Zdaj, ko pa trpim pravilno razsvetljeno, zdaj počasi, vendar vztrajno in občutno rešujem ‘problem: mom-starši’. In tudi dejanske posledice so vidne: nisem več zasvojena s hrano, niti z alkoholom. Pa ne govorim o tem, da sem bila zares obilna debeluška, ali da sem imela socialne ali zdravstvene probleme zaradi alkohola. Ne, govorim o tem, da ne rabim ves dan misliti le na to, kako se ne bom nažrla slabe hrane. In ko grem v družbo, ne rabim popiti litre piva, da bi se počutila ‘normalno’. Ne pijem alkohola in hranim se zelo zdravo in spontano,brez napetosti, pa tudi moja postava je lepša in elegantnejšega videza sem. Vendar to je šele ploden začetek moje težavne poti osvobajanja od strupenih staršev, saj sem še vedno zelo ‘poškodovana’, čustveno invalidna, v nekem obsežnem smislu. Sem na nek način tudi čudno razvajena, kar vodi seveda v neko kopičenje obveznosti, ki jih odklanjam ali z njimi neznansko zavlačujem. To je zelo velik zalogaj, ki se ga lotevam: samodisciplina v vsakdanjih opravilih.
Ključnega pomena za moje spremembe na boljše je bilo spoznanje, da sem resnično žrtev strupenih staršev. To spoznanje je tako pomembno zato, ker je raztopilo neko neumno stališče v moji psihi, konzervativno in psihološko omejujoče. Namreč, nikoli nisem znala ali hotela niti sama sebi niti ljudem v moji bližini ‘priznati’, da je moja družina ena tistih, ki so v resnici problematične, ki niso ‘človeško produktivne’, kakor to dojemam sedaj. Toliko aristokratske neumnosti je bilo v meni, da sama sebi enostavno nisem bila zmožna priznati, da sem ‘slabo seme’, vulgarno rečeno, pa le metaforično mišljeno.
Jaz sem morala doživeti tako katastrofalne izkušnje v zvezi z moškim (pred nekaj leti), da sem se enostavno morala ustaviti z iskanjem sreče v zvezi, saj sem začutila, da če ne bom odnehala, lahko doživim nekaj zares tragičnega, da lahko tudi umrem, saj sem se nehote približevala neki obliki hoje po robu življenja z zadnjim partnerjem; čeprav na zunaj nikoli ni tako drastično delovalo, je bilo pa vseeno mejno, kar so potrdile tudi nekatere mejne situacije, ki so se na srečo zaključile brez prevelikih izgub. Po teh izkušnjah pred nekaj leti sem začutila, da sem tako zasičena z lažmi, ki me vodijo vedno znova v stranske ulice, naposled celo v nevarne situacije, da si moram končno nehati lagati in se soočiti z ‘golo resnico’, preden lahko nadaljujem svojo življenjsko pot.
V tistem trenutku se je pojavil ta forum in prve besede GitteAne , ki so bile končno moje ‘pravilno razsvetljenje’. Končno mi je nekdo povedal, da sem resnično žrtev! …kljub mojim virtuoznim ironijam na lasten račun sem bila enostavno uboga, resno poškodovana hčerka v svojem čustvenem človeškem ustroju, visoko izobražen, vendar v resnici ‘osamljen otrok’, ki kljub dolgoletnim več ali manj uspešnim zvezam ni doživel pristne ljubezni v nekem odnosu, razen morda par trenutkov evforične sreče in nekaj sicer nad vse blestečih, pa vendarle čustveno-zdravilno skoraj nepomembnih poslovnih uspehov za mojo celostno evolucijo. Moj problem nikoli ni bil to, da bi se delala ali samo-obravnavala kot žrtev, da bi lahko na ta račun uživala neke bonitete ali se začela zdraviti, temveč to, da sem se vedno imela za heroja, ki obvlada vsako situacijo. To je bila seveda iluzija, ki so mi jo vcepili tudi moji starši, saj so se do mene tudi tako vedli – kot da sem nadpovprečno sposobna v vsem, torej tudi v ljubezenskih razmerjih. Končno sem se rešila te zmotne in prestižne iluzije! Zadnja leta z grenkim veseljem opazujem, kako se ruši struktura moje prejšnje ‘herojske podobe’; z grenkim zato, ker se podirajo tudi moje iluzije o sebi, seveda. S pravim zanosom pa sodelujem v svoji osebni preobrazbi, ki se odvija v neopazni tišini v moji glavi. Pa tudi ne tako neopazni, saj me ljudje danes dojemajo drugače, kakor pred leti. Dandanes sem sicer ‘žrtev’, vendar to iskreno povem, kadar je treba povedati nekaj iskrenega o sebi. Tega se več ne sramujem, temveč me zanima, kaj ljudje, ki jih cenim (saj z drugimi ne delim svojega resničnega stanja), porečejo na mojo situacijo. Od ljudi se učim in želim, da se tudi oni učijo od mene. Zato sem načelno iskrena. Z izbranci. Tako je to na tem forumu in tako se jaz trudim v ‘resničnem življenju’.
Nekaj pa se je ‘drastično’ spremenilo.
Prej sem se vedno slepila, da sem zelo dobra oseba in da pomagam ljudem, ker imam enostavno ‘svetniško’, ‘dobrotniško’ značajsko komponento. Pa je tudi to bila ena velika, debela in okrogla laž. Ljudem sem vedno pomagala zato, ker sem imela prazno čustveno življenje in sem si podzavestno rekla, da bom v svoji mizeriji vsaj nekaj dobrega delala za ljudi da bom pomagala še večjim revežem od mene, ki jim še lahko pomagam. To je tista ‘kompenzacija’, o kateri je govoril/a Gola resnica.
Pa ta logika kompenzacije tudi zgledno uspeva, in je uspevala, dokler se ta logika ni prenesla na partnerja ali ‘prijateljice’. Zdaj, ko sem ‘pravilno razsvetljena’, se ne slepim več s takšnimi neumnostmi. Še vedno sem zelo komunikativna in ‘pomagajoča’ oseba, vendar se nikakor več ne razdajam. Zadnje čase zelo rada pomagam otrokom in najstnikom, saj me to resnično, ne le navidezno izpolnjuje. Pomagam pa jim na različne načine – predvsem mi oni sami nakažejo, kaj pričakujejo od mene, jaz pa se prilagodim. Otroci in najstniki so moji največji učitelji.
In od kar se več ne razdajam, tudi nimam prevelikih čustvenih ali drugačnih izgub. Ker pa se ne rabim ukvarjati z izgubami, se lahko ukvarjam s svojimi resničnimi problemi. Zato delujem vse bolj harmonično – in to celostno, ne samo posamično – na področju odnosov, kariere ali osebne rasti. Sedaj nič ne napreduje bolj, kot kaj drugega. Prej se mi je dogajalo, da sem bila s kariero pred vsemi vrstniki, čustveno pa ‘zaostala’, na področju osebne rasti pa v neki eksotični vlogi inovatorja. Zdaj je moja kariera zelo zmerna, moja čustvena zrelost je v ravnovesju, moja osebna rast pa se počasi na novo vzpenja. Nič ne gre več strmo navzgor, vendar obenem nisem neprestano zmedena, ker bi bilo česa v neznanskem presežku na račun nečesa drugega. Zdaj grem celostno, počasi, vendar sigurno – NAPREJ.
Ključno je torej spoznanje, da smo otroci staršev, kjer sta oba MOMovca, dosti bolj invalidni, kakor smo si to pripravljeni priznati. Gre za težave, ki se ne morejo reševati zgolj z ogromno dobre volje, delavnosti ali pozitivne umerjenosti, saj če bi bilo temu tako, bi morala biti jaz zdajle srečno poročena mamica z blestečo kariero, v krogu izbranih intelektualcev. To je bila moja začrtana pot namreč, ki je bila skoraj za vse pomembne ljudi mojega življenja nekako samoumevna. Tako pa sem sijoča samska ženska, ki nima več prave volje po karieri, temveč me zanima prej moje življenjsko poslanstvo, ‘intelektualci’ pa so sploh kasta, s katero si lahko najmanj plodnega začnem, med katere pa sicer spadam, po formalnih merilih. Moja čustvenost pa je trenutno zelo zaprta in na mene samo fokusirana. Zato pa tudi resnično napredujem – vidno in nevidno, aj si vzamem čas zase! In zavedam se, da se bom morala še bolj inteligentno lotiti svojega popravila težkih poškodb, ki so mi jih prizadeli moji starši. To so bili zločini proti človeškemu dostojanstvu ali čisto klasično, vendar izredno intenzivno in konstantno ‘čustveno nasilje nad otrokom in čustveno zanemarjanje otroka’. Zgodilo pa se je kar nekaj izpadov vsakršnega razuma, ko sta me starša v najstniških letih zverinsko pretepala … o čemer drugi dan nismo govorili, ker sta imela po navadi premočnega alkoholnega mačka. Ah kaj le govorim … nikoli se nismo o ničemer pogovarjali na miren način – na napet in čustveno uničevalen način pa smo se pogovarjali prav o vsem, tudi o stvareh, ki jih otroci naj ne bi slišali. Vse vedno na nož … vse vedno virtuozno inteligentno, psihološko sprevrženo, torej zlagano do teatralične nerazpoznavnosti ter čustveno uničevalno do bajeslovnih globin. To, dragi oji, je pustilo nekatere posledice v meni, a katerimi še nisem popolnoma opravila, se pa vsaj natančno zavedam korenin svojih hib in nekakšnih odklonov, ki pa so ravno toliko neznatni, da bi lahko z njimi živela do smrti. Vendar mi je ravno ukvarjanje s samo sabo nakazalo nujnost, pa tudi možnost rešitve vseh teh ostankov problemov s staršema. Vsak dan je čas za nov začetek, če se je v naših mislih le zasvetila ta ideja.
Moj brat, starejši, se je zapil do smrti, umrl še pred Abrahamom. Tudi moj roditelj je zadnja leta svojega življenja preživel predvsem okajen. Vendar ponosno in častno okajen – zase. Predvsem pa ogabno in nadležno okajen – zame. In prav v zadoščenje mi je, da sem mu pred malo prezgodnjo smrtjo (začetek 70ih) mnogokrat ‘povedala svoje’, čeprav me je to stalo dosti zdrave psihološke stabilnosti. Drago sem plačevala svojo uporniško iskrenost celo svoje življenje. Vendar mi ni žal. Še enkrat bi tako ravnala. In še tako ravnam. Saj le iskrenost – kot moj lasten postulat – me vodi do pristnega napredka v življenju.
Gola resnica, čeprav ste bili v svojem komentarju malce darvinistično neosebni, analitično kritični, ko ste govorili o usodi resnične osebe na forumu, pa se moram, resnici na ljubo, z vami zelo strinjati tudi okoli simbolike Kristusovih let. Tudi mene je proti Kristusovim letom začelo resnično trgati po dolgem in počez, saj sem dojela, da sem v nekakšnem psihološkem zaporu, iz katerega nisem znala najti prave poti, ker sem bila dokaj nevedna. In takrat ni še bilo tako zglednega foruma o MOM, kakor je ta ‘naš’ pričujoč, na katerem se pišejo usode naših življenj. Skoraj prepričana sem, da če bi začeli na internetu pisati o fenomenu MOM že takrat, da bi moja življenjska pot potekala MALCE DRUGAČE. Skratka – pri 33ih letih sem doživela nesrečo, ki je zagotovo spremenila tok mojega življenja, saj je pustila posledice, ki sem jih zdravila kar nekaj let. Ne telesnih posledic, ne psiholoških posledic, temveč neke posebne mentalne posledice sem imela po nesreči, ki jih niti znanost ni raziskala. Ne želim govoriti o podrobnostih na tem mestu, poudariti želim le to, da sem tisto usodno nesrečo sama izzvala v mojih Kristusovih letih prav zato, ker se ti do tega časa v življenju nabere toliko znanja in izkušenj, da mora pri 33ih nekaj POČITI. Zato tudi tebi, Sezgodi, prerokujem velike preobrazbe v naslednjih letih. Zagotovo pa boš iztržila največ iz vsega, če boš ekstremno iskrena najprej sama s sabo.
Sezgodi… tvoja izpoved zveni zame strašljivo. Predvsem zato, ker prepoznavam svojo preteklo podobo v tvoji opisani samopodobi. Tako samo-zaverovana si v svojo pot in svoje življenje, da sploh ne opaziš, da ‘problem: mom-starši’ ni tvoj stranski problem, kakor ga ti opisuješ, temveč je ta problem tako zasenčil tvojo najpomembnejši čustveno vez v življenju, namreč z možem, da jo niti omenila nisi v več besedah, kot s formalnimi opisi neke površinske ‘sreče’. Počasi se boš zavedala, da je tvoj zdaleč največji in najobsežnejši problem prav problem s starši, ki te bo počasi začel omejevati v vsem. Če želiš dobro sebi in svojim otrokom, potem ti predlagam, da se resno lotiš literature o svojem problemu (na tem forumu najdeš vse), da se ukvarjaš s svojo zvezo s partnerjem na kar najbolj iskren način ter da se resnično posvečaš svojim otrokom, ne le časovno, temveč tudi zdravo vsebinsko.
Najbolj pa ti predlagam (kar seveda ne boš zmožna narediti, pa vseeno – morda pa le?): da prekini stike s strupeno mamo za nekaj časa popolnoma in to vsem tudi oznani. Prekinjaš stike z mamo, ker ugotavljaš, da imaš s svojo preteklostjo velike probleme, ki si se jih šele sedaj zavedala v polni meri, zato rabiš čas, da se z njimi soočiš. To pomeni, da moraš moža obvestiti natančno o svojih problemih, da moraš otroke s tem soočiti na nek previden način, pomeni pa tudi, da to od tebe zahteva tako samodisciplino in jasno voljo po spremembi, da dvomim, da boš tega sposobna takoj. Dvomim, da boš sploh dojela bistvo mojega pisanja, saj tudi jaz nisem razumela nič v tvojih letih…je pa res, da na tako dober forum takrat res nisem naletela. Dokler bereš o svojih problemih v knjigah, to še niso tvoji problemi. Šele ko mi je GittaAna pred leti rekla nekaj podobnega kot ‘punca, tvoja mama je le tvoja roditeljica, ne tvoja mama, ki bi imela kvalitete naslova mama’ in potem to tudi zgledno utemeljila, me je vrglo! Bila sem v blagodejnem šoku. Ampak tak šok sem potrebovala, da sem lahko napredovala. Čeprav smo vsi tukaj anonimni, je bila to osebna izkušnja, ki jo je z mano delila oseba, ki je doživela isti pekel, kot jaz sama, vendar pa je ona sama ozdravljena na pravi način in je pot ozdravitve nakazala tudi meni. Hvala ti GittaAna. In hvala vsem na tem forumu, da sem vas lahko brala in si tako pomagala. Pa tudi v nadalje mislim početi isto, saj sem še kar daleč od ‘končne ozdravitve’!
Sezgodi …imaš velik problem, ki ga ne boš rešila mimogrede, sploh pa ne hitro. Pripravi se na dolgo pot, na kateri pa lahko osebno zraseš do višin, o katerih sedaj niti ne sanjaš. Vendar vsak uspeh ima svojo ceno… cena tega uspeha je dosledna iskrenost in mnogo zavzetega izobraževanja iz kvalitetnih knjig ter mnogo pogovorov in samogovorov. Če pa imaš dovolj denarja, pa ti seveda predlagam eno od terapij pri strokovnjakih, katere imena boš zasledila na tem, ampak verjetno res zgolj in samo na tem forumu.
Ganljivo in žalostno je brati, kako ti, že mamica, še kakor ubogi mladiček capljaš za svojo mamo in jo moleduješ za vbogajme … za tabo pa capljajo že tvoji lastni mladički … tvojega samca pa še na spregled ni bilo? Iz tvojih besed deluje tvoj partner kot ‘nemoteča neprisotnost’. To me skrbi…
Lp
Samoprepoznana
Vau Samoprepoznana, tole pa je pripoved. Užitek brat. Ja, je dolga pot in včasih imaš vsega vrh glave, se ti zdi, da nikoli konca, vedno kaj novega, da se je nasilje v otroštvu tako zažrto vate, da ga ne boš nikoli ven spravil..itd, saj poznaš….ampak kot praviš, če vztrajaš, si trmast, sprejemeš, to kaj imaš in ne izgubljaš več časa z bežanjem pred samim seboj ( toliko zapravljanjega časa ..) in se odločiš, da boš izkoristil kar imaš in svoje minuse izkoristil v svoj plus, potem lahko na tej poti doživiš stvari in transformacije, ki si jih niti predstavljati ne moreš. Mislim, da nikoli ne moreš biti čisto “normalen” če imaš strupene starše, si pa lahko prav izjemno poseben :)))
GittaAna
Uh, res je lepo prebrati tak zapis, ko se potrdi tudi moje doživljanje.
Kot prvo, vedno znova si govorim, kako vsaka šola nekaj stane in izgleda, da zame osebno tudi če bi ta zapis prebral pred parimi leti, mi ne bi veliko povedal. Vseeno zgleda da je res, da se nekej po 30 tem človek toliko odklopi od zunanjih problemov in dejavnikov, da se malo začuti in usmeri vase, in to je tista priložnost, ko lahko naredimo korake naprej. Da ugotovimo, zakaj neke stvari delamo, kje je izvor, in ali so to pristni vzgibi(si želim), ali nas v to vodi neka poškodba iz primarne družine. Tudi zase lahko rečem, da je bil to čas, ko sem začel razmišljati, zakaj me bolj vleče k določenim ljudem, zakaj se bojim konflikta, kaj je z mojo resnično samozavestjo, zakaj so mi odnosi med ljudmi tako pomemebni itn….
IN šele, ko sem te stvari malo izpostavil sam pri sebi, si tudi priznal, v kakšnem odnosu sem živel zadnjih 10 let, in tudi uspel bolj “javno” stvari spregovoriti pred bližnjimi, sem lahko začel delati korake naprej. Za vse prej lahko samo rečem, da sem se dojemal kot žrtev, ampak ne javno, in so bila vsa moja dejanja usmerjena, da bom nekako pa že rešil, ker sem pa res sposoben in tak empatičen 🙂
In še sam sebi ne verjamem, a bo res to leto dve tri, da se bom uspel otresti te megle, v kateri sem bil, ki je vplivala na vse moje razmisljanje, strahove, reagiranja, predvidevanja kako in kaj, a kolikor berem, bo to točno tako in nič drugače.
Tudi zase bi lahko rekel, da sem se počutil osamljenega, mogoče boljša beseda izoliranega, se spominjam izsekov iz mojih mladostniških let, ko sem želel pripadati, in bi za to naredil vse. Čaka me še delo, da to ugotovim, od kje so prišla ta stanja, ker to je veliko pripomoglo, da sem zašel v odnos MOM. Dopuščam možnost, da ni nujno, da sem prinesel “tako” hude poškodbe in bil zato lahek plen MOMa, a vendar nameravam še posvetiti kopanju v to smer.
Ključno je, da ja, smo dobri, smo pripravljeni pomagati drugim, se razdajati, a!…tukaj tudi krščanstvo nosi del odgovornosti, ker je po mojem mnenju napačno te stvari interpretiral in sem precej spremenil pogled na to – kaj pomeni imeti rad sebe, kaj pomeni reči ne brez krivde, kaj bi pomenil zdrav egoizem, ….to so stvari, o katerih bi bilo potrebno veliko več govoriti. Kaj vse ljudje delajo iz neke “namere” pomagati, se razdajati, pa jih to pusti popolnoma prazne, pojma nimajo kaj si zelijo, kaj potrebujejo, do kje so pripravljeni iti, skratka, neki senzorji so okvarjeni, zamegljeni.
lp SVO
Kolegica mi je priporočila knjigo
Victoria Secunda : Če škripa med hčerjo in materjo : kako razvozlati ženski gordijski vozel
http://cobiss6.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=99999&rid=247301888&fmt=11&lani=si
in nekatere zgodbe, ki jih je za knjigo zbrala avtorica novinarka, so precej podobne vaši. Morda vam bo branje v podporo, pa kak strokovnjak tudi ne bi bil odveč… Za delo na sebi, mame itak ne boste spremenili, svoj odnos pa mogoče in s tem lahko koristite svojim otrokom.