Pozdravljeni,

ker je v pripravi en članek na temo selektivnega mutizma v katerem tudi sama sodelujem kot strokovnjak, bi prosila tiste ki imajo, ali so imeli lastne izkušnje, da delijo jih delijo. Seveda,lahko me kontaktirajo anonimno (na moj mail).
Če se sprašujete kaj to sploh je- selektivni mutizem, je to motnja razvojnega obdobja (otroštva) ki se kaže kot nezmožnost govorjenja v določenih okoliščinah. Na primer, otrok govori doma, v šoli pa ne. Ali govori z izbranimi osebami, sicer pa ne.
Kdo bi želel pomagati, da čim več staršev pravočasno prepozna in pomaga svojemu otroku?

Vnaprej hvala in lep pozdrav,

Spoštovani
O tej temi sicer premalo vem, toda kot otrok sem imela takšne težave. Ne vem, če sodijo v to kategorijo, vendar se težav zelo dobro spomnim in boleč zame je bil predvsem odziv okolice.
Dogajalo se je med četrtim in šestim letom starosti. Govorili so mi, da sem sramežljiva, jaz sem pa občutila veliko stisko, ko sem mogla izven doma kaj reči. Nisem govorila v vrtcu. Prav tako nisem govorila z ljudmi, ki jih nisem poznala, pa so bili recimo pri nas na obisku. Če me je kdo kaj vprasal, sem bila tiho.
V šolo sem šla predčasno, ker sem znala že pisati, brati in računati. V šoli sem začela govoriti. Kar naenkrat. Sicer zelo malo… Vendar napredek je bil ogromen. V šoli mi je šlo odlično, tudi kar se tiče ocen. Sicer pa sem se sedaj človek, ki je raje tiho kot govori.

Pozdravljeni,
Prav to je selektivni mutizem, lepo ste opisala. A me lahko kontaktirate na mail, da vas nekaj vprašam? Pa hvala vam, da ste delila svojo izkušnjo!

Lep pozdrav,

Spoštovana dr. Fiket,

pri sinčku starosti 5,5, let zadnje leto in pol opažamo, da sinček ne govori z nepoznatimi osebami; ko ga nepoznata oseba vpraša čisto preprosto vprašanje kako mu je ime, koliko je star, skloni glavo v tla in ne odgovori. Včasih na vprašanje v zvezi s starostjo pokaže s prsti koliko je star ali pa čisto potiho zašepeta. Seveda smo to omenili psihologinji v vrtecu, ki ga je v nekaj mesečnem obdobju opozovala in zaključila, da je sinček med svojimi vrstniki vodja, da brez problema komunicira in nima nikakršnih težav s socialnim vključevanjem med vrstniki. Ravno tako pravi, da je sinček intelegentno nad povprečjem, glede na svoje vrstnike v skupini. Logopedinja je sinčku napravila Reynellov test, ki je dal nadpovrečen rezultat, ekvivalenten starosti od 6,06-7 let. Sinček z vzgojiteljicami ravno tako govori, vendar ne na dolgo in široko. Psihologinja v vrtecu pravi, da po njenem mnenju to naj ne bi bil mutizem, da je njegovo obnašanje atipično, vendar pravi, da ima premalo znanja za to in nas je napotila na strokovnjaka, ki bi nam lahko potrdil diagnozo oz. ugotovil zakaj je sinček zaprt pred odraslim svetom.

Sinček je sicer zelo samosvoj, zelo hitro se razjezi kadar nekaj ni po njegovem, kar se zna včasih pokazat s protestom in kričanjem, metanjem stvari po tleh. Po drugi strani pa je zelo emocionalen in skrben. Zelo rad ima svoj red in vedno zelo pazi na svoje stvari. Doma je zelo komunikativen in ekstrovertiran, non stop nekaj sprašuje, zanima ga vse od tega kaj kuham (sestavine), knjige o anatomiji, avtomobilizmu in itd., pisanje črk (ki jih že vse dobro pozna in piše po nareku), seštevanje in odštevanje do 10 ( sinček je sam pokazal željo in interes za tem ). Ravno tako govori z bližjimi sorodniki, ki jih pozna.

Živi v urejeni družini, z možem sva poročena 6 let, ne živi v nikakršnem pomanjkanju, morda ravno nasprotno. Osebno sem opazila, ko se je ta nekomunikativnost pojavila smo morda (jaz, mož, vzgojiteljice) na njega izvajali prevelik pritisk, da mora odgovoriti odraslim, da jih mora pozdravljati, kar se je rezultiralo še z večjo odpornostjo (zaprtostjo), tako da smo to opustili.

Lepo bi Vas prosila še za Vaše mišljenje v zvezi z obnašanjem sinčka.

Sprašujem se kaj je povzročilo to nekomunikacijo z odraslimi oz. ali je to vse skupaj prehodno in bo z leti izvenelo? Kaj nam Vi predlagate? Vsekakor nameravamo odditi k nevropediatru in psihologu po nasvetu našega pediatra.

Vnaprej Hvala!

Lep pozdrav,

Teja

Pozdravljeni,

sicer ste stvari že dobro zastavili, tako da boste verjetno dobila odgovore na vaša vprašanja s strani strokovnjakov. Namreč, jaz nisem usposobljena za diagnostiko in zdravljenje otrok, saj sem specialistka psihiatrije za odrasle. Tudi na psihoterapijo ne sprejemam mlajših od 18 let, razen zelo redkih izjem. Zato so moji pogledi usmerjeni na starše, ne na otroka. Vprašam se, zakaj ima otrok strah pred neznanimi odraslimi, kakšna sporočila dobiva v svojem domu, kakšne vzorce vidi, ali je morda mama anksiozna, zaskrbljena, zaščitniška, itn. Vsaka družina ima svoje značilnosti in vse to vpliva na otroke. Včasih so potrebne minimalne spremembe, da se vidi rezultat. Srečno!

Lep pozdrav,