…še zadnji vzdihljaj
Vedno bolj sem ponosna nate. Ponosna na to, kako postajaš močnejša in prepoznavaš kako bolan je bil partnerski odnos. Počasi se oglaša in vztrajno raste tvoje samospoštovanje. Z razdalje gre lažje, a, ne. Bravo.
Prišle bodo tudi kakšne slabe urice ampak zavedaj se, da te tale človeček ni in ne bo uničil. Poskušal pa bo na vse načine, da te prepriča, da boš mislila ravno to.
S temle “podmuklim” manipuliranjem ti poskuša povedati, da v bistvu zdaj, ko si ga zapustila v njegovih očeh niti prej nisi bila vredna za nič drugega kot le za sex. Gre za neke vrste fazo razvrednotenja. Ne nasedi. Z intimo se da najlažje izsiljevati nekoga, ki mu intima nekaj pomeni. Po drugi strani pa stremi k temu, da se boš začela spraševati; “a vse kar sem naredila zanj in za družino pa ni bilo nič vredno?”…ter da te bo to vprašanje začelo razžirati navznoter. Ne nasedi. Najbolje, da se narediš gluho in ne parlamentiraš o tem z njim. Če se boš naredila neumno na to izjavo, jo verjetno ne bo več ponovil, če boš z njim parlamentirala o njej, bo dosegel svoj namen po novi zalogi “hrane” in jo seveda še večkrat ponovil.
Po mojem na tak način želi ohraniti moč nad teboj. Gre za prikrito izsiljevanje (zlorabo) imenovano “triangulation” (trikotnik). Na tak način misli, da te bo zdaj pripravil do tega, da boš obsedeno razmišljala o njem (o tem, kaj počne ta trenutek, o tem kako te je lahko tako hitro pozabil, kako je zanimiv za druge ženske, kako mu v bistvu v tem smislu nič ne manjka in je nasploh pravi moški magnet in lahko kadarkoli dobi katerokoli….). V bistvu samo čaka na tvojo kakršnokoli (dobro ali slabo) reakcijo, ki mu bo dala potrditev, da se zavedaš, da imaš tekmico (ne glede na to ali je res ali ne). Bistvo je, da v tebi želi vzbuditi ljubosumje. S tem pa upa, da zaradi njegovega zdaj “zadovoljnega” življenja ne boš uspela pridobit in ohranit svojega miru. V bistvu samo čaka, da mu kaj rečeš na to temo. Potem se bo spet “nahranil”, tebi zanikal (pa čeprav je namignil sam) in ti po možnosti rekel, da si zmešana. Se zna zgoditi tudi to, da bo okrog povedal kako noro ga imaš še vedno rada, ker imaš take izpade ljubosumja in v bistvu je še dobro zanj, da se te je rešil.. Bo pa nadvse vesel, da se s tem ubadaš, ker je dosegel svoj namen.
Kar se tiče drugih – po toči zvoniti je prepozno. Zdaj so lahko vsi pametni. Sicer pa, če so vedeli, da se bo to zgodilo, zakaj pa so ga prej tako “kovali v zvezde”‘. Mah, to je res smešno.
Rada pa bi povedala še tole. S tem, ko se nam javiš in poveš kako ti gre, na nek način pokažeš hvaležnost za to, da si pomagamo in si stojimo ob strani. V bistvu ti ne bi bilo treba, je pa na mestu in tudi to meni daje vtis o tebi, da si res “punca na mestu”.
ooo hvala!! Se trudim bit vedno ok oseba, s trezno glavo u še tako zakomplicirani situaciji. Zakaj pišem tu gor? Zato ker sem res hvaležna vsakemu posebej za vsak napisan stavek v katerikoli temi, saj tako kot sem že napisala, mi je ta forum dal začetnih moči, da pa le nisem nora in da ne more človek trpeti v zakonu teh”levo-desno” svari. Pišem tudi z namenom, da se še katerakoli/katerikoli ki se je znašel v podobni situaciji kot jaz, “vidi v meni” in da še tako težka situacija je lahko rešljiva. No moja je bila ( dobesedno prisesan name, nikamor nisem šla razen v službo, s strahom sem gledala vedno, kdaj se bo pripeljal domov in kakšne volje bo…), čeprav so mi vsi govorili, da tak pač je in da naj potrpim. No celo lastna mama mi je rekla, da pač potrpim premalo in je on lahko užaljen….mahhh…”čvrsto na nogah” res je lažje videt stvari iz “varnostne” razdalje in res je kar si napisala-zakaj vraga so ga potem vsi kovali v zvezde, zdaj mi pa naenkrat vsi “čestitajo”
Bistvo vsega je, da gre moje življenje dalje, živim za vsak dan posebej, ne planiram ničesar in ne vlivam si tisti strah, kaj bo…? Berem, končno lahko v miru gledam tv, končno lahko v miru spim ( prej me je nenehno budiu od dveh, treh ponoči, da o tem, da sem morala bit budna ob petih ko on ni mogel več spat niti ne govorim…. ), dvakrat na teden so otroci pri njemu( dela z njimi nalogo-kar prej ni, kuha-kar prej ni, pere perilo-kar prej ni…) takrat si vzamem čas za sprehod, za branje, za kave s kolegicami, v knjižnico hodim, ali pa preprosto ležim pred tv, kar si prej nisem smela privoščit,….ehhhh. Naj se ima! No, še ena tragi-komična je bila včeraj ta, da mi je za materinski dan kupil rožo ko sem prišla po otroke ( po pravici povedano sem se začela smejat ko sem videla na kakšne strune so ti MOMsterji sposobni igrat). Seveda nisem tiste rože niti v roko prijela, pa si jo naj da kamor če hehehe….
Dobro jutro, ponosna mamica (dodaj še hrabra).
Kljub temu, da sem že nekaj časa izven “dosega manipulacij” svojega bivšega MOMsterja, rada prebiram tale forum. Tvoje izpovedi so popolnoma identične temu, kar sem po odhodu doživljala sama. Menim, da se je večini to dogajalo.
Beseda “strmam” se je pri meni glasila “trmarim”. Po parih dneh, ko sem spakirala, sem prejela na desetine pisem v katerih me je “na kolenih prosil, naj se neham trmarit” in pridem nazaj, da bi spet zaživela kot prej. V vseh 14-ih letih zakona z njim, ni znal napisati pet povezanih stavkov skupaj. Nisem mogla verjeti, da se mu je sploh ljubilo vse tiste laži in manipulacije napisat in pošiljat na dva naslova, ker ni natančno vedel, kje sploh sem. Na dolgo in široko je razlagal, da se naj spomnim najinih najlepših trenutkov, najinega skupnega ustvarjanja, najinih dopustov, najinih ….. kajvemčesaže vse….Pokazala sem jih psihoterapevtki, ki je rekla: Ali si sploh predstavljate, kaj ste mu “vzela”?
Ker to ni obrodilo sadov, je presedlal na “dražje ponudbe”. Padali so predlogi za exotična potovanja v južne kraje, vikend paketi za vse toplice, pošiljal mi je darilne bone……ampak takrat sem bila tudi sama “že čvrsto na nogah” in sem natančno vedela, da je to sistem “korenčka in palice”.
Kljub vsej kanonadi pa si je že prej počasi trasiral novo zvezo in faak neumorno klicaril skupno znanko. Jo za mojim hrbtom vabil na kofe in morda “še kaj več”. Ampak ona ni bila iz pravega testa. Šla je enkrat na tisti kofe, ga nalajala kot psa, pa meni povedala kaj počne. Seveda je vse zanikal in naju obe obtožil, da sva zmešani….Itak, da.
No, potem mu je kar kmalu še ena nasedla in bila z njim par mesecev. Zdaj, pa menda vozi okoli ženo enega svojega prijatelja (verjetno bivšega). Tako mi je poskušal nekdo povedat.
S to okolico in njegovimi otoci pa žlahto je res tako, kot pravi moja predhodnica. Najprej so govorili, hvala bogu, da je najdu eno normalno žensko, morda mu bo pa zdej ratalo….in čakajo, kaj bo iz tega ratalo. Za hrbtom se ti malce posmehujejo (vsaj zase bi lahko rekla) in še kar čakajo. Res, da gledajo, kako “stvar laufa” in so veseli zanj. Ker imajo končno mir pred njim, pred njegovimi dramami in nenapovednimi obiski, kamor ni bil povabljen. Skratka držijo pesti, da bi “rešiteljica zdržala” z njim.
Potem, ko se razve, da je “zadeva padla v vodo”, pa se mnenja in plošča obrnejo/obrne……in vsi te trapljajo po ramenih, te pomilovalno gledajo in komentirajo….joj, sej smo vedl, da je ubrisan, pa smo vseen upal, da se je spametovu, …..joj, kako si lohk vse to zdržala, kolk si tiiii za nejga nardila, pa te je tolk grdo izigral….pa sej smo ti hotl že prej povedat, da bejž od njega, ker je nor…..
Vsakega sem takoj ustavila in rekla pošteno: ne zanima me več nič o njem….tudi, če bi mi karkoli povedali o njem, vam ne bi verjela, če smo že na tem kofetu, dejmo se kaj lepga pogovarjat, pa če tudi o vremenu….Skratka, takoj jih ustavi, ker to te bo podzavestno samo jezilo in metalo nazaj v razmišljanje o njem. Stop igra.
Še zadnji odstavek, ki si ga napisala. Tudi meni se je zdelo nekaj časa zelo čudno, da ni nikjer nobene “napetosti v zraku”, ko sem lahko ležala na kavču in brala. Gledala na TV glih kar sem hotela (ne prej, ko je stalno preklapljal med kanali) in sem v eni uri videla 50 programov. Hodila sem na kulturne prireditve, v knjižnico, šla s kolesom kamor sem želela in zmogla, povabila k sebi kogar sem hotela (prej ni bil skoraj nihče primeren in zaželjen), se dobivala s prijateljicami na klepetu ….. res živela za tukaj in zdaj, vsak trenutek.
Živi zase, za tvoje tri punce, ki ti bodo zelo hvaležne za to odločitev in ne pusti se NIKOMU VEČ z……t, pa naj ima MOM/NOM ali je čist normalen, ker si ženska s svojo voljo in pametjo.
Drži se, pazi nase in še kaj napiši. Po vseh leti, kar sem stran od MOMsterja te je še vedno zanimivo brati.
Saj ne morem verjet koliko vas je tu na tem formu, ki mi čestitate in vzpodbujate, pa me niti ne poznate. Zelo veliko mi to pomeni, HVALA vsakemu/vsaki posebej.
“direkter odgovor…” veš da si me prav nasmejala ( hvala ti). In sicer tisto okol pisem, no ta moj “primerek moškega spola”, je prvih 5 dni pisal take sms-je, da jih v skoraj 20letih niti nisem vedela, da jih sploh zna natipkat. Ker je bilo vedno tako, če sem mu prej že poslala kak sms pod nujno, me je raje nazaj poklical, ker ne zna natipkat kao. Sedaj naenkrat pa taaaakkiii stavki…-da človek dobi “sladkorno”.
In tisto okol TV heheh…identično. S tremi daljinci je gledal TV, in točno tako kot si napisala, 50 programov v eni uri zamenjal hhehee..ne moreš verjet no.
Imam pa zopet eno vprašanje….po kolikem času so ti vaši MOMovci dojeli, da se ne boste več vrnile nazaj oz. kdaj je to teženje okoli “še ene možnosti” prenehalo?
Ker je bilo tega teženja okoli “še ene šanse” toliko, načeloma sploh ne morem točno navesti, po kolikem času je prenehalo. V bistvu lahko rečem, da ni prenehalo, spremenil se je le njegov besedni zaklad.
Ko sem sama dojela, da je pravilo “no contact” edina možna rešitev, se je teženje prenehalo, vendar le za nekaj časa. Nato se je nadaljevalo na določene časovne intervale (na nekaj dni, potem na primer na dva tedna, nato na primer na dva meseca…mah ne spomnim se točno). in še vedno se nadaljuje tam približno na dva-tri mesece.
Se je pa kot rečeno spremenil njegov besedni zaklad. In sicer; milijonkrat……kako si?….potem pa:….a se lahko dobiva na pijači in se pogovoriva?…..A sva prosim lahko prijatelja!……..mi lahko prosim pošlješ tel. številko električarja!……. A greva lahko vsaj na kavo?…… A imava lahko normalen odnos?……vmes pa kdaj…pogrešam te…. .
V bistvu je poslal en ali dva maila (SMS-a) in ker nikoli ni dobil odgovora je bilo potem nekaj časa mir do nadaljnjega.
Tako, da ja rabiš res debelo kožo in predvsem znanje o psihopatih, da takle zvoziš.
Vidva imata skupne otroke, tako da “no contact” pri tebi žal ne gre. Je pa gotovo najbolje, da vse kar se ne nanaša na dogovarjanje glede otrok popolnoma ignoriraš.
Žal je zelo mogoče, da se ne bo čisto končalo nikoli, samo pavze vmes se bodo povečale in pristopi spremenili. Pač, ti (in vsaka druga ženska) si mu vir, vsak odziv je dober, tudi če je negativen. Seveda bodo obdobja, ko bo pozabil nate, ker bo preveč zaposlen s kom drugim, ampak ko mu bo malo dolgčas, se bo vrnil in skušal pičiti z buciko. Žal to pomeni, da bo verjetno skušal tudi zgrda, ne samo zlepa, saj bo preizkušal, na kaj odreagiraš, ob tem te tudi dovolj dolgo pozna, zato bo skušal pritisniti na tvoje šibke točke.
Ignoriraj, ne odgovarjaj, vse komunikacije, ki so potrebne, vodi v pisni obliki, če bi postalo nevzdržno nadležno ali celo nevarno, imej pri sebi vse dokaze, da lahko postopaš tudi uradno in v skrajnem primeru zahtevaš prepoved približevanja.
Hm, ja. Poskusi se niso pravzaprav nikoli končali. Še vedno so. Aleluja, po dobrih treh letih! Samo midva nisva imela ne skupnih otrok in ne skupnega premoženja. Obema drugi zakon. Oba odrasle otroke. Zato je bilo meni lažje.
Res, samo “besedilo se je spremenilo”, kot piše moja predhodnica. Ko sva bila še skupaj in ni nič klapalo, kot bi moralo, pa sva tedensko imela ene krizne sestanke, sem enkrat (cca pred 6-7imi leti) rekla: zdaj pa imam dost vsega, dajva se končno nekaj KONSTRUKTIVNO dogovorit in se tega držat.
Kot bi se mu ta beseda vtetovirala v možgane in besedni zaklad. Še vedno mi včasih, preko kakšnega skupnega znanca ali @ predlaga, da bi se o vsem še enkrat KONSTRUKTIVNO pogovorila. O čem že?
Moje mnenje je, da pravilno razmišljaš. O ničemer, razen okoli otrok, se ne pogovarjaj. Kakšni kofeti neki ?! Matic Munc je v svoji knjigi Nemoč nasilja, lepo napisal…..da ti kofeti in konstruktivni pogovori…..služijo edino temu, da preverja, če njegova dolgoletna “dresura še deluje.” Nikoli zares ne odnehajo. Vedno znova poskušajo, kot piše predhodnica, v intervalih, tudi po nekaj ali celo desetih letih, “če se me tista, od takrat, še spomni”. Samo od nas je odvisno, kako in če bomo odreagirale in mu spet “dale upanje, da mu uspe”. Stroga ignoranca, razen pri najnujnejšem okoli otrok.
Če si za, mi posreduj kakšen @, magari si naredi/odpri enega takega izmišljenega. Morda bi si kdaj srečali in še katero rekli.
Drži se, vse bo še dobro in boš videla, da je življenje spet lepo, nebo visoko nad teboj in pljuča polna svežega zraka.
V veselje bi mi bilo kontaktirat z vsako/vsakim posebej, zato posredujem moj meil [email protected]
Lepo pozdravljene!
Že ves teden prebiram Vaše izkušnje in sem prišla do zaključka, tudi moj bivši partner je MOM. Stara sem 22 let in v takšni zvezi sem vztrajala 5 let. Vedela sem, da nekaj z njim ni tako kot mora biti. Razpoloženje se je menjavalo iz sekunde v sekundo. Ko sem komu omenila, da je tak kot bi imel dve osebnosti, so vsi rekli drži ga na vajetih pa bo. Prisotno je bilo tudi fizično nasilje, s prepovedjo približevanja. Zgodba je podobna vsem sotrpinkam, tudi jaz sem mu dala 3 priložnosti. Pred mesecem dni, se me je zopet lotil fizično in takrat sem imela vsega dovolj. Ponovno je dobil prepoved približevanja. Sedaj sem dokončno zaključila z njim. Prejšnji teden sem ga dala na totalen ignor in pokazal se je njegov pravi jaz. S pomočjo prebiranja foruma sem se prepričala, da se nikoli več ne vrnem v ta pekel. Če bi se vrnila, gotovo ne bi preživela. Hvala bogu imam podporo prijateljic (kolikor mi jih je še ostalo) in družine. V zvezi sem vztrajala iz razlogov, ki so jih nekatere že navedle (saj bo bolje, vredno se je potruditi, obljubil je da ne bo več zlorabljal alkohola in bil nasilen do kogarkoli), ampak moj najpomembnejši razlog je bil strah. 3 leta je grozil, da bo ubil mene oz. mojo družino če ga bom zapustila. Nikoli si ne bi oprostila, če bi kaj storil mojim najdražjim, samo zaradi tega ker sem ga zapustila. Ampak bilo mi je dovolj in sem pobasala šila in kopita, seveda v spremstvu policistov.
Na Vas se obračam s vprašanjem, ki me razjeda in mi ne pusti spati. Ali so MOMsterji sposobni uresničiti svoje grožnje? Strah me je, da bi se nekega dne, ko bo pijan in zmešan s tistim steklenim pogledom, znašel pri nas doma in komu kaj storil. Bil je velikokrat nasilen do mene, svojega stric in tete, celo do svojega očeta in brata.
Vem, da nisem opisovala svoje zgodbe podrobno. Imam ta namen, saj se lažje zaupam neznani osebi, ki je to doživela in me bo popolnoma razumela. Tudi mene čaka sodišče in se bojim, da se bom zlomila, saj dobro vem kakšne besede bodo letele z njegove strani, prav tako z njegove družine, saj so za denar pripravljeni zelo dobro lagati. Res je, da imam zapisnike s policije, kjer se dobro vidi da sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja. Ampak kolikor sem ga v teh letih spoznala, vem da bo šel k zdravniku in si zrihtal papirje, da ni bil priseben in se na to skliceval na sodišču. Naredil bo vse, da reši svojo kožo in se izide v njegov prid.
Že vnaprej se zahvaljujem za morebiten odgovor.
Prerojena svetujem ti, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo. Ti bodo pomagali pi svojih močeh, nudijo tudi spremstvo za na sodišče. Najbrž je bila podana kazenska ovadba zaradi nasilja , ali imata kaj drugega na sodišču. Res si se pametno odločila, da si šla. Vem kako je, ko te ne ispustijo iz rok in obljubljalo vse živo, potem je pa čez nekaj dni še huje.
Najbolje se jih je izogibat, ne se mu oglašat in mu odgovarjat. Ne odpiraj mu vrat, če pride pokliči policijo. Lahko zamenjaš telefonsko številko, da boš imela mir. Ker vsako vznemirjanje z njegove strani ti škoduje. Ko greš stran od takega nasilneša potrebuješ vsaj 2 leti, da se tudi sama umiriš.
Hvala za odgovor. Sem se ponovno obrnila na CSD in so mi pomagali, mi bodo tudi v bodoče. In res je težko, psihično sem popolnoma uničena, navzven se delam močno, kot da mi ni mar zanj in se ne sekiram zaradi tega, samo da drugih ne bi skrbelo zame. V sebi pa sem popolnoma sesuta. Najbolj boli, ko ugotoviš, da ti je celo zvezo lagal o čustvih do tebe. Še do te zadnje sobote, je trdil kako me ima rad in me pogreša, se jokal in govoril, da bo naredil vse zame, samo, da se vrnem. Hvala bogu, da nisem ponovno nasedla. In potem včeraj izvem, da že ima novo žrtev, ki že spi pri njem doma. Najbolj boli izdaja, zavajanje in laganje z njegove strani. Na udarce nekako pozabiš, ponižanj pa nikakor.
In pazi, da ne bo naslednji fant isti !!! Previdna bodi, opazuj, ali je oseba normalna ali ne in skoraj vsi so normalni, samo spoznat jih je treba! Nas sodiscu bo dobil najmanj pogojno kazen, ampak ti povej vse po resnici ne glede na jok ! Ne glej ga kot prijatelja, ne ogleduj po njegovi novi punci, imej svoje dostojanstvo ženska!
Hvala za nasvete. Sej tako in tako sem izgubila zaupanje v fante. Še dobro bom morala premisliti, kdaj in če se bom podala v drugo zvezo, saj me bo vedno strah, da ne bom naletela na kaj podobnega. Zanimivo, da sem srečala osebo MOM, saj so doma vsi normalni. Le babica je bila alkoholičarka. Je pa res, da tudi prejšnji fanti, katere sem srečevala, niso bili povsem normalni (en je pil, drug je varal, tretji lagal).
Upam, da bo dobil pogojno kazen ja. Je pa vse odvisno od tožilstva ali bo dalo poravnavo ali sodišče. Glede nato, da je bila to že druga prepoved, bo skoraj verjetno sodišče. Za novi punci sploh ne gledam, ampak vsak najin skupni znanec mi jo vedno vrže pod nos. Čeprav sem že vsem povedala, da nočem niti besede o tem. On še vedno ne odneha, ravno včeraj je spet imel osladne smse. Pri njem pa res ne zaseže ne dobra beseda, niti grde niti totalen ignor. Kraj, kjer hodim vsak dan k prijateljici na pogovore (ki mi zelo pomagajo) je blizu njegovega stanovanja. In vedno je nekje v bližini in me zasleduje, ali sam ali s punco. Za njenim hrbtom pa hinavi in me prosi. Nikakor nimam namena se vračat, ampak boli pa vseeno zelo. Saj so dobri dnevi, ko imam višek energije, ampak vedno več je takih, ko me popolnoma dotolče in samo jokam. Poskušam se zamotiti na vse različne načine, vendar mi težko uspeva. Tako me je prizadelo, da se morava sedaj s prijateljico dobivati drugje, da se izognem srečanju. Prav tako sem razmišljala, da mogoče le ne bi bilo slabo stopiti do psihiatra.
Še vedno pa me muči vprašanje, ki sem ga že zastavila. Ali MOM osebe kdaj uresničijo grožnje, npr. v tistih dneh, ko jih popade bes in dobijo tiste grozne steklene oči, ki ji nikoli ne bom pozabila?
Prerojena
Poznam steklene oči. Izogibaj se ga, ne hodi v njegovo bližino, ne odzivaj se na njegove sms. Popolnoma ga ignoriraj in ne obremenjuj se z njegovimi grožnjami. Če ga ne boš videla, imela nobenih stikov z njim, tudi groženj ne bo več. Tak človek najde novo žrtev, ker si ti izstopila iz njegovega življenja.
Mogoče bi bilo res pametno, da si najdeš pomoč. Svetujem ti, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer ti bo nekaj pogovorov odprlo nova obzorja. Pokliči jih, ne bo ti žal.
Beri tudi ta forum, ker resnično pomaga.
Srečno
Ta forum je res zakon ja. En teden sem ga brala, potem pa sem se opogumila in se oglasila. Ko sem na dnu in me misli ponesejo nanj, grem brati ta forum. Kjer sem prepoznala vse te znake in zgodbe so si neverjetno podobne. Potem mi je veliko lažje pri srcu, ker razumem vsako besedo, ki jo je nasprotno izrekel. Besede je menjaval na pet minut. Včasih je bil celi dan normalen, spet drugi dan same nasprotne besede na nekaj minut ali ur. Ali je to društvo tudi kje na Koroškem ali Štajerskem?
Prerojena,
Društvo je v Ljubljani. Svetujem ti, da se kar pisno obrneš na njih. Najprej jim napiši mail kaj se ti dogaja in jih prosi za nasvet. Predlagam ti, da enkrat greš osebno do njih, ne bo ti žal. Mogoče boš lahko komunicirala po telefonu in po mailu. Ker je brezplačno, si lahko vzameš čas, da enkrat prideš v Ljubljano. Razgovor traja eno uro. Meni ni bilo žal nobene ure, ker so mi odprli oči. Res so profesionalni. Škoda, da že prej nisem vedela za njih a nikoli ni prepozno. Ravno na tem forumu sem zvedela za njih.
Pomagali ti bodo z nasveti v sodnih postopkih, ki te še čakajo.
Srečno
tale forum pa res vliva pogum…
tudi jaz sem pred tednom naredila ta velik korak in ušla z otrokoma k staršem. Zdaj se je pa zame začel cel pekel!!!! čustveno izsiljevanje, rotenje, jokanje, prošnje….včeraj si je namislil samomor….To je toook težkoo…bruham od živcev. Na trenutke me prime da bi mu dala še eno šanso…potem spomin…neeeee….kako se tem razmišljanjam upirat??? Meni ga je žal, ker je res sam ostal, tud družine svoje nima več, niti prijateljev