Sem zelo obupan,osamljen,moja čustva še nikoli niso bila tako velika,kot so sedaj in ne vidim več razloga,zakaj bi živel.Pripravljam se,da bom storil samomor in to zato,ker imam nekoga rad in ta oseba mi je rodila sina,ki je sedaj star štiri leta.Oba sem imel rad,enostavno sem živel ta to.
Ne morem se sprijazniti s tem,da sem moral iti in način,kakšen je bil.Namreč nikoli nisem želel kaj slabega,pa tudi takrat ne,ko sem vedno iskal pogovore,da bi sklenila kompromise.Enostavno ji ni bilo do tega,da bi mi prisluhnila o težavah s službo in dogajanje doma.Želel sem le,da bi več stvari počela skupaj,pa je bilo vedno nekako drugače.Že dve leti je bilo tako,da sem govoril,da bom šel,v resnici pa je nebi nikoli zapustil,ker jo imam preveč rad in jo ljubim.Pa ne zaradi otroka,ker imam svojega sina zelo rad in sem želel biti vedno drugačen,kot so pa drugi očetje in mislim,da mi je to uspelo v polni meri.Želel sem le malce spremembe pri njej,da se malce spremeni.A je to preveč?
Ampak,mislim,da je vzela vse skupaj resno,ko sem govoril,da bom šel in o tem tudi nikoli nisva imela pogovorov.Problem je bila služba,ki pa v resnici ni bil problem,ampak bi se morala samo pogovarjati,to kar sem jaz želel.Bi sprejel in tudi sem sprejel službo,ki sem jo pustil,ker mi ni odgovarjala in tudi družba je bila slaba.Vse moje prošnje,ki sem jih napisal in pri tem si mi tudi ti pomagala,so bile brez uspeha,vedno je bil odgovor,da trenutno ne rabimo ali pa odgovora sploh ni bilo.
Zelo sem želel biti varuška in pri tem bi mi morala pomagati,saj je sama videla,da imam rad otroke in se z njimi odlično počutim in vem ravnati z njimi in mi to ni bilo težko početi.Ampak,tega enostavno ni bilo,bil je le odgovor,da to ni isto kot služba.In počutil sem se…
Vedno sem bil dober s tabo,pa čeprav sem bil zadnje dve leti brez službe,sem se marsikateri stvari prilagodil in to sem pričakoval tudi od tebe.Saj sama ve,kakšna je bila.Vedno utrujena,zvečer je samo v posteljo padla in to sem želel spremeniti.To ni tako,kot govorijo prijateljice,da se tega ne da spremeniti.Seveda,da se da,samo volja mora biti,ki jo pri tebi nisem dobil za to.Včasih si že zaspala ob osmih zvečer,včasih malce kasneje in o tem sem vedno želel govoriti,da bi lahko pogledala kak film,da ne bi zaspala.Vem,da nisi idealna,nikoli nisem iskal ideale,ampak,rad te imam takšno kot si in to sem ti večkrat povedal,le ta mala sprememba,to sem želel.Očitno je zamera velika,ker drugače ne bi govorila,da so bili lepi trenutki,ki pa bodo pozabljeni.Čudno.Nikoli se nisi vedla tako,kot da bi vse skupaj že dolgo načrtovala.
Ne vem,če si se vprašala,zakaj želim na takšen način končat svoje življenje?Mogoče zato,ker sem počel te stvari,ti pa si jih narobe razumela?Mogoče zato,ker te imam preveč rad?To bo,ker te imam preveč rad,ker te ljubim in ne samo tebe,rad imam tudi vse tvoje bližnje in še posebej *****-a.
Nikoli nisem imel slabega namena,le prisluhniti bi morala in bi vse rešila v dveh,treh stavkih in ne tako,kot je sedaj.Tega marsikdo ne ve in za to,si se ti odločila.Zato tudi sinu nisem želel govoriti to,kar si mi ti dejala,da mu moram govoriti…da ko se dva nimata rada….pa čeprav sva se vedno imela rada in vse stvari sem rad počel s tabo,pa ni važno,če smo šli na dopust ali pa v trgovino,še posebej sem pa rad počel stvari z ******– in ga učil in vzgajal vedno v dobri luči.

Kako bi rad videl,da bi videla to vse,kar sem napisal,kaka čustva gojim do tebe,upam,da boš nekoč to tudi lahko prebrala.Ne morem živeti brez vaju!
Čakam na torek,na dan,ko bodo pošle poslednje moči in zaspale preutrujene oči.

Odpustiti včasih res je težko,
prosim te tega, ker mi je hudo.
Resnica res prišla je na dan,
odvzela je tisto, kar najraje imam.
Ljubezen mi je odvzela,
tudi tebe prizadela,
in verjemi mi tega nisem hotel.

scoorpio28… Bojan B.

opomba Andreja: umik imena

Scoorpio28, s samomorom je ne boš privabil nazaj. Samomor ni rešitev, je le beg. Pomisli na občutke svojega sina, ko se bo moral soočiti s tvojo smrtjo in načinom ki ga izbiraš. Zaradi ločitve imaš občutek, da je tvoja bolečina neskončna, peklenska. Verjami, bolečina otroka ki izgubi starša, je veliko veliko večja.
tudi sama sem mislila, da je konec vsega, ker se je mož odločil, da se loči. Takrat je imela mlajša deklica komaj pol leta. bilo je hudo, težko in zelo je bolela. Večkrat sem imela občutek, da ne bom preživela. Tudi sama se razmišljala o samomoru, saj sem bila prepričana, da bo on le tako lahko razumel da ga imam rada in kako močno trpim zaradi njegove odločitve. Ampak imava dva otroka. Nisem pa si mogla predstavljati kako bi šele onadva trpela. Moja ljubezen do njiju je bila večja kot moje bolečina zaradi ločitve. Prvi dve leti je bilo hudo.
Sedaj po 5 letih pa gledam na dogodke popolnoma drugače. Imam novega partnerja in šele zdaj vidim kaj pomeni, če te nekdo posluša, poskuša razumeti in ti stoji ob strani. Nikoli v življenju si nisem mogla predstavljati, da bi lahko imela še koga rada razen njega. Pa sem se motila. Ljubezen do njega je izginila, navezanosti do njega ni več in bolečine ni več.

Je pa dosti bolj boleče to kar zdaj doživljam. To pa tako hudo peklensko boli, da si tega nisem mogla nikoli niti predstavljati. Ob ločitvi se je moje življenje obrnilo za 180 stopinj. Ob smrti moje mame pa 360 stopinj. Od četrtka naprej bo celo moje življenje, življenje mojih dveh otrok, 100% drugačno. Kljub temu, da sva z mamo živeli vsaka v svoji hiši, oddaljeno 30 km, sta bili najini življenje močno, močno prepleteni. Vedno je bila zraven. Nikoli se ni vsiljevala, kadar pa sem rabila pomoč, pa je bila ob meni. Zaradi ene njene slabe odločitve, sem ostala brez nje. Ona je bila tista s katero sem se pogovarjala in reševala svoje težave, ona mi je pomagala pri otrocih, pomagala je pri podjetju, meni in otrokoma skoraj vsak dan skuhala kosilo, kuhala kosila za celo našo družino in nas držala skupaj. Kaj bo sedaj, ne vem. Odločiti sem bom morala glede selitve, glede poslovanja podjetja, glede počitnic otrok (saj je imela ogromno načrtov kaj bodo delali skupaj), glede poslovnih prostorov, glede pomoči očetu. Ob svojem lastnem trpljenju bom morala najti toliko moči, da bom še vedno lahko v oporo svojima otrokoma, ki sta jo oboževala in skupaj z mano danes trpita. Ko bosta dojela, da je vse to res, in da njune babi nikoli, nikoli ne bo več nazaj, bo njuna bolečina še veliko večja.

Strah me je prihodnjosti, bolj kot ob ločitvi.
S smrtjo je konec vsega, ničesar se ne da več spremeniti. ni več kompromisov, ni več možnosti, da bi popravil svoje napake in ni več možnosti, da bi ljubljeni osebi rekel, da jo imaš rad in jo pogrešaš.
Nikar tega ne povzroči svojemu sinu in drugim ljudem, ki jim ti nekaj pomeniš in oni tebi. bolečina otroka para srce. Sam si že ugotovil, da življenje ni vedno pravično. Nikar naj tvoj otrok tega dejstva je dojame prezgodaj. Daj mu to kar si on želi. Želi imeti ob sebi očeta s katerim se igra, zabava, ki ga vzgaja in ki mu bo v prihodnjosti v oporo. Tvoj otrok si želi tvoje ljubezni in tvoje pozornosti.On te potrebuje in on te ima brezpogojno rad. Dokler ima to, je srečen. NIkar mu tega ne vzami.

Se strinjam,da je s samomorom ne bom privabil nazaj.To je le dokaz,kako rad jo imam in kaj čutim do nje.Sem realno na tleh in za to sem pripravljen umreti.Imam jo rad takšno kot je,pa čeprav včasih tečno,toda kar si napisala o tem,da ti dosti pomeni,če te kdo posluša,da ti prisluhne,te poskuša razumeti in na koncu,da ti stoji ob strani v slabih in težkih trenutkih,so stvari,okrog katerih sem dosti delal,ogromno truda sem vložil v to,da bi me razumela in sem želel to reševat s pogovori,s sklepanjem kompromisov,ki jih nikoli ni bilo.Ali je tako težko prisluhniti človeku,partnerju s katerim živiš in ga imaš rad?Ostala je samo ena velika zamera in tako kot pravi,da je bila za takšne razmere vedno dovolj potrpežljiva.In ne razumem,zakaj potem ni bila potrpežljiva,ker bi kaj kmalu dobil službo,pa čeprav za en mesec z možnostjo podaljšanja.In to se je pri njej samo nabiralo,reševala pa nisva.Vedno sem želel,da mi vsaj malo prisluhne v pogovorih,v katerih sem vedno jaz govoril,ona pa je samo gledala in bila tiho.In to je način,do partnerja s katerim si skupaj 6let?Poleg tega pa imava 4-letnega otroka.Žal,tega ne razumem,kajti vedno sem želel,da težave,probleme rešujeva samo midva in tudi okrog službe,da se midva pogovarjava o tem in ne kdo drug.Da se poslušava in si zaupava,to je najbolj pomembno.Seveda,to nisem občutil.To zaupanje sem občutil samo takrat,ko sva bila z sinom sama doma ali pa na potepu.Pa ni važno,če sem bil brez službe,ampak sem se vedno želel pogovarjati,nikoli nisem imel namena jo pridazadeti ali kakorkoli jo osramotiti,kajti te stvari je sama počela.Nikoli ni bilo posluha,pa čeprav sem rekel,da naj pove po pravici,da sem brez službe in da je tako prav,če tako pove.In kaj je tu,tako težkega?Verjetno bi bolj razumeli,kot pa sedaj,ko bo prišlo vse na dan.In pri tem je bilo vse obratno.Čeprav pravi,da se je postavila zame,to ne razumem najbolj,ker sva o tem govorila,kakšno je moje mnenje in s tem se je v prvi vrsti sama sebi lagala in tako se je vse skupaj samo nabiralo.Ne bom več govoril o službi,ker je nepotrebno,samo da dodam,da sem želel delati,imeti službo in to bi morala reševati tako,kot sem zgoraj napisal.Očitno pri tem nisem bil dovolj dober.Bom pa povedal,kaj čutim do nje.Nikoli nisem imel nekoga tako rad,da bi pozabil lastno mamo,s katero sem živel 24-let,pa čeprav od svojega 13-leta brez očeta,ker je stroril samomor.Bil je pijanec,pretepal mamo,nikoli ni bil družinski človek in o tem mi je bilo vedno težko govoriti.Jaz sem želel biti enostavno drugačen,ker vem,kaj je trpljenje.In tako kot sem bil sprejet pri njih,je bilo zame zelo čustveno,pa čeprav v srcu,ker sem čutil,da so me sprejeli z toplino in ljubeznijo.Ne bom rekel,da nisem imel družine,ampak tega nikoli nisem občutil.In tako kot so me oni sprejeli,sem jih jaz še bolj sprejel,samo sem naredil napako,se zameril s službo.Ko imaš po dveh letih v glavi ogromno stvari,na katere misliš vsak dan,ni lahko.Težko je.Tudi sedaj.In tako kot sem rekel,da sem jaz grd in tudi na koncu bom jaz grd,dokazuje,da jo imam najbolj rad na tem svetu,da so bili lepi trenutki,katere ne moreš kar tako pozabit,tako kot mi je ona dejala.
Očitno misli,da sem jo želel spremeniti v nekaj,kar ni mogoče.Ravno nasprotno.To sem tudi dokazal s tistim pisanjem,za katerega sem rekel,da je ultimat.In vem,kakšna oseba je in je mislila,da jo bom zapustil.Tega ne bi stroril NIKOLI!Želel sem le,da nekako premagava utrujenost,da greva na sprehod,pogledava kak film in skupaj zaspiva.To so stvari,ki bi počela izključno sama,ampak tega ni bilo nikoli.Se še spomnim,ko smo šli v trgovino in je rekla,da si bo kupila športne copate,da bo lahko zvečer hodila.In kolikokrat sva bila na sprehodu? Enkrat.Žalostno.Želel sem tudi,da gremo čim manj z avtom,tudi neuspešno.In vse kar dobim v odgovor….pa v kaj si me ti želel spremeniti?Saj jaz nimam nič proti temu,ampak sem bil sam takšen,da sem rajši šel peš v trgovino ali pa na sprehod z sinom.To je tista stvar,katero ne razume in je jemala zelo resno.Jaz pa s tem nisem mislil kaj slabega.V spominu je tako svež tisti dan,ko je sin imel težave z dihanjem in smo morali v bolnico,nakar ga je zdravnik pregledal in mami povedal sledeče: “Mama,kaj pa delate?Saj bo otroka razneslo!”Takrat so bile solze in tudi meni ni bilo lahko,ker sem vedel,da imamo nepravilno prehrano.In vedno sem delal v tej smeri,da bi zdravo živeli in da bi morali večkrat na sprehod in ne tolikokrat z avtom,ti pa si vedno želela skoraj vsak dan k tvojim staršem.Nisem imel nič proti,samo pa na take stvari nikoli nisi pomislila.In tudi odkar ima sin kolo,sem bil jaz tisti,ki je delal na tem,da bi vsak dan šel pred blok in se šel peljat.In takšen sem bil,takšen sem želel biti.Saj se verjetno spomni,da je najlažje iti z avtom.In takrat sem rekel,da naj onadva gresta sama,da se sin pelje s kolesom.Jaz sem pa šel domov.In ni bilo 5-10minut,pa sta bila že doma.S tem ne mislim nič kaj slabega,ker sem ji tudi takrat povedal,da bi lahko bila več časa zunaj.Lahko je otroka peljati kam,da se zamoti,samo je še vedno najbolj pomembna tista vzgoja od staršev.In v tej vlogi sem se počutil zelo dobro,saj ni čudno,da sem želel biti varuška.

Ljubim jo,enostavno jo imam rad takšno kot je in vem,da takšne ženske ne bom več našel.Vem,da obstajajo,ampak moje srce je zavedno samo od ******a in njeno.Ni važen denar,ne zunanjost,važno je samo kakšno srce imaš.

scoorpio28… Bojan B.

scoorpio28
Res si me presenetil s takšnim pisanjem. Samomor ni nikakršna rešitev. Naj se sliši še tako hudo, slabše ne moreš narediti, kot narediš s tem. Zavedaj se, da te ima sin neskončno rad in ne razume odločitev, ki jih je (sta jih) sprejela tvoja partnerica (vidva). Bodi siguren, da s tem ne bi rešil popolnoma nič, le zadejal bi dodatno bolečino vsem, ki te poznajo(mo), da otroka sploh ne omenjam. Vsak razpad družine je hud, ni pa to razlog, da bi si sodil sam.
Življenje ni nikoli lahko, pogosto prihaja do nasprotnih interesov, ki lahko pripeljejo do situacije, ki jo preživljaš ti. Te pa opozarjam, da nisi popolnoma sam, le malce se ozri okoli sebe in ugotovil boš, da imaš malo morje ljudi, katerim se lahko zaupaš. Vsak nasvet namreč nekaj šteje. Ne hodi te poti sam, vprašaj za nasvete išči pomoč, osamljenost te samo popelje v črne misli, teh pa ravno zdaj ne rabiš. Rabiš pogovor, mogoče kakšen nasvet, nikakor pa črnogledosti in zapiranja vase. Kakorkoli je že bilo, bo moralo iti živjenje naprej. Verjamem, da je bilo zelo hudo, da je zdaj še huje, ampak, za vsakim dežjem posije sonce, verjami mi to. Prav tako, kot da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha… Vsaka stvar potrebuje svoj čas in še najbolj “pijana” glava se slejkoprej strezni ter posledično razmišlja drugače. Daj torej času čas, in premagaj otožne in žalostne trenutke z ljudmi, ki ti stojimo ob strani in ti bomo z veseljem prisluhnili.
Ne bodi mi v teh trenutkih sam, ker še predobro poznam te občutke, ki jih gojiš v glavi.
Saj veš, na koncu vsakega še tako črnega in strašljivega predora je nekje svetloba, le prehoditi moraš do nje; če imaš družbo, je lažje…
Drži se in razmišljaj pozitivno; DIHAJ

Nekoč si verjel v svojo moč, ljubezen ( neizmerno ljubezen do svojega sinčka) . Verjel si da mu le ti lahko daš tisto neizmerljivo popotnico v življenju ( da ga boš dobro vzgojil in mu dal vsega sebe), kar ti nisi dobil od svojega očeta. Veš kaj gledam zdej tukaj na ekranu ( tiste njegove čudovite modre oči) . Ne ga prizadet…živi za njega in z njim… čeprav ne ob njem…stvari se rešijo…ne vedno takoj…pa vendar se. Čas gre naprej. Mogoče pa je to tvoj trenutek , da začneš uresničevat svoje cilje in sanje. Kot si mi večkrat napisal da s tvojo nista našla skupnega jezika, da ni razumela tvojih želja glede zaposlitve, glede tega kar bi rad počel…Mogoče pa je zdaj čas, da začneš nekaj novega, nekaj kar tebe veseli.
Samo ne zdaj obupat, ker boš s tem prizadel samo tvojega malega sončka. Ne morem in ne morem razumeti …ko se spomnim z kakšnim navdušenjem si mi govoril o stvareh , ki sta jih počela, kaj sta delala…kako ga imaš rad….in res je vela iz tvojih besed ljubezen do njega.
Veliko stvari bi ti lahko svetovala, vem pa da se ta trenutek ne počutiš dovolj sprejetega, ljubljenega, močnega, ljudje okoli tebe pa niso vredni tvoje bolečine in zaupanja. Veš ljudje smo si v veliko stvareh podobni, le da o tem strašno neradi govorimo. res pa je da smo vsi čudoviti unikati, vsi imamo svoje naloge v življenju. In prav naloga je imeti rad samega sebe. Tukaj se vse prične. če tega ne uresničimo, ne moremo dopustiti odprtega srca še za nekoga drugega. Odpuščanje pa je začetek celjenja naših ran, brez povzročanja novih bolečin drugim ( beri tvojemu sinu).
Verjemi nisi sam, pokliči, piši, kar želiš…samo oglasi se mi!!

Bojan, če ti mi lahko kako pomagamo, mi samo napiši mail in bomo poiskali skupaj kakšno rešitev.

Saj veš,d as e vse da, samo ko je konec življenja ni več možno nič storiti, četorej želiš še kaj dobrega narediti za svojega sina, moraš biti to tudi pripravljen storiti.

Na našem zavodu pa ti lahko poiščemo kakšno pomoč.

http://zavod.over.net

Primož

Moj mož je bil star 4 leta, ko je njegov oči naredil samomor. Zaradi tega, ker se je žena (moževa mami) hotela ločiti.
Mož njegove smrti nikoli ni prebolel, star je 39 let, pa še vedno ne more razumeti, kako ga je lahko njegov oči zapustil.

Če imaš sina zares rad, mu tega ne boš storil.

Dragi človek,

življenje je eno in v njemu se je treba naučiti tudi brezpogojno ljubiti. To pomeni, ne da ti čakaš kaj boš dobil, ampak daš ljubezen. In otroci jo potrebujejo. Žal niso vsi starši tega sposobni. Za začetek je treba prevzeti odgovornost za vse kar se ti dogaja v življenju. Niso drugi krivi, tvoje je to življenje in ti si kreator, šef, če hočeš. Če pa čutiš da nisi dorasel poišči pomoč-Vsekakor ravno v tem trenutku ko to prebiraš, mnogo ljdi umira, pa bi še radi živeli… In če že nočeš, bodi kot slon. Naredi kar hočeš, z najiskrenejšo človeško bližino, ti želim vse dobro…bbc

Saj,brezpogojna ljubezen je tista,ki premaga vse ovire,pa lahko so še kako težke.In vse skupaj če pride iz dna srca,potem ne vem,o čem sem govoril?Vedno o tem,nikoli o čem drugem in nikoli ni bilo važno,koliko,kdaj in na kakšen način sem to dobil,važno je bilo,da je prišlo iz dna srca in tudi vračal sem na tak način.In vedno sem dajal tisto,kar je prihajalo iz srca,nikoli se nisem pretvarjal.
Se strinjam,da otroci potrebujejo ljubezen,ampak še bolj potrebujejo oba starša,ki ga vzgajata in s tem prispevata vsak svoj delež pri vzgoji.Ženska je lahko dobra mama,nikakor pa ne more biti dober oče in ga tudi ne more nadomestiti.In zato je tudi vzgoja med mamo in očetom drugačna.O tej stvari sem jaz še kako na tekočem.In kaj je družina? Družina = oče,mama,sin
Odgovornost,brez tega enostavno ne gre,še manj pa če nimaš potrpežljivosti.To sem jaz zdavnaj sprejel,se popolnoma spremenil in sem gledal na svet,kot čisto preprost očka.In tudi stvari,ki sem jih počel,mi jih ni bilo težko početi,ker sem enostavno želel biti drugačen od drugih.To pa zato,ker sem želel,da je družina na prvem mestu.Praviš,da niso drugi krivi,da je to moje življenje in sem sam svoj šef.Verjetno imaš prav,o tem nisem nikoli razmišljal na glas,ampak mi je vedno bilo bolj pomembno,da ne naredim iste napake,kot moj oče,enostavno sem želel biti drugačen od njega,ker tisti ki dvigne roko nad žensko,si je sploh ne zasluži.Ampak,vsaj meni se zdi,da takšni čedalje bolj ostajajo v vezi,ker se pač ženska boj.In vem,kakšno življenje sva živela z mamo,nikomur ne privoščim kaj takega.O tem sem se tudi zelo težko izražal,saj večinoma skrivam to v sebi in tudi ne želim dosti govoriti o tem.
Jaz čutim eno veliko zamero,daleč od tega,da so drugi krivi,ker sem v prvi vrsti sam kriv za to dejanje in če mi ne bi bilo žal,se ne bi opravičil.Zakaj?Ker sem hotel oditi?Ne!Zato ker sem že dolgo nazaj iskal kompromise,katere se verjetno s pogovorom da doseči in če imaš nekoga tako rad,ti bo prisluhnil in ti bo stal ob strani in ti bo v podporo.Vedno se najde rešitev,način,da oprostiš za vse napake.Jaz sem to že vse storil in očitno ni dovolj.Problem je v tem,da nikoli nisem imel slabega namena,še posebej ne za službo.Pustil sem službo,ki je bila meni fizično in psihično že zelo naporna,da bi našel kaj drugega in sem se opekel.Ampak,boljše da sem se opekel,kot pa da bi tam trpel,za nekaj,kar me ni več veselilo.Ne moreš opravljati dela,ki te ne veseli,v to sem tudi prepričan.
In način,da se ženska znebi moškega,je v tem,da podpiše papirje,pa čeprav sem jih podpisal zato,da bi se prijavil na ZRSZ in CSD,za kar sva se zmenila,da se prijavim,da dobim socialno pomoč,dokler ne najdeva službo.In sedaj je enostavno to izkoristila proti meni in me vrgla ven,ne da bi se tega zavedal.In kako se sedaj počutim,le kaj sem iskal v pogovorih?Ali sem govoril o brezpogojni ljubezni ali o čem drugem?Sedaj je lahko govoriti,da se postavi na noge,pokaži interes,le kako mi lahko to reče?Sem vedno kazal interes,ampak vedno sem bil razočaran.Pomoč pričakuješ od tistega,ki ti daje brezpogojno ljubezen,saj veš….tista,ki premaga vse ovire,pa ni važno kako težke so Ni važno,če kupiš torto za rojstni dan,z denarjem,ki mi ga je dala prej in mi je vedno nekaj ostalo,jaz sem pa to prišparal,samo da izkažem to ljubezen na ta način,da sem mojemu sončku povedal kaj mora mami povedati zjutraj ko se zbudi in da ne pozabi kje je torta,kam sva jo skrila. S tem sem hotel povedati,da mi denar ni pomemben,ampak sama skromnost me je.Da ne boš mislil,sem pomoč tudi iskal,pisal,če z nekom živiš v istem gospodinjstvu,nimaš kaj piskati.Bi pa lahko stvari drugače naredili,uredili,seveda če ne bi bilo zamere.
Nekoč si verjel v svojo moč, ljubezen ( neizmerno ljubezen do svojega sinčka) . Ne da sem verjel,ampak živel sem za to in to je najbolj pomembno.Marsikaj sva doživela in vedno je bil moj odnos do njega takšen,da sva se razumela in nikoli nisva imela težav,problemov pri vzgoji.Rad sem počel vse stvari,pa ni važno,če je bilo potrebno peti,za kar nimam ne vem kakšega posluha in vedno sem našel način,da sva bila oba zadovoljna.Predvsem sem ga vzgajal,spodbujal,se igral z njim,da je to čutil in nikoli mi niso bile stvari odveč in mislim,da sva bila zelo povezana drug na drugega in sva se pri tem tudi odlično dopolnjevala.In to so stvari,ki jih vsak oče ne doživi,zato sem želel biti drugačen od drugih.Otrok nič ni kriv,tudi služba ni nič kriva,to je enostavno tista komunikacija med nama,saj verjetno nisem imel delovno knjigo zastonj doma.In če bi na kako prošnjo odgovorili pritrdilno,bi sprejel službo.Nikoli nisem počel stvari,da ona ne bi vedla za to.Za prošnje sem ji povedal in vedno upal na to,da bom dobil službo.In služba bi prišla,pa ni važno,če prek vez ali kako drugače.Če ti nekdo obljubi,tako kot je bilo mesec dni nazaj,potem ne razumem,zakaj je tako.Ne more se vse v glavi nabirat,o tem je potrebno govoriti.S tem sem mislil samo na družina=oče,mama,sin in ne na kogarkoli drugega.In vse kar dobim v odgovor,da sem bila za takšne razmere dovolj potrpežljiva.
Biti dovolj potrpežljiva,ne pomeni nič.In tisto kar počneš s srcem in za kar si živel,vedno obstaja način,da se ga skupaj rešuje,tako kot sem rekel,da je lahko problem še kako velik,se vedno najde način,da ga rešimo.In to zame sploh ni način,kakršnega sem dobil v odgovor.Ne bom rekel,da sem težje prišel do službe,ampak me je bilo strah tistega,v kar si me vedno hotela na nek način prepričati da delam.Vedno je tisto,kakšno izobrazbo imaš,potem tudi približno se zasposliš v taki smeri.In to,da je računalnik eno in CNC stroj drugo,je velika razlika in jaz za to nimam izobrazbe.To te lahko samo šola nauči to in izkušnje,ne moreš se tega naučiti čez noč.

Ne morem pa verjet,da nekdo,ki me sploh ne pozna,da pokliče policijo,ki se pojavi na mojih vratih.To bi pričakoval od tebe,pa čeprav sem ti s tem želel dokazati,da mi ni vseeno in kaj čutim do tebe,predvsem ljubezen.In kaj dobim v odgovor?To,kar si mi v ponedeljek povedala,da se je pri tebi tudi oglasila policija in mi govorila o stvareh,seveda brez joka ni šlo.Ampak,ne razumem,kako naj še bolj dokažem ljubezen?Kako še naj bolj dokažem,da mi je žal?
In spet tvoj odgovor,kar si povedala policistu….me je zares presenetil.Saj sploh ne vidiš,kako te imam rad,kako vaju pogrešam in kako rad bi se pobotal s tabo in predvsem kako trpim….

…in vse sem ravnokar izvedel po telefonu.To za kar sem živel,ljubil je vse v vodo padlo.In ne z moje strani,ker se nisem jaz za to tako odločil,sama se je tako odločila in s tem jo ne želim prikazati kot da je ona kriva za vse.Le brezpogojna ljubezen lahko pokaže stvari in tudi to,kako sva se imela rada.In ne to,kar mi sedaj govori,da sem ti 100x povedala,da je med nama konec in vse po telefonu.Sram me je,da se tako obnaša,kot pa sedaj,da niti pod razno ne vidi,kar sem tukaj napisal,vsaj eno vrstico,mogoče to,da mi je žal.Človeško je oprostiti,ampak enostavno tega ne bom doživel.Saj nisem tega pričakoval,ker sem jaz tisti,ki mu je žal in se opravičeval in s tem sem želel,da odpre svoj srček,katerega sem ljubil šest let in vedno bom.
Bi pričakoval od nje,da bi govorila o ljubezni kot ženska….stvar o čemer bom lahko dolgo razmišljal.
Zato je to moje pisanje zadnje tukaj,brez skrbi,da si bom kaj naredil in ni potrebno koga mi na vrata poslati,ker se zavedam kaj se dogaja.Le čakal sem dolgo na stvar,za katero imam sedaj eno brezvezno potrditev,da je konec med nama.Mesec pa pol je že minil,zame dolga doba in sem pustil času čas,pa čeprav čisto na tleh,sem se o tistem,za kar sem živel tudi odpovedal,pa ne za to,da jaz želim tako,ampak si ti to sama želela in jaz ne želim trpeti s tem.Nič kaj slabega ne mislim s tem,ampak enostavno brez tega ne morem živeti,če nisem ob njem.
Čas očitno ne bo nič prinesel pa tudi pokazal ne,samo sem želel,da razmisliš,dokler ne bo prepozno in da ti nekoč ne bo žal za to.Pa naj si bodo stvari ki jih imaš še kako pomembne,ampak če v tebi ni dovolj zaupanja,moraš to povedat,na takšen način,da bova oba razumela. In spet način….da si poštimaj papirje,kar tudi bom,je le samo pika na i in dejstvo,da sploh ne razmišljaš kot ženska,še posebej ne kot mati.Naj drugi vidijo,kakšna si,ker te nočem in ne želim s tem pisanjem prizadeti.

Tako da bom zaključil in želim vama z ******* vse lepo v vajinem življenju in vedi,da jaz tega nisem želel,če razumeš ali pa ne.

v mojem življenju so se zgodile tri spremembe, ki so name hudo čustveno vplivale. Pri vseh sem morala spremeniti način življenja, pogled v prihodnjost, svoje želje, svoje potrebe. Pri vseh sem se znašla na dnu, v brezizhodni čustveni luknji iz katere sem z veliko težavo prilezla.
prva je bila smrt otroka, druga ločitev in tretja smrt moje mame.
Edina razlika med njimi je, da ob smrti za vedno izgubiš človeka, izgubiš njegovo ljubezen in pozornost. Ne moreš mu je več dati in ne moreš je več sprejeti. Zdaj imam dva otroka. Vendar bolečina ob izgubi otroka ni zato nič manjša. Mama je le ena sama. Je nenadomestljiva. Ne glede koliko ljudi imam okoli sebe in koliko ljudi mi pomaga, ni bolečina nič manjša in lažja.
Ob ločitvi je bilo tako hudo kot sam opisuješ. bilo je boleče in peklensko. Hudo se je bilo sprijazniti z dejstvom, da me je mož zapustil. Imela sva dojenčka in starejšega otroka z zdravstvenimi težavi. Nisem vedla kako se pobrati in živeti naprej.
Ampak sem. Sem preživela in živim. Spoznala novega partnerja in do bivšega ni nobenih čustev več.

Edina možna brezpogojna ljubezen je ljubezen med staršem in otrokom. Nikoli pa te brezpogojnosti ni med partnerjema. Le ta je vedno z nečim pogojena. Veliko preveč si pričakoval od bivše partnerke. Nehaj razmišljati kaj vse si ti naredil za vezo, ona pa nič. Temveč začni razmišljati kako se boš postavil na noge, se pobral in obdržal EDINO brezpogojno ljubezen ki je možna in ta je LJUBEZEN TVOJEGA SINA DO TEBE.

Napisala bom le nekaj.

NE naredi tega svojemu sinu!!!!

V prometni nesreči sem kot otrok izgubila očeta in moja večna želja je bila, da bi se raje ločil od mamice in bil živ, kot pa da ga ne bom nikoli več videla.
Zaradi izgube očeta v mladosti je uničeno celo moje življenje!!!
Ne naredi tega svojemu otroku, ne odidi!

Obrni se na Primoža, ponudil ti je pomoč, pomagal ti bo, le ne naredi neumnosti!!!
Če ti lahko kakorkoli pomagamo, povej, pomagali ti bomo, le ne obupaj, prosim!!!

Bojan, kje si?

Ja, Bojan!
Tudi jaz te želim , da se oglasiš, kaj napišeš!!!!!!!!!!!!!

Pomagal bi mi nekdo,ki me je poznal,ki me je ljubil.Ampak,dejstvo,da denar premaga vse je 1×1.In tudi zato,ji je sedaj lahko,ostalo pa ni važno,kakšen sem bil.Saj res,ni več važno.Ampak ena velika bolečina bo ostala v meni,tisto,kar sem želel biti in to več ne bom nikoli.Mogoče bo enkrat pomislila,da sem imel prav,da nisem želel kaj slabega.Amak ne moreš ženski dopovedati to,če sama reče,da je muhasta,trmasta kot konj…še bolj kot pa je bila kdajkoli prej.
In takšno sem te LJUBIL
Družina = oče,mama,sin

Bodi močan….s tabo smo vsi, ki beremo ta forum. Ne daj se, ne pusti se drugim…niso vredni! Pojdi med ljudi, na kolo, v hribe….

Glej Bojan življenje nam marsikaj pripelje na pot, ljubezen, bolečino, sovraštvo, jezo…in z vsem tem se moramo naučiti živeti, vse to preživeti, saj veš tisto “kar nas ne ubije nas naredi močnega” je pa vse to del nas, našega občutenja, le mi vemo kaj,kako bomo to doživeli, preživeli…in kot prvo, je prva, primarna ljubezen do SEBE. Nauči se spoštovati, cenit veš da si tu zdaj, in da je tu in zdaj še NEKDO, tvoj sin, ki te POTREBUJE, ne glede na vso trenutno situacijo. Rabi očeta in ti si njegov oče. Imaš vse pravice, če so ti kratene, se je treba zanje boriti. In verjamem, da je v tebi moč, da si tega zmožen.
In ti si človek, moški, mladenič in v tebi je potreba po ljubezni. In tudi ljubezen v ženski podobi in to prava bo enkrat prišla. Zagotovo. Le času daj čas.
In tiste črne misli, ki se ti pletejo v glavi, odvrzi. Na široko se odpri, raztegni roki in posrkaj lepe poletne dni…objemi ljudi, ki so ti blizu…Vse to nima cene…
In če čutiš potrebo se nam oglašaj tukaj, v mislih smo s teboj.

Meni je življenje prineslo vse te stvari,katere omenjaš.In iz tega sem se vedno le “učil” in zato sem zelo skromen po srcu,ampak imam dobro srce,ki je bilo pripravljeno marsikaj storiti.In starševstvo.Tega enostavno ne ve vsak sprejeti.Namreč starševstvo je najprej vzgoja samega sebe in nato še otroka.In to sem sam že zdavnaj sprejel,le da bi to moja razumela,kaj to pomeni.In vse kar sem do sedaj napisal,lahko še enrkrat prebereš,pa boš našel stvari,katere te bodo privedle do tja,kakšen očka sem bil in kakšen sem želel biti,katerim stvarem sem se odrekel.In mislim,da sem bil iskren do sebe ter drugih.In v vzgoji sem resnično užival,to lahko marsikdo pove,ampak to slednje je nepomembno.
Glede ljubezni.Sem že jasno in glasno povedal,da sem jo ljubil takšno kot je in vem,da takšne ženske ne bom več našel.Vem,da obstajajo,ampak moje srce je samo od mojega sončka in njeno.
Marsikaj bi lahko povedal o tem,ko si napisal o spoštovanju in kako ceniti.Te stvari sam zelo dobro poznam in vedno sem bil takšen,ker me je mama tako vzgojila.Enostavno je to potrebno nekoga drugega vprašat in ga tudi poučiti o teh stvareh.In lahko je sedaj reči,da z mamo bosta pa že nekako živela.
Enostavno,take zamere še nisem videl.Ne bom se nikoli sprijaznil z njo,vedno sem mislil,da bova to težavo o službi reševala skupaj na lep in miren način,kar bi jaz poimenoval odnos.Ampak odnosi in kompromisi se sklepajo le tako,če je pogovor in to zares iskren pogovor.In vedno sem čutil,da je drugačna od drugih in kar vse sva doživela in kako sem se dokazal v vzgoji,bi pričakoval čisto nekaj drugega.In sedaj me zanima,če je res služba razlog,da gresta dva narazen?Da se stvari nabirajo v glavi in to zaupamo drugim?Je to način?Je denar res tako pomemben?In mnenja drugih?Zamera?In kakšen očka sem bil?Ni važno?Sem želel preveč?Spremeniti jo?S skupnimi hobiji?Kaj pa čustva,solze in podpora?

Tako,da ne bom koga prizadel,naslednjič bom pa napisal o tistem,o nekom,ki nekoga potrebuje,pa neglede na vso trenutno situacijo.Mislim,da ne bo lahko.

Pogumno Bojan.

Bolj pogumen kot sem bil s tem pisanjem,ne morem več biti.Enostavno,vsaka beseda,stavek,je napisan iz dna srca,do tiste osebe ki jo ljubim.Bolj tega ne morem dokazat,čeprav sem se vedno trudil s pogovori na štiri oči.Tisto je bilo najbolj pomembno.Enkrat ko imaš otroka,moraš čisto drugače razmišljat,saj ne bom govoril o tem,kajti sedaj to več ni pomembno.

Moj *****!

Oprosti,je beseda,ki jo vsak razume,ampak,vsak ne ve oprostiti.Saj sam veš,kako sem te vedno vzgajal,da je potrebno posoditi igračo in še prej vprašati,če si jo lahko sposodiš,le tako se razvije prijateljstvo in če koga vprašaš,kako ti je ime,si naredil veliko za sklepanje prijateljstva.Upam,da ko boš zrasel in ko boš velik,da boš spraševal po tem,kdo je tvoj ati.Star si bil štiri leta in vsi ki govorijo,da taki otroci ne razumejo,kaj se dogaja.Nekateri res ne,ampak večinoma pa čutijo,da jim nekaj manjka.Sam si mi povedal,da je mama rekla,da je “službica kriva in da me mama noče in da sem zato moral iti”.In to je zamera,kajti jaz z mamo sem vedno želel govoriti,se pogovarjati o službici,ampak mama nikoli ni želela prisluhniti,pa lahko sem se trudil kolikor sem hotel.In je to narobe?Jaz mislim,da ne.In na tvojo žalost,si bil priča temu,kako me je tvoja mama odslovila,me vrgla ven.Saj ni važno,jaz tega ne bi nikoli storil,pa če ima “službico” ali ne.Do mame sem bil vedno dober in sem tudi želel,da bi marsikaj skupaj počeli.
Vedno sva se razumela.Razumel si me tudi takrat,ko sem ti dejal,da bi z mamo zvečer lahko imela kaj več časa zase.To mislim takrat,ko si ti pridno spal.Ampak,si videl zadnjič in sem ti tudi povedal,ko sva gledala zvečer Scooby Doo-ja,je mama kar zaspala.In vedno je takšna bila.In to sem želel malce spremeniti.
Saj veš,kolikokrat sva bila kje,ko sva bila sama.Vedno sem želel,da sva šla peš,s kolesom in bila sva vsepovsod,samo da si bil srečen.Do tebe sem bil potrpežljiv in vedno sem te naučil kaj novega.Tudi slikat sem te naučil in si že sam vedel,kako se uporablja fotoaparat.In telefon.V trgovini so te vedno zanimale stvari in vedno sva kaj kupila,kar si ti želel.Sam sem drugačen od mame in vedno sem želel,da te presenetim,pa ni važno,kdaj in kako.Bila sva kot eno in želel sem te vzgojiti v dobrega fantka,še boljšega kot sem pa jaz.
Vem,da te bom sedaj prizadel.Žal mi je.Ne morem živeti brez tebe in mame,po vsem tem,kar sva imela v 6letih.Ti nisi nič kriv.Nikoli nisi bil.Ampak,zelo me boli.Ko boš večji,boš že bolj razumel.Ampak ne morem ti po telefonu govoriti,da sem “fajn”,čeprav nisem.In za to,nisem sam kriv.Ne želim ti lagati in ne želim stvari govoriti,tako kot mama želi,ampak vedno po pravici.In vse stvari,ki smo jih počeli,sem jih počel iz predanosti,ljubezni,potrpežljivosti,vzgoje in še marsikaj vmes,samo da si bil srečen,zadovoljen,da si odkrival stvari,sklepal prijateljstva….želel sem biti drugačen ati,pa čeprav nisem imel “službice”,mislim,da mi je to uspelo.

Vem,da te bom sedaj prizadel,ker se ne bova več slišala,kar bo pa najbolj bolelo,da se ne bova več videla.Tako kot sem že napisal,da si mi sam povedal,da je bila službica kriva,čeprav sem jaz to vedel,ampak sem želel delati tisto,kar bi mene veselilo.Ne misli si,da je to zamera z moje strani!Ne!Jaz sem drugačen,vem oprostiti in reči žal mi je.Vem,kaj pomenijo majhne stvari in če to dobiš od nekoga iz srca,je to potem zame več kot pa ves denar sveta.In takrat 07.03.2006 sem postal najbolj srečen očka na tem svetu….
….30.04.2010,je bil dan…..babica je rekla,da jo je takrat pamet zapustila.Nobena zamera ni tako velika,da se ne bi dalo odpuščat.Ampak,če nisi nikoli živel skromno,tega ne moreš vedeti,ker taki ljudje so po srcu drugačni in dajejo s srcem in ne z denarjem.Na izkušnjah se učiš.Jaz sem že marsikatero doživel,preživel in mogoče takšna izkušnja bi te izučila.To noben ne ve,dokler ga ne doleti in začne razmišljati drugače.Mogoče me bo kdo že razumel.Kajti to ni tako,kot si ti govorila: Si ti vedno pakiral….ti si vedno govoril,da boš šel….in sem šel?NE!Zamera?JA! Pa ni važno,kakšen očka sem bil…

******,RAD te imam!
Tvoj ati…

ma veš, samo par besed bom povedala o tem….oče mojega (takrat fanta) moža je nekega dne naredil samomor…ne morem, ne znam ti opisati tega gorja….ker ni besed …in najbrž edino tisti, ki je šel skozi to, ve kako je…žalost, obup, jeza in nikoli nikoli odgovora na eno samo vprašanje…..

mogoče je ona tebi bila TISTA, mogoče tudi ti njej, morda pa tudi ne…edina stalna stvar v življenju je to, da se stvari spreminjajo, je nekdo rekel nekoč (ali nekaj podobnega)….enkrat na bolje, drugič na slabše….ampak vse je nekako z namenom…..

bolj podrobno se v tvojo zgodbo ne bom spuščala, čeprav prvo kar mi pride na misel, kako zavraga lahko nekdo dve leti “grozi”, da bo šel, pa kao tega ni mislil zares?!

in zdej še tole, kar se tiče tvojega sinka…ni dovolj, da mu nameniš par besed, ker res ne bo razumel, niti ko bo večji….

tvoja naloga je, da ga popelješ skozi življenje…da mu popihaš kolena, ko bo padel s kolesa… da ga primeš za roko in poučiš o varni poti v šolo…da skupaj načrtujeta počitnice….da ga bodriš pri njegovih interesih in naučiš živeti tudi s porazom…da osteneš v stiku z njim, ko bo čas pubertete…prvih žurov…. in bolečina prve ljubezni….in večji kot bo, bolj bo samostojen, ti boš pa vedno nekje, da se bo lahko pogovoril in posvetoval s teboj…ker bo vedel, da si tu v “senci” – pa ne zato, da bi opravil stvari namesto njega…vmes je seveda še cela paleta dogodkov, se bosta smejala skupaj, se sprla, pa spet pobotala… ampak nekega dne kar zagledaš mladega moža pred seboj in veš, da je ponosen nate in ti nanj….eko, tako jaz vidim “zadevo”….v nekih vsakdanjih stvareh, ki so neprecenljive….