Še vedno težave s snaho
Sonja pozdravljena,
jaz bom kmalu v položaju tvoje snahe, in lahko tudi njo razumem, nekoliko se pa strinjam z vsem zgornjimi posti (tako na račun snah kot tašč). Najti je treba neko mero, in se res ta mladim prilagoditi, sicer jih boš popolnoma odgnala od sebe. Mogoče bi lahko pazila kakega drugega (tujega) otroka, nanj se ne bi tako navezala, vseeno pa bi ti nudil nekaj tiste bližine, ki jo pogrešaš, mogoče pa bi tudi snaha potem laže zaupala hčerkico tebi. Ne vem, to mi je zdaj padlo na pamet. Očitno imaš tiste dobre lastnosti, ki se jih išče pri varuškah, pa daj vse to kakemu drugemu otroku in njegovim staršem. LP in srečno
Pozdravljena še enkrat,
Noben od naših predlogov ni krut in nismo proti tebi. Samo ni po tvojem, ni ti všeč in ti misliš, da smo proti tebi. Vse ti je bilo mišljeno v pomoč. Jaz ti na primer nisem rekla, naj ne vidiš pol leta vnučke, ampak naj ji pol leta nič ne kupuješ in ne greš tja. Saj če bi počakala, da te bodo poklicali ali oni prišli k tebi, se lahko zaneseš, da bodo prišli prej, in rajši te bodo videli, in zanesi se da ne bo trajalo pol leta. To je pač nasvet, da te bo imela snaha rajši, in to bi prej rešilo bistvo tvojega problema. Če seveda hočeš, da te bo imela rajši. Če jo imaš ti rada. Če jo spoštuješ.
Sicer pa, preberi si svoje prvo sporočilo: tam si sama napisala: …in sem sklenila, da ne kupujem več… da ne kličem za obisk… To so vendar tvoje besede, samo nisi se tega držala. In mi smo ti tu v podporo. Dobri sklepi so, drži se jih.
Kakorkoli že, dosti sreče ti želim.
Preden bi si lahko ustvarila sodbo, bi morala slišati še drugo stran.
Meni je namreč danes iz vsega srca žal, da sem dopuščala stike med mojo hčerko in njeno staro materjo, saj je ni naučila nič dobrega in koristnega. Ko je bila hčerka še mejhna je prišla domov in me vprašala: Kaj pa si ti s pamžom delala, da ti je crknu. Na moje vprašanje, kdo je to rekel, je odgovorila stara mama. Tedaj nisem mogla verjeti, da bi lahko nekaj takšnega rekla neka stara mati o svoji pokojni vnukinji, hkrati pa si tudi štirileten otrok nekaj takšnega ne izmisli, mapak samo ponavlja, kar je kje slišal. Zdaj, po vseh grenkih izkušnjah in ko je hči odrasla, se je izkazalo, ne le, da je tisto res izjavila, temveč da se je pred menoj vedno sladila in medila, za mojim hrbtom pa otroka šuntala proti meni. Tvoja zgodba osvetluje samo eno plat, zato bi iblo res zanimivo slišati še drudo. Resnica pa je navadno tako ali tako nekje vmes.
pozdravljena še enkrat
dodala bi samo to, da si si sama odgovorila. imaš psihične težave – si žrtev in na to foro še vedno igraš že iz otroštva, sedaj pa se še vedno samo žrtvuješ. seveda najprej za sina, mož tako ali tako ni bil nič vreden. sedaj si spet žrtev, ker ti kao ne dajo vnučke. daj zajemi sapo in zadihaj, tokrat sama. se igraj se več, ampak odpri oči. pojdi med ljudi, začni se ukvarjati s športom, da ne boš imela časa razmišljati o svoji pomembnosti. in ne vzbujaj kakšnega občutka krivde drugod, ker kriva si sama. pa odrasti že, no.
Mateja, odrasti že ti. V medsebojnih odnosih ni nikoli kriv le eden in tudi težko je govoriti o krivdi, ko gre za več različnih stvari n.pr. antipatija, podcenjevanje starejših, še posebno, če so morda le malo manj izobraženi, ali prepričanje, da pred več desetletji pridobljeno znanje ni nič vredno, tudi mnenje nekaterih snah, da so vse tašče zmaji, čeprav se niti ne potrudijo spoznati jih, pa tudi kakšna nerodna, nepremišljena izjava ali gesta tašče in težave so tu.
Nisem imela volje prebrati vsega kar so ti napisali, rekla bi ti samo to, da pusti ljudi pri miru.
Če si koga od njih spravila na svet, še ne pomeni, da se lahko vtikaš v njihovo življenje. Imam izkušnje z eno tako, sedaj pa smo vsak na svoji lokaciji: jaz na svoji, njen sin na svoji, ona pa kraljuje na svojo.
Pa menda tudi sedaj ni prav srečna :-))
Draga Sonja!
Spomnim se tvojega prvega pisma. Presenecena sem, da se med tem ni nic zasukalo na bolje, kar se tice stikov s tvojo vnucko. Vendar ce dobro pomislim, sem vedno bolj prepricana, da je se slabse, kolikor bolj se trudis….Ljubezni pac ne mores na silo strpati v nekoga ali jo obcutiti od nekoga drugega, ce si se tako zelis tega pa na nasprotni strani ni nekega “fluida”…
Res zanimivo, koliko energije in nepotrebnega truda vlozimo v nase bliznje, ker si zelimo boljsih odnosov in vecje ljubezni, pa naletimo ob vsem tem le se na vecji odpor!
Moje razmisljanje bo v tem trenutku zelo racionalno, saj nisem ob tem problemu pravzaprav custveno angazirana, kar pa je v tvojem primeru ravno obratno…Torej:
1. Ce se vprasas, kaj vse si storila za sina z materialnimi in custvenimi dobrinami, potem velja najbrz ugotovitev, da imas lahko povsem mirno vest.In to je dober obcutek.
2. Z osamosvojitvijo sina in z njegovo poroko ter odselitvijo od doma je nastopil cas, ko nimas vec nikakrsnih obvez niti do njega, niti do njegove druzine, ce ze ravno niso v krizi ( kar pa menda niso! ). Druga plat te medalje pa je najbrz custvena prizadetost, ker ti mogoce dajejo vsi skupaj vedeti, da te ne potrebujejo vec ali vsaj toliko pogosto, kot bi si ti zelela…
3. Vsaka mati in oce, skratka starsi otroka odlocajo se dolgo let po rojstvu tega otroka o tem, s kom bo imel stike in v kaksnem obsegu…Tu pac ne mores nic..Vse do tedaj, ko se bo vnukinja zacela sprasevati, kje ima se eno babico….
Naj ji starsa kasneje obrazlozita, zakaj te je vnukica videla tako poredko…
S tem, ko je ne bos videla bolj pogosto, to ne bi smelo vplivati na dejstvo, da jo imas neskoncno rada in bi jo rada pogosteje vzela v svoje narocje…..O tem pac imata pravico odlocati njena starsa in taksno je dejstvo ne glede na to, kako te mogoce boli….
4. Skrajno racionalno razmisljanje tasc bi pac moralo biti, da so tam in tam in da vskocijo v resitev problema tedaj, ko jih mladi potrebujejo in ko o tem tudi izrazijo svojo zeljo. Kakrsnokoli siljenje v ta mlade in dokazovanje svoje naklonjenosti s pomocjo raznih darilc in daril je lahko silno nevarna hoja po spolzkem terenu, ce mladi o taksni obliki izkazovanja naklonjenosti nimajo dobrega mnenja! Nekateri se lahko namrec ob taksnih “darilcih” pocutijo razlicno neprijetno. Lahko razumejo taksne geste za “podkupovanje”, lahko za “posiljevanje”, lahko imajo obcutke, da so vedno nekaj “dolzni” ali pa se marsikaj drugega…..Nikoli ne bos izvedela, kako se pocutijo, ker si ti hotela nekaj storiti zanje, medtem pa nisi vedela, ce so oni to hoteli doziveti ali nekaj od tebe prejeti ali tocno to in to tudi dobiti…..
5. Najbolj racinalno bi mogoce bilo reci mladim le to, da so vedno dobrodosli v tvojem domu tedaj ko jim gre slabo in tudi tedaj, ko jim gre dobro. Ce jim bos lahko, da jim bos pomagala in naj ti to iskreno povedo in da se bos tudi z njimi veselila, ce jim bo slo dobro. In da so na potezi……. In ce te poteze pac ne bo, pomeni, da te za nekaj casa ne zelijo imeti v svoji druzbi. Tezko spoznanje pac, s katerim se bos morala z odprtimi ocmi soociti…. Kaj pa naj sicer?” Vsakdo od vas zivi svoje zivljenje…..Ni vedno tako, kakor bi si zeleli, a s tem se je pac treba sprijazniti…
Upam, da bos ob tem, ko bos temeljito “odrezala svoja custva” in razmisljala z vecjo mero racionalnosti lazje prebrodila svojo krizo. Na dolgi rok se ti bo to verjetno se kako dobro obneslo!
Zelim ti spokojnejsih dni in lepsega zivljenja! LP !
Pozdravljena Špela!
Ja, ker zagovarjaš tašče, da ta lahko mori, res ne moreš razumeti snah. Tašči je dovoljeno vse. Lahko je nesramna, zatolče snaho, ji kaj umazanega ušpiči, pa še vedno bo kriva snaha, saj je tašča storila nekaj nepremišljeno, po nerodnem. Ojoj, Špela. Smo odrasli. Zato naj odraste tudi tašča. Sonja ni, ker bi svojo snaho sprejela kot sebi enako, ne kot mladenko, ki ji je vzela njenega sina. Upam, da sta obe, Sonja in Špela že v pokoju, da še na službenem mestu ne morita mladih.
Lep pozdrav.
Draga Sonja!
Majin nasvet, da vzemi v varstvo kakega tujega otroka, se mi zdi dober. V nobenem postu pa še nisem zasledila, da si se s snaho odkrito pogovorila o vajinem odnosu. Odkrito ji povej, kaj čutiš, kakšno preteklost si imela, da te ima ona verjetno za vsiljivo, da bi bila rada kdaj z vnukinjo. Morda bosta potem, ko se bosta bolje spoznali in si postavili meje, našli način kontaktov, ki bo sprejemljiv za obe.
‘Stara je 27 mesecev,začela je čebljati in ves razvoj in vse ostalo v zvezi s tem bi moralo biti meni vzeto?’ si napisala. Kruto je, a morala se boš sprijazniti, da je vse to rezervirano za starše, za dedke in babice pa ni samoumevno, da lahko to spremljajo. Morda se snaha čuti ogroženo ravno zato, ker čuti, da smatraš, da imaš pravico biti z vnukinjo in zato ti stike z njo odteguje bolj, kot bi jih sicer.
Ja, po eni strani je žal tudi meni, po drugi pa je bila to šola, iz katere sem se marsičesa naučila, se v njej osebnostno in duhovno razvijala. Priznati moram, da je moja bivša gospa tašča bila (in je še, saj še kar naprej rita, čeprav sem ji sina vrnila v dobrem stanju in malo rabljenega) odlična učiteljica. Takšni ljudje so namreč dleta, kladiva in rašple, ki nas klešejo in brusijo v življenju. Od nas pa je odvisno ali se bomo pod njihovimi udarci sesuli v sončni prah ali pa bomo postali močni in trdni. Lep pozdrav od Mene
V nasprotju s tvojim prepričanjem ti povem, da zelo dobro razumem snahe, ker se še dobro spomnim, da kot mlada snaha nisem bila nič bolj prizanesljiva do tašče, kot ste ve danes. Imam pa neverjetno srečo, da so vse moje snahe ženske z veliko začetnico in ker vedo, da jim nočem hudega od njih tudi prejemam samo dobro.
Ponavadi na tem forumu ne pišem ampak samo preberem kdaj pa kdaj. In veliko zanimivega izvem.
Velikokrat sem že prebirala tvoje teme in se ti sedaj oglašam.
Moram reči, da imam mamo in taščo. In ni bilo večjega veselja kot to, da sta mi pomagale paziti moja sinova.
Res se z taščo nisva prva leta zakona razumeli, ampak sem vedela da je to mama mojega moža in babica mojim vnučkom. Nikoli je nisem užalila ali kaj grdega rekla, pa čeprav je ona mene postrani gledala.
Z možem sva stvar razčistila, vedela sem da je na moji strani..Rada sva se imela in vedela sem da bi se oba težko odrekla svojim staršem zaradi spora.
Pač nisem veliko zahajala k tašči ampak sinovoma pa nisem nikoli preprečevala, da bi jo videla. Kajti otroci ne razumejo odraslih. Oni samo vejo, da imajo babico in veliko jih ima potem lepe spomine , pa čeprav se mami in babi nista razumeli.
Vem, zato ker je moja babi umrla preden sem se rodila in kako sem bila nevoščljiva vsem tistim, ki so pripovedovali kako je pri babi lepo.
Po začetnih problemih pa se je tudi moja tašča umirila in sedaj se lepo razumemo. Se pa ne bi razumeli, če bi že tedaj padle kakšne težke besede, ki jih potem ne pozabiš.
In hvala bogu če kdaj otrokoma kaj kupi, se mi zdi da bi bila užaljena če ne bi nič kupila. Za rojstni dan, božička, pisanko…itd..Saj ni treba veliko, ampak se vedno vsega razveselita in je dragoceno samo zato, ker je to prinesla babi, pa čeprav je samo žoga..
Res so marsikje problemi in se jih ne da rešit. Hvala bogu smo mi naše rešili.
Želim ti, da bi čimveč videla svojo vnučko, ker tudi jaz vem da ko bom enkrat babi, mi ne bo večjega veselja kot vnučki.
Vse lepo naprej….