selitev k njemu?
Pozdravljeni,
s fantom sva skupaj eno leto, od prej se že en čas poznava, sicer se nisva nikoli družila. Bom rekla, da je zaenkrat use super, veliko se pogovarjava o vsem, imam pa pri eni stvari problem. Jaz živim v majhnem najemniškem stanovanju (za eno osebo dovolj veliko, za dva bolj ne), on pa v hiši s starši in družino brata. Brat se cez leto seli v svojo hišo, in bo on imel svoj zgornji del. Dvakrat mi je sedaj omenil, če bi js prišla k njemu živet. Problem je, ker sem jaz vajena že od 20 živet na svojem, brez staršev. Nevem, kako bi to meni uspelo. Nevem, če bi lahko to naredila. Sicer je on rekel, da se lahko meni prilagodi, in živi tudi v stanovanju, ampak taki časi, stroški itd….
Kako se odločiti? Ker vem, da bi bilo življenje čisto drugače, kot sem ga vajena do sedaj.
lep pozdrav
Spoštovana mihelca1,
čeprav ste odrasla oseba, to ni lahka odločitev, zahteva čas, da stvari kot pravimo “dozorijo v nas”.
Predvsem je pri teh predlogih pomembno pogovor nadaljevati v smeri kaj čutite oz. kako se počutite ob tem, kako partner, kakšno je vajino stališče do partnerstva v smislu, da najprej preverita oba koliko dopuščata svobodo in odgovornost drug drugemu. Če sklepam zgolj iz opisa, lahko rečem, da biti eno leto skupaj ni ravno velik kapital za življenjske odločitve, no odločate seveda sami, ker veliko je dejavnikov, ki so s tem povezani (poleg starosti, odločnost, finančna neodvisnost, fleksibilnost, stil življenja, skrbi…).
Če podelim svojo izkušnjo: tako kot vi, sem tudi sam živel zdoma od svojih 20-ih naprej (študij, delo v drugem mestu, potovanja) in tako je ostalo, danes živim polno življenje z lastno družino v svojem stanovanju. Selil sem desetkrat preden sem se dokončno ustalil, pa tudi preden sva se s partnerko odločila za skupno gospodinjstvo, je minilo kar sedem let zveze, ampak to je pač naša zgodba (ni recepta za to). Lahko pa z gotovostjo trdim, da po enem letu partnerske zveze se niti v sanjah ne bi odločal za skupno življenje, četudi bi živeli na gradu s pravljično princesko. Že da je odvisno kje/kako živimo, ampak v dvajsetih se življenje odvija “s svetlobno hitrostjo”, običajno osebna situacija ima še veliko negotovih vprašanj (od študija, službe…), tako da umestitev takšne odločitve v ta kontekst zgleda kot da se navdušen vsedeš v prehiter avto in si rečeš, “No sej izpit imam, gremo gas”.
Zaupajte si, svojim občutkom in ljudem, ki vas imajo radi. Če vas skrbi oz. vas je strah pred potencialno spremembo, je to prvo o čemer se je potrebno v teh krogih pogovoriti, morda gre le za to, da želja obstaja, a še ni čas za ta korak, ne glede na olajševalne okoliščine. Skratka, časa imate več kot dovolj, nikar pa ne pustite partnerja čakati v negotovosti. Kakorkoli se boste odločila, če se boste poslušala, bo za vas vedno prav.
Veliko uspeha na vaši poti,
Hvala za odgovor.
Vem da eno leto ni veliko. Drugače pa sem jaz skoraj 30, on pa leto čez. Vem, kako je živeti s partnerjem, sem že imela to izkušnjo, on še ne. Bojim pa se spremembe, tako velike. Mislim, da mene nebi nič motilo, če bi se on preselil k meni, vsaj mislim, da ne. Saj že sedaj sva veliko skupaj. Ampak, da bi posegla v njihovo družino, to pa si ne predstavljam….in mi je grozno. Naj še povem, da sem po naravi bolj sramežljiv tip, in se nisem sploh še spoznala z njegovimi starši, ker odlašam.
Ste blizu tridesetih, izkušnjo s partnerstvom in skupnim bivanjem že imate, morda vas je kaj zaznamovalo iz te izkušnje, da vas je zdaj strah (to je predpostavka). Nič narobe, tudi če vas je, čutenja so z nami zato, da nam govorijo kaj in kako naj se z njihovimi sporočili soočamo. Imata s partnerjem odlično temo za pogovor, ki vaju bo lahko še bolj povezala in spoznala.
Če partnerju zaupate in se ob njem počutite sprejeto, potem je predlog selitve varen in le stvar odločitve ter določenega tveganja. Brez tega tudi rasti ni. Včasih si nečesa želimo, pa ne naredimo le zato, ker vnaprej mislimo, da bo (spet) tako in tako … dovolimo da se skrb, strah ali pa tesnoba vsedejo na režiserski stol našega življenja, kar je krivično do nas in naših odnosov. Sicer pa, na prvem mestu sta najbrž vidva, ne njegova družina.
Želim vam uspešno razrešitev dileme.
Mislim, da me življenja z njim ni toliko strah, kot tega, da bi si delili hišo s starši. Mislim, da potem nimas več toliko svobode oz se mi zdi, da imaš vedno nadzor, kaj počneš. Vsaj moja prijateljica, ki ima že družino in živi pri starših moža, mi je rekla, da samo to ne. Potem pa razmišljam, kaj narediti. Prijateljica je sicer zelo zelo prijazna do vseh, potrpežljiva itd…pa ji ni všeč kjer živi.
