Scorpio – vsi tvoji zapisi so prepredeni le z eno osebo, to je s tabo. Vse, kar pišeš je jaz, jaz, jaz. Precejšen egotrip. Potem pa še nekaj o njej, skoraj nič pa o njem – tvojemu sinu. Življenje bi se ti moralo vrtet okrog njega, ne pa okrog “lastne riti” in ne okrog ženske, s katero si nekaj časa bil. Njega si spravil na svet, njega si dolžan vzgojit v odraslo osebo. Potem, ko bo tvoj sin samostojen, potem imaš šele “pravico”, da prostovoljno za vedno oddideš s tega sveta.

Pa da ne boš mislil, da pišem samo v teoriji – meni zelo bližja oseba je naredila samomor. Ni hujšega za preživele svojce…

Tole pisanje me sploh ne čudi,kajti vse se začne iz ljubezni do nekoga,ampak da se konča na takšen način,potem to niti pod razno ni ljubezen in niti blizu ni.Kaj sem dolžan?Saj to je razmišljanje “prenekatere” ženske,ki mislijo samo na sebe,otroka in življenje katerega pogreša.Pa naj se sliši še kako ostro,ampak to je v moji zadevi še kako pomembno.Pa me imejte še za večjega zmaja kot pa sem bil do zdaj.Noben ne razume moje pisanje,še manj pa nekdo, s katerim sem bil šest let.In dobim v odgovor,da če boš pameten – kar se tiče sina.In s tem je mislila,da bom spet pokleknil in delal tako kot ona želi.Niti pod razno ne.To da se me je znebila in da ima svojega “financ ministera”,tako kot imajo vsake oči svojega malarja,priča o tem,zakaj pravzaprav sem bil tja poslan.Upam,da razberete zakaj,saj ni težko ugotoviti.In tako kot sem napisal,sploh ni važno v kaki smeri se je vrtelo moje življenje,kakšen odnos sem imel do sina,kaj sem iskal,zakaj so bile prenekatere poti zaman in še marsikaj,da samo omenim svoja čustva in solze.Čudi me to,da si ni mogla najti sebi primernega moškega v tistem kraju,kjer pač živi.Razlika med njo in bratom je zelo velika – ogromna,mogoče bo nekoč zvedel in videl,kaj pravzaprav sem želel,kakršnega so me videli strici in tete in še marsikdo drug.Vse kar imam,je razbito srce na nešteto delčkov,neprespane noči,solze in misli,kako naj končam to trpljenje.A se vam to zdi,da je ljubezen?Nekoč sem v šoli napisal,kako se bom mami zahvalil za tisto,v kar me je vzgojila.In ta sad je dobila pred štirimi leti in je bila najbolj srečna babica na svetu.Kar je pa sedaj,lahko pa samo ona pove.Pa ne da me ščiti,da se razumemo,ampak je vedno želela samo dobro,tudi takrat,ko se je šlo za službo.
In zakaj naj govorim o sinu?Mislim,da ni potrebe po tem,ker ni nič kriv in ga tudi ne želim vmešavati.Vem,kaj si je takrat želel,ko je bil tukaj nazadanje in je to tudi kazal s čustvi in vem,kaj sem mu pomenil.In če samo povem,da sva se vedno razumela,vem,da ga nisem in niti pod razno ga ne želim prizadeti.Od mene ni odvisno več nič.Pa ne zato,ker sem rekel,da želim izgubiti vse stike – to sem z razlogom povedal,ko sem bil postavljen pred vrata in to je tisti NAČIN,o čemer jaz govorim in kako se počutim in zakaj me imate.Da te nekdo kar tako postavi pred vrata in ti reče,da spakiraj,to se zgodi z razlogom,mar ne?In ta razlog ni služba,ampak je ZAMERA,niti ni ljubezen,ampak je BOLEČINA in niti ni tisto,kar sem jaz iskal,v čem sem se videl,ampak je vse skupaj tisto,kar se v glavi nabira.In to se na lep način nikoli ni dalo pogovoriti,skleniti kompromise,ker so bile prenekatere stvari vedno bolj pomembne in ker sem verjetno drugačen in verjetno zato,ker nikoli nisem mislil samo na sebe,da bi končal razmerje na takšen način,z osebo,ki sem jo ljubil in jo še vedno ljubim.Težko za razumet,kajne?Se mi zdi.

Scorpio, NIČ o čemer pišeš ni pretirano pomembno v tem trenutku. Zato se v tvoje pisanje sploh ne bom spuščala (kar se tiče žene in tvoje bolečine ob razhodu). Tvoji občutki zaradi ločitve so precej manj pomembni (generalno gledano), kot so pomembne tvoje dolžnosti do sina. Ki jih imaš, pa četudi jih v tej tvoji bolečini (sebično) ne vidiš.

Oprosti, ker ti pišem direktno in kruto, ampak nimaš pravice zapustiti otroka, ki si ga spravil na svet, zato ker se vama z ženo ni izšlo. Vajina zgodba ni več pomembna, pomembno je le to, da si dolžan, ja, preberi še enkrat – DOLŽAN (moralno!) spraviti svojega otroka do kruha.

Poizkusi si poiskati pomoč v obliki kakšnega terapevta, zato da predelata odnos do bivše žene in da te malo postavi na realna tla. Obupati zaradi razlogov, ki jih navajaš, je …da ne napišem kaj, vsekakor pa izjemno egoistično. Sicer po drugi strani lahko razumem tvojo bolečino, tvoje občutke, ampak verjemi mi, da boš čez čas gledal na to čisto drugače. Ko se odločiš za starševstvo, sprejmeš veliko odgovornost. Sebičnost naj bi bilo pri tem zadnje, kar si starš lahko privošči….

Daj, poišči si pomoč. Vidiš, da ti vsi pišemo podobno. Tvoj sin si zasluži očeta. Tebe pa tudi zagotovo še čaka sreča v življenju. Si ne želiš doživeti še kdaj podobno lepih let, kot si jih imel z ženo? Misliš, da to ni možno… daj no, veliko je rib v morju…

Vse kar sem napisal z moje strani,so čustva,ki pridejo na plan s pisanjem ali pogovorom.To je odraz tega,kar pomeni ljubezen.In takšen sem bil tudi v resnici.Ni me sram priznati,da sem jo ljubil takšno kot je in jo še vedno ljubim.Težava je v tem,da je ne morem sovražiti.Čeprav se počutim zelo osamljenega,praznega,odtujenega od ljudi,v meni ni več moči,da bi se vsak dan znova in znova spraševal in iskal razloge zakaj bi še obstajal,pa čeprav sem za te stvari živel.In čustva ki jih imamo,se ne smejo nabirati v glavi.Nekateri svojih čustev ne vedo izražati in jih držijo v sebi,namesto tega,da bi se odprli in zaupali.To je podobno kot pri samomoru,ki je hkrati klic v sili – edini izhod.
Zelo boli,ko vidim otroke,ki se igrajo in kako lepo jim je,me takoj prevzamejo občutki,ki sem jih doživel kot očka in takrat grem tja,kjer nikogar ni,kjer sem sam,jočem in razmišljam o mnogih stvareh.In takrat se mi pred očmi zavrtijo prizori,kateri so mi največ pomenili v življenju.Takih stvari ne moreš pozabiti,še manj pa izbrisati.In tista bolečina,ki jo čuti razbito srce na tisoče delčkov marsikaj pove.Tega nikoli več ne bom občutil.Še ta kanček samozavesti,ki sem ga imel,se je porušilo,kot hišica iz kart.In ko mislimo,da so vse tiste pomembne stvari zares tako pomembne kot se zdijo,da govorimo samo o njih in tiste nepomembne,se pa nikakor ne dajo spremeniti in si zatiskamo oči pred njimi.In jaz spadam v nepomembne stvari,ker vem,da se jih da spremeniti,če je volja in če si to želimo.Vem,da je pred in za mano tudi nekdo,ki trpi še bolj kot pa jaz.Vem,da me je na svoj način imela rada in me ljubila,hkrati pa me je ignorirala.Verjetno bi bile tiste nepomembne stvari še kako pomembne,če bi bila volja za to in predvsem posluh.
In ta način – nikoli si nisem mislil,da bom dobil to od ženske,ki mi je pomenila vse in ki sem jo ljubil takšno kot je.
Verjetno je to tista nagrada,kakršen sem bil in kako sem si predstavljal pomen družine,pa čeprav me ni razumela in hkrati je to nagrada za življenje,za katerega nikoli nisem prosil!
Ne me narobe razumeti,kajti za vsako stvar sta potrebna dva.Če jih je več,potem je pa to že problem.Glede službe,ki sem jo imel,sem se sam odločil,da jo pustim in sem tudi povedal zakaj.To je potrebno razumeti,kajti meni je družina in sreča več pomenila kot pa denar.In naslednja služba se je zame izkazala,da ni to zame.Ni to tisto,kar bi me veselilo.Glede tega sem sam kriv in ne dajem na nobenega krivdo.In vsem sem se vrtel kot v začaranem krogu,pa čeprav sem vedel,kaj želim in hkrati kaj pogrešam.In tako sem se vrnil nazaj v prvo službo,kjer sem imel nekatere dobre prijatelje.Ampak,to ni bilo več tisto,kar je bilo prvič.Niti podobno ni bilo tistemu,ko je bil prvi direktor in niti ni bilo podobno tistemu,kateri ga je nasledil.Vse je bilo v tem,da sem jaz nekaj več in jaz tega nisem želel.Bil je tudi pretep,za katerega noben ne ve.Bila so tudi razna izzivanja,večina se jih ni izvedela,ampak vseeno dva delovodja vesta za to.Enkrat ponoči sem pa dokončno pustil delo in šel domov.Počutil sem se,kot da mi zavidajo,pa čeprav sem enako delal kot pa oni in celo več.Za nekatere sem bil dober zato,ko si jim plačal kavico ali pa ko je prosil za cigarete,ker je svoje skrival.In o tem nikoli nisem govoril,razlog,zakaj sem pustil to službo,sem povedal in zakaj sem se počutil v taki obliki in kar sem čutil tudi pri naslednji službi,sem pričakoval samo njen posluh.Ampak tega nikoli nisem nosil domov.In večkrat sem govoril o delu,tistemu,ki te veseli in zato sem iskal v taki smeri.

Ampak ti je ne ljubiš takšno, kot je.
Ti bi rad, da bi se več pogovarjala s tabo, da bi glede tvoje službe razmišljala enako kot ti, da bi nehala kaditi … To je problem.

A nisi njej govoril, d anaj preneha kaditi? (tvoj citat):

Za nekatere sem bil dober zato,ko si jim plačal kavico ali pa ko je prosil za cigarete,ker je svoje skrival.In o tem nikoli nisem govoril,razlog,zakaj sem pustil to službo.

scoorpio…ko vse tole prebiram, mi prihaja pred očmi samo tvoj oz. vajin sin…kako lahko zdržiš, če ga tako močno ljubiš, da ga že od junija nisi videl??? Prosim posveti se svojemu sinu! Še prehitro odrastejo!

LEJ, zrihtaj si stike z otrokom…tudi ti in sin sta družina
Kot oče si super, veliko zamuja, če nisi z njim, veliko ga lahko naučiš
Upam, da ker si jezen na njo, da je ne kaznuješ na tak način , da nočeš biti z otrokom
Ali pa jo je strah, da se ti že malo meša…pa ti ne dovoli

Vsi tuki gor zastopimo o čem si pisal, ampak pride čas, ko moraš sprejeti tudi svoj del odgovornosti…tudi ti imaš prste vmes, da sta šla narazen…ane

Pa še nekaj…ti ne boš naredil samomora…se preveč ceniš in prav je tako…

Ti škorpjo, drug teden bo tri leta, od kar mi je partner umrl. Pa jokam že cel teden, da me vsi čudno gledajo, ko hodim povožena okrog sveta. Ne morem niti pomisliti, da bi odšla na grob in tudi ne bom odšla, ker so mi prepovedali, ker drugače bo spet katastrofa.

Te ni sram, da groziš z nekim samomorom, te ni sram! Moj partner je bil tri leta nazaj star le 32. Da te ni sram tako izsiljevati ljudi.

Ker vidiš samo sebe, recimo ne boš videl okrog sebe, pa čeprav je to samo forum, da je še kdo drug v stiski, morda še hujši kot ti, ampak egoiste to niti ne premami. Lp

Glede kajenja,kar sem napisal,to sploh ne igra vloge.S tem sem samo želel povedati,da marsikatero stvar njeni ne vedo in ta stvar je tudi vmes.In glede službe ni tako,kot ste napisali,da bi razmišljala enako kot pa jaz.Daleč od tega in zato,sem napisal,da se gre za posluh.Bom pa sedaj napisal kaj več o tem,da se bo razumelo.Mogoče se nikoli ni vprašala,zakaj sem pustil službo na Preventu?Verjetno nikoli ni in tudi kolegica ne,ki me je večkrat peljala v službo,nista opazili,zakaj se tako obnašam.O tem sem že govoril,ko sem bil na usposabljanju.Ne gre se za to,da sem pogrešal kolege,ampak se gre za odnos in kolektiv,ki ni bil zame.To sem jasno in glasno povedal,da se ne vidim v takem kolektivu.In verjetno marsikdo ne ve,kako težko mi je bilo,pa ne za to,ker je bilo tisto usposabljanje čisto brezveze,ker se niti osnov nisem naučil in je bilo tudi ogromno težav,tudi alkohol,pa da ne bom kaj drugega še omenil.Mogoče se bo spomnila ali pa bodo njeni bližnji,ki to berejo,videli kaj me je mučilo.Verjetno takrat,ne bi norel,se kar brezveze odpeljal k mami 170km daleč.Takrat ji ni bilo vseeno,sedaj je pa to naredila s svojim razlogom,za katerega sama ve – kateri je.Naj samo še povem,da ta težava ni izvirala iz te službe,ampak sem jo dobil pri prejšnji.In tako kot sem napisal,da sem imel nekaj dobrih prijateljev tam,ostalo se je pa vrtelo okrog zavidanja,raznih provokacij,katere nikoli nisem nosil domov,ampak se je vse nabiralo.Službo sem pustil iz tistih razlogov,ki sem jih navedel,poleg tega je pa v meni ostal en velik pečat kar se je dogajalo tam.Enostavno nisem želel več živeti samo za službo,pa čeprav sem povedal,da bi rad šel na drugo delovno mesto,katero bi bilo zame primerno in bi zdržal vse do zaprtja.In to iz teh razlogov,poleg tega pa bi imel na tistem delovnem mestu MIR in to je bilo takrat zame najbolj pomembno.In o teh stvareh nikoli ni bilo pogovora.O moji službi je bilo samo govora o tem,koliko komadov si naredil in seveda,plačilna lista.Ampak sedaj se lahko vprašajo in dobili bodo odgovor na to,kaj sem takrat želel,ko sem rekel,da bi rad šel na drugo delovno mesto,pa čeprav bi zaslužil manj.Ampak to zadnje sploh ni pomembno.Jasno sem dal vedeti,kaj pričakujem,ampak tega nikoli ni in niso razumeli.In tisto,kar se je kasneje dogajalo tukaj,je meni zelo pomembno.In takrat,ko sem bil brez službe,sem povedal,da želim videti tisto,kamor bi šel delat,tisto kar bi mi zrihtala.In gre se samo za tisti strah,ki sem ga imel,da bo spet podoben kolektiv in zato sem iskal to pri njej.To je potrebno razumeti,kot tudi ostale stvari – tukaj se ne gre za to,da sem bila dovolj dobra.Jaz jo razumem,da jo je bilo strah,vejetno tudi že sram,ker sem tako počel,ampak tega nikoli ni razumela.Če bi me razumela,verjetno ne bi iskala službe na tri izmene,verjetno se ne bi tako počutila,ko sem videl delovno mesto in povedal,kaj me muči in zato nisem sprejel,pa ne zato,ker je bilo samo za en mesec in na normo,ampak v takem kolektivu in družbi ne bi zdržal dolgo.In z razlogom sem iskal take službe,kjer bi bil kolektiv majhen,pa čeprav bi se šlo za čistilca,sobarico,hišnika,voznika in še marsikaj,samo da bi bilo v tej smeri in tudi za prekvalifikacijo sem bil zainteresiran kot tudi za NPK.
In vse to sem kazal na raznorazne načine,kjer sem želel,da mi prisluhne,da vidi,v čem je težava.Sama ve,koliko stvari je povedala o svoji službi,pri čemer je tudi utrujenost,kolektiv kakšnega imaš,bi me lahko razumela,kaj sem želel doseči.Ampak je bilo vedno drugače,na nek način vsiljeno,vse kar si je zamislila,je bilo takoj potrebno zgrabiti,iti,nikoli pa ni videla v meni tisto,česa me je strah in verjetno se zato o tem tudi ni želela pogovarjati.Ne da se izgovarjam sedaj na njo,niti pod razno,ker sem ogromno pričakoval od nje,med katerimi je bila tudi služba.In to sem kazal na raznorazne načine,da bi pridobil njej posluh,ne pa njeno in še marsikatero zamero.Ker so pač vsi videli samo ENO in to je bilo,da nisem želel delati,ampak temu ni tako.In tako je bilo tudi nazadnje,kjer sem pustil službo in dobil delovno knjigo,ker sem pošten,sem se opravičil,ampak o tem,pa nikoli nisem govoril.

Ne gre se za to,kako lahko zdržim,vprašanje je kako lahko živim?Živim iz dneva v dan z zelo bolečim načinom,ki se mi je zgodil.Kot sem že povedal,sem jezen na njo in nič kaj drugega,ker je vedno videla samo sebe,način življenja,svoje interese,zame pa je zmanjkalo posluha.Ne sovražim jo,ker je ne morem in tudi nikoli ji ne bi kaj naredil.S tem želim povedati,da gojim velika čustva do nje,tisto kar sem videl v njej,je v meni še vedno prisotno in vedno bo.Pa čeprav to sama kaže na drugačen način,kot da je nepomembno.In nikoli nisem želel kaj slabega,pa bodisi če je šlo za kuhanje,pospravljanje,potep,vzgoja….Velika razlika je med,da sem bila dovolj dobra in nikoli nisem želel kaj slabega.
Da si dovolj dobra,tu se gre samo za eno stvar,kjer ostale stvari niso niti pod razno pomembne.Tu se gre predvsem za način življenja in svoje interese,kjer niti pod razno ni važno,kako se bodo stvari odvijale naprej,kdo bo otroku tisto,kar sem bil jaz.In o tem načinu življenja sem tudi že ogromno povedal,verjetno se bo našel že kdo,ki bo otroku tisto,kar v tem načinu išče.Ampak to je zelo daleč od tistega dovolj dobra,kajti zadnjič sem jo kontaktiral in je rekla,da sin sprašuje po meni in da bo poklicala in bi bilo dobro,da se pogovoriva.Ampak klica ni bilo,kar vse kaže na to,kaj pomeni biti dovolj dobra.Je ravno tisto nasprotje od tistega,da nikoli nisem želel kaj slabega.Ne pri službi,ne pri kuhanju,ne pri načinu življenja,ne pri spremembah,kar pa je najbolj pomembno – pri vzgoji.Ampak za te stvari ni bilo volje in ne interesa.Ampak v vsaki stvari sem iskal nekaj dobrega.Kaj je takega v tem,da se naučiš kuhat?Kaj je narobe,če skupaj pospravljava in da to ne počneš samo takrat ko so prazniki,da počneva več stvari skupaj,da se dopolnjujeva pri vzgoji?In te stvari ne smejo biti težke,te stvari,se pričakuje od vsake ženske,mame,ki se je odpovedala marsikateri stvari,ko je postala mama.Na žalost,moram povedat,če si še vedno dekle,potem nikakor nisi mati,še manj pa mama in sploh ni materinskega čuta za to in ga verjetno tudi nikoli ni bilo.In dejstvo je,da tudi v teh stvareh nikoli nisi pokazala posebnega zanimanja,interesa,čeprav sem te stvari iskal v tebi.Sam sem se marsikateri stvari odpovedal,želel sem biti dober očka,dober starš in takšen sem bil,ko sem hodil v službo,takšen sem bil ko sem bil brez nje,takšen sem bil v resnici.In te stvari je marsikdo videl v meni,ampak na žalost,nihče z njene strani.In namesto tega,da ceniš take stvari,da vidiš kaj dobrega v tistem,kar mu rečeš,da sem bil ZLAT,si zavrgla kar hitro se je dalo,kot tudi vse ostale stvari,med katerimi je tudi to,da sem te imel rad takšno kot si…

In tisto,kar sem te zadnjič prosil,pred enim tednom,ko sem te kontaktiral,to stori za mojo mamo in ne za mene,kajti vidim,kaj ji je pravzaprav pomenilo tistih 6let.Bom že nekam šel,se bom že nekam skril,da me sin ne bo videl,tako kot sem se moral takrat skrivat,ko sem ga prišel iskat.Pa brez zamere,ampak če bereš to,te prosim vsaj za ta posluh.

Scorpio, se mi je zdelo, da vidiš samo sebe, pa še nekaj metrov okrog sebe popolnoma nič!

Popolnoma jasno mi je, zakaj razumem žensko, če ni želela s teboj komunicirati. Ker si Ego, takšen, katerega daleč ni naokrog! Si slišal, prebral, kaj sem zapisala? Morda bi tvoja ženska želela s teboj komunicirati, če bi kaj slišal, razen sebe! Zato jo ne blati več, ker si postal patetičen in pomilovanja vreden!

Groba ali ne, ampak, vidiš samo sebe in nikogar drugega. Zamisli se, potem pa grozi s samomorom in ženski svoji vcepljaj še, če upaš, slabo vest. Samo ona je grozna, sebe pa spet ne vidiš in potem se upaš njej še groziti s samomorom, te ni sram!

Joj, joj, joj…namesto toliko pisarjenja in razpravljanja bi že naredil šiht vsaj štiri ure. Če je dolgčas, pol nam grejo pač neumnosti po glavi. Eno babo si boš že dobil, katera bo ustrezala tvojim normativom, sinek je pa na prvem mestu, ne ti. Razumeš??? Pa brez zamere!

Si ji kdaj zmasiral hrbet, ko je prišla utrujena domov? Ne verjamem, da bi se branila. Bi moral bit pa ti za gospodinjo, če ona ni za to. Tudi jaz sem brez službe, sama sem se odločila za to, hvalabogu je moževe plače dovolj. In fajn mi je, ker imam časa sedaj dovolj za kuharije od a do ž, ukvarjanje z otroci in za moje konjičke, za katere prej nisem imela časa. Pa še za moža poskrbim od masaže do…:))

Bogomoljka, imam tudi sama polno potrpežljivosti, ampak tole preseda vse meje. Vidi samo sebe in nikogar drugega. Bogi, bogi, če bi koga kdaj poslušal, bi slišal in videl ter uzrl. In potem ima še obraz groziti s samomomorom. Kot sem rekla, navadno izsiljevanje, ki ne obrodi sadov, ne teh, ki si jih želi Scorpjo in tudi ne bodo obrodili sadov, pa čeprav gre ne vem kolikokrat storiti samomor. S tem si ne bo zaslužil ljubezni, le izgubil jo bo, še bolj, kot jo je (že)!
Takšnega egoista pa že dolgo nisem srečala, čeprav virtualno.

…bogi tvoj sin, si se mu kr že odpovedal….jej kašni so eni..!

Pozdravljen scorpio28

vidiš, kako zlahka se znajdemo v začaranem krogu: nekaj ti večina od nas skuša dopovedati, vendar ti ne slišiš!!!…nekaj podobnega praviš, da se je dogajalo pri vas doma- nisi se počutil razumljen….ampak oprosti, sedaj ti ne slišiš vseh tu pisočih in kar naprej premlevaš kaj in kako je bilo. ne rečem, da to ni potrebno, ampak življenje je tako….ne moreš vsega predvidet in kar naenkrat se ti zdi, da se je ves svet zarotil proti tebi….pa ni tako, res ne….

bi te vprašala, kako preživljaš svoje dneve? kaj najprej pomisliš, ko zjutraj odpreš oči? a imaš kakšne načrte, obveznosti, delo (ne mislim samo na službo kot tako)?

in ker se veliko vrti okoli tega, kaj bi ti rad delal….kaj si naredil v tej smeri?
upam, da si se vsaj na zavod prijavil….pojdi na spletno stran zzs in si preberi, kakšne možnosti imaš za dodatno usposabljanje in formalno in strokovno izobraževanje….ni nedosegljivo, ker imaš možnost brezplačnega izobraževanja….ogromno možnosti imaš….sama želja, da bi rad nekaj počel ni dovolj….potrebno je znanje, izkušnje, trdo delo in začrtana pot da prideš do tja….no, saj to sam tako ali tako veš….

kljub tvojim dolgim zapisom, je jasno, da ne moremo vedeti cele zgodbe….ampak res nikjer nisem zasledila, kaj konkretnega si naredil, da bi prišel do svoje tako željene službe….to premlevanje in govorjenje kaj bi in kaj bi in kaj bi te ni pripeljalo nikamor….in tudi sama bi se naveličala brezplodnega razpravljanja, kaj bi nekdo želel a obenem ne bi storil ničesar v tej smeri…..loti se tega, kar si želiš in če morebiti ne boš uspel, je še vedno izkušnja, ki te popelje naprej, morda odpre neke druge možnosti….

bi ti napisala še morje misli in občutkov….sicer pa je dovolj, da malo spremljaš dnevno časopisje in vidiš, s kakšnimi problemi se srečuje veliko ljudi….saj zato, če so drugi nesrečni, nisi ti nič manj nesrečen, to je res….ampak naša dolžnost so naša življenja in življenja naših otrok….in ne mi spet, o tem, kaj vse si mu dal in kaj si mu bil….vedno se lahko naredi še bolj in več (in logično je, da s tem ne mislim samo na materialno stran).

Ne bom rekel, naj se ne sekira, ker to ne bo pomagalo. Rekel bi samo, da je brezpredmetno zdaj početi karkoli drugega, kot preboleti in pozabiti. No… Določene stvari se nas v življenju tako dotaknejo, da jih nikoli ne pozabimo. Ampak bistvo je v tem, da si zdaj vzame čas, kajti v notranjem nemiru bo zdaj težko karkoli drugega naredil. Ja, pomembno je tudi to, da imaš stvari, ki te zanimajo, vendar zdaj ni pravi čas.

Še enkrat: vzami si čas. Ko boš enkrat prepbolel, se boš le še za glavo prijel, ko boš to prebral. Vendar zdaj ne, zdaj te vodijo čustva in pustiti moraš, da usahnejo.

Sicer pa se mi zdiš globok in ljubezni vreden fant in zaslužiš si žensko, ki te je vredna. Praviš, da nimaš službe… Kakšna ženska pa je to? Ne razume, da niso lahki časi za imeti službo? Ta te že ni vredna.

Ko boš prebolel, boš na novo zaživel. Samomora pa le ne delati, ker ni racionalno. Prebolevbanje je, kot prebava!

Ojjjj …..Scoorpio28

Oglasi se mi kaj…

Bogomolka, Štefka,

glede na to, da je šlo tukaj za zelo občutljivo zadevo-klic na pomoč, bi lahko zadržali svoje mnenje zase in samo upam lahko, da s svojim pisanjem nista pahnili v prepad tega nesrečnega človeka,…ko je človek enkrat tako daleč, da se poslavlja in razmišlja o samomoru, je lahko vsaka malenkost odločilna,…Scorpio, upam, da si še z nami,…

Po dolgem času,bom spet nekaj malega napisal.Nazadnje,ko sem prebral zadnji post,so se mi ulile solze,pa čeprav so bile le besede,ampak to sem resnično jaz – nesrečen človek.Verjetno sem se že tako rodil.Sedaj boste nekateri vedeli,zakaj ne pišem o sinu.Verjetno zato,ker ga imam še bolj rad,kot sem ga kdajkoli imel in da ga pogrešam kot še nikoli prej.Tako ali drugače je to moja izpoved,izpoved moje ljubezni,ki jo poznam samo jaz in nihče drug.Brez skrbi,ni tu druge plati,je skrbno skrita pod masko.In tista druga izpoved o načinu,je pa spet nekaj drugega.Če je bilo moje pisanje zgolj le izsiljevanje,zakaj sem še potem tukaj?Najlažje je povedati,da vidiš samo sebe,da si se mu odpovedal,saj drugo ni pomembno,kajti dandanes živimo v takem svetu,kjer dobre lastnosti ne pomenijo čisto nič,sploh niso pomembne,ampak stanejo.Podobno je,če nimaš ljubezni,potem nimaš življenja,če nimaš denarja – si revež,če si dober – si slabič….bi takole razmišljali in dejali.Noben pa ne bi kaj naredil.Te stvari jaz poznam že celo življenje in zame življenje nikoli ni bila borba v takem smislu,kot si mi sama dejala.Zelo dobro sem te razumel,kaj si mi želela s tem povedati,bodi brez skrbi,kajti tako kot sem ti povedal,ti vidim naravnost v srce.Naj te ne bo strah in bodi brez skrbi,ko si dejala,da upaš,da me ne zanima tvoj način življenja.Prav imaš,me ne zanima,zato ker ga poznam.In temu rečeš ti,da je življenje borba?V borbi umirajo nedolžni,civilisti,umirajo ljudje,ki so bolni,umirajo otroci,ki so lačni….to je tisti krut svet,pred katerim si zatiskamo oči in ga ne vidimo.Brez skrbi,bo še slabše.In tvoja borba?Bodi brez skrbi,da sem sinu želel biti tisto,kar sem mu bil v štirih letih,ampak tega ti nikoli nisi videla.Niti takrat,ko sva ponoči imela pogovore,še manj pa sedaj.In vse se zgodi z razlogom,mar ne?In če nekateri mislijo,da vidim samo sebe,da sem egoist,se zelo motijo.Verjetno veš,o čem govorim.Niso to interesi,ampak vem,da nikoli nisem imel besede,ampak sedaj jo ne dam.Nisem trmast,ne egoist,to je le bolečina,ki prihaja iz dna srca.Ne želim te osramotiti,ponižati,tako kot to vidijo nekateri in tisto kar ti je dejala L…..,pa čeprav ima izobrazbo,bi lahko marsikaj razbrala iz tega.Vem,da ne boš našla ničesar in tisto kar sem bil,je bilo resnično,na žalost in nesrečo hitro odvzeto,zavrženo….in kaj boš spet dejala na to?Če je ljubezen?

In tisto kar si mi dejala,da si mi že 100-krat povedala zakaj….v resnici pa mi nisi nikoli.Greš mimo tistega načina,se sploh nisi želela pogovarjati o tem,pa čeprav si dejala,da bi bilo dobro,da bi se pogovorila.Ampak tega te je strah,kajti na štiri oči je vse drugače.Želiš,da te pustim na miru,saj vidiš,da sem ti ugodil,kot vedno.Točno veš,o čem govorim.O tistem posluhu.Zame je tukaj zmanjkalo prostora,ker nisem imel službo in sem se zaman trudil.In če bi me razumela,bi mi prisluhnila in ne bi bilo vedno po tvoje.S tem si dosegla vse,tudi vsa tista pričakovanja,nastala je pa zamera,ki se je pač kuhala za mojim hrbtom.In ta borba ni pravična,to sploh ni borba,to so samo stvari,ki jih lahko dosežemo z denarjem.Večkrat sem se spraševal,zakaj živiš v bloku,ko pa si tako navezana na svoje?Verjami,da vem,zakaj,pa čeprav si dejala,da nimaš denarja,toda kmalu se boš preselila v drugo stanovanje.Nič ne zavidam,še manj pa obiram,ker sem bil sam drugače vzgojen.Ampak tukaj tiči tisti razlog,katerega sploh ne želiš videti,še manj pa slišati.In na žalost sem pokazal tudi interes za to.Saj se ne čudim,da je denar premagal vse ovire.Naj samo še dodam,če bi me poznala,verjetno ne bi izdala moje zaupanje,se me rešila na takšen način.In vse kar sem želel,je to,da se pobotava,da me razumeš,tako kot sem jaz tebe.In si dejala….da ni govora.

In tvoja borba,tisto kar si napisala…da imaš sedaj otroka,ki ga njegov ati sploh ne pokliče…da bi ga vprašal kako si,mu voščil za lahko noč…
Ko boš nekoč razumela,kaj sem mu pomenil,boš vedela,da to niso bile laži.Ampak,če gledaš na življenje tako,kot si dejala,napisala in kako si ga predstavljaš,potem tega nikoli ne boš vedela.Otroka si,sva imela že prej in zame je bilo najlepše,ko sem izvedel,da sem postal očka.In teh šest let so bila zame čudovita,kjer sem izvedel,kaj družina pravzaprav pomeni.
Tu pa nisem jaz nič kriv,da je tako,kajti samo jaz vem,kako se moj sonček počuti in kaj pogreša.Nenazadnje si se sama odločila za to,kajti jaz mu nisem vzel ničesar.Ne vem,če obstaja bolj nesrečni očka na svetu,kot sem pa jaz.In tako kot sem ti zadnjič povedal,tisto,kar ti pričakuješ od mene,da se postavim na lastne noge in še marsikaj,te bom z veseljem poklical.
Tako kot bolni potrebujejo zdravilo,ga potrebujem tudi jaz.To zdravilo si bila ti,ki ga več ni,zato bo zdravljenje trajalo veliko dlje časa in bo verjetno prekleto težko,tako kot sem ti povedal.
Vsako jutro,ko grem spat,kajti za mene dnevi že dolgo ne obstajajo,ker ne najdem notranjega miru in ne morem spati z odprtimi očmi,s solzami v očeh,ki so vedno prisotne,ob vseh teh prizorih,ki se mi kar zvrstijo pred očmi,ob vseh mislih,kaj si mi pomenila,pravzaprav pomenili,so zame ostale le noči,kjer se še bolj utapljam v žalosti in nesreči.
Ni dneva,da ne bi pomislil na svojega sina,vedno sem ti voščil za lahko noč,te polupčkal,ti vrgel poljubčke in ti si jih ujel.Tudi sedaj je tako,čeprav imam eno tvojih najbolj žalostnih slik,kjer te občutim,kot še nikoli prej in te vedno polupčkam,ti voščim za lahko noč in ti povem,kako zelo te pogrešam.