Seveda,je bila ona meni TISTA,katero sem ljubil in vedno jo bom in imam z njo otroka.O otroku bom kasneje kaj napisal.Sem povedal,da so me sprejeli lepo,pa čeprav je bila moja mama tam ene 2x se mi zdi.In so videli,da sem drugačen nealkoholik,da nisem nasilen in še marsikaj vmes.Preprosto sem jo ljubil takšno kot je.Vedno sem vse stvari rad počel,pa ni važno,če sem moral paziti na otroke in se igrati z njimi,tu sem bil najmočnejši.Ne bom govoril,da sem bil boljši v vzgoji,ampak takšen sem želel biti tudi takrat,ko bi imel službo.Saj dandanes ne dobiš službo za “stalno”,ampak sem želel svoje želje,ki so se skrivale v meni,ker nisem bil deležen posluha,to tudi povedati,da mi zaupa in bi se skupaj že zmenila,bi lahko našla tisto točko,da vidi,kakšno delo bi rad opravljal,kakšno delo me zanima.Sicer sem pisal prošnje,ampak vedno brez uspeha.Bil sem tudi pripravljen da naredim tečaj masaže,bi že dobil denar od moje mame,ki bi zame prosila od moje odtujene sestre.In tudi na VEM-u sva bila (podjetniški center),samo če nimaš ideje kaj bi počel je težko,še težje je pa,če že imaš in tisto počneš,pa se ti ne obrestuje.To dandanes ni samo tak,da odpreš s.p.,pa bo šlo.Ni tako.In vse skupaj,kakorkoli mi že govori,da sem bil prisiljen v te stvari.Temu ni tako,ampak,sem želel tisti posluh,razum,kar bi jaz rad počel.Mogoče pa res imam sedaj čas,da razmislim o teh stvareh.Ampak,tako kot sem napisal,tukaj kjer sem,je veliko težje to početi in tam kjer sem bil,bi pa bilo lažje.In kaj je narobe s tem,če si maser ali sobarica,mogoče čistilka?Saj isto dobiš plačo,kot pa ostali.In moram povedati,da me je takšno delo veselilo.
Saj nisem grozil,da bom šel.Sem napisal,da je nikoli ne bi zapustil.To je bil tisti način,s katero sem jo verjetno prizadel poleg službe.Način,da mi prisluhne,da se pogovarjava o službi.Noben drug način ni bil več dober.In ni bilo “siljenje” z njene strani,tako kot si ona mogoče misli,da jaz tako mislim,ampak temu ni tako.Samo sem rabil tisti pogovor o službi,da mi prisluhne,zaupa in da ni nič slabega,če želim tako delo opravljat.Mar ne?In tudi tisti petek,sem bil pripravljen,da obiščem mamo.Z razlogom.Da jo grem obiskat in da prinesem pač hrano,ki jo je vedno z veseljem dala.Ampak to je treba razumeti,da je želela le dobro in da ima dobro srce.Ne pa zato,da sem bil jaz brez službe in da bi čim manj kupovali v trgovini.Mislim,da je mojo mamo dovolj dobro spoznala,da nikoli ni želela kaj slabega in tudi sedaj ne.
In to,da sem počel na takšen način,nisem želel kaj slabega.Želel sem marsikaj,tako kot sem že napisal,največ pa sem želel,da prisluhne moji težavi,pa ne za to,da nisem želel delati,ampak zato,ker sem le želel početi tisto,kar je mene zanimalo.In pri tej stvari se tudi ustavi,ko se pogovarjava po telefonu.Da si ti pakiral…služba…ampak,očitno ne razume.Saj jaz ne želim kaj slabega,nikoli nisem želel,ampak sem sedaj dobil vse tisto slabo.In to,da pokažem na takšen način,da jo ljubim in da bi se s pogovorom imela še bolj rada,zaupala,živela.To je potrebno razumeti,pri tem moraš biti dober poslušalec.
Glede mojega sinčka pa takole.Živel sem zanj in mu tudi večkrat popihal koleno,če je padel,obrisal solzo,če se je jokal,ga bodril,vedno delal v tisti smeri,da bi bil še boljši od mene – to mislim po srcu.Tudi o tem kako se mora obnašati na cesti in kakšen odnos mora imeti do drugih….enostavno bi lahko tukaj napisal cel roman o tem,ampak zakaj,da bo to nekdo vzel v slabo kot da obiram stvari?Ne,tega si ne želim.Ampak želim povedati,da sem svojega sina vzgajal v zelo dobri luči,pa čeprav nisem imel službice,ampak to ni tisti razlog,na katerega bi se moralo gledati.In od takrat ko sem tukaj,sem se vedno trudil povedati tisto,za kar trdim,da nisem imel namena in tega nikoli ne bi naredil.Želel sem le,da mi kdo prisluhne.In če reče,da sem bil ZLAT očka,misli so pa drugače usmerjene,potem ne vem,kaj sem slabega naredil?
Jaz ne gojim nobene zamere do nobenega,vem samo,da so nekateri stvari videli drugače,vedo pa ne,da nisem želel kaj slabega in to sem tudi povedal njenemu očetu in to da jo ljubim.Namreč se ne želim kregati,ker nisem takšen,ampak sem želel le to,da vedo kako se jaz počutim.In želel sem le,da se pobotava,ker jo ljubim!

http://www.youtube.com/watch?v=30ZPYfnFuuY

Zvezda si meni, ki lebdi na nebu,
Tako si privlačna, da te ne morem doseči.
V sanjah te vidim,vsak dan te čakam,
In dokler bom živel, boš zvezda zame.

http://www.youtube.com/watch?v=30ZPYfnFuuY

Scorpio,

pred kratkim je znanka naredila samomor in za seboj pustila otroka. Večje bolečine kot sem jo videla v tistem otroku še nikjer nisem. Lahko pišeš kar hočeš, pa tega kar nameravaš storiti pred svojim otrokom ne moreš opravičiti. Lahko si še tako dober očka, če otroka zapustiš, so bili vsi tisti dnevi laži. On bo ostal brez tebe. Ni važno kako, ampak moraš se pobrati, ker on te rabi ob sebi, bolj kot ti rabiš njega ali svojo ljubljeno.

Če ti lahko kdorkoli pomaga, prosim povej. Vedi da si ti gospodar svojega življenja, ne pa tudi drugih. In vse mine pa če nam je prav ali pa ne, dobro in slabo, in kot je dobro minilo bo tudi slabo.

Nehi se smilit sam sebi,pač sta šla narazen…pa kaj,nisi edini.
Pa še ,če bi bil tok dober očka,ne bi zapustil sina .Tuki ni sam služba kriva, ampak marsikaj drugega …

Vem,da pri moji težavi ne more pomagati nobeden.In kaj misliš,kakšna bolečina je sedaj v meni?Gromozanska,enostavno nimam več volje do ničesar.To je pa verjetno zato,ker sem bil zadnje dve leti brez službe in da ljubezen ni bila pomembna.Pomemben je bil denar,da se lahko preživljaš.Se strinjam in nikoli nisem kazal tega tako,da mi je vseeno,da sem doma,verjetno brez razlogov nisem iskal pogovore.Amak ti pogovori so bili vedno enostranski in bilo važno,kako se jaz počutim in kaj jaz želim.To sem pričakoval,da bi razumela,ampak enostavno vidim,da je temu drugače.In tudi sedaj je čisto drugače,da ti nekdo pove,da pokaži interes.Enostavno počasi vse umira v meni,še tisto zadnje upanje,za katero sem živel – družina.Tega si ne morem predstavljati kot pa da smo skupaj – oče,mama,sin.Enostavno se s to žensko ne da več kaj pogovarjati,kajti kaže tisti “histerični” način,ki ga prej ni bilo.Enostavno,če si ženska,je lahko razmišljati o taki stvari,da si samohranilka.Kaj pa očetje?Eni so taki,drugi spet drugačni.Jaz spadam med tiste,kateremu je družina pomenila največ.In tega več ne bom dobil ne od svoje mame in niti od svojih odtujenih sester.Svojo drugo sestro nisem videl že 17let!
In to,kar bom sedaj napisal,je brezpredmetno in če kdo rabi izkušnjo in da ve pomen odgovornosti,je to “ženska” s katero sem živel 6let.Namreč sedaj se govori,da sem imel razmerje z nekom,ki ga sploh ne poznam.Mogoče je to sama napihnila,po vsej verjetnosti pa,so ostali dejavniki velik razlog za to,da jim verjame.Saj to sploh ni važno,kajti nikoli nisem varal,nikoli ne bi imel druge,živel sem izključno za družino.Rad sem imel njene bližnje,tudi sedaj in moram povedati,da jaz nisem gojil nobene zamere do nobenega.Ampak,če se tako gleda na družino,je to zelo slabo.Lahko je rečti,da nekako že bomo….in da je škoda za ****a.Noben pa v tem ne vidi,kaj sem mu dejansko bil in kaj bo izgubil.Bil sem ob njemu,ko je bil bolan – vedno.Bil sem zraven ob njegovih prvih korakih,prvih besedah,neprespanih nočeh,ko ga je bilo potrebno navaditi na kahlico,ko ga je bilo potrebno odvaditi dude,flaške in celo navadati da ponoči spi brez pleničke.Bil sem zraven,kadar je bil bolan in smo morali v bolnico,bil sem zraven,kadar smo šli na morje,ko smo šli k tetam…in zelo rad sem te slikal in te tudi posnel,kar bo mi ostalo za spomin,kakršen očka sem bil do tebe.Naučil sem te marsikaj in vedno si imel vprašanja,na katera sem ti jaz vedno z veseljem odgovarjal.Bil si tudi večkrat trmast,ampak ne z mano,kajti jaz sem vedno našel način za to,ker sem imel potrpljenje za to.To je tudi tista stvar,zakaj sem želel biti varuška,ampak sedaj je moje življenje čisto drugačno.Potrto,poteptano,zaradi zamere.Sam si mi povedal,da je mama rekla,da je službica kriva in da me mama noče.Sam si dejal,da si želiš,da pridem nazaj in to pokazal s solzami v očeh.Večkrat.Meni se je srce trgalo.In kaj pravi tvoja mama na vse to? Da se boš čez čas navadil.In ta mama bi morala razmišljati drugače.Saj sama veva,kaj vse sva doživela,ampak enostavno ji ni do tega,ker je zamera in se to težko odpušča,saj ni pravi izraz,ampak vseeno in da si želi drugačno življenje.Pomisli pa ne na stvari,kaj pomeni beseda družina,starševstvo in kako bo otrok živel brez očeta,saj ni važno,če sem bil brez službe zadnje dve leti,sem se vedno potrudil,da si imela čim manj opravka z *****om.In tudi,ko je bil v mojih rokah,je zvečer vedno lepo zaspal in spal vse do jutra.V to vlogo se moraš vživeti.Ni vse v denarju,tako kot to nekateri vidijo (ne obiram),da ne bo pomote,ampak sama veš,kako si se odločila in kakšna mnenja so od drugih…ampak to ni način,da se nekoga rešiš,ki te je ljubil in te vedno bo.
Očitno te je strah,da ti bom kaj naredil.Le zakaj?Saj sploh ne vidiš,da sem drugačen.Sem že povedal,da ti nikoli ne bi storil kaj žalega,ker nisem taka oseba in sem v teh pisanjih od samega začetka iskal tisto,za kar sem živel.Se mogoče spomniš novoletnega voščila?V dobrem in slabem,te bom vedno ljubil! In izgleda,da res.
Vem,da pri moji težavi ne more pomagati nobeden.In kaj misliš,kakšna bolečina je sedaj v meni?Gromozanska,enostavno nimam več volje do ničesar.To je pa verjetno zato,ker sem bil zadnje dve leti brez službe in da ljubezen ni bila pomembna.Pomemben je bil denar,da se lahko preživljaš.Se strinjam in nikoli nisem kazal tega tako,da mi je vseeno,da sem doma,verjetno brez razlogov nisem iskal pogovore.Amak ti pogovori so bili vedno enostranski in bilo važno,kako se jaz počutim in kaj jaz želim.To sem pričakoval,da bi razumela,ampak enostavno vidim,da je temu drugače.In tudi sedaj je čisto drugače,da ti nekdo pove,da pokaži interes.Enostavno počasi vse umira v meni,še tisto zadnje upanje,za katero sem živel – družina.Tega si ne morem predstavljati kot pa da smo skupaj – oče,mama,sin.Enostavno se s to žensko ne da več kaj pogovarjati,kajti kaže tisti “histerični” način,ki ga prej ni bilo.Enostavno,če si ženska,je lahko razmišljati o taki stvari,da si samohranilka.Kaj pa očetje?Eni so taki,drugi spet drugačni.Jaz spadam med tiste,kateremu je družina pomenila največ.In tega več ne bom dobil ne od svoje mame in niti od svojih odtujenih sester.Svojo drugo sestro nisem videl že 17let!
In to,kar bom sedaj napisal,je brezpredmetno in če kdo rabi izkušnjo in da ve pomen odgovornosti,je to “ženska” s katero sem živel 6let.Namreč sedaj se govori,da sem imel razmerje z nekom,ki ga sploh ne poznam.Mogoče je to sama napihnila,po vsej verjetnosti pa,so ostali dejavniki velik razlog za to,da jim verjame.Saj to sploh ni važno,kajti nikoli nisem varal,nikoli ne bi imel druge,živel sem izključno za družino.Rad sem imel njene bližnje,tudi sedaj in moram povedati,da jaz nisem gojil nobene zamere do nobenega.Ampak,če se tako gleda na družino,je to zelo slabo.Lahko je rečti,da nekako že bomo….in da je škoda za *****a.Noben pa v tem ne vidi,kaj sem mu dejansko bil in kaj bo izgubil.Bil sem ob njemu,ko je bil bolan – vedno.Bil sem zraven ob njegovih prvih korakih,prvih besedah,neprespanih nočeh,ko ga je bilo potrebno navaditi na kahlico,ko ga je bilo potrebno odvaditi dude,flaške in celo navadati da ponoči spi brez pleničke.Bil sem zraven,kadar je bil bolan in smo morali v bolnico,bil sem zraven,kadar smo šli na morje,ko smo šli k tetam…in zelo rad sem te slikal in te tudi posnel,kar bo mi ostalo za spomin,kakršen očka sem bil do tebe.Naučil sem te marsikaj in vedno si imel vprašanja,na katera sem ti jaz vedno z veseljem odgovarjal.Bil si tudi večkrat trmast,ampak ne z mano,kajti jaz sem vedno našel način za to,ker sem imel potrpljenje za to.To je tudi tista stvar,zakaj sem želel biti varuška,ampak sedaj je moje življenje čisto drugačno.Potrto,poteptano,zaradi zamere.Sam si mi povedal,da je mama rekla,da je službica kriva in da me mama noče.Sam si dejal,da si želiš,da pridem nazaj in to pokazal s solzami v očeh.Večkrat.Meni se je srce trgalo.In kaj pravi tvoja mama na vse to? Da se boš čez čas navadil.In ta mama bi morala razmišljati drugače.Saj sama veva,kaj vse sva doživela,ampak enostavno ji ni do tega,ker je zamera in se to težko odpušča,saj ni pravi izraz,ampak vseeno in da si želi drugačno življenje.Pomisli pa ne na stvari,kaj pomeni beseda družina,starševstvo in kako bo otrok živel brez očeta,saj ni važno,če sem bil brez službe zadnje dve leti,sem se vedno potrudil,da si imela čim manj opravka z ******om.In tudi,ko je bil v mojih rokah,je zvečer vedno lepo zaspal in spal vse do jutra.V to vlogo se moraš vživeti.Ni vse v denarju,tako kot to nekateri vidijo (ne obiram),da ne bo pomote,ampak sama veš,kako si se odločila in kakšna mnenja so od drugih…ampak to ni način,da se nekoga rešiš,ki te je ljubil in te vedno bo.
Očitno te je strah,da ti bom kaj naredil.Le zakaj?Saj sploh ne vidiš,da sem drugačen.Sem že povedal,da ti nikoli ne bi storil kaj žalega,ker nisem taka oseba in sem v teh pisanjih od samega začetka iskal tisto,za kar sem živel.Se mogoče spomniš novoletnega voščila?V dobrem in slabem,te bom vedno ljubil! In izgleda,da res.

Vem,da pri moji težavi ne more pomagati nobeden.In kaj misliš,kakšna bolečina je sedaj v meni?Gromozanska,enostavno nimam več volje do ničesar.To je pa verjetno zato,ker sem bil zadnje dve leti brez službe in da ljubezen ni bila pomembna.Pomemben je bil denar,da se lahko preživljaš.Se strinjam in nikoli nisem kazal tega tako,da mi je vseeno,da sem doma,verjetno brez razlogov nisem iskal pogovore.Amak ti pogovori so bili vedno enostranski in bilo važno,kako se jaz počutim in kaj jaz želim.To sem pričakoval,da bi razumela,ampak enostavno vidim,da je temu drugače.In tudi sedaj je čisto drugače,da ti nekdo pove,da pokaži interes.Enostavno počasi vse umira v meni,še tisto zadnje upanje,za katero sem živel – družina.Tega si ne morem predstavljati kot pa da smo skupaj – oče,mama,sin.Enostavno se s to žensko ne da več kaj pogovarjati,kajti kaže tisti “histerični” način,ki ga prej ni bilo.Enostavno,če si ženska,je lahko razmišljati o taki stvari,da si samohranilka.Kaj pa očetje?Eni so taki,drugi spet drugačni.Jaz spadam med tiste,kateremu je družina pomenila največ.In tega več ne bom dobil ne od svoje mame in niti od svojih odtujenih sester.Svojo drugo sestro nisem videl že 17let!
In to,kar bom sedaj napisal,je brezpredmetno in če kdo rabi izkušnjo in da ve pomen odgovornosti,je to “ženska” s katero sem živel 6let.Namreč sedaj se govori,da sem imel razmerje z nekom,ki ga sploh ne poznam.Mogoče je to sama napihnila,po vsej verjetnosti pa,so ostali dejavniki velik razlog za to,da jim verjame.Saj to sploh ni važno,kajti nikoli nisem varal,nikoli ne bi imel druge,živel sem izključno za družino.Rad sem imel njene bližnje,tudi sedaj in moram povedati,da jaz nisem gojil nobene zamere do nobenega.Ampak,če se tako gleda na družino,je to zelo slabo.Lahko je rečti,da nekako že bomo….in da je škoda za *****a.Noben pa v tem ne vidi,kaj sem mu dejansko bil in kaj bo izgubil.Bil sem ob njemu,ko je bil bolan – vedno.Bil sem zraven ob njegovih prvih korakih,prvih besedah,neprespanih nočeh,ko ga je bilo potrebno navaditi na kahlico,ko ga je bilo potrebno odvaditi dude,flaške in celo navadati da ponoči spi brez pleničke.Bil sem zraven,kadar je bil bolan in smo morali v bolnico,bil sem zraven,kadar smo šli na morje,ko smo šli k tetam…in zelo rad sem te slikal in te tudi posnel,kar bo mi ostalo za spomin,kakršen očka sem bil do tebe.Naučil sem te marsikaj in vedno si imel vprašanja,na katera sem ti jaz vedno z veseljem odgovarjal.Bil si tudi večkrat trmast,ampak ne z mano,kajti jaz sem vedno našel način za to,ker sem imel potrpljenje za to.To je tudi tista stvar,zakaj sem želel biti varuška,ampak sedaj je moje življenje čisto drugačno.Potrto,poteptano,zaradi zamere.Sam si mi povedal,da je mama rekla,da je službica kriva in da me mama noče.Sam si dejal,da si želiš,da pridem nazaj in to pokazal s solzami v očeh.Večkrat.Meni se je srce trgalo.In kaj pravi tvoja mama na vse to? Da se boš čez čas navadil.In ta mama bi morala razmišljati drugače.Saj sama veva,kaj vse sva doživela,ampak enostavno ji ni do tega,ker je zamera in se to težko odpušča,saj ni pravi izraz,ampak vseeno in da si želi drugačno življenje.Pomisli pa ne na stvari,kaj pomeni beseda družina,starševstvo in kako bo otrok živel brez očeta,saj ni važno,če sem bil brez službe zadnje dve leti,sem se vedno potrudil,da si imela čim manj opravka z *****.In tudi,ko je bil v mojih rokah,je zvečer vedno lepo zaspal in spal vse do jutra.V to vlogo se moraš vživeti.Ni vse v denarju,tako kot to nekateri vidijo (ne obiram),da ne bo pomote,ampak sama veš,kako si se odločila in kakšna mnenja so od drugih…ampak to ni način,da se nekoga rešiš,ki te je ljubil in te vedno bo.
Očitno te je strah,da ti bom kaj naredil.Le zakaj?Saj sploh ne vidiš,da sem drugačen.Sem že povedal,da ti nikoli ne bi storil kaj žalega,ker nisem taka oseba in sem v teh pisanjih od samega začetka iskal tisto,za kar sem živel.Se mogoče spomniš novoletnega voščila?V dobrem in slabem,te bom vedno ljubil! In izgleda,da res.
Jaz bom verjel mojemu sončku,ki je rekel,da je službica kriva in da me mama noče,tisto kar mi je povedal nazadnje 6.junija,ko je bil zadnjič pri meni.Ampak dejstvo,da kupuje novo stanovanje,sploh ne vidim razloga,da je denar kriv,še manj pa službica…

Scorpio,
glej ljubezni ne moreš izsiliti, ljubezen se rodi, raste, razvija…biti mora na istem bregu, na dotiku za roke in srca, ne samo v daljavi kamor tudi prsti rok ne dosežejo…in biti mora obojestranska, jaz tebi ti meni, neko soožitje med dvema…kjer je zaljubljensot prerasla v ljubezen, kjer jo gojita, vzdržujeta, se zanjo trudita…veš, če je prava prebrodi vse viharje…
A ti si še presneto mlad in prav gotovo, ti jo bo življenje pripeljalo na pot, mogoče, te že čaka za prvim vogalom, le dobro poglej, se ozri naokrog…a nikakor ne bodi nestrpen…

In še 1x ti pravim očka si in boš ostal in naredi vse, da boš te besede vreden, neglede na odnose, ki se zapletajo med vama s partnerico…In upam, da se zavedaš kakšne so tvoje pravice do *****.

Glavo pokonci in nobenega simljenja samemu sebi in to takoj, in verjemi tudi službo boš našel, a saj veš brez muje se še čevelj ne obuje. Le pogumno. Smo s tabo.

In tisto črno misel…odženi, potisni stran.

Jaz ti verjamem, da ti je težko, ampak vedi, da je sin in tvoja ljubezen do njega dosti pomembnejša od partnerke in njenih muh. Poišči si pomoč (psihologa ali psihiatra), ki ti bo pomagal prebroditi ta brezup in se premakniti naprej iz te mrtve točke. Pa pojdi v službo (kakršnokoli), samo da ne boš cele dneve sam. Če hočeš si sedaj lahko varuška, zdaj imaš vse možnosti odprte.

Js sploh nimam besed na to! Stari ne delaj bedarij z svojim življenjem, ker tak pogumen, močan kot si ti je malo kdo! Dokaz za to leži točno tukaj, ker malo kdo bi to objavil oz. se spovedal na tak način kot ti. Vrjamem in tudi sam vrjameš da si boš povrnil svoj sijaj življenja nazaj takšnega kot je bil vendar rabiš čas da to priznaš sam sebi! Kar trudi se boš videl da ti bo uspelo.

Saj je meni tudi zmanjkalo besed.Noben ne razume tega,kar sva si bila in še vedno čutim tisto do nje.Nobeno zamero,še manj pa straha,da bi ji kaj naredil.Nisem takšen,le domov sem si želel.Ampak,zgleda,da tega več ne bom doživel.Saj ne vidi,da po tem hrepenim in da sem življenje le za sina živel.Zate ki sem te ljubil in vedno te bom,sem pa pričakoval,nekaj čisto drugačnega sedaj.Ne da me pustiš trpeti,ampak življenje skupaj živeti.Sama veš,da sem drugačen od drugih,ljubim te in nisem zastonj vrgel stran 6let,da bi sedaj tako trpel.Le tvoje srce želim in zelo me boli,ker si sedaj takšna do mene.Zaupati bi morala vame,kot takrat,ko je bil tisti srečen dan,ko sva postala starša.Bi verjetno v meni videla marsikatero iskrico,ki jo do sedaj mogoče nisi in bolečino,ki jo skrivam pred drugimi.Če me je težko razumeti,se opravičujem.Sem čisto na tleh in verjemi,če bi po teh dveh mesecih rekla,da pridi nazaj,bi to v meni takoj v tistem trenutku izginilo.Samo jaz vem,kaj sem izgubil in samo ti mi lahko vse to povrneš in samo tega si želim,vem,da te prisiliti ne morem in tudi nočem,ampak vedi,da te ljubim iz dna srca in vaju pogrešam!

scorpio28
Dži se! Spametuj se! Samomora nisi naredil” Čestitam ti za pogum!
Rad imaš svojega otroka!. Ljubi ga in mu to tudi pokaži. Patnerica bo mogoče
nagajala, a nič zato. Prišel bo čas, ko te bo otrok iskal, takrat bo povedal, ,kaj
je rekla oziroma ga ščuvala proti tebi…. Take so ženske!!! Maščevalne do nezavvesti!
Drži se! To je to!

Bojan poglej svoja izhodišča:
– veš kaj je predstavlja največje veselje v tvojem življenju (sin)
– veš kaj bi rad delal (delal bi rad z otroki)
– veš kje ležijo problemi, ki te mučijo

Sedaj začni korak za korakom uresničevati in preskakovati ovire, ki ležijo na tvoji poti za dosego cilja.
Najdi si službo – pokaži, da si vesten, priden, zanesljiv sodelavec – takšnih je malo in zaveden delodajalec bo znal ceniti tvoje dobre lastnosti. Četudi boš začel kot čistilec ni to nič slabega. To bo le prva stopnička za dosego tvojega cilja. Če ti prva služba ne bo ustrezala, išči dalje (kar ne pomeni, da popustiš v tem kar delaš).
Poznam veliko ljudi, ki skoraj vsak dan jamrajo, kao jim služba ni všeč, kako bi oni nekaj drugega… Nič pa ne naredijo za to, da bi se stvari spremenile. Še več, ko dobijo priložnost za novo službo, je ne sprejmejo, ker jih je strah tega, da ne bi uspeli – ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti.

****** bo ponosen nate, če boš v življenju vedel kaj želiš, če boš te cilje izpolnjeval in mu tako dajal dober vzgled.
Nekoč boš po vsej verjetnosti spoznal novo partnerko in boš z njo začel novo življenje. Veliko več možnosti za dober začetek boš imel, če boš imel pospravljeno svoje “podstrešje”.
Loti se dokončanja naslednje stopnje izobraževanja in nadaljuj v smeri, da boš dosegel svoj cilj.
Veliko poguma ti želim!

Bom začel na koncu,tisto kar je najbolj pomembno.Glede mojih ciljev.Moj glavni cilj sem dosegel.In to je otrok,sin,nekaj kar ti spremeni življenje.In imel bi še več otrok,ker mislim,da sem bil za to rojen.Včasih se sprašujemo po tem,zakaj smo rojeni?Pa čeprav mi “zvezde” nikoli niso bile naklonjene,nikoli ni bilo ciljev,mi je BOG dal to lastnost,da sem dober starš in da sem pravi za otroke in je vedno od tam zgoraj pazil name in na mojo družino.In tisto,kar mi je podaril,mi je vzel nekdo,v katerega sem verjel v dobrem in slabem.In ni človeka,ki bi na tem svetu vse delal prav in da ni nič grešil.Jaz sem v svojih pisanjih vse to napisal in da je odpuščanje dejanje ljubezni,sočutja in milosti.In ni važno,kaj si storil,ampak odpustiti je človeško.Kdor tega ne ve storiti,v njem ni resnice.
In nisem imel namena,da bi kaj povzročil,še manj pa da bi s svojim vedenjem slabo ravnal,sem vedno prosil za posluh in sedaj za odpuščanje,da se najin odnos ohrani.Ampak dejstvo je,da bo prej nekdo komu odpustil,če bo varal,če bo tepel ženo,če bo nasilen,mogoče alkoholik…
In ne govorim o tem,da sem nedolžen,ker za vsako stvar sta vedno potrebna dva.Govorim o željah,o posluhu,o katerih sem zaman govoril.
In moj cilj je bil dosežen,drugih ciljev več nimam in tisto kar mi je bilo odvzeto,bodo že drugi poskrbeli za to.
In ko si napisal o službi,če ti ne bo ustrezala,išči dalje…sem delal na tak način in sem želel le,da je spet tisti posluh,pogovor,zaupanje,ki sem ga jaz vedno dajal.Ni važno tisto,kdo bo s tabo zadovoljen v službi,važno je tisto,da boš ti to z veseljem opravljal.In zamera,če sem bil ZLAT,je prav smešna.Verjetno so tukaj drugi dejavniki…boljše življenje,denar,prijatelji,druga ljubezen,kako drugi delajo…in zaradi tega je potrebno tako ravnati.HVALA za vse,zameriti je prav lahko.In da preživljaš družino,je prva in zadnja stvar,ampak če bi bilo le malce posluha.
In tista izhodišča bodo počasi v meni umrla,le ena velika praznina mi je v srcu ostala.In ponosen sem na sina,vem,da sva se odtujila,to sedaj bolj boli,kot pa takrat,ko sem bil na usposabljanju in vem,da mama tako želi.In ni razlog “službica”,razlogi so tisti,ki sem jih zgoraj napisal.In naj bo tako,saj ne prosim kaj in nikoli nisem.Če bi se vedela o ljubezni pogovarjat,bi bilo enkratno,ampak problem je v tem,da ti to ne znaš,dokler ne boš to izkusila.To kar si meni naredila,saj sama veš,da jaz tebi ne bi nikoli!Ne prosim te ničesar,bo mi BOG enkrat odpustil za vse tisto,za kar sem živel.

pozdavljen VELIKI preizkušeni mož,
čutim kako ti je težko, a vedi pot je težka, strma, z veliko preprekami v življenju. Prestajam smrt moža , pa mi po …. mesecih meni in mojim otrokom še danes ni živeti oz. sploh še ne znamo biti brez njega. Danes je …………. mesecev od smrti, pa nam je vsem tako težko, hudo, hudo…….. ne zamo še živeti naprej. Rečem ti, da ni hujše bolečine, kot pa smrt najbljižjega, najdražjega……….. pa smo v življenju že marsikaj doživeli , preživeli , najstarejši otrok je zbolel za rakom, pa je danes zdrav fantič in rečem , je zelo težko ……včasih ne vemo kaj nam bo prineslo jutro, vendar vedi ,živi današnji dan, išči ljudi okoli sebe, ki izžarevajo pozitivno energijo, greedo s hudimi preizkušnjami v življenju NAPREJ…. in želijo živeti , doživeti jutri…..IZOGIBAJ SE NEGATIVNIH LJUDI…………..
želim Ti spoznanja, da nismo sami gospodarji našega življenja, ampak vedi, da nas preizkušnje samo okrepijo KAR NAS NE UBIJE, NAS OKREPI…!!!!!!!!

Dajala bom….daja

Scoorpio28,

si pomislil, kakšen zgled boš svojemu sinu, če se odločiš za tako dokončno rešitev?
Da je pravilna odločitev, da ko te življenje postavi pred hudo, najhujšo preizkušnjo, da kot revše skloniš glavo in se ubiješ???
Ali bi bilo bolje, da mu pokažeš, da ko ti je najhuje, da dvigneš glavo in greš težavam nasproti, greš z življenjem naprej, obogaten z eno tako hudo izkušnjo?
Ločitev se zgodi, zgodi se skoraj vsakemu tretjemu paru v Sloveniji. Mnogim je zelo hudo. Ampak, pomisli, za sina, mar njemu ne bi bilo bolje da ima živega očeta nekje, kot da ga sploh nima?
Pogumno.
Ana

Jaz na to ne gledam kot eno hudo preizkušnjo,ker se o tem nisva nikoli pogovarjala in je vse skupaj prišlo kot strela z jasnega.V življenju sem že imel bolj hude,večje preizkušnje,ampak sedaj vem,kaj to vse pomeni.Ne vem,zakaj si taka do mene,vem,da me ljubiš in tudi jaz te.Ne vem,zakaj govoriš o solzah,da so,a enkrat jih zmanjka?Dobro veš,kakšno življenje sem imel,kajti zaupal sem ti vse od A-Ž.In to je zaupanje,da lahko nekomu poveš in ti prisluhne.In sedaj je vse tako preprosto.Verjemi,tudi meni bi bilo,ampak enostavno nisem takšen.In ta preizkušnja je dokaz,kako sem jo ljubil.V dobrem in slabem in vedno jo bom.Skupaj sva/smo bili eno.
In če nisi bil na taki preizkušnji,potem ne veš,kako to izgleda.Sem že v svojem kratkem življenju izvedel,da je najlažje obsojat,le redko kdo se najde,da bi to razumel.Jaz se zavedam,kaj pišem,zavedam se tudi kaj je ljubezen,zavedam se,kaj pomeni družina in zavedam se,zakaj je potrebno hoditi v službo,kot tudi kaj sem tukaj napisal.In ta izkušnja…jaz bi temu rekel,da sem našel tisto pravo ljubezen,s katero bi živel v dobrem in slabem do konca svojih dni.Ni dneva,da ne bi bilo solz,upam,da jih bo enkrat zmanjkalo.In če ne bi bil tako potrt,osamljen,razočaran,verjetno to vse ne bi pisal.V meni umira še zadnje upanje,tisto kar sem našel,živel in vedno bom ljubil.

Glej scorpio,
človek je sposoben ljubiti, zato smo tudi ustvarjeni in človek lahko ljubi marsikoga, marsikaj a vedno drugače, ljubezen ni ena, ne edina, ne večna…In ta trenutek ni v tebi ljubezni, ne do sina, ki ti verjamem pomeni največ na svetu, ne do partnerke…čeprav ti misliš da je. V tebi je le ena sama grozna bolečina, praznina…
Prosim te, čeprav te ne poznam, premagaj jo, vzemi jo v zakup, nauči se z njo živeti…Veš človek je sposoben marsikaj, pridejo trenutki, ko dobesedno premika gore in trenutki, ko niti drobtinice ne more odpihniti.
A pred tabo je nekje svetla iskra, pred tabo in s teboj je tvoj sin in prav zaradi tega, resnično samo zaradi njega naredi korak naprej. Poiskusi. Saj gre. Ne obotavljaj se. V tebi se bo nekaj premaknilo, se te nekaj dotaknilo, predramilo…ja ljubezen do sina. Ena, edinstvena, neponovljiva…

Držim pesti. Uspelo ti bo. Vem da ti bo.

Tudi meni je že marsikaj.

Ja,ena grozna bolečina,praznina,samota,žalost…nikoli več ne bom takšen kot sem bil.Vedno sem vedel,kaj pomenijo te stvari,sem jih tudi doživel,preživel,ampak to se enostavno ne da.Dovolj je bilo pisanja tukaj,ker vidim,da ne vem prositi za tisto,za kar sem živel in tudi sama ne razumeš to.Mogoče boš nekega dne razumela o čem sem ti govoril in da to niso bile laži.Da sem reven,to vem,sedaj še bolj,ampak sem vedno dajal iz srca in na koncu mi je vedno ostala le bolečina,razočaranje…
In ti,draga mama,ki si sedaj srečna,da si našla mene,skromnega,nezateženega,preprostega fanta na TTX,ki sem bil že takrat obupan,ko sem izgubil službo,pa ne zaradi svojih vzrokov,ti želim vse lepo v vajinem življenju.Ne želim več pisati,prositi,groziti,gnjaviti,govoriti,slišati,spraševati,rotiti,ker nisem takšen in to tudi ni moj namen,za kar ti govoriš da je.Ti si svoj namen dosegla.Videl sem marsikaj,kar prej v svojem življenju nisem in tudi več ne bom.Nič več se ne bomo vidli,slišali,čisto zares.In s tem ne želim kaj slabega svojemu sinu,ampak si se sama odločila za to in vzrok je nekaj drugega kot pa “službica”.Ne bom govoril o tem,ampak marsikaj pogrešaš,mogoče takšno življenje kot si ga živela pred menoj,dokler te nisem spoznal.In o tem sem že tudi marsrikaj napisal,kakšno življenje je takrat,ko imaš enkrat otroka.In moj sonček je izgubil nekaj,kar je mami čisto vseeno,če ne bi bilo in če bi gledala malce na sina,bi bilo že zdavnaj marsikaj drugače.
In kaj želim s tem povedati? To,da sem/bom izgubil vse stike z mojim sinom.Ne želim,tisto,kar želi mama.Enostavno zato,ker kakršen je bil način,to ni človeško.Lahko si o tem mislite karkoli,mi je vseeno,toda vedno bom za tem stal.In ni nič čudnega,da toliko žensk živi samsko življenje,z otrokom – kot mati samohranilka.Kaj jim pa manjka?Nič.Verjetno je bil način drugačen,mogoče tudi ne,ampak verjetno se to zgodi v takih situacijah,kjer je nasilje,varanje,alkohol…
S tem dejanjem,katerega si JAZ nisem želel,ne želim škodovati svojemu sinu.Da smo na jasnem.To sem ti že povedal tisti petek in upam,da ga razumeš,če ne,pa ti bodo drugi povedali o tem kaj več,kajti imaš svoje veze,pa ti lahko oni povedo,kaj je in bo otrok s tem izgubil.Da sem bil za otroke,to je videl marsikdo,tudi nekateri tukaj,ki so pisali.In če bi ti bilo žal za sina,bi se vedla drugače,mar ne?Ampak,verjetno ti veš kaj je ljubezen,upam,da ga boš dobro podučila o tem,kaj to pomeni,da ne bo nekoč tako razočaran kot jaz.Tako kot sem že povedal,ženska je lahko le dobra mama,nikakor pa ne more biti dober oče in ga tudi ne more nadomestiti.
Tako kot sem tisti petek povedal in tudi po telefonu,kakršen je bil način,želim izgubiti vse stike.In ne mi govorit o tem,da mi bo kdaj žal za to.Mi je in mi bo.Saj veš,kakšen sem in bom to nosil v srcu,nikakor pa tisti način,ki ga imam vedno pred sabo in o čemer ne želiš govoriti,ker si pač zdaj srečna in si svoj cilj dosegla in upam,da boš lahko živela s tem.Saj tak kot praviš,se je treba navaditi,mar ne?

Vama z ***** želim vse lepo v vajinem življenju!Želel sem le,da mi malce prisluhneš,kadar sva imela pogovore in ko si ti gledala in bila čisto tiho.

p.s. Ostalim,katerim sem pisal,se opravičujem,ni bil moj namen,da bi vas obremenjeval,ampak,sem samo želel,da najdete kako vrstico,kjer sem izlil svoja čustva do svojega sina,nje in ostalih,nasploh tisto,kar sem želel biti.Poznali ste me drugačnega,nekaj za kar sem živel.Nekateri ste vedeli,kakšen sem bil,ker sem o sebi marsikaj zaupal.Še enkrat,se opravičujem iz dna srca,ne bo več kakega pisanja,še manj,tista,ki mi je napisala,da se vidimo…bil je petek in takrat je bilo zadnjič v slovo.

Pred parimi dnevi sem začela brat to kalvarijo, ki jo preživljaš scorpio….daj prebudi se malo…samo čist malo je potrebno, da stopiš na realna tla..kaj je to ena izguba ljubezni, ki jo lahko hitro spet poiščeš in si lahko srečen…to je ena kapljica v morje, proti temu, kaj vse se lahko zgodi v življenju, npr. izguba otroka, ki ga imaš najraje….to so velike tragedije in verjami, če želiš, ampak samo želeti si je potrebno, si še vedno lahko srečen…povejte, zakaj moški tako hitro obupate?…se ne veste na svoje noge postaviti?…se smilite sami sebi?…po eni strani ste tako močna bitja, po drugi pa tako ranljiva…ampak ko pride tako daleč-ločitve…že obupate..zakaj?…kaj ste res samo odvisni od punc?..ker spoznate, da ji je braz vas boljše, lepše?…za to stvar se je bilo potrebno prej boriti, ko si še s partnerico skupaj…

..pa ne govorim tja v 3dni, ker sem pri svojih 27 letih pokopala hčerkico, potem bolezen, pri 28 izgubila v petem mesecu nosečnosti še enga otroka, 29letih ločitev,….

pa kje sem zdaj?…srečna kot še nikoli, imam hišo, hodim v službo, poleg službe naredila prekvalifikacijo za poklic, ki me veseli in najvažnejše, imam dve prečudoviti hčerki, ki bi zanju naredila vse(najmanj pa zapustila)..in tudi v ljubezni sem srečna..vse se da, če je le volja dragi scorpio…

..upam, da tvoji bivši ne groziš s samomorom, ker jaz bi ti dejala…če si slabič, se ubij…ampak si ****** res to zasluži?..

…pa oglasi se kaj…čez par mesecev verjamem, ko boš spet bral te vrstice, se boš samo smejal…glavo gor fant…