080 1155
Telefon za ženske in otrke žrtve nasilja, tam so ljudje, ki vedo svetovati in so vajeni še hujših zgodb kot je tvoja. Ne odlašaj pokliči.

http://www.drustvo-sos.si/

Čimprek konaktiraj tudi to, kar so že prej svetovali:
http://www.drustvo-dnk.si/kontakt.html
Ko boš enkrat tam, ti bodo svetovali tudi kaj v primeru, ko je vikend in nimajo uradne ure.

GittaAna

Lep pozdrav vsem!
Po treh mesecih se vam javljam… Najprej vam povem, da me MOMster ni premagal in prepričal, da bi se vrnila k njemu. Skratka vztrajam z otroci na svojem… Tako kot ste mi vse/vsi svetovali in pisali, je res prvi mesec najtežje… Najprej njegov jok, pa prošnje, pa srce parajoči sms-ji, pa kako moram bit taka, da nama ne dam še ene priložnosti…Ko je videl da se ne dam “premaknit”, so sledile grožnje, da sem se skur…la, da naj mu po pravici povem, da sem šla zaradi drugega, da me bo ubil, da sem mu uničila življenje, da nima nikogar…. Pa se še kar nisem dala “premaknit”, čeprav so mi živci delali kakšen dan tudi 500 na uro. Evo in po treh mesecih moram priznat, da pride še kakšen dan, ko bi on uveljavljal neke svoje “poteze”, ampak zavestno vse “sekam” že v štartu.
Z otroci pa smo kooonnččnnoo začele v miru živet. Vse v miru, hodimo na sprehode, na dopust, vse v miru. Otrokom sem tudi jasno in razločno povedala, da je njihov oče pač oče, ampak da z njim ni čisto vse ok… pa vam povem, da tudi same prihajajo do tega spoznanja, da je totalno neodgovoren, trmast, svojeglav….. in da je z njim res težko shajat ( pa ni nobena od hčera polnoletna ).
Skratka-niti sekunde mi ni bilo in vem da mi ne bo žal za vse, kar sem pustila in šla!
Življenje je prav lepo, ko ne gledaš na uro, ko se ne bojiš ko telefon zazvoni, ko ti ni treba skrbet če boš šel s kolegico po službi na kafe… skratka PRAV SEM SE ODLOČILA!

Bravo Ponosna mamica ! Res iskreno sem vesela zate, da si odkorakala iz pekla, ki si ga opisovala. Res je, prvi meseci so grozni, ampak vsak nov dan prinese novo energijo in nova spoznanja. In ni ga čez občutek, da po dolgem času spet zadihaš, da je svet okoli tebe postal spet normalen, da se spet lahko smejiš, uživaš, da si svobodna…. Zna biti da se bo morda čez čas tudi on malo umiril ( če boš vstrajala pri mejah in vaši varnosti in bo dojel, da je zares konec manipulacij) in boste lahko imeli vsaj približno normalne stike.

Drži se!!
GittaAna

Berem te zgodbe in moja je prav tako težka in vse težja postaja – vsaj zame, saj me gospod kljub prepovedi približevanja psihira “od daleč”, tako da pravzaprav nimam miru. Hočem se rešiti te pošasti, borim se z vsem mogočim, naredila ogromno poti …. a kot berem vaše zgodbe bom navsezadnje morala oditi iz svojega doma. Ne morem se še odločiti, živim od socialne podpore, otrok še študira in enostavno se nimava kam umakniti in potem še od česa živeti. Strah me je vsak dan že sedaj kako bom plačala položnice, kako preživela …

Natalitta poišči brezplačno pravno pomoč, do katere si upravičena. POznam mnogo primerov, ko je ženska celo neupravičeno dosegla, da se je moral izseliti. Pojdi po nasvet k Društvu za nenasilno komunikacijo, oni so vajeni takšnih primerov..išči in išči dokler ne najdeš rešitev.

GittaAna

Se veselim s teboj.
“spregledala si sama in s tem opravila eno najboljših stvari, ki si jo lahko v življenju naredila zase in za svoje otroke (s časom se ti bo to le še potrjevalo in nikoli ti ne bo žal).”
Tale stavek danes verjetno razumeš iz popolnoma drugega zornega kota kot pred meseci.
Odrešujoče, a ne 🙂
Bravo zate (in seveda otroke) in res me veseli, da so tvoja občutja takšna. In še veš kaj, ob zdravem samospoštovanju bodo iz meseca v mesec ta občutja še bolj trdna.. Spet sem ponosna nate 🙂

Tudi pri meni mineva mesec od kar sem šla stran, sem prestala najtežji mesec mojega življenja, ampak se je splačalo. Srečna sem, kljub njegovim manipulacijam in izsiljevanji do iznemoglosti, pa kljub temu da si je takoj ko sem šla našel uteho v novi ženski. Končno živimo brez nekega pritiska, breme je padlo. Iz navade pa še vedno skoz hitim, gledam na uro…ti kar ostanejo posledice…z vsakim dnem je pa boljše, to je važno, da sem šla korak naprej in ko zdaj pomislim za nazaj, se tepem po glavi zakaj se nism že prej opogumila.

Bravo, izčrpana! Čestitam za ta pomemben korak v življenju, ki si ga naredila zase.

Sama sem iz tovrstnega razmerja sedaj pol leta in z vsakim mesecem mi je lažje, sem boljše,
izgine še nekaj megle … Seveda bodo vmes tudi trenutki, ko boš zanihala navzdol. Trenutki, ko
bo želel s teboj ponovno navezati kontakt in te povleči nazaj v svojo dramo. Za takrat je dobro, da imaš na enem listo napisano, zakaj vse ne greš nikoli več nazaj, da se opomniš, skozi kaj vse si šla in česa nikakor nočeš več.

Drži se in pazi nase!

Dobro jutro!

Danes mineva eno leto od kar sem, po dvanajstih letih, zapustila MOMsterja. Prvi meseci so bili huda preizkušnja moje odločnosti in vztrajnosti zaradi groženj, manipulacij, trosenja laži o meni, jokanja, vzbujanja slabe vesti, ponujanja “novih medenih tednov”, neverjetnih projekcij in vsega ostalega iz arzenala pravega MOMa.
V letih z njim, mu je uspelo (priznam, z mojim “sodelovanjem”) iz samostojne, vesele in podjetne ženske, narediti psiho-fizično razvalino, zagrenjeno in izčrpano do skrajnih meja.
Ko se oziram nazaj in razmišljam, kdo mi je v tem letu najbolj pomagal pri razpletanju MOMstrjeve mreže?Tale naš forum, DNK, prijatelji, znanci in sorodniki, ki so videli “situacijo v pravi luči”. Od uradnih institucij nihče, mu jih je uspelo lepo zmanipulirat.
Vsem sem in bom vedno hvaležna za nesebično pomoč. Predvsem pa sem se v tem letu, ogromno naučila o sebi in svojih šibkih točkah.
Velika hvala tebi GittaAna, vsem vam, ki ste pisali svoj zgodbe, Ireni Pan za prevedeno knjigo Ne stopajte več po prstih in dr. Dernovškovi za izjemno predavanje v Krki.
Kar na jok mi gre od silnih čustev sreče, ko tole pišem. In žal mi je za vsako žrtev, ki ji ni še uspelo.
Vse dobro in lepo želim vsem, ki jim je uspelo. In ogromno poguma tistim, ki jim še ni.

Čestitke Moja izkušnja…vesel in srečen ko slišim, preberem da je nekdo prišel ven iz tega…vem da bom tudi jaz enkrat na vrsti, ker sem ravno tako po naravi vesel samostojen, družaben tip…ki pa sem v 3 letni zvezi stopil malo nazaj….prepoznal MOM in sedaj grizem, tuhtam, berem (res super za tale forum) kako naprej…
Uživaj življenje z nasmehom na ustih in mirom v sebi.

Alek, hvala!
Prepoznal si “nevarnost”, veš, da s teboj ni nič narobe, da si le začasno “zabredel v težave”, zato nadaljuj, brcaj, stopicaj, hodi, teci…samo ne obstani na mrtvi točki. Je zelo težko, ni pa nemogoče. Se da, bi rekla.
Če želiš kakšen nasvet iz prve roke, vzpodbudo ali namig mi lahko posreduješ kakšen svoj kontakt. Z veseljem ti bom pomagala.
Lepo bodi in vztrajaj.

Tudi jaz sem se ločila lani po več kot 3 desetletjih zakona od momsterja in nikoli mi bilo žal. Meni gre super, uživam življenje in spoznavam stvari, ki jih prej nikoli nisem. Veliko se družim z ljudmi, preživljam veliko časa s svojimi otroki.

Gospod momster je pa vsak dan bolj zapit in zgleda starček. Toliko časa nas je maltretiral in zlorabljal, bil nasilen, da nihče noče imeti stika z njim, dobesedno nas je odgnal od sebe. Jaz grem ponosno naprej, on je na poti propada. Naj ga prenaša ena izmed internetnih prijateljic, samo meni naj da že enkrat mir, to je vse kar si želim.

Bravo!!!! Prepričana sem, da ni bilo ravno lahko in kot sama praviš je vseeno vredno 🙂
Prav nič se ti ni treba zahvaljevati, že zaradi tega, ker se ti je uspelo izvleči je bil ves trud poplačan. Pa četudi bi bil to en sam, pa jih je že veliko :-)))

GittaAna

Pišem v tej temi ker mi je najbližja?

Verjetno se za nekaj časa poslavljam saj imam svoje bitke za dokončati.

Najprej hvala za vse nasvete in izkušnje iz katerih sem dobil potrditve da nisem sam, da se še nekomu to godi in da to ni normalen partnerski odnos (kot enostaršovski otrok nisem nikoli vedel kako partnerja funkcionirata v zdravem okolju)

Lahko malo zaključim in odgovorim na vprašanja ki se postvljajo na tem forumu iz svojih izkušenj.
Zakaj tako dolgo vstrajamo. Odgovor je preprost. MOM oseba ni Gargamel ki je vedno zloben. Ima tudi lepe strani ki nas privlačijo. Trenutno je med nama kot v nekem sanjskem filmu – do naslednje ˝moje napake˝ iz katere bo privrelo sovraštvo. In mogoče ni tako ubijajoče nasilje ki ga izvaja ampak to prek**** nihanje dobro, slabo , dobro , slabo. To je še bolj uničajoče kot samo Mom nasilniško vedenje. Te bega in megli.

Zakaj nas megli? Preprosto misliš da delaš dobro ko si z njim oz je samskost večje zlo za otroke in tebe. Otroci so naše največje bogastvo je res ampak s strani ženske so tudi joker karta za izsiljevanje svojega partnerja. V bistvu so v naprej zagotovljen uspeh v izsiljevanju in mom oseba to ve.

Spraševal sem o zdravem egoizmu. Mogoče smo mi še otroci socializma kjer so nas vzgajali v nekih skupnih vrednotah in so nam vcepili neke skupne pogoje katere bi morali živeti v življenu, vendar je človek edinstven kot tudi njegova osebnost. Zato imamo sami svoje meje in tukaj ne vem koliko ti lahko terapevt lahko pomaga saj se moraš preprosto usesti pod smreko in tuhtati kaj ti je ok, kaj ti je še sprejemljivo in kaj ti ni ok. Ko imaš te meje postavljene na podlagi lastnega egoizma vidiš kako jih partner upošteva. Če kdo misli da jih bo MOM oseba upoštevala se moti. Ja upošteva jih ko ima korist. ko koristi ni več oz. nekaj potrebuje od tebe ali okolice meje potepta kot majhen otrok kateremu si 10x rekel ne on se pa smeje in testira kdaj ga boš kaznoval.
Kazen pri MOM osebi ne deluje. Oni vidijo črno belo in ko se situacija ponovi se ti vse kazni vrnejo kot bumerang v obliki očitkov. (zadnič sem morala biti tiho in se je danes situacija ponovila v drugačnih okoliščinah – in od zdajle naprej se imam pravico dret na tebe in otroke ker jaz že v naprej vem kako se bo zgodba končala) Nedopuščanje delanje lastnih napak iz katerih se človek največ nauči v življenju MOM oseba že v naprej predvideva končne rezultate in ne dovoli lastnega osebnostnega razvoja z svojo kontrolo nad vsemi.
Vpliv na otroke: Sedim kdaj v tišini in jih opazujem in njune odnose oz reakcije. F A K ker so ˝kaj se Janezek nauči to tudi Janezek zna˝ se opažajo vzorci MOM-ovca. Primer:
Prvi nekaj naredi drugemu, kar drugemu seveda ni všeč. Prvi brez pomislekov najprej udari in nato se začne še obtoževanje. To je tipična reakcija MOM-ovca (mogoče ne v tej obliki) (shoot first ask later). Otrok je pogruntal, da tako najhitreje dosežeš svoje. Brez pomislekov da mogoče drugi otrok sploh ne ve da je naredil kaj narobe oz da si prvi otrok ne želi deliti igrače (ne govorimo o otrokovi osebni igrači)
Ne boste vrjeli otroci pač poberejo take ali drugačne besede in za eno besedo smo razložili da je žaljiva in nespoštljiva in da žali očija ali mamico. Takoj, ko otrok ne doseže svojega cilja, začne uporabljati žaljivko, ne doseže cilja saj je meja postavljena vendar besede ostajajo. V bistvu ko gledam odtenke vidim ogledalo svojega partnerja.

Kakšen zakjuček. Prišel sem na forum iskati rešitev skupnega življenja. Našel pa sem da je dolgoročno odhod edino sredstvo za rešitev. Ker sami v zvezi potonemo in smo zamegljeni iz dneva v dan in iz leta v leto in na koncu nam ostane le še prazna lupina od katere nimajo otroci nič.

hvala in LP

Takrat, ko še nisem vedela za momsterje, sem se dostikrat spraševala, kako je mogoče, da je okoli mene toliko za moje pojme čisto razglašenih parov. Če je bila ona krasna, senzibilna, spoštljiva ženska, je bil on grob in neobziren (in morda tudi nasilen za štirimi stenami). In obratno. Če je bil on čuteč, odgovoren, spoštljiv moški, je bila ona totalna težakinja, ki je z njim delala kot “svina z mehom”, če se tako izrazim. In ti pari so kar vztrajali skupaj. Kot da je to popolnoma normalno partnerstvo. Odkar vem za momsterje, pa mi je vse veliko bolj jasno in razumljivo. Zdaj vem, kakšni mehanizmi delujejo v takih parih, zakaj se baje nasprotja tako zelo privlačijo in kaj stoji za vsem tem. Glavno je ozaveščanje. Sploh pri tistih, ki se navezujemo na narcise. Jaz že kakšni dve leti počnem samo to: raziskujem sama sebe, opazujem se na drugačen način kot prej, spoznavam se na drugačen način kot prej.

Tudi tebi, Kričač, želim, da bi se v tem procesu bolje spoznal in da bi čimbolj ozavestil svoje podzavestne vzorce, ki so te potegnili v tak odnos. Predvsem pa, da bi si rešil kožo. Zelo se strinjam s tistim na koncu: če vztrajamo v takih odnosih, smo na koncu totalno uničeni, izmozgani do konca. In če želiš otrokom dobro, bo veliko bolje, če se boš umaknil in delal na svojem zdravju in samospoštovanju. Od takšnega očeta bodo vsaj kaj imeli.

Moja zadnja momsterka mi je v začetku druženja zaupala, da sta šla s prejšnjim partnerjem po več letih skupnega življenja narazen zato, ker si je ona zelo želela otroka, on pa ji ni hotel izpolniti te želje. Šele zdaj razumem, da je zelo verjetno z otrokom hotela partnerja prikleniti nase. Ponavadi si momsterke najdejo dobrosrčne, poštene in odgovorne moške in na nekem nivoju verjetno vedo, da si bodo z otrokom zagarantirale njegovo večno prisotnost v življenju. Večno ga bodo lahko črpale, ker se kot oče njunega skupnega otroka ne bo mogel umakniti.

Vso srečo ti želim in mislim, da bomo vsi na forumu veseli, če se boš še kaj oglasil… četudi morda po doooolgi pavzi 🙂
Drži se!
Anuk

Prebrala sem skoraj vse prispevke iz tega ‘posta’ in rečem lahko lahko le:

TA FORUM JE ZGODBA O USPEHU !

Čestitam vsem, ki Vam je uspelo! ISKRENE ČESTITKE PONOSNI MAMICI! Iskrena zahvala za pomoč drugim in sebi, predvsem GittiAni, v isti meri pa tudi dostim trezno razmišljajočim tukaj: od vas se učim vsak dan znova.
Sama sem sicer imela eno izkušnjo s psihopatskim MOM-ovcem, vendar zelo kratko in bolečo, saj sem ga ‘prepoznala’ kot izjemno motenega že po treh mesecih in sem se ga mukoma, res mukoma otresla po skoraj dveh letih (‘zveza’ je trajala le par mesecev, njegovo izsiljevanje, za kar sem mislila, da ima podlago, pa se je končalo šele po dveh letih – zaključek pa bo dobilo na sodišču prav kmalu; seveda v mojo korist, vprašanje je le, kakšno kazen bo dobil – pogojno ali kaj hujšega…to vse pa zaradi njegovih izjemno agresivnih potez poseganja v moje osebno življenje post festum, torej po končani zvezi…pripomnim le, da se je vse vleklo tudi zaradi slabega delovanja policije in tožilstva v mojem specifičnem primeru…no končno pa se je tudi to premaknilo: prej dve leti nič, ravno ob odkritju tega foruma pa sem dobila vabilo na obravnavo…zanimivo…).

Vsem, ki ste še v procesu razhajanja pa tudi iskrene čestitke, da ste tako skrbni in premišljeni, da ne delate radikalnih potez, ko niste popolnoma sigurni vase in ne postavljate vsega takoj ‘na glavo’, kar bi lahko škodilo Vašim otrokom ali drugim vpletenim.

Sama imam situacijo z MOM-mamo, za katero sem se že pred časom obvezala, da skrbim zanjo (in prej za nedavno umrlega MOM-očeta), zato še vztrajam v tej skrbi, VENDAR šele s pomočjo tega foruma dobivam znanje (in trdno upanje), kako preživeti ‘spodobno’ v takšni situaciji in si ne nakopati še več gorja, kot sem ga bila deležna ali kot bi ga bila morda še deležna, če ne bi dobivala tako jasnih in konkretnih podatkov in napotkov od Vas in GitteAne.

Hvala vsem in želim nam, da bi lahko vsi nekega dne poročali tukaj o kakšni zgodbi o uspehu s podčrtanimi rezultati 🙂

Hvala “Samoprepoznana” 😉

Ko vas berem imam občutek, da smo bile vse poročene z istim…
Ko je moj bivši ugotovil, da z ločitvijo mislim resno, je bil pripravljen it k zakonskemu terapevtu – prej nikoli.
Po letu zakonskih terapij, je izkušeni terapevt prekinil sodelovanje – že prej je predlagal ločitev, saj je ugotovil, da je zakon eno samo matranje. Po nekaj dodatnih urah pa se je opravičil in povedal, da terapije več ne zmore. Zdaj se čudim sama sebi, zakaj sem še kar vztrajala v zakonu, čeprav mi je bilo jasno, da v takih razmerah ne bom dolgo zdržala.
Močno me je bilo strah, kaj vse je v resnici sposoben naredit, saj mi je večkrat grozil, da mi bo uničil življenje v primeru, da ga zapustim. Svoje grožnje je skušal uresnčit na več področjih, na srečo mu nihče ni nasedel in sem iz te more ušla brez hujših posledic.
Ni pa mi dalo miru, da se ne bi sama srečala z bivšim terapevtom – sprejel me je in povedal, da so bila srečanja z bivšim prenaporna in da ni videl druge rešitve zame kot ločitev. Momsterji so mojstri besed in manipulacije – na vsak izrečen stavek se obesijo in iščejo nek skrit pomen in podton.
Na DNK kamor sem s tudi obrnila po nasvet so bili mnenja, da je v takih primerih zakonska terapija popolnoma nesmiselna, ker obravnava na tak način ne prinese rezultatov.
Ahhhh, kako je lepo življenje brez strahu kaj te čaka, ko prideš domov iz službe, ko se lahko prijateljice mimogrede ustavijo pri tebi na kavi, ko lahko na tv – ju gledaš kar sam hočeš….
Čisto vsakdanje stvari, pa tako dragocene, če jih nimaš.

KAP DOL, klanjam se ti! Res…….jaz sem odšla ( pravzaprav bolj zbežala pred tremi leti …) in seveda sem bila v očeh skupnih prijateljev, okolice , sorodnikov jaz tista ki sem “nora in skur_ana”……dobil si je novo partnerko, zelo simpatična in prijazna ženska. Pa me je skoraj kap, ko me lani ta ženska pokliče in mi reče: HALO, A MI NISI MOGLA POVEDATI, DA JE TA TIP TOTALNI PSIHOPAT?!?!…… očitno nisem bila jaz nora… 🙂

Draga Coral,
slej ko prej se stvari postavijo na svoje mesto, okolica, sorodniki, znanci enkrat vidijo dogajanje v pravi luči.
Imam občutek, da smo se bolj ali manj vse pisoče na tem forumu spraševale kdo je v resnici nor. Osebe z MOM so resnično mojstri obračanja besed in vzbujanja krivde. Kot sem že enkrat pisala, sem dolga leta tuhtala, kako naj se obnašam, da bo prav. Nisem znala potegniti povezave, da je on pravzaprav sam, brez prijateljev, z starši in sestro v hladnih odnosih, sama pa gojim prijateljstva še iz OŠ in se resnično se spomnim, da bi bila s kom, razen z bivšim, v konfliktu.
Hecno, da tudi jaz pričakujem, da me bo njegova zdajšnja (skupaj sta pb leto in mislim, da je zdaj še faza razvajanja) nekoč kontaktirala. Zdaj mu še verjame, da sem največji podn od ženske:-)
Drži se!