Imam nekaj čez 50,partner leto manj.Skupaj živiva 4 leta,poznava se dobrih 7.Sprva,je bil čudovit partner,pomagal mi je pri delu na mojem domu (ODDALJENIM 60 KM),pa tudi moje roke so poprijele za vsako delo na njegovem domu,pri njegovi mami,gorci….Razumela sva se,tudi moji otroci in vnukinja so bili del te sreče.Žal so se mi nakopičile zdravstvene težave,hčerka se je razšla sz očetom svojega otroka,sin se je razšel s partnerko in nenazadnje se je poslabšala shizofrenija starejšega sina.
Razpeta sem bila in skrbi so se poznali na razmerah doma.Partner ima svoj s.p.,jaz pa sem že lep čas v bolniški-operacija hrbtenice,težave s srcem,depresija,visok pritisk….čakam na IK.Začelo se je oponašanje,da podpiram lenuhe(tako pravi otrokom,čeprav imajo službe,le starejši čaka na polno upokojitev-pa je tudu nabrat 15 let del. dobe),da njega ne bo nihče izkoriščal,da se samo napravlam in nočem sexat,pa saj mu ni problem ,ker ma dnar.Prišlo je tako daleč,da je na morju nastal glasovni mrk(ker se ni hotel podpisat na kartico kjer je bil naveden hčerkin novi partner) pa čeprav sva imela zraven tudi 7-letno vnukico.Minilo je že 14 dni,ne pogovarja se,odgovarja z ja ali ne,noče jesti kar pripravim.Danes je izbilo sodu dno,ko si je skuhal sam in mi celo rekel naj se brigam zase in svojo hrano.V hladilniku je ločil,kar je kupil danes sam,čeprav sem za hrano vedno skrbela jaz z svojim denarjem.
Živčna sem in nervozna in ugotavljam ,da se malo pomirim,ko odide od doma.Bojim se da bom ostala na pomirjevalih,ker se drugače kar tresem in iščem delo na vrtu in pri rožah,ki mi veliko pomenijo.Še dobro,da imam muce,ki mi vračajo toplino.Jutri imam pomemben pregled,videl je napotnico pa ga ne zanima,pravi,da mu je vseeno.Se mi zdi,da je vzorce podedoval po mami,tudi ona počne isto (86 let),preklinja in šinfa vse po vrsti,ravno tako kot to počne moj partner.Pravzaprav smo vsi tepci,samo onada vse znata in delata prav.Ko pa ga kaj razjezi,tudi 14 dni in več ne gre pogledat mame,ki živi sama 10 km proč,če pa že se pogosto kregata.Sem bila pa dobra letos spomladi,ko sem mesec dni skrbela zanjo(bolečine v hrbu in ni mogla hoditi),jo vozila k zdravnikom ,masirala,skratka postavila sem jo na noge.Pa mi ni žal,rada pomagam .Le da ona ni ničvrednica,lenuh,izkoriševalka,itd,itd…kar pogosto slišim jaz in takrat se preprosto umaknem na samo.Baje jamram,čeprav tu in tam ne zmorem več,ko mi tudi Tramal ne pomaga in so bolečine prehude.Sem mu v napoto sedaj,ko se mi obeta 2-ga operacija hrbtenice?Kak kozarček več mu da še večjo moč in takrat se sam s sabo v kopalnici krega tudi uro in več.Ne da se povedat,kaj takrat pride iz njegovih ust.Je to normalno?
Povem naj,da je ločen 14 let,nima stika z svojima hčerkama in ne pozna vnukov.kolikor vem,nočeta imeti z njim nobenega opravka in ne stikov,ker jih je zapustil in odšel z drugo žensko.
Kaj mi je storiti,kako naprej ? Pozna kdo kakega dobrega psihoterapevta ?
LEP POZDRAV !

Spoštovana sonci1960,

na vsa vprašanja, ki ste jih v pismu postavili, ste si že sami odgovorili, in zdi se, da potrebujete samo še kako potrditev, da se boste končno potegnili zase in za svoje najosnovnejše pravice. Nihče nima pravice, da vas izkorišča in žali, tega se zavedate, vendar še vedno nekoliko oklevate. Morda vas vežejo spomini na začetek zveze, ko je bilo vse videti bistveno lepše kot zdaj. Toda življenje prinese preizkušnje, kot so bolezni in nezaposlenost, takrat je seveda na preizkušnji partnerstvo in najmanj, kar lahko pričakujete, so najosnovnejša strpnost, sočutje in podpora. Za seboj imate dovolj življenjskih izkušenj, da zmorete presoditi, kaj je za vas dobro. Vendar ste pretrpeli že toliko, da ste se morda ujeli v past razmišljanja, da je slab partner boljši kot noben. Obenem pa v vas raste odpor, saj vidite, kako se lahko pomirite, ko si vzamete svoj čas in prostor na vrtu in ob mucah. Zaradi zdravstvenih težav – prepričana sem, da je večina psihičnega izvora in da si boste zdravje lahko precej uredili, ko se boste nehali žrtvovati v zlorabljajočem odnosu – zdaj nimate več izbire, ampak morate zares misliti nase. Ne samo misliti, ampak v duhu zdrave ljubezni do sebe tudi ravnati. Premladi ste, da bi se vdali v bolezni in staranje, veliko lepega vas še čaka, toda vlagajte tja, kjer lahko kaj pričakujete. Ne vem, kaj za vas pomeni biti brez partnerja – vas je morda strah samote? Toda vsa ta in še druga vprašanja boste lahko predelali v terapevtskem odnosu. Poglejte si seznam terapevtov zakonske in družinske terapije, http://zdt.si/terapevti/seznam_centrov/, pa boste zagotovo našli najustreznejšega zase.

Da, vzorci se ponavljajo, toda samo tako dolgo, dokler jih ne začnemo ozaveščati, da začnejo izgubljati moč in lahko izberemo ter utrdimo bolj zdrave. Če ste na to pripravljeni, vas čaka zanimivo, naporno, a tudi bogato potovanje v drugačen svet, s katerim boste dali največ tudi svojim otrokom in vnukom. Če se je terapije pripravljen udeležiti tudi vaš partner, je to signal, da si je sposoben predstavljati, da bi lahko kaj spremenil. V nasprotnem primeru ga nima nobenega smisla prepričevati, saj je sam odgovoren za svoje življenje in za izboljšave, ki si jih želi.

Vi pa se osredotočite nase in na svoje sile; verjamem, da vam bo ob sočutni in strokovni podpori uspelo marsikaj, na kar si zdaj morda ne upate niti pomisliti.

Srečno vam želim in vas lepo pozdravljam,

Razmišljam in danes sem govorila tudi z priznanim psihoterapevtom-predvsem za “zakonske zadeve”,pa glej ga zlomka dobila sem potrditev svojega razmišljanja.Partner mi je še včeraj “lepo” odgovoril na vprašanje,kdaj se bo nehaj kujat in se bova lahko pogovorila-brigaj se za sebe in živi za sebe pa bo dobro!!!
Kaj bo po njegovem dobro ne vem,vem pa da je ipičen kot njegova mama in ko mu kaj ne paše je vse fuč.Kaj je bilo narobe ,ne vem in nikoli ne bom,rada bi se samo naspala brez dodatkov za spanje,drugače so noči svetle,čeprav ni zvezd.Spisala sem si nekaj osnovnih vlaganj in velikih del,ki sva jih skupaj opravila,pa mi je zmanjkalo volje,ker vem,da bo odgovor-pa bi kera druga bla. Pa moram povedat,da mi je tudi še kako leto po selitvi k njemu pogosto dejal,kako me ima rad in kaj vse bova skupaj naredila,obnovila,kam šla,itd,itd, Po moji operaciji hrbtenice -lani januarja in rehabilitaciji(oreracija je 20% uspela) in,ko je bila sexualna abstinenca se je začelo najbolj.Pa kaj jamraš,sexat je treba pa te ne bo nič bolelo sem velikokrat slišala in pogosto stiskala zobe.Imel je obdobje,ko se mu je sexalo 2x na dan in zopet kaka dva meseca nič(moram rečt,da sem se takrat odpočila in me ni bilo strah bolečin v hrbtu ,nogah).Vmes pa sem velikokrat slišala,da on ma dnar in lahko tud drugač dobi,spet drugič,da ko bo prvič šel drugam mi bodo vrata zaprta,pa zopet kak teden ljubečega odnosa,predvsem pa nikoli nisem vedela kaj me čaka,ko pride iz službe domov in tudi ure nikoli nisem vedela(ima s.p. in nikoli se ni vedelo kje je,je zvečer na ogledu,gre po robo….)Sklenila sem,da ta teden še počakam in se poskušam pogovorit,vem pa za kako zakonsko terapijo ne bo hotel slišat.Po svoje pa itak vem,da ne bom uspela s prošnjo za pogovor, Eh,pa ne vem naj spokam ,ali naj se borim tudi za kak evro,ki sem ga pripomogla vložit-in si nič prihranit(Čeprav pravi,da imam skrivni rač.ker sem pač jemala njegov denar in ga nalagala za hude čase !!!-ogabno !!!!)

Blesavo,zmedeno,vem kaj moram, pa me zopet postane strah, ne vem ali mi je tako uničil samopodobo ali kaj naj…..

Hvala za vaše misli !!!

Ne razumem čisto dobro, kaj imaš od njega? Zakaj se ga tako oklepaš? Pomaga ti ne, spoštuje
te ne, niti tvojih, niti svojih, briga se samo zase in za svoje potrebe, da sploh ne začnemo o poniževanju
in posiljevanju? Ker to, da hoče seks, ko tebe boli…je kaj? Ljubezen?
Jasno, da imaš probleme s samopodobo, drugače bi že zdavnaj šla. In ne greš, ker te je strah – česa?

Ja ,skela .vse imaš prav. Ne vem ali se oklepam spominov,me je strah njegove hudobije,ki bo sigurno sledila,če bom samo omenila ne pa hotela poplačilo vsaj majhnega delčka,kar sem vložila v “najin” dom.Ali pa se preprosto oklepam lepih dni,ki so nekoč bili.Čeprav sem ničkolikokrat slišala,kako sem ničvredna,da če me ne bi pregovoril bi še danes bila tam,kamor še koza teško pride.Kak sem bila nora,res na začetku nisem hotela slišati o vezi,ker je bila zame prevelika razdalja,a ko imajo oči svojega malarja in se omreži še srce ,sem bila v dreku .Česa se sedaj oklepam pravzaprav ne vem,vse je umrlo,a ne bi rada potuhnjeno odšla,on pa hodi domov ob mraku in ob mraku odide.Po svoje sem mirna,ko sem sama,drugače pa bi rada slišala njegovo plat zgodbe,čeprav slutim.
Pa saj vem,rabim brco v rit,da naredim nekaj zase……

Še vedno se ravnaš po njem, namesto po sebi. Kaj bo on rekel, kaj si bo on mislil, kako bo reagiral,
on, on, on.
On ni več važen, veš to? On je samo še manjša napaka, ki si jo storila, kiks, kaj hočemo, se zgodijo
tudi v taboljših familijah….on je preteklost.
Sama zelo, ZELO dobro veš, da prihodnosti z njim ni, edina druga možnost je preteklost. In preteklost
pač odžalujemo in pokopljemo, potem pa se odločimo, da se bomo občasno spomnili samo kar je
bilo prijetnega. Ostalo je zrelo za smetišče pozabe.
Na vrsti si ti. Kaj bi ti rada, kaj ti potrebuješ, kako bo tebi bolje.
Čisto preveč energije, ki bi jo morala posvetiti sebi (da bi se lahko bolje počutila) zapravljaš z ukvarjanjem
z njim. Torej začni.
Še opozorilo – tudi soočanje s sabo ni najlažje (veliko lažje se je ukvarjati z drugimi, mogoče tudi zato
odlašaš) – vendar se res, res splača.

Ja ve,verjetno se sama sebe tudi bojim.Vedno znova in znova,ker…ker je bilo moje otroštvo vedno v senci mlajše sestre,ki se je znala postaviti zase.Jaz pa,če se je reklo ne ,je to bilo res ne. Nisem se znala švercat,nisem znala lest pod mamino “letanco”,mlada-pri dobrih 17 sem zanosila in starši so me poročili v ugledno kmečko družino.Dogovori kot v srednjem veku,potem pa klofute,poniževanja….skrivoma sem naredila izpite za 4 letnik gimnazije in kasneje maturo. Takoj sem si poiskala službo,ne misleč na svoje želje o poklicu učiteljice.Pri 18 rojstvo sina,pri 20 hčerke,komaj preživeto po nasilju moža in z odtisi davljenja na vratu-bil je psihič in ko sem zvedela za ljubico,sem si samo še reševala življenje-sebe in otrok.Itak se je kasneje ubil in še starši so se oddahnili-žalostno.No,čez tri leta se je prijateljstvo in podpora sodelavca sprevrgla v ljubezen.10 let sva dobro vozila,rodil se nama je sin in zato sva se poročila. A glej zlomka,dve leti kasneje jo je popihal s sodelavko(v drugi firmi,ker je najina matična propadla)ker mu je življenje v bloku bolj ustrezalo.Podrl se mi je svet,a hvala bogu imela sem dom (hišo mojih staršev),službo in z otroki smo kar vozili. Počasi so odraščali in zelo sem bila vesela,ko sem dobila prvo vnukico in posebno,ker sem bila prisotna pri njenem rojstvu.tri leta sem bila sama,brez prijatelja,partnerja,ljubimca,nič mi pravzaprav ni manjkalo,le zavest,da se nimam s kom pogovorit o težavah,sreči,vprašati za mnenje…
In takrat se pojavi ON,čustven in dober poslušalecPrijateljevala sva tri leta ,kak vikend pri meni kak pri njem in nazadnje sem popustila ter se preselila k njemu.Težko sem se sprijaznila s selitvijo,v službo sem se vozila 50 km,a je šlo …..ostalo že veš.
Še mogoče to,je ločen ,ima dve hčerki in dva vnuka,ki ju ne pozna,ker hčerki nočeta slišat zanj.Baja jih je zapustil in šel z drugo žensko v času,ko je ženo in mamo oplazila možganska kap in je bila na berglah.Tudi z svojim očetom je bil v sporu(ne vem zakaj) in ga je po dolgem ležanju v bolnici obiskal le dan pred smrtjo.No sedaj sem bila priča odnosom z njegovo mamo,ta ženska je pridna ko mravlja,a žleht ko hudič.Zmožna je bila sina postaviti pred vrata,če je rekel kar ji ni pasalo in seveda sem takrat šla tudi jaz. Spet drugič,mu je poslala pismo ,kaj je pisalo nisem hotela vedeti,ker se mi je zdelo bedno.Vem le,da par tednov ni šel k njej(bila je zima,soseda ga je klicala,da je mami zmrznila voda,ker ni hotela kuriti centralne,pa ni hotel iti pogledat in popravit-čeprav zna,saj ima s.p. za vzdrževalna dela)
Pa še in še….zato se sprašujem ,če se vzorci ponavljajo in vem,da rabim močno brco v rit,da si poiščem spet svoj mir v življenju.
Pa saj ne vem,ali se imam sploh rada

Glej – finta je v tem, da ni nič dokončno, nespremenljivo, nepopravljivo.
Sama si ustvarjaš svoj svet, sama si ga urejaš, sama odrejaš kakšne odnose boš imela z ljudmi
in katere ljudi si želiš imeti ob sebi. Saj nisi v zaporu, svobodna si, da se odločaš in izbiraš.
Dokler si mlad, te lahko premetava sem in tja, ko pa enkrat odrasteš in se sam preživljaš, je čas,
da vzameš svoje življenje v svoje roke. Vse se da.

Če se ti zdi, da se nimaš rada, se pač nauči. Nauči samo sebe pocrkljati, kupi si kaj lepega,
pojdi nekam, kamor si že dalj časa želiš, naveži stike z ljudmi, ki jih imaš rada, jih neguj…
Živiš samo enkrat, veš? In sama sebi si dolžna, da svoje življenje preživiš kolikor je le mogoče
prijetno in polno. Izpolni si želje, najprej si DOVOLI imeti želje, potrebe, to ni sebičnost, to je edino
prav.
Če pišeš sem, si že naredila prvi korak, čutiš, da ni v redu, rada bi nekaj spremenila.
Zdaj naredi še drugega in tretjega, vsak naslednji bo lažji, boš videla….

Da, vzorci se ponavljajo, tako njegovi, kot tudi TVOJI. Na njega nimaš vpliva in ga ne moreš spreminjati, nase pa imaš in ti lahko spremeniš le samo SEBE.

Kot pravi svetovalka, dokler jih ne boš pri sebi ozavestila, so vzorci kot kalup, šablona, rutina tvojega ravnanja; kot da drugače ne znaš ali zmoreš ravnati in to določa tvojo usodo. Ko jih boš prepoznala, boš odreagirala v podobnih situacijah povsem drugače, kot doslej in to ti bo postopno prišlo v navado in v kri. Zahteva pa ta sprememba zavestnega ravnanja; delo na sebi, spoznavanje sebe, zavedanje sebe in spreminjanje sebe in ne pride čez noč, pravzaprav, se preoblikovanje sebe nikoli ne zaključi.

Že tedaj, ko se boš tega resno lotila, boš doumela, da ti v nečem, kar ti je sicer tako domače, ni potrebno vztrajati, če v tem nisi srečna, če ti povzroča trpljenje in žalost in osamljenost, s čimer se hraniš, četudi te je vsega drugega izven tega okolja morda zaenkrat še strah. Ta strah bo postal postopno odveč. Takrat ne bo ničesar več, kar bi te v sedanji zvezi sploh zadržalo. Zaprla boš vrata in odšla stran in v sebi boš mirna, ker boš vedela, zakaj si to naredila in da delaš prav ZASE. Preden boš skočila v še en preizkus ponavljanja vzorcev, bodi nekaj časa sama. Delaj na sebi in slabe vzorce, ki jih pri sebi ozavestiš – zavestno odpravi. Če tega ne obvladaš sama, a je povsem preprosto, čeprav dolgotrajno in nikoli končano delo, si poišči pomoč terapevta. Po preobrazbi sebe boš srečevale drugačne ljudi od dosedanjih, ki jih boš zavestno sputila v svoje življenje. Če tega ne narediš, je tvoja usoda začrtana vnaprej podobno ali enako žalostno, kot doslej.

Vzemi svojo usodo v svoje roke in zavestno obrni smer in stran vožnje. Krmilo je v tvojih rokah.

Lep pozdrav
marinec

Pozdravljen marinec !
Moram ti rečt,da sem veliko razmišljala in delno to tudi sama ugotovila.Res imam tudi sama neke čudne zadržke in res so bili moji partnerji,ki jih lahko na eno roko preštejem,skoraj slični.Nabiram moči in ugotavljam,da postajam trdnejša,pogumnejša in se počasi ozaveščam.Verjetno se mi vleče že iz otrošta,ko sam mislila,da pač sam vedno zadaj(sestra-mlajša je vedno dominirala), da pač nisem dobra,ker so starši vedno govorili,da iz mene ne bo nič,še pri 23 in noseča sem dobila zadnjo klofuto in besede,da sem jim vse “požrla” in da si(oče) še hlač ne more kupit.No vmes,pri 17 sem zanosila in moji in njegovi starši so sklenili pakt,da se je treba oženit.No meni je po svoje pasalo,ker sem lahko pobegnila v drug svet,ki pa se je jasno klavrno končal in komaj sem preživela.Vedno sem iskala toplino,ljubezen,pripadnost,skratka srečo in ta se je na začetku pokazala vedno,potem pa ….nič od nič.
Da se vrnem k sedanjosti,mm za mm se boirim,obiskala sem duhovnega zdravilca in upam,res upam,da bom zmogla in se naučila imeti rada predvsem sebe,…In končno sem si priznala,da me partner že dolgo ne ljubi več in tudi moja ljubezen še samo tu in tam spusti kako iskrico na kupu pogorišča.

Mislim in verjamem,da si zaslužim mir v duši in srcu in nenazadnje tudi kaj sonca v prihodnjosti !
Nadvse pa sem vesela,da si se na moje pisanje odzval tudi ti-marinec- in povedal mišljenje po moško.
Hvala ti !!!

Hoj!
Sem na poti ,mislim ,da pravi zame ker bi si rada psiho vasj malo očuvala. Pa se zatakne kot vedno……me pošilja kar k odvetnikom in noče slišat o kaki sporazumni odločitvi.KAKO NAJ RAVNAM,NAJ SKUŠAM SKALKULIRAT VSA DELA IN STROŠKE,KI SVA JIH IMELA V TEM ČASU IN DELIM NA POL,ALI KAKO NAJ RAVNAM.oDVETNIKI TAK SAMO POBIRAJO DNAR, Ima kdo kak pameten nasvet,sem mu rekla,da mu prepustim,da mi po svoji presoji da kar misli ,da mi pripada,pa je bil odgovor nič.Res je prvi dve leti na mojem domu pomagal tudi pokosit in kaj drugega postorit,zadnji 2,5 leti ni hotel več na moj dom.Ima kdo kak pameten nasvet,dnarja za odvetnike itak ni,se bojim,da bom morala vse pustit in pobasat “culo”!?

Hvala za kako pametno mnenje,že velk napredek sem naredila,ko sem psihičnemu nasilju rekla dost…..

Spoštovana sonci1960,

spremljam vaš proces spremembe in vam držim pesti. Najpomembneje je ozavestiti, da vam nečesa ni več treba, seveda pa sledijo še drugi koraki. Težke izkušnje z bivšim možem so vam pomagale, da ste se v tem odnosu prej uprli poniževanju in sovražnosti. Lahko vam gre le še bolje! Bodite pa potrpežljivi do sebe. Da ste prišli do te točke, ste potrebovali veliko let, in da se boste dvignili z nje, je potreben čas, ki je pri vsakem posamezniku drugačen. Če bo vaš moto: “Prijazna sem do sebe, zato delam to in to”, utegnete sami sebe pozitivno presenetiti.

Za pravni nasvet (18,30 EUR) pokličite na Pravnoinformacijski center, Metelkova 6, Ljubljana. Pravnica, ki se dnevno ukvarja s takimi stiskami, kot je vaša, vam bo natančno razložila, kateri koraki (na pravnem področju) so za vas najbolj smiselni.

Lepo vas pozdravljam,

Spoštovana Jana !

Zahvaljujem se vam za vašo podporo,a sem žal v vsej svoji zmedi pozabila zapreti link in le tega jeprebral tudi on. Ne da se povedat,kaj vse sem bila,od pohorske prasice,gnoja,izkoriščevalke…..ram me je pisat kar sem slišala.Ko sem rekla,da nima kaj brskat po mojem mailu,je bil odgovor da lahko,saj tudi jaz lahko njegovega.Pa mi na pamet ne pride,res mi je izpod časti taka podlost,pa da bi brskala-saj mi je dovolj,da vidim,da domov nosi oglasnik.Pa kak človekda lahko reče,da je “leto” dni smo hranli mojega sina shizofrenika,ki se je teden dni matral z zasutim blatom in vodo za garažo,ki je zmešal nič koliko mešalcev,pokosil veliko krat,hodil z nami v hosto podirat in čistit,hodil pomagat škropit v gorco,v vsaki svinjariji je bil dober….zdaj ko je napragu upokojitve pri 36 letih pa je navaden izmeček.Pa kaj vse slabega mi ta človek želi,ni za papir.Pa si moreš mislit,danes zjutraj mi je rekel za sex,pa da bom lahko rekla,da me je posilil!!! Poden od podna,od sile sem morala bruhat….

Hvala za vzpodbudo,s tem laže rinem naprej,aja, pa še vnukici,ki ji je pred mesecem kupil kolo za roj. dan ima baje pravico vzeti nazaj,ker je pač kupil za to lokacijo.

l.p.

Pozdravljena ?
Sem se kar nekam zgubila v vseh težavah s “partnerjem”. Š e vedno sem se trudla,še vedno upala na spremembe obnašanja. Ne vem a mislim,da se za svojo deloholično naravo—res non stop dela—skriva človek,ma ne človek en velik hudobnež,poniževalec in velik strateg.Jočem ne več sem otopela in mi je pravzaprav vseeno,ker vem da bom v kratkem odšla, Rada bi le mali vzpodbude,ker so vse prijateljice ki sem jih zanemarile odšle svojim srečnik dnevom naproti. Jaz,teslo,pa životarim tu,se bojujem z depresijo,se vozim v službo 60 km daleč in potem še delo doma…brez veze se zaganjam v vse to kar imam še vedno neizmerno rada–vse kar sem tu ustvarila s svojimi rokami,vsako rožico ki mi polepša dan in vsak mačji mrrrr ko se mi mota pod nogami.Drugega več nimam…kako zbrati moč in oditi…saj imam kam…ne vem na kak čudež upam,ljubezen je že davno umrla-moja in njegova-služkinje kot pred časi pa se itak dobijo a jih je treba plačat-mene pač ne.Še vedno sem pogosto ničvredni gnoj in najslabša od vseh ki jih je imel…..prosim za napotek na koga se lahko obrnem tudi kar se tiče skupaj ustvarjenega premoženja….obiskujem psihiatra ata pravi da sem premehka in da bo z zdravili bolje,ma pa ja da nikol….

l.p

Sonči,

videti je, da že vse življenje živiš v senci, in v senci noben sonček ni pravi, ni resničen in tak, kot naj bi bil, da bi mu bilo dobro.

Ko si bila majhna, ko si bila še otrok pa tja do polnoletnosti ali kakšno leto čez, so te v senco postavljali drugi. Verjetno tvoja primarna družina, lahko pa (tudi) vrstniki ali drugi sorodniki. Tedaj si se navadila sence, in čeprav si bila v njej ves čas nesrečna, si mislila, da tako pač mora biti in da si pač taka. Tako si vozila skozi življenje in privozila (da ne rečem zavozila) do svoje zdajšnje situacije.

Reči hočem: od odraslosti (recimo okoli 18.-20. leta dalje) si v senci ostajala sama. Ko si končno – z odraslostjo in samostojnostjo – dobila možnost, da stopiš na sonce, je nisi izkoristila. Vse do danes ne! Razumljivo je in to se pogosto zgodi – da nekdo, ki je dvajset let živel “v vojni”, miru sploh “ne potrebuje” oz. sploh ne ve zanj, ne ve, kako je živeti v miru, in tudi ko je vojne konec, pelje lastno “vojno” v sebi dalje. Hudo je za znoret, ampak vsaj znano je, zato se zdi nekako bizarno “varno”. Čeprav seveda ni. In čeprav se oglaša droben glasek nekje v tebi, da bi moralo biti drugače, da je življenje še kaj več kot životarjenje v senci in igranje vloge predpražnika. Pa kaj, ko si se tega tako dobro naučila, da ti gre že prav dobro od rok … sprememba pa je neznana in zato “nevarna”. Tako ti govori glasnejši glas v tebi: glas, ki ga je rodila travma, v kateri si verjetno odraščala. In ta glas nima stika z realnostjo; je ujetnik travmatičnih doživetij, ujetnik povsem popačenega pogleda na svet, in s te perspektive ti podaja svoja popačena, nerealna spoznanja.

Medtem ko ubogaš ta ranjeni, izgubljeni glas, pa tvoj resnični jaz, majhen glasek tvojega notranjega bistva, vse bolj zamira. Kdo ga duši, ubija, mu ne da dihati, ga ne spusti na svetlo, mu ne dovoli zaživeti?
Ne, odgovor ni: tvoj partner. Odgovor je: ti.

Nihče drug kot ti si tista, ki ima moč, da svoje tuzemsko bivanje spremeni iz senčnega životarjenja v sončno, polno življenje. Povsod po naši prelepi domovini so mucki, kužki, rožice, divje in gojene, vrtne in sobne. Ti pa si samo ena v naši domovini in na vsem svetu. Ti si tista, ki mora narediti premik. Nihče drug. Ti si glavna oseba svojega življenja in edina oseba, ki nastopa v njem od začetka do konca. Vsi drugi so vstopili vanj pozneje in tudi izstopili iz njega pred tvojo smrtjo. Ker so to samo stranski igralci. Glavna si ti. Samo s sabo živiš in boš živela celo življenje. Zato je edina rešitev, da se usmeriš vase in se najprej sploh najdeš, najdeš stik s sabo, stik s svojim bistvom, ki si ga zadušila s kopico grozot, ki jih kopičiš nanj in nase. In vase.

Tvoj najhujši sovražnik v tej zgodbi ni tvoj partner. Svoj najhujši sovražnik si ti sama. In to ni nekaj, kar bi bilo značilno le zate. Kje pa! To je tipična težava vseh tistih, ki smo odrasli s šibko (ali nično) samopodobo, z nizkim (ali ničnim) občutkom lastne vrednosti, v strahu pred zapuščanjem (in/ali bližino) … Jeza, sovraštvo, strah, obup – vse to se je obrnilo v nas, ker se navzven ni moglo, ni smelo, si ni upalo.

In tudi ozdraviti ti tega ne more nihče drug kot ti sama. Tudi če bi našla idealnega partnerja (predpostavimo, da ta sploh obstaja) – ne, ne bi pomagalo! Mogoče za par mesecev, leto dni. A slej ko prej bi vse sence, ki jih nosiš v sebi, na tak ali drugačen način spet bruhnile na plan.

Poišči si terapevtsko pomoč. Prav imaš: psihiater in zdravila ti ne bodo pomagala. To je lahko le del zdravljenja, nikakor pa ni dovolj za resnično ozdravljenje. Ne more biti! Če se boš lotila psihoterapije, ti bo kmalu jasno, zakaj ne. Terapija je tista ključna stvar, ki jo potrebujemo, če želimo resnično globoko in trajno spremembo na boljše. Pozanimaj se, kje izvajajo psihoterapijo (kognitivno) in/ali EMDR-terapijo (vpiši v Google, brez težav boš našla). Loti se dela! Ne čakaj nečesa, česar nikoli ni bilo, nikoli ne bo in niti ne more biti. Tvoj partner je ujet v lastni pekel, pa se tega niti ne zaveda. Ne moreš ga prisiliti, da bi se zavedel tega in poiskal pomoč. To lahko narediš samo zase.

Tvoj partner se ni rodil hudobnež in poniževalec, kot ga opisuješ. To je iz njega naredilo življenje – in seveda on sam. Tudi on sam je očitno za vselej ostal v svoji lastni senci in se proti svojim demonom – in prepričana sem, da ga preganjajo grozljivi demoni – bori na svoje – žal napačne, njemu in drugim škodljive – načine.

Pomembno je, da to razumeš. In sicer zato, da 1. boš končno dojela, da se ON NE BO SPREMENIL, in 2. mu boš lažje odpustila. Pomembno je namreč tudi to, da mu odpustiš – na pravi način, skozi psihoterapijo – preprosto zato, da ga ne boš nosila v sebi, njegove teme in sence, še potem ko (če???) ga boš dejansko fizično zapustila!

Duhovni zdravilci ti ne bodo pomagali. Ne moreš skočiti na duhovno zdravljenje, dokler si še na začetku. Tudi prvošolcev še ne učimo ulomkov in kotnih funkcij. To je le bližnjica, ki te ne bo pripeljala k trajnim in uspešnim rezultatom.

Psihoterapija je delo, trdo delo. A poleg odličnih rezultatov prinaša tudi sprotno tolažbo: končno ti nekdo zares prisluhne!

Če želiš nasvet, koga ti priporočam, mi piši na ZS.

Če boš še naprej ostajala na točki nič, ti vse, kar smo tu napisali, ne more in ne bo pomagalo niti za drobtinico.

Srečno!

Spet jaz. Javljam se, ker enostavno ne razumem, kaj ŠE VEDNO delaš tam.
Kolikor sem razbrala iz tvojih zapisov, imaš svoj dom, imaš kam oditi.
Pa ne greš. Za milo voljo ZAKAJ?
Izgovor, da gre za tvoja vlaganja, ne drži vode – lepo greš, najameš odvetnika,
zato pa so na svetu.
Zdaj že verjamem, da ti paše poniževanje in vloga žrtve, ali kaj? Ker prenašati
to, kar ti opisuješ, je popoln nesmisel. Tudi pisanje na forume izgubi smisel,
če pišeš samo zato, da bi se komu smilila, ne pa zato, da bi kaj spremenila.
Torej – mi lahko preprosto poveš, zakaj si po toliko mesecih še vedno tam?

Skela,
vprašanje zakaj sem še vedno tu—-ker sem budalo.
A se počasi pripravljam tako psihično kot fizično na to kar že dolgo vem da moram storiti. A sem taka rit da me je same sebe groza,vedno znova si lažem, da bo morda bolje pa vem da ne bo.Oklepam se vsega lepega kar je bilo tu,ja bilo NEKOČ dolgo nazaj.Hodi po svojih poteh in jaz sem po svoje srečna da sem sama doma,da počnem to kar imam rada….in me nihče ne dira.Vem da je na vseh portalih za zmenke,pa mi niti ni mar,sem otopela od vsega.Prihaja pa čas,ko bom končno vse dodelala v glavi le upam da mi uspe in da se ne zlomim.Ne privoščim mu užitka,da bi videl moje solze ,ko bom šla.Pravzaprav še ne vem,ali naj odidem,ko ga ne bo doma ,to mi je še najbolj sprejemljivo in samo upam da me ne zlomi in zopet prestavim konec svojega brezveznega zavoženega življenja z njim.Pogrešal bo samo gospodinjo,vrtnarko,cvetličarko,,,,,partnerja taka in drugačna nisva že dolgo.
Nabiram samo moč….tudi tukaj !!!!

Ko bi lahko brcnila sama sebe v rit in naredila takoj ,kar mi je narediti….
Hvala ti za vzpodbudo !

No pa sem končnonaredila križ…bog kaj vse sem prestajala in še zdaj trpim,a se tolažim da bo čas naredil svoje. Hudo mi je bilo ko mi okt. 2015 ni voščil za roj.dan,ko je vsak mesec 14 dni kuhal mulo in me naganjal,hudo mi jebilo,ko sva bili z vnukico na silvestrovo sami v dnevni in opolnoči sami gledali ognjemet,medtem ko je on gledal tv v spalnici…brez voščila,…Pa mi je dokončno počilo in zadnjega januarja letos sem se odselila domov.In glej zlomka,dva dni kasneje je bila nova ženska na prenočitvenem seznamu in 14 dni kasneje sta imela skupen dopust(zanesljivi viri !!!)
Malo me je sicer šokiralo,to res nisem pričakovala čeprav sem pri sebi vedela da ima drugo,a po dveh dneh kar sem zaprla vrata za sabo….to me je pa res po svoje prizadelo. A zdaj grem dalje,pobiram se psihično in fizično,tlačijo me more…a moram naprej….

Hvala vsem,ki ste mi stali ob strani !

l.p. Sonja

Drži se, Sonči, preberi si vse odgovore še enkrat in še enkrat, zavedaj se, da si to storila zase, ne zato, da bi on žaloval ali obžaloval, kajti njegova pot gre v popolnoma nasprotno smer kot tvoja. Poskrbi le, da bo šla tvoja v pravo smer, svetlo in odprto, on bo svoje dolgove poravnaval drugje in drugače, to ni tvoja skrb. Njegova nova sostanovalka (saj kaj več ob takem človeku nikoli ne bo) se ti lahko kvečjemu smili.

Čas sam po sebi ne more celiti ran. Mogoče jih prekrije s prahom, toda če ne naredimo nič sami, ob katerikoli kritični priložnosti rana spet zakrvavi ali pa te pahne v ponavljanje napake. Poznam osebo, ki še danes trpi zaradi krivic, ki jih je pretrpela v otroštvu, v isti sapi pa pravi, da je “čas zacelil rane”. Rek, da nekatere rane sčasoma postanejo še globlje, zagotovo drži, saj se huda rana, če jo prepustiš zgolj času, ne bo celila, pač pa se bo vnela in poslabšala.

Naj bo tvoj prvi “duševni korak” to, da celotno situacijo premisliš z vidika, kaj te je ta neprijetna izkušnja naučila, kakšna dragocena spoznanja ti ponuja, da jih usvojiš in te okrepijo za naprej, te opremijo z varovali, da se ti kaj takega ne ponovi in da ostaneš trdna v sebi in v zavesti, da si naredila edino pravilno stvar, ko si odšla.

Srečno!