Imam šefa s katerim delava skupaj več kot 15 let. Nimam večjih pripomb čez najino sodelovanje. Me pa pogosto moti ena stvar:

Ne glede na situacijo, ko imam mogoče veliko dela ali se slabo počutim ali imam zasebne težave ali sem samo sitna-poskušam, kar se tiče službenih stvari, bit korektna s sodelavci in strankami.

Kdaj pa se zgodi, da mi sodelavci ali stranke na dolgo in široko pripovedujejo o stvareh ki me sploh ne zanimajo, o katerih jih nisem čisto nič vprašala, kar tako nekaj govorijo v tri dni.

Mene to moti in to na razne načine pokažem ali povem: bodisi da ne sodelujem v debati, da se ne odzivam ali da povem da imam delo.

No šef mi je že večkrat in tudi te dni rekel, da naj bom nasmejana. Halo? Da lepše zgledam če sem nasmejana. Sem rekla da sem samo človek, da imam slabe in dobre trenutke in da nisem lutka. Je dodal še: da ljudje ki se držijo resno postanejo grdi.Odgovorila sem, da imam občutek da negira moja čustva,da pa sam sebi pa dovoljuje bit jezen, žalosten, slabe volje, kričat po telefonu ali na sodelavce…

Mislim da me take pripombe prizadevajo, ker mi tudi starši niso dopuščali izražanja čustev, nisem smela bit jezna, niti žalostna, vedno so me prepričevali da nimam razloga za to.

Še sedaj imam pogosto dileme, koliko imam pravico izražat svoja čustva, koliko jih spoštovat, na kakšen način jih drugim predstavit. Priznam, da včasih enostavno ne vem.

Prosim za komentar(je). Hvala.

Spoštovana gospa,

kar čutite, je vedno res in edino pravilno je, da poveste, kaj čutite ali doživljate ob nekom v dani situaciji. To razbremeni tako vas kot tudi tistega ob vas.

Ker ste bili s strani staršev (katerim pač otrok najbolj verjame) naučeni, da ni dobro izražati s svojih čustev, vam to vprašanje vsakič vzbuja dvome. Kot otrok ste namreč odraščali v okolju, kjer ste bili sprejeti in ste pripadali le, če niste pokazali svoje jeze, žalosti, besa…, ampak ste starše ubogali in ste se vselej prilagodili njihovim željam (svoje pa zanikali in potlačili). Danes se vam zgodba zopet ponavlja, tokrat v službi: čeprav čutite, da ste slabe volje, utrujeni ali kaj drugega, vas želi šef prepričati, da čutite drugače (veselje, zadovoljstvo). In čeprav ravno tega nočete, saj ste na te izkušnje zelo jezni, se vam to večkrat zgodi. Ker so takrat, kadar je nekdo slabe volje, prisotni občutki žalosti, obupa, razočaranja, neke bolečine, v katerem pa vaš šef ne zmore zdržati (oz. ima podobne izkušnje od svojega doma), želi prekiniti to skrajno napeto in težko vzdušje (čeprav na napačen način). Pomagalo bo, če mu boste iskreno povedali, kako se počutite, kadar to pričakuje od vas. Da ga razumete, da mu je težko, da vas spremlja žalostno in da bi vas raje videl nasmejano, ampak da tega takrat ne zmorete in če vas lahko v tem spoštuje. Da on za to ni kriv, ampak da vas v tem le razume.

Zelo podobno se vam dogaja pri vprašanju, kako poskrbeti zase in postaviti mejo ljudem, ki se vam izpovedujejo, vi pa le srkate in ste na koncu totalno utrujeni. Tudi tu se vam ponavljajo doživetja iz primarne družine: ali čutim prav ali ne? Prav čutite. Težko vam je, ne želite poslušati zgodb, ki vas ne zanimajo, ne zmorete pa ljudem tega povedati (ker vas je strah, da bi jih prizadeli, da bi vas nadrli, da bi izgubili službo…). Če vam povem, da se ti ljudje ne zavedajo, da vam tako na dolgo in široko pripovedujejo, vam bo kaj lažje? Tudi te stranke so brez svojih meja in vam brez občutka pripovedujejo, kar je pa do vas nespoštljivo. Vam naložijo svoje najtežje breme, nato pa se z dobrimi občutki odpravijo domov. Samo to, da se obrnete in jim nakažete, da imate delo, njihovega mišljenja ne bo ustavilo.

Zelo jasno in odločno boste morali postaviti mejo – ZARADI SEBE IN SVOJEGA DOSTOJANSTVA – podobno kot šefu, “da verjamete, da jim je težko…, da jih razumete, ampak da se morate trenutno posvetiti svojemu delu” ali pa “čutim, da vam je težko… in verjamem, da se boste zmogli o tem pogovoriti z vašim partnerjem” (ki je edini pravi naslov!). Vsekakor vztrajati pri svojem, na spoštljiv in umirjen način. Če boste ponudili kanček razumevanja tem ljudem in hkrati odločno postavili mejo (sledili svojim željam in delali, kar vi želite), ne bo nihče prizadet in ranjen. Ko boste zmogli povedati, kako se ob nekom počutite, vas ne bo nihče več prepričeval drugače.

Zaupajte si, saj boste zmogli! Srečno.