Brat je dobil službo v Avstriji, kjer že dela in živi njegova punca. Selitev od doma bo najbrž kar dokončna, saj sta že prej menjala nekaj najemniških stanovanj in menda je zdaj to to, jeseni je v planu je tudi poroka. Skupaj s še enim parom so nastanjeni v hiši z možnostjo odkupa, zato je začel s selitvijo, to je odvažati premične stvari od doma.
Kako je pri vas potekala taka selitev oz. delitev? Pri nas je že cel mesec vojna, odpeljal je kar nekaj stvari, ki jih potrebujemo tudi ostali, kupila pa sta jih starša. Brat trdi, da je bilo to njegovo, ker je dobil za darilo oz. je bilo kupljeno za izključno njegovo uporabo (npr. kolo, avto starejšega letnika, ki ga je uporabljal samo on, njegova pisalna miza v otroški sobi…).
Oče je ponorel in se prepira za vsako stvar, ki jo ogleduje, kaj šele nalaga v avto. Zdaj je prišlo ven, da je mama predlagala, naj čim več “svojih” stvari odpelje takrat, ko očeta ne bo doma. Namesto, da bi se razšli v prijateljskem duhu, se prerekamo za copate in nočne lučke. Bratu sem obljubila, da mu pomagam pri selitvi in čiščenju novega stanovanja, zdaj me je pa minilo. Čez praznike naj bi se dokončno odselil, pa ravno razmišljam, če se ni pametno umakniti in počakati, da bo nevihta mimo. Se da tako delitev osebnih in premičnih stvari rešiti na kakšen manj primitiven način?

Na hitro: S pogovorom, zakaj bi kdo kaj imel, koliko in zakaj toliko mu pomeni itd…. Če ne zmorete sami, obstaja mediacija…

tvoji starši so tipični slovenski bolniki, ki ne želijo, da njihov otrok odraste, ampak bi ga radi prisesali nase, da bi mu do smrti pili kri.
Bratu pomagaj, da se čimprej odseli, ti pa tudi razmisli, koliko časa boš še pod to noro streho.

Seveda se da to rešiti na manj primitiven način, sam z malo več razumevanja.
Če je uporabljal avto starejšega letnika samo on, potem naj ga uporablja še naprej, ker je
v bistvu njegov. Sej verjetno imate še kakšnega doma ali pa celo vsak svojega. Ravno tako kolo, copate, pisalno mizo, nočno lučko. . .Namesto, da bi mu pomagali, da bi se čim lažje postavil na lastne noge, se mu to ovira. Noben začetek ni lahek brez pomoči, pa najsi bo bilo kje na zemeljski obli. Bodite veseli, da je sploh dobil službo in da ni nikomur v breme.
Še jaz mu dam kakšne copate, al pa mizo, sam da bi mu pomagal, pa čeprav ga ne poznam, ker so to čist banalne stvari.
Verjamem, da si bo v Avstriji hitreje opomogel kot pri nas in vam bo te stvari čez čas lahko tudi vrnil ali pa vam bo vrnil to pomoč na kakšen drugačen način.