Pozdravljeni!

Imam 4 in pol leta starega sina. Doma je zgovoren in živahen otrok. V okoliščninah, kjer so prisotni drugi odrasli ljudje pa se umakne ali pa ne govori. Od odraslih se pogovarja samo z nama z možem in mojimi starši, s katerimi živimo skupaj. Vrtec obiskuje dve leti, z vzgojiteljicami se ne pogovarja. Če že mora, komunicira na neverbalen način (prikima, pokaže …). Pri stikih z otroci je bolj zadržan, potrebuje več časa, da se vklopi, vendar se z otroci pogovarja. Naj povem, da molčečnost ni posledica kakšne govorne napake. Posebno pri njem je še, da ne mara crkljanja. Občutek imam, da včasih bolj dovoli da ga stisnem, zaradi mene, ne zato ker bi si on to želel. Psihologinja v vrtcu in otroška zdravnica predvidevata da gre za selektivni mutizem in sta nas napotili k kliničnemu psihologu. Sama o tej motnji ne vem kaj dosti, našla sem članek v reviji Viva (glede na ta članek bi sina lahko opredelila kot tipičen primer selektivnega mutizma), kaj več napisanega o tem nisem našla.
Medtem, ko čakamo na termin pri psihologu, bi rada dobila kaj več informacij o tej motnji, kakšne so izkušnje staršev otrok s selektivnim mutizmom, kako ravnati z otrokom, kam se obrniti po nasvet… , skratka čim več informacij!
Hvala vsem, ki boste odgovorili!
Lep pozdrav! Jana

Jana,

o selektivnem mutizmu smo na forumu že nekaj govorili.
Mogoče bodo za vas zanimiva tudi naslednja spletna stran:

Pogosto otrok s selektivnim mutizmom zavrača oziroma ne uporablja kakršnokoli komunikacijo (torej tudi neverbalno).

Prav lahko pa je posredi tudi druga motnja, prav zato bo potrebna natančna diferencialna diagnostika.

Upam, da sem vam bo oglasil še kakšen starš z izkušnjami.

Napisali ste, da imate občutek, da ne mara cartanja – so pri tem prisotne kakšne “telesne reakcije” – npr. “se naježi”, otrpne in podobno. Ali opažate, da še česa ne mara ali se “mu gabi” (ali pa se prestraši) npr. hrana, barva, zvok…
Pred pregledom si napišite vse, kaj vaš otrok zna in podoćja, kje opažate, da “odstopa” od sovrstnikov. Je njegova rekacija v prisotnosti tujih ljudi (ali vzgojiteljic) enaka, če ste prisotni tudi vi?

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Sama sem pred časom odprla temo z istim naslovom na tem forumu. Verjetno si si jo zdaj že prebrala. Čez nekaj dni sem naročena v Svetovalni center k psihologinji, kot so mi pripročili vsi na tem forumu. Če se boš naročila moraš biti kar vztrajna.
Sama sem tudi zelo veliko na teh straneh, ki so res odlične, izvedela sem ogromno stvari o SM:

Če pa imaš še kakšno vprašanje mi lahko pišeš na mail, če želiš.

LP

Pri crkljanju, če ga hoče pockljat kdo od domačih, se ponavadi odriva od nas, oz. se ne pusti crkljat, če se pusti crkljati, to pomeni da se pusti pobožat ali stisnit, sam se pa ne odzove. Z dotikanjem z otroci ni problemov, ko grejo na sprehod se drži za roke, se premetava z njimi in podobno. Če ga hoče stisnit kdo drug otrpne. Ne opažam, da česa posebej ne mara ali da se mu celo gabi. Po sposobnostih ne odstopa od svojih sovrstnikov. Pesmice zna, čeprav jih tudi doma ne recitira, recitira jih, ko se sam igra in ne opazi, da ga kdo posluša. V vrtcu naredi vse kar mu vzgojiteljice rečejo, vendar brezizrazno: ne vedo ali mu je všeč ali ne.
Če se poskuša vzgojiteljica ( ali pa kdorkoli drug od odraslih, pišem vzgojiteljica, ker opisujem primere iz vrtca) igrati samo z njim, tudi igro, kjer ni potrebno govoriti (npr. metati kamenčke) ne sodeluje (otrpne). Tudi, če je prisoten kdo od nas, s katerimi komunicira, se njegova reakcija do drugih odraslih ne spremeni, oziroma takrat ne komunicira niti z nami.
Na primer: pred časom si je pri padcu s kolesa poškodoval nogo. Doma je jokal, povedal, da ga boli, da ne more stopiti na nogo. Pri zdravniku ni bilo nobenega joka, nobenega glasu, tudi ko mu je zdravnica nogo premikala ni pokazal, da ga boli. Ko je želela, da stopi na nogo, me je prijel za roko in me tako žalostno pogledal…. Seveda sem ji povedala, da ne more, vendar so situacije kjer ne morem odgovarjati namesto njega.
Sama se večkrat znajdem v situaciji, ko ne vem kaj je prav, naj odgovorim namesto njega, če ga kdo ogovori, ali naj čakam, da bo sam odgovoril? (kar seveda ne bo- očitno ne more)
Se mi zdi da ni prav ne eno ne drugo.
Ima še kdo take izkušnje? Kako jih rešujete?
Petra, vam pa hvala za odgovor!
Lp Jana

Jana,

po opisu sodeč bi lahko šlo za selektivni mutizem. Vendar pa je težko biti pameten preko spleta (ker pač otroka ne vidiš) – zato počakajte na pregled.

Včasih je težko tudi dati nasvet – kaj je prav (ali ga pustite ali odgovorite namesto njega) – ker običajno ni enotenga nasveta, ki bi veljal za vse situacije. Načelo je prav, da ga do določene mere spodbujate, a toliko, da mu ni neprijetno. “Pravo mero” boste zagovoto našli s časoma našli, še posebej če upoštevate “svoj instinkt”.

Lep pozdrav in lep dan, Petra