…kako imaš lahko nekoga rad in ga ljubiš,če ga tako sovražiš?
S čim sem si to zaslužil?

Naslednjič bom napisal resnično zgodbo,ki me spremlja že od rojstva,kajti ne želim več v sebi držati to skrivnost,ki jo poznam že nekaj let,dokler nisem ugotovil,kaj je razlog za to.Globoko v sebi čutim,da so me ti dogodki zelo spremenili,kot da bi vedno iskal odgovore,kaj je družina,ampak od nikogar nisem dobil odgovora na to,temveč,sem sam spoznal,ugotovil,kaj družina pravzaprav pomeni.Sedaj še ne želim ničesar pisat o tem,kajti moram zbrat še tisti kanček poguma,da bom lahko to šokantno zgodbo s svojim pisanjem tudi izpovedal.

Slučajno sem danes odkrila ta forum in to temo,ki jo berem.
Je ta scooorpio28 resnična oseba al je to nateg?????????
Če si to resnična oseba bi ti rada povedala,da ne piši takih pisem “svoji najdražji”,ker če te do zdaj ni poslušala,ne bo hotela tega tudi brati.PIKA AMEN.Kot moški preveč razmišljaš in razglabljaš na 1001 način KAJ BI ČE BI TI MENE MELA RADA. Daj skuliraj se in ne bodi sam sebi žrtev ampak sinu v ponos,da si ga prišel pogledat na kakšno tekmovanje ali na zaključek šole, matura,poroka, itd.itd.TO JE PRAVI OČE.
Pa malo imej tudi sebe rad,ne pa dosađivat o tvoji ljubezni do nje.
ČE TE NE MARA,TE NE MARA .PIKA AMEN.
Takih ljudi kot si ti nebi nikoli pomilovala,ampak ti treba pokazati realno sliko življenja.
PA MEJ SINA ŠE NAPREJ RAD,
O NJEJ PA VEČ NE PIŠI,KER SI GROZA OD MOŠKEGA.

Scoorpio 28 javi se nam kaj.

Želiš še več,da napišem,da bom potem še bolj grozen?Brez skrbi,imam še marsikaj za povedati in tudi tista resnica,ki me zelo boli,se bo izlila s pisanjem.Vem,da je najlažje nekoga obsojati,v to sem prepričan.Verjetno sem se zato tudi malce umaknil,ker je bolečina neznosna.Moraš razumeti kaj majhne stvari pomenijo,da lahko razumeš ljubezen v pravem pomenu besede.Pri meni na žalost to ni tako,kot si napisala,da razmišljam na 1001 način.Bil je samo en način.Imel sem jo rad takšno kot je.In to je bila prva in zadnja ženska,kateri sem ta svoja čustva izrazil.In tisto,kar mi je bilo odvzeto,za kar sem živel,mi je bilo odvzeto s sovraštvom in ne razumevanjem,denarjem in ne z ljubeznijo do mene,s pohlepom in ne s pogovori,zamerami in ne z razumevanjem.Do nekoga,ki sem čutil,da mi je kot oče,čeprav svojega nisem poznal,sem pričakoval le razumevanje.Želel sem le,da mi prisluhnejo,da me razumejo,ampak je bilo vedno obratno,kot da ni bilo mar,kar sem želel povedati.In ta zamera se je začela kuhati takrat,ko sem pustil prvo službo.In on je imel ogromno stvari za povedati.Lahko bi bil vse,samo tisto ne,kar sem si jaz želel,da je družina in predvsem otrok na prvem mestu.Ne pa besede,da bi lahko napredoval,imel si dobro plačo,poleg tega še za stalno in še v isti sapi,da bo naslednja služba še slabša.In namesto tega,da bi me razumel,kaj sem želel povedati,je nastala zamera z njegove strani.In od takrat dve leti nisva govorila,ker sem pustil službo in zajebal pri drugi.In ni bilo važno,da sem želel pogovor na štiri oči,ni bilo važno,da sem se želel pogovoriti in ga povabil,naj pride k nama,ko bom sam doma,da mu povem,kar mi leži na duši.Ampak tega ni bilo,ker je bila zamera in ga sploh ni zanimalo.Mogoče predvsem zato,ker je staromoden in razume življenje tako,da smo nekoč garali in garali.Jaz razumem to.Sem kar dosti od svoje mame izvedel in si lahko samo predstavljam.Sam sem pa opravljal dela v vinogradih,da sem dobil nekaj denarja,ker nikoli nisem imel možnosti za pravo službo.Vse kar sem želel od njega, je to,da mi tudi on prisluhne.
In tako kot je njena kolegica večkrat dejala,saj pa ima nekoga,ki lahko poskrbi zanjo,ji kupuje,plačuje stvari, in to je njen oče.In to je tista prava resnica,pa čeprav bo sedaj bolelo bolj kot pa do zdaj.Jaz mu nimam kaj zameriti,ker mu nisem storil ničesar,kar bi lahko bolelo bolj,kot pa da ločiš nekoga na takšen način od svojega otroka.In vse kar so moje oči videle,je to,da je preveč razvajena…in tisto kar sem pa jaz želel od nje,je pa nekaj drugega.Od kuhanja,pospravljanja,likanja,vzgoje…in vse kar sem dobil v odgovor,v kaj si me pa želel spremeniti?Verjetno poznaš odgovor,ampak je to podzavestno skrito v tvoji glavi.In kaj je takega,da si zlikaš obleko,hlače…ne samo takrat,ko greš na kako večerjo?A je narobe,da večkrat kuhaš in se poleg tega dopolnjuješ ali je lažje naročit pico ali kaj drugega?Ali je pretežko pospravljati ali je pa lažje to narediti takrat,ko so prazniki?Se je težko ukvarjati z otrokom ali je lažje čakati na tisto uro,ko bo končno zaspal?Bodi brez skrbi,da sem te želel spremeniti v kaj nadnaravnega,želel sem le,da smo družina,ampak te stvari so pretežke,kajne?
In vzgoja mi je ogromno pomenila,to bi lahko opazila že takrat,ko je bil sin bolan in sem bil vedno jaz z njim doma.Ampak tega nisi videla,prav tako si videla vse slabo,ko sem bil za računalnikom,medtem ko si ti spala.Ne vem,kako si lahko to vse videla,ampak naj napišem,sem želel biti takšen kot sem bil v prvi službi,pa čeprav sem želel,da bi zvečer večkrat pogledala kakšen film,ne da bi ti zaspala.In vse kar vidiš,je zate slabo.Sploh ne vidiš,da sem dal vse od sebe pri vzgoji,da sem se ukvarjal s sinom,da je zvečer sladko zaspal.To je bilo zame najbolj pomembno.Da sem skuhal kaj,da ne bi bilo potrebno spet kako pico naročit,pa čeprav nisem ekspert za kuhanje,sem se trudil po svojih najboljših močeh.Da sem pospravil,posesal,pomil posodo,da ne boš rabila ti.In takšen očka sem želel biti.In to voljo sem iskal pri tebi,ki je nikoli ni bilo,tudi takrat ne,ko sem ti na list papirja napisal svoje želje in kaj čutim do tebe.Večkrat pomislim na tisto,kar sem tvojemu očetu nazadnje povedal,upam,da kdaj pomisli na to,kajti večkrat razmišljam o tistem,kar mi je dejal in se sprašujem,kako je možno,da po vsem tem lahko tako mirno gre v cerkev?
Sama si mi pokazala koliko ti en prijatelj pomeni,ki je gay in to njegova mama sploh ne ve.Nimam nič proti,ampak imam nekaj za dodat.Saj veš,kaj želim povedati.Da imaš polno skrivnosti,ki so skrbno skrite.Dokler imaš očeta,ga ceni,tako kot sem ga jaz,sedaj predvsem zato,ker jaz sinu nisem več nič,razloge poznate,zakaj…upam samo na to,da tega moj sin nikoli ne bo izvedel,predvsem tisto kar sem mu želel biti!Vem,da sem bil grd in tudi na koncu bom,saj sem ti povedal.
Aja…spet vidim samega sebe?Vem,da resnica ne bo preveč bolela,ampak pri meni je to drugače…zato,ker sem drugačen.

In tisto kar si napisala,da bodi sinu v ponos.Sem mu bil s službo in tudi brez nje.Vem,da je bila moja vzgoja dobra in sem se mu vedno posvetil,če že želite,sem bil in sem prevzel odgovornost na tisti način,ki si ga vsak otrok želi.Tudi do drugih sem bil takšen,predvsem do tistih bližnjih.
Mogoče bi bilo marsikaj drugače,če takrat sin ne bi hodil v varstvo,kar sem tudi predlagal,ampak odgovor je bil znan že pred tem.
In kakorkoli….da me ne bo poslušala,da sem jo osramotil in ne vem še kaj,se zavedam,kajti moje pisanje je zgolj izpoved resnice,pa čeprav vem,da jo ne zanima.In tako kot vidim,po nekatarih pisanjih…si se mu že odpovedal,jej kakšni so eni….da izsiljujem…ampak naj povem,da tista neizmerna ljubezen bo za vedno ostala v mojem srcu do vseh,ki sem jih poznal,predvsem pa do mojega sina.In brez skrbi,sem ji tudi kdaj pa kdaj zmasiral hrbet.
In tista stvar,ki me spremlja že od rojstva,kajti bilo je rečeno,če ne bo fantek in če ne bo imel modre oči,te bom zapustil,pa vse do tistega,ko si je oče nadel štrik,je le del te zgodbe in če me bo sestra gledala drugače kot me pa sedaj,mi je vseeno,drugo pa tako ali tako ne poznam.
Ne predstavljam si očeta,ki bi lastnega sina kopal v mrzli vodi in pri vseh krikih,joku…da je morala posredovati policija.Dolga leta sem ga pogrešal,dokler nisem ugotovil,da sem samo en kup nesreče,dokler nisem spoznal tebe,ki si mi oz. ste mi spremenili moj svet.
In to z vsemi razlogi sem govoril o družini,o sebi,kakšen sem želel biti…
In ko bo prišel ta čas,bom tudi napisal kaj več o tem,česar nikoli nisem imel.

Scorpio28!

Berem tele tvoje izlive bolečine in te na nek način razumem. Najbolj me boli da te ljudje obsojajo kak si pa te sploh ne poznajo. Da gresta dva narez sta kriva vedno dva in ne eden. To si moraš priznati. Kako pa okolica upliva na eno izmed oseb je pa spet druga zgodba. Prej ali slej človeku kapne kaj je naredil narobe. Nekateri to priznamo in nekateri zaradi okolice nikoli. Nekdo se hoče o težavah pogovoriti nekomu se to ne zdi pomembno. Da pa moški piše takole mu mora biti pa res hudo. Scorpio ti kar piši če ti je tako lažje. Veš meni je enkrat rekel mož: pa a moraš ti vedno povedati sestri ko se midva skregava. Moj odgovor je bil sledeč: Takrat, ko je meni hudo sem pripravljena človeku na cesti povedat kaj me tišči če je on pripravljen mene poslušat. No sedaj bo kdo rekel da sem zmešana hahaha. Ne nisem zmešana samo negativna čustva moram dati ven iz sebe, ker me preveč dušijo. Težje je tistemu, ki vse drži v sebi.

Scorpio daj času čas.

Želim ti, da se zadeve uredijo.

L.

Bojan B. ali scorpio 28!

Dovoli tudi meni svoje mnenje o tvojem pisanju,kot prvo moram priznati,da nisem ravno doma na teh forumih,ampak danes,ko sem nekako po naključju prebrala tvoje uvodno pismo,sem se tudi sama odločila,da ti odgovorim oziroma nekako napišem svoje mnenje.

Kot prvo ti čestitam,da si se odločil živeti in ne umreti,kajti življenje je eno in to zelo dragoceno!
Nekoč bo tvoj ****** zagotovo zelo ponosen nate in tvoj boj! Tvoja smrt,bi bila zelo velika tragedija za tvoje bližnje,verjemi govorim ti iz osebnih izkušenj.Ni hujšega kot smrt za svojce,če gre za samomor pa je še toliko težje! Verjamem,da imaš ljudi,ki bi jih tvoja smrt zagotovo strla…Zapomni si eno:NOBEDEN PROBLEM,KAJ ŠELE PARTNER ALI PARTNERKA NI VREDEN TVOJIH SOLZA!!! ŠE NAJMANJ PA NI VREDEN,DA SI VZAMEŠ ŽIVLJENJE ZARADI NJEGA ALI NJE!!! S takšnim dejanjem nekaterim narediš celo uslugo.Ne privošči jim tega! Kot sem lahko razbrala iz tvojih besed,bi dejala čeprav te ne poznam,da si krasen moški,fant kakorkoli že,tvoj edini greh oziroma pokora je,da si se zaljubil v napačno žensko in preveč,mnogo preveč ljubil! Ali si se kdaj vprašal ,če te tudi ona tako močno ljubi?! Kajti zopet ti govorim iz svojih izkušenj nikoli ni dobro preveč ljubiti in biti odvisen čustveno od druge osebe.Tudi sama sem močno ljubila in seveda na celi črti izgubila.Pa naj ne zveni kot pisanje obupane ženske,ker to še zdaleč nisem,ugotovila sem pač,da je bolje stati na svojih dveh nogah,kot pa pričakovati,da bo nekdo drug namesto tebe.Omenil si,da si kuhal,pomival posodo,pazil na otroka,ko je bil bolan…itd Zame je to tip družinskega moškega,če pa si zgubil službo,pa to dandanes res ni sramota ali ne!? Saj živimo v zelo negotovih časih….Mogoče me moti pri tvojem pisanju le to,da si preveč čustven,ne smeš dovoliti,da te povozijo lastna čustva.
Zakaj sem napisala prej,da se mi zdiš krasen moški? Zato,ker imam brata,ki v tem obdobju preživlja zelo podobno kalvarijo,tudi on doma,pospravlja,sesa,si sam pere perilo….Je v zvezi z žensko že nekaj let in sad njune ljubezni-ljubka deklica,skratka do predkratkim nisem dejansko vedela v kakšnih razmerah živita,dokler se mi ni razjokal pred očmi.ŠOK! Da moški jočete pred žensko je zelo redek dogodek,to mislim,da vemo prav vsi.Šele takrat sem dojela njegovo trpljenje ob koncu pogovora pa mi je dejal: res nimam sreče,ubil se bom! Ob njegovi izjavi sem bila totalno šokirana in sem zajokala še jaz,v solzah sem ga prosila naj ne dela neumnosti,naj pomisli na otroka in ljudi,ki ga imamo radi.Ne morem ti povedati z besedami,kako sem se počutila takrat,najprej strah,da bo uresničil svojo grožnjo,potem grozo ob spoznanju,da bi njegov otrok postal sirota na nek način in nato strah,da bi jaz pokopala edinega brata,da bi morala živeti le z mislijo nanj oz. spomini.Potem pa ta občutek nemoči,da mu v bistvu sploh ne morem pomagati,razen z dobrimi nasveti.In še danes vsak dan molim zanj,da bi zbral pogum,zapustil žensko,ki ni zanj in si ustvaril boljše,mirnejše življenje ter seveda ne naredil kakšne neumnosti.Saj tudi otrok,ki odrašča v neki skupnosti kjer ni ljubezni,razumevanja in neke harmonije ne more odrasti v zdravo in normalno osebnost.Pa povej Bojan če se strinjaš z mano? Tudi tvoj sin je bil zagotovo priča raznim scenam doma( ko ste živeli skupaj),če ne je pa zagotovo čutil napetost med tabo in tvojo bivšo.Menim,da takšno okolje ne koristi nikomur še najmanj pa odraščajočim otrokom.Travme iz otroštva nas spremljajo vse življenje in vemo,da so zelo slab sopotnik.Zatorej bi rekla za konec tole: če v neki zvezi ne gre pač ne gre, s tem se je treba sprijazniti in če nekoga ljubiš tako močno kot ti poudarjaš,da si ljubil njo oz. jo še vedno potem ji daj prosto pot,zaželi ji srečo z drugim,ne priklepaj je nase z raznimi grožnjami(oprosti izrazu,saj vem,da ji verjetno ne groziš) o samomoru in tako dalje…ker to je tudi zanjo verjetno čustvena obremenitev,(zopet pišem iz osebnih izkušenj),ampak enostavno reci zbogom! Poskusi zaživeti čisto novo življenje,glede tvoje izjave ko si napisal,;da ne boš našel nobene takšne kot je ona; bi pa rekla, verjemi,da so še boljše kot je bila tvoja bivša! V življenju si zadaj cilje,ki jih želiš doseči in verjemi mi ,nekega dne ko boš čez mnoga leta gledal nazaj svoje življenje boš sam sebi priznal,da si ravnal prav,ko si si ustvaril novo,boljše življenje! In verjemi,da si ga zaslužiš! Le pogumno naprej,življenje je samo tvoje in si njegov krojač popolnoma sam! Pa le piši še naprej,saj le tako se duša očisti,ko izliješ svojo bolečino na plano!Želim ti vso srečo in le pogumno stopaj naprej po svoji življenjski poti.

Lep pozdrav!

Zelo dolgo je trajalo,da sem spoznal,kaj družina pravzaprav pomeni.Na žalost je zamera zelo velika,denar je pa tisti,ki bo rešil vse težave.
V svojem otroštu sem poznal denar.Dobival sem ga le zato,da se očetu ne bi bilo potrebno z mano igrati,da je lahko počel vse tisto,za kar je živel.Do svojega sina sem to kazal na čisto drugačen način.Nikoli ni bila pomembna cena,še manj pa tisto ukvarjanje z njim in sama igra.Celo vsa tista presenečenja,so tudi mene znova in znova ganila.Ko sem videl v njegovih očeh tisto veselje,mi je v srcu vedno znova zaigralo.Želel sem mu dati vse tisto,kar jaz od svojega očeta nisem dobil.
Pravzaprav,v mojem otroštvu je bil vedno prisoten alkohol,nasilje ter beg pred lastnim očetom.Poznal sem vse gostilne,kamor me je peljal s sabo,videl nasilje ter pretep,ki ga je izvajal nad mamo,ter beg in skrivanje pri raznih sorodnikih,vrtovih,omarah,je vse kar sem dobil od njega.Ampak,to še ni nič.Pa čeprav sem dolga leta živel s tem,toda nikoli ni bilo koga,pa tudi sedaj ne bo,da bi znal prisluhniti.In s tem ne želim,da bi na mene gledali drugače,kajti nikoli se nisem pretvarjal,želel sem biti nekaj čisto drugega,kar je bil moj oče.In vse kar sem tukaj napisal,je resnica.Od mojih ciljev,ki jih nikoli nisem imel,od posluha,katerega nikoli nisem dobil,od tiste roke,ki bi me vodila,od besed,ki bi me pohvalila in pograjala,pa vse do tja,kar se mu reče možnost,ki jih nikoli ni bilo.In to je ta moj notranji strah,v katerem sem iskal predvsem zaupanje,da me vidijo takšenga kot sem.Ampak ta strah je prevladoval predvsem v službi.Strah pred nečim novim,zame to ni izziv,je le služba,pred katero nisem bežal,ampak me je premagal ta notranji strah.Ne gre se za to,da ne bi delal.Zelo rad in sem to tudi dokazal.In vse kar sem iskal je pogovor ter zaupanje,v katero sem verjel,ampak ga ni bilo.Najlažje je rečti NE,ampak razumeti je pa še težje.Ne da se izgovarjam,ker nikoli nisem želel kaj slabega,želel sem le da me razume-jo,kajti ona mi je spremenila svet in sem ogromno pričakoval od nje.In o službi,ko sem dejal,da bi najprej rad videl,sem povedal vse.In vse kar sem želel povedati je to,da želim videti delovno mesto in predvsem delo,katero bi se opravljalo,katerega me je vedno bilo najbolj strah in nato še kolektiv,ki je zelo pomemben in brez tega ne gre.In z razlogi sem iskal takšna delovna mesta,za katere sem menil,da bi bila primerna za mene in tukaj bi rabil samo pomoč,ne pa zamero,da sem pustil službo katero so mi zrihtali.Ampak sem se opravičil,pa čeprav s svojimi razlogi,za katere vem samo jaz.Da me razume,je vse,kar sem iskal pri njej.In ne tisto,ko sem povedal svoje vzroke pri tisti službi,ki je nisem sprejel.In ne jok,ko sem bil na usposabljanju v fotografskem studiu in je kasneje dobil nekoga z znanjem,pa čeprav bi zelo rad delal na takem delovnem mestu.In ne žalost,ko je bilo že v naprej dogovorjeno za delovno mesto hišnika.In ne tisto delovno mesto,ki je bilo na tri izmene,kjer bi bilo spet fizično naporno in vikendi bi bili spet polnjenje baterij…in brez skrbi,da nisem želel zamero od nekoga,do katerega sem čutil marsikaj,kjer sem videl vse tiste stvari,katere nikoli v življenju prej nisem.Želel sem,da me razume in da imava iskrene pogovore,kako si predstavljam družino in zakaj mi toliko pomeni in vse kar sem poleg službe želel biti.

In tisto o čemer sem začel pisati,o svojem očetu,je le delček resnice,zakaj pravzaprav je nimam,pa čeprav sem s tem vedno živel,a kot sem povedal,da sem ugotovil kaj družina pravzaprav pomeni,se je zgodilo takrat,ko sem te spoznal.Večkrat si od mene slišala,da za svojo sestro govorim,da mi je pol-sestra,ampak v srcu čutim drugače,pa čeprav bi si želel,da bi jo bolj poznal kot pa tudi drugo,ki živi na Hrvaškem in bo počasi 18let odkar sem jo nazadnje videl.In to vse sem videl pri vaju,kaj pomeni biti brat in sestra.To je potrebno občutiti,tega jaz nikoli nisem doživel,dobro vem,zakaj se počutim tako drugačnega.

O svojem očetu sem marsikaj napisal,ampak najslabše šele sledi.Večkrat sem bil priča,ko je oče surovo pretepal mamo,ji zlomil roko,takrat sem mu na glavo vrgel solato,da je mama lahko pobegnila,kajti drugače bi jo ubil.Tudi po obrazu,rokah in nogah je bila polna modric.Spomnim se,ko sva se doma skrivala na podstrešju v omari,vrtu,kjer sva bila varna.Spomnim se tudi tega,ko sva večkrat prespala tam,kjer je delala.Hišo v kateri sem živel,je zgradil alkohol.Je kot ladja na morju in kot star avtomobil,ki je potreben nenehnega popravila in mrzle zimske noči,je bilo najboljše spati v nogavicah in s kapo na glavi,ker je pihalo od povsod,kakor tudi sedaj,ko bodo mi prsti počasi zmrznili.
In o tistem igrišču,ki sem govoril,je bilo vse in tam je moje otroštvo.Tam sem doživel in preživel svoje otroštvo,kajti svojega očeta nisem nikoli poznal.In vse kar mi je pomenilo nekaj,je bila žoga.In to je bila moja svoboda in ne tisti vonj po alkoholu,ki je bil vedno prisoten.Ampak videl sem še marsikaj in to,da je oče varal mamo,vem.In ne samo z eno žensko,ampak jih je bilo cel kup.Pravzaprav ne vem,če sem ga kdaj videl treznega.Videl sem pa,ko smo imeli koline,mame ni bilo doma,ker je delala in so pujsa zaklali,ter se ga napili in pustili ubogega prašiča na sredi dvorišča.In oče je bil tako pijan,da je v avtu spal in bi verjetno tudi tam prespal,če ne bi jaz in moj bratranec ter sestrična šla po mamo,ki je poklicala pomoč,da so pujsa spravili tja,kamor sodi.
Saj se nimam več česa sramovati,ker vem,da je bil to moj oče,ki mi nikoli ni bil v podporo,še manj pa v ponos in za te stvari,katere govorim,da sem nesrečen in s katerimi živim že celo življenje,mi je prej v sramoto,kot pa kaj drugega.Vem,da je on tisti,ki je razbil našo družino in vse bi dal,da bi se njegove želje takrat uresničile,ko je mami dejal,če ne bo fantek in če ne bo imel modre oči,te bom zapustil.Težko je živeti s tako bolečino,ko mi nihče ni povedal,kaj pravzaprav borba je in vse tisto,kar sem že napisal.Ampak,ta plat zgodbe je še bolj temna in bolj šokantna.Ne da je varal,ampak je imel tudi spolne odnose s mojima sestrama in je mlajša tudi zanosila,kar je oče hotel prikriti in so jo odpeljali na splav,da mama ne bi izvedela….ampak,je izvedela,toda nihče ni naredil ničesar,da bi ga prijavili ali karkoli drugega.Je kar nekaj oseb,ki vedo bolj kot pa jaz za to,namesto tega,da ne poznam niti eno sestro,sem moral čakati celih 31let,da je to moja duša izpovedala.

Dolga leta sem hodil na njegov grob,mu nosil rože,s solzami v očeh govoril,kako ga pogrešam,da sem nihče na tem svetu…dokler nisem ugotovil,zakaj je temu tako,zakaj sem tako nesrečen,zakaj pravzaprav nimam družine.In vse te odgovore sem takrat našel,ampak so bili vedno globoko v meni,kajti ni bilo pomembno,ker ne bi od nikogar dobil in tudi ne bom tisti posluh,kako se počutim in kaj čuti moje srce.

In njo,ki sem jo spoznal in imel rad takšno kot je,takrat sem izvedel,kaj pravzaprav družina je in kaj je uničilo mojo.In v tisti neizmerni ljubezni do svojega sina,sem mu želel biti vse tisto,kar sem napisal in ne tisto,kar sem dobil od svojega očeta.
Sedaj bo bolelo še bolj,ampak,vse kar sem napisal in kar je kdo kdaj videl v meni,je čista resnica. Resnica,ki pravzaprav boli,ampak nimam več kaj izgubiti,kajti vedno sem bil poraženec brez možnosti in tisto kar ostane,so spomini,trpljenje in bolečina ter strto in ranjeno srce za vedno.

Pozdravljen scoorpio 28!

Tvoje pisanje je kot katarza,nekakšno očiščenje duše, to je dobro,imam pa občutek,da so vse te tvoje vrstice formirane in naslovljene na tvojo bivšo,kot,da njej izpoveduješ svoja čustva oziroma pišeš svojo življenjsko zgodbo z namenom,da ona prebira te vrstice.Pa misliš,da jih res prebira?

Tvoje otroštvo je bilo res kruto in žal je še veliko takšnih ” otroštev” tudi v današnjih časih Nobeden otrok ne bi smel preživljati takšnega pekla kot ga opisuješ.Določeni ljudje res ne bi smeli nikoli imeti družine,saj pustijo samo nezaceljene brazgotine.Toda preteklosti ne moremo spremeniti,lahko pa to storimo s sedanjostjo! Razumem tvoja občutja,vendar pa si še premlad,da bi kar tako obupal nad svojim življenjem.Ravno zato mi zelo bode v oči tvoj zadnji stavek,”vedno sem bil poraženec brez možnosti”,poglej staršev si ne izbiramo sami,zatorej krivde na otroštvo ne moreš prevzeti nase,predvidevam,da je imel tvoj oče tudi verjetno težko otroštvo saj to je kot nekakšna verižna reakcija,ki se potem prenaša na naslednje rodove…..in verjetno te je imel tudi po svoje rad,čeprav ti tega ni znal pokazati na primeren način….in ravno zato si lahko ponosen nase,da si ti pokazal svojemu sinu drugačen obraz kot tvoj oče tebi,lahko si ponosen,da si sam ugotovil kot praviš kaj je prava družina,kako naj bi se reševali problemi,kot si sam lepo povedal z pogovori,kompromisi med partnerjema…Poglej bistvo je,da si iz svojega tragičnega otroštva potegnil nauk in ta pa je,da z nasiljem se ne reši ničesar! Svojega očeta pa se ne sramuj,ker nisi ti odgovoren za njegova dejanja! Me razumeš?Otroci ne odgovarjamo za dejanja svojih staršev! Zato se ne sramuj svojega otroštva! Kaj pa bi ti majhen fantič kot si bil takrat naredil? Nič, bil si in še vedno si žrtev svojega očeta in poglej tukaj pa prideva do pomembne točke,ki se glasi takole: v otroštvu si bil nemočen glede situacije okoli tebe,narediti nisi mogel popolnoma nič,sedaj pa si odrasel moški,ki je popoln gospodar svojega življenja,svoboden,lahko se odločaš po mili volji….Me razumeš? Nihče te ne ustrahuje,omejuje….Ampak bom pa odkrita s tabo imaš pa en velik problem,in to je tvoja travma iz otroštva,ki te spremlja vsa ta leta….spomini na otroštvo te preganjajo in omejujejo…od tod tudi tvoj notranji strah pred novimi stvarmi….službo itd….kot si sam lepo napisal.Ta travma ti ne da dihati normalno,imam prav?! In vidiš to pa je res lahko velik problem za tvojo prihodnje življenje,zato tudi razumem(skozi tvojo izpoved iz otroštva),tvojo veliko bom si dovolila reči PREVELIKO navezanost na tvojo bivšo partnerico ter idealiziranje njene osebnosti oziroma bolje rečeno tvojo brezpogojno ljubezen.Sploh pa če je bila ona tvoja prva ljubezen,saj je znano,da ljudje s težkim otroštvom se vse prevečkrat prehitro navežejo ponavadi kar kot sem dejala na prvo ljubezen,ki pride…Pa ne razumi me narobe,ker nisem hotela s tem povedati nič slabega,je pač dokazano,da stvari tako stojijo.

Poglej ne poznam te,pa vendar imam občutek,da si kljub vsemu težkemu kar si kot otrok preživel odrasel v človeka,ki zna dobro razmišljati s svojo glavo,to je razvidno iz tvojega pisanja,ker če kaj sovražim pa so to ljudje,ki niso pismeni,ljudje,ki se ne znajo izražati primerno,ti pa lepo oblikuješ besede,stavke….Si zelo razumevajoč,čustven,kar je za moškega prava redkost,vendar pa sem opazila,da se nekako smiliš sam sebi.Nikar to je velika napaka!
Prav je,da govoriš o svojih čustvih,strahovih,težavah…..in opazila sem,da čutiš veliko potrebo,da potrebuješ nekoga,ki te posluša….prav je,da gre vsa”čustvena nesnaga”ven iz tebe,da si daš duška,saj najslabše je,da držiš stvari v sebi….Lahko sem tvoja sogovornica tukaj ali na mailu ni problema če to želiš….

Toplo bi ti priporočala,da si poiščeš strokovno pomoč,vključi se v kakšno terapevtsko skupino,mnogo jih je….naj ti ne bo nerodno,saj to ni nič sramotnega,pomagali ti bodo,da boš lažje zaživel znova,brez strahov,z več samozaupanja vase! Kajti pomembno je,da začneš gledati na svoje življenje z drugačnega zornega kota,saj veš kako pravijo”če želiš,da bo svet drugačen in ljudje v njem se moraš najprej sam spremeniti,šele potem se bodo tudi ostali spremenili.In tukaj gre samo za to,kako gledaš na določene stvari.Sicer pa kot sem ti že dejala:sam svoj gospodar si in pogumno stopaj naprej!

Pa lep pozdrav!

scoorpio 28!

Dragi moj scoorpio,samo par besed ti bom napisala.Ne strinjam se z nikitto,čeprav je zelo lepo napisala,ampak bolj kot ona omenja katarzo bi jaz dejala,da je tole tvoje pisanje “pranje umazanega perila ” v javnosti! Odrasti že enkrat saj si dovolj star,če imaš majhnega otroka! Kaj misliš,da boš dosegel s tem morečim pisanjem tukaj,hm?! Svoji bivši napiši pismo ali pa jo pokliči ter ji izlivaj svoja čustva,če se tako malo ceniš! Sploh ne veš kaj je resnično težko življenje! Ozri se naokoli pa boš videl,lačni otroci,ki umirajo od lakote,vojne,ki pustošijo po svetu,milijoni beguncev,ki ne vedo kam naj se umaknejo pred RESNIČNIM NASILJEM IN POKOLI!!!!!! Kot prostovoljka sem delala v kampih v tujini,se soočala z RESNIČNIMI IN ZELO REALNIMI GROZOTAMI! Povem ti,da bi ti privoščila tiste žalostne poglede v otroških očeh,v očeh starcev in mladih,ki ne vedo kaj jim bo dejansko prinesel jutri.Ti pa tukaj jamraš,jokaš in stokaš kot,da si prišel iz ne vem kakšne vojne tragedije,živiš pa lepo v mirnem času,si sit in oblečen! Zahvali se bogu,da živiš v taki,lepi in mirni deželici,da imaš vsak dan poln želodec in streho nad glavo,ter svojo mamo!!!!! Kar se tiče tvojega otroštva pa se mi dejansko smiliš in posledica tega je tudi tvoje sedanje duševno stanje! Poišči si pomoč psihologa,kot ti vsi dobromisleči tukaj svetujemo,saj le tako boš rešil svoje probleme kolikor je to pač mogoče! V pogovoru na štiri oči,ne pa s temle pisanjem tukaj:Kar pa se tiče tvoje bivše VELIKE LJUBEZNI bi pa rekla tole(kolikor sem razbrala iz tvojega pisanja),to zame ni nikakršna ženska! Ni te bila nikoli vredna in veliko vprašanje je koliko bo srečen njen sedanji”” financ minister”(povzela sem tvoje besede) zraven nje.Moje mnenje je,da bo srečen tisti,ki je nikoli ne bo srečal! Me razumeš? Zato še enkrat; ustvari si svoje življenje,pozabi na njo,čeprav vem,da ni lahko,poišči si službo in se postavi na svoje noge!!!!IN KONČNO ŽE ENKRAT,NEHAJ SE POMILOVATI!!!!!! Pa rajši oglasi s kakšnimi vzpodbudnimi novicami,če si že razkrinkal svoje dosedanje življenje! Želim ti vse dobro in glavo ponosno pokonci,saj si vendar DEDC!

Ženske zamislite si, da imate enga tazga doma…ki bi vas s svojim filozofiranjem ugnobil…

In moje pisanje o ljubezni,je le izpoved in ne kot izsiljevanje,grožnja,še manj,da bi ji sramoto naredil,očrnil,pa čeprav vem da sem to že storil in tudi vem,da se na mene gleda ravno tako.Zato pišem o vseh tistih razlogih,za katere VEM,zakaj je tako in predvsem o tistem NAČINU,ki zelo boli.In bil sem v vezi,kjer sem bil dvakrat prevaran,pa čeprav sem ljubil s srcem in ne s pretvarjanjem in se nikoli nisem izdajal za nekaj drugega,kar nisem.In vedno sem bil razočaran,pa čeprav vem,kaj sem iskal.Da bi človeka razumeli,ni dovolj,da sediš z njim in ga poslušaš,ampak ga moraš razumeti in kar je najbolj pomembno,je to,da moraš vedet prisluhnit.In tako kot sem napisal o mojem otroštvu in o svojem očetu,ne igra nobene vloge in ne želim več o tem govoriti,pa čeprav sem določene stvari zaupal,ampak vsega se ne da in tudi govoriti o tem je zelo težko.Tako kot o seksu.Jaz bi lahko zaupal vse,ona pa nič,ampak to je nekaj čisto drugega kot pa tisto kar mene muči.In tudi vem,da s tem ne bom dosegel ničesar,kajti ko ženska enkrat reče,da ne bom popustila,potem nimaš več kaj piskati.In zato tudi vem,da to ne prebira,kajti to je kot takrat,ko sem izlil svoja pričakovanja,čustva in svojo ljubezen do nje,pa se pravzaprav ni spremenilo nič,pa čeprav sem vedno iskal samo voljo pri njej in ne da bi jo spremenil.Saj je sama dejala,da se počuti kot osemdeset letna ženska in sama ve,zakaj je tako.Ampak nikoli je nisem silil,vedno sem pa poslušal o utrujenosti in tu sem vedno povedal svoje mnenje.Na žalost nikoli ni videla kaj dobrega v tem.In to so vse tiste stvari o katerih sem pisal in to so tiste težke stvari.Sam menim,da se jih da spremeniti,samo če je volja.

In draga ogorčena.Me veseli,da si videla in doživela vse tisto,kar si napisala.O tem sem že marsikaj napisal.A se sploh vprašaš,zakaj matere pošiljajo svoje otroke v vojno ali na misije?Da bi rešili svet?Mogoče zaradi denarja?Mogoče zato,ker bodo lahko živele s tem,da je njen sin morilec ali pa da bodo še težje prenesle,ko ga bodo nazaj pripeljali v krsti in bodo morale s tem živeti do konca življenja?In če si vse to videla,doživela,te sprašujem,zakaj je temu tako?
In ko govoriš o lačnih otrocih,beguncih,a se ti ne zdi,da je zmanjkalo denarja za njih?Prav žalostno je,da na take stvari misli kak posameznik,pa ne takšen,ki ima kaj pod palcem,ker je potrebno pomagati vsem in ne samo enemu ali morda kakšna skupina,ki bolj razume to,kot pa tisti ljudje brez “hrbtenice” ali kakorkoli se že temu reče.
In če bi dovolj dobro prebrala o “financ ministru”,bi vedela o čem govorim.

In draga dora38…to kar si napisala,pa zveni ravno tako,kot da so moški z Marsa,ženske pa z Venere…ali pa še boljše,da imam doma alkoholika,morda celo nasilneža,da bom imela kaj koristi od njega… morda njega ali njo,ki bo tukaj spraševal-a,če naj vara ženo/moža,partnerja?In potem se sprašujete,zakaj je toliko ločitev,zakaj gre toliko parov narazen,med katerimi sem tudi jaz.
To pa verjetno zato,ker je iskrenost,poštenost,predvsem zaupanje dandanes brez pomena,kajti te stvari je zelo težko dobiti v ljudeh in jih je zelo lahko izgubiti,ker vemo samo zahtevati,ne vemo pa odpuščati.

Ja res si me razočaral s tem tvojim pisanjem,sploh tole tvoje zadnje branje….res se mi smiliš veš! Ne poznam nobene matere,ki bi svojega otroka poslala prostovoljno v vojno,da o misijah ne govorim,ker so čisto druga zadeva….Sicer pa vemo kakšne naloge imajo mirovniki oziroma zakaj sploh so.Malce si pomešal, misije ta pojem jaz razumem popolnoma drugače kot ti.Pojdi malce v svet namesto tegale jamranja in posedanja pred računalnikom ter smiljenja samemu sebi! Če bi imel resno službo bi ti zmanjkalo časa za takšne zadeve,veš.Kako me je zabolel tisti tvoj stavek citiram” me veseli,da si videla in doživela vse tisto kar si napisala.Te tvoje besede so mi dejansko odprle oči in mi povedale vse o tebi… In res ne vem kako sploh lahko pišeš takšne stavke,ko pa si tudi sam oče! Ali se sploh zavedaš tega čustva,sploh veš kaj pomeni biti OČE? To nisi zgolj,ko narediš otroka in ga spraviš na svet.Pravi starš je tisti,ki otroka tudi vzgoji in spravi do kruha.Le kako,te lahko veseli trpljenje drugih? Ali misliš,da sem uživala v teh kampih? Sploh veš kako je delati z hudo ranjenimi,posiljenimi…itd. Nimaš pojma kakšne travme so to,kaj ti ubogi ljudje preživljajo! Ja seveda se strinjam s tabo,da manjka denarja,zakaj ga manjka v to se ne bom spuščala,toda verjemi,da tudi posamezniki lahko dosti naredimo.Mogoče bi moral iti,pravzaprav bi ti priporočala,da greš kot prostovoljec delati nekaj takšnega,saj so veseli vsake roke,ki ponudi pomoč…Praviš,da imaš zelo rad otroke,no tam bi te bili zagotovo zelo veseli….In verjemi,da bi se vrnil v Slovenijo popolnoma prerojen in tole filozofiranje bi takoj opustil!Se popolnoma strinjam z doro38! Ne bi mogla živeti s takšnim tipom človeka kot si ti,ŽAL.Pa še odgovor na tvoje vprašanje:če si vse to videla,doživela te sprašujem zakaj je temu tako”
Moj odgovor tebi:zato,ker se žal ljudje nismo sposobni ničesar naučiti iz zgodovine,zato se le ta ponavlja kar naprej,pa naj si bo to če govorim o vojnah po svetu ali o družinskih zadevah….Ni zaman pregovor,da smo ljudje slabši kot živali! Se popolnoma strinjam!
In sedaj bi še jaz tebe nekaj vprašala:zakaj pišeš vsa ta dolga pisma,če dobro veš,da jih tvoja bivša sploh ne prebira? Zakaj se mlad,zdrav fant kot si ti,smili sam sebi?Zakaj se končno ne vzameš v roke in si rečeš DOVOLJ JE!!!!! Hočem nekaj narediti iz sebe in svojega življenja! Namesto,da egoistično razmišljaš o samomoru! Rajši si začni iskati službo,ne pa navajati kup razlogov zakaj si brez nje.Kdor je pripravljen delati bo vedno imel delo brez izgovorov.Sicer pa imam kar nekaj takšnih “filozofov” okoli sebe in vem kako funkcionirate!

Pa še nekaj….vidim,da sploh ne preneseš kritike na svoj račun.Le kako naj ti potem verjamemo tole kar tule pišeš..o kompromisih,pogovorih,ki si jih želel oziroma sklepal s svojo partnerko,če pa ne preneseš niti poštene kritike! Boš rekel,da si ti popoln? Toliko o tvojih pogovorih,kompromisih in ostalem tvojem nakladanju.Mislim,da je resnica žal takšna,da je po vsej verjetnosti življenje s tabo bolj težko,ker pač nosiš ne po svoji krivdi težek pečat v sebi iz otroštva.Poznam,kar nekaj takšnih primerov in vsi so se končali z ločitvami ali kakšno še hujšo tragedijo.

Ogorčena v marsičem se strinjam s tabo, razen z s tem, da ga njegova bivša ni bila vredna oz. ga ni.
Nisem brala vseh njegovih črev, ampak haloo! Človek ugotavlja kaj bo delal med tem, ko ga njegova futra. Očita ji lenobo, nezainteresiranost pa še kaj sem pozabla ne vem več, ker je tolk negativnega bilo o tej njegovi ex napisani, da je joj. Tukaj se mi pa ne smili samo otrok, ampak tudi njegova bivša. Kaj vse je ta ženska mogla pretrpet, pa še to filozofiranje zraven poslušat.
Veš kaj škorpijon niti minute te ne bi gledala. Delat pejt pa čimprej, zraven se pa šolaj, da ne boš na neumnosti mislil. Od otroka se pa še nekaj časa stran drži, ker sem preveč groznih zgodb v časopisih brala, kaj se je zgodilo, ko je kakšen tebi podoben vzel stvari v svoje roke.
Vsem ostalim pa sporočam, da ne odgovarjajte na njegove poste, ker tip očitno potrebuje samo pozornost in potuho za nadaljno lenobo.
Pa zapomni si otrok je odgovornost in ni samo za okras. Odgovoren starš je pa tudi ta, ki zagotovi otroku osnovne materialne dobrine poleg vzgoje, da se ve.

Zelo dobro si to napisala! Se absolutno strinjam! Delo in študij zaposlita človeka!

Dobro si to napisala ogorčena,da ne boš spet rekla,da ne prenesem kritike,bom ti napisal nekaj odgovorov.Tisto kar si napisala,če sploh vem,kaj pomeni biti oče,saj si prav lepo napisala,kaj naj bi pravzaprav bil.Mogoče misliš,da jaz tega ne vem?Vredu.
Moj namen ni bil slab,še posebej ne o tistem,kjer si ti bila.Pravzaprav,je to čast,če lahko to izkusiš in deliš izkušnje z drugimi.Nekako imam občutek,da ko se na človeka gleda drugače,potem je takoj…da bi moral to izkusiti.Saj,lahko je to napisati in drugemu želeti vse slabo,kot tudi je najlažje napisati,da se postavi na lastne noge.
In to moje filozofiranje,kakor temu rečeš,bodi brez skrbi,da je to nekaj čisto drugega.Je resnica,ki boli,je vse tisto,zakaj se počutim tako.In do zdaj sem govoril,pisal resnico,ampak nikoli nisem direktno napisal.In so razlogi,zakaj ne želim toliko o sinu pisati.Mogoče bo dovolj to,da ga jaz nisem zapustil,se mu nisem odrekel,ker sem mu želel biti vse tisto,kar si napisala,kaj pravzaprav oče pomeni svojemu otroku.In verjemi mi,da sem želel biti vse to.In brez skrbi,da iščem pozornost.
Želim pa napisati in povedati vse tisto,kar že dolgo čutim v sebi.Ampak, bi to sedaj rajši napisal nekomu na e-mail in če bo kdo pripravljen to prebrati,naj pusti naslov.
Pa lep začetek tedna vam želim!

Scoorpio28!

V bistvu sploh ne vem, kje naj začnem. Prvo kot prvo. Alergična sem na osebke, ki grozijo in izsiljujejo z smrtjo, samomorom, samoškodovanjem. Fuj. To preziram!
Veš, poznam fantiča, kateremu je oče naredil samomor. Poleg tega se je obesil še na vidno mesto – tja, kamor sta z sinom pogosto zahajala. Kdo ga je našel? Bogi fant.
Misliš, da ima lepo predstavo? Da ima lep spomin nanj? NE. Vse, česar se spominja je tisti prizor, ko ga je našel. Star je bil 5 let.
Drugo, kar me zmoti, je to, da toliko nakladaš, storiš pa nič ne. Ne grozi s samomorom, če ga ne misliš storiti, oziroma je to samo tvoj način, da bi dosegel nemogoče. Da se ne bova razumela narobe. Ne želim, da si škoduješ, vendar sem videla, da ti ne pomaga nobeno pisanje, ki bi te od tega odvrnilo. Pa ne, da bi te odvrnilo od samomora, že od samopomilovanja te ne odvrne.
Potem me moti to, da si skrajno egoističen in težek. Svoji ljubezni težiš na najbolj nemogoč način. Uboga ženska. Sprejmi že, da te noče več. Da nista za skupaj. Rajši težiš njej, kot da bi jo pustil in naredil kaj v smeri, da se pozdraviš. To, kar delaš ni normalno. To je bolestno obnašanje. To je obnašanje, ki kriči po zdravniški pomoči.
S takim pisanjem in poskusom vzbujanja slabe vesti, ne boš dosegel ničesar, oziroma samo še bolj negativen učinek. Saj te mora ženska imeti za norca, za blazneža. Če bi vse to tvoje pisanje predložila kakšnemu psihologu, bi te spoznal za neprištevnega človeka. Tega pa menda ja nočeš?? Spravi se no malo v red.

Bodi oče in to tak, kot ga sin potrebuje. Tudi sama imam ločena starša, pa imam še vedno z obema super odnos. Če dvema v zvezi ne gre, je bolje tako, kot pa da vsi trpijo.
In nikoli ne hujskaj svojega otroka proti mami. Oziroma ga ne hujskaj več, saj sem opazila, da si to že delal. Bogi otrok.

V tvoji zgodbi se mi smilijo vsi vpleteni, najbolj pa ti, B.

Poišči si pomoč, preden si še bolj zafrkneš življenje. Z takim načinom ne boš prišel daleč, kvečjemu boš stvari naglo poslabšal.

Pa prosim, nehaj groziti s svojimi naklepi, ker že malo odvračaš pozornost.

Želim ti vse dobro in upam, da boš otroku uspel biti pravilen zgled, pa čeprav ne bosta skupaj vsak dan. Pa poišči si službo, ki ti bo odgovarjala in boš vesel, da si dobil delo in da boš delal v kolektivu, ki ti bo pisan na kožo. Boš videl, ti bo ostalo manj časa za razmišljanje in pisanje takih bedarij.

Srečno!

Dragi scoorpio 28!

Sem starejši moški,enkrat starejši od tebe in bom rekel takole: moja zgodba iz otroštva je zelo podobna tvoji,le da moj oče ni bil pijanec,ampak grobijan,sebičnež….skratka nimam besed(naj počiva v miru),bilo nas je deset otrok,živeli smo zelo revno in težko življenje,trdo smo morali delati,pasti krave..itd V šolo smo hodili BOSI!!!,tudi pozimi,ko je bilo neprimerljivo več snega kot danes,res so bile pasje zime! O nadaljnem šolanju po končani osnovni šoli sem lahko le sanjal,zato sem v službo začel hoditi mlad,pri 17 letih,imel sem težko delo v lesni tovarni,ter slab zaslužek.Pri dvajsetih sem se odločil,da grem po stopinjah svojega starejšega brata,ki je šel delati v tujino.Tudi sam sem odšel v tujino in si tam služil kruh v tovarni,kjer pa sem imel dobro delo in tudi dobro plačano! Ni mi bilo težko delati,tudi nadur in nočne saj kot sem dejal sem bil dobro plačan.V tistem mestu sem spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico,ki je izhajala iz podobnih razmer kot jaz.Ustvarila sva si družino in danes imava dva čudovita otroka,ter svojo veliko in lepo hišo v Sloveniji,na kar sem zelo ponosen,če pomislim,da sva začela iz NIČ. Ponosen sem,da se mi je uspelo izviti iz objema revšćine in si nekaj ustvariti z lastnimi rokami.ČE BI TAKO RAZMIŠLJAL KOT DANES RAZMIŠLJAŠ TI,BI BIL ŠE VEDNO DOMA,NA SVOJI RODNI DOMAČIJI,STRIC IN V BREME SVOJEMU MLAJŠEMU BRATU,KI JE TAM POROČEN.Tako pa sem vzel življenje v svoje roke,šel v svet in verjemi,da mi še zdaleč ni bilo lahko oditi in se navaditi tujega jezika,tuje dežele,velemesta ko pa sem vendarle prišel iz majhnega sela,kmečki fant…..ki ni imel pojma o življenju tam daleč…..
In kar jasno mi je kaj se je dejansko zgodilo s tabo pri tvoji bivši.Ti si prišel iz revščine,v urejeno družino,kjer so tudi finančno dobro ali vsaj boljše stoječi,kot si bil ti navajen ,tvoj tast se je naveličal gledati v svoji hiši zeta,ki noče hoditi v službo,tvoja bivša ravno tako in tukaj je potem rezultat,da si moral oditi in verjetno so te pospremili tudi z kakšnimi primernimi besedami…IN TUKAJ JE POTEM TISTI NAČIN O KATEREM PRAVIŠ,DA SE NE MOREŠ SPRIJAZNITI KAKO SI MORAL ODITI! Tudi sam bi težko gledal,da bi imel pri hiši zeta kakršen si ti,mislim,da bi ga po hitrem postopku pospremil skozi vrata jaz osebno.Kajti preveč smo garali,tisti ki imamo kaj pokazati(domnevam da tudi tvoj bivši tast),da bi trpeli takšne lenuhe pod svojo streho! In mislim,da se nič ne motim v teh svojih domnevah! In sedaj igraš veliko žrtev. Pa srečen bi lahko bil,če ti je hotel tast kupiti stanovanje oziroma ti pomagati pri nakupu ne pa da si igral nekega ponosneža,saj sam finančno itak ne boš nikoli sposoben si nič ustvariti! IN ne govori,da denar vse premaga! Služba je enostavno pomembna,vsi ne moremo živeti od socialne podpore in mamine pokojnine kot domnevam,da živiš ti! In če imaš probleme,ko te službeno pošljejo na usposabljanje za en teden,ker ne vidiš svojih tistih par dni,potem je s tabo res nekaj hudo,hudo narobe.Veš koliko je družin,ki se zaradi službe ne vidijo po par mesecev in ravno tako normalno funkcionirajo! Uboga tvoja mama,mladost ji je uničil pijanec,starost ji pa bo leni sin! Pa povej če nimam prav?

Dragi scoorpio 28!

Kot prvo,ti ne želim nič slabega,kot drugo pa menim,da se moraš res postaviti na svoje noge! Če ne zmoreš sam,si poišči strokovno pomoč.Ne vem,kaj te ovira pri tem? Mogoče tvoj moški ponos? Ko si enkrat tako daleč,je bolje premagati svoj ponos in delati na sebi,svoji notranjosti,ker verjemi mi,da takole dolgo ne boš mogel več funkcionirati.Videla sem že preveč hudega in verjemi,da vem kaj ti govorim,včasih je bolje požreti svoj ponos in se ukloniti ter iti s tokom….Kot drugo,zame to ni nikakršna čast,če sem videla vse tiste grozote in ne baham se s temi stvarmi…..sem pač zgolj omenila,da bi lažje razumel kaj dejansko ljudje prestajajo po svetu in da tvoj problem še zdaleč ni za obupat! Upam,da me razumeš.Ne vem zakaj tule predlagaš,da ti da nekdo svoj mail,da mu boš lahko potem težil na veke in veke s svojimi problemi? Ali nisi že vsega napisal v teh 4 mesecih odkar si začel s tem!!!!
Z veseljem bi ti pomagala prebroditi tvoje duševne težave,ampak,če bi tudi sam kaj delal na tem! Se pravi,da bi poiskal ljudi,ki so usposobljeni za te zadeve,ne pa da samo govoriš kako te nihče ne more razumeti! Seveda te lahko,samo priložnost si daj in pojdi do psihoterapevta!

Potem se pa javi,ko boš začel in lahko še kakšno rečeva…..Pa lep teden tudi tebi,čeprav deževen!