Spoštovani!
Saj ne vem, zakaj pišem in kaj pričakujem, ali pač.
Razšla sva se pred dvema letoma, kmalu po rojstvu sina. Vse od tedaj imava “normalen” odnos, ker se oba zavedava, da naju otrok potrebuje. Ker se za obiske dogovarjava sproti, večkrat dneve preživimo kot “družina”. Skupaj, s kolesi, na izletih … Prvo leto smo odšli skupaj celo na morje. In kje je težava?
Vem, da moram nekako zapreti vrata, živeti naprej, a ne gre. Še vedno ga imam rada, ga pogrešam, sanjarim in si želim, da bi bili ponovno skupaj. Vem, imela sva težko obdobje, ni bilo tretje osebe, bila sva sama in sama sva kriva za najin odnos in razhod. Sama sem si želela, da greva narazen, ker se nekako nisva več čutila, ker sem se počutila samo. Vse sva že tisočkrat predebatirala, a on pravi, da naj živim in ne mislim nanj, naj si najdem partnerja… a jaz ne morem. Vsakega primerjam z njim in čakam na dan, ko bo obiskal sina. Mislim, da nima nove partnerke, vsaj resne zveze ne, ima pa prosti čas, dopuste in svoje hobije. Kaj naj naredim? Vem, rekli boste pozabi in pojdi naprej, a jaz ne morem. Še vedno ga imam rada, še vedno …

Spoštovana »Pikapoka2«,

toliko (ne)izjokanih solz je še slutiti v vašem sporočilu. Toliko neizžalovanih in neuresničenih možnosti, toliko sanj, ki se ne bodo nikoli uresničile, pa bi se lahko, če … A žal je prišel vmes tale »če«, na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev o koncu zveze.
Verjamem in vem, da je ena najtežjih (pa tudi najbolj stresnih) stvari v življenju prekinitev odnosa. Težko je »spustiti iz rok vse možnosti, ki bi lahko bile, težko pozabiti tudi vse, kar sta res imela«. Težko je dopustiti, da se ena zgodba konča, tudi če sta se vidva soglasno dogovorila, da se vajini poti razideta. Tudi če ste bili vi tista, ki je dala pobudo, ker se nista več čutila, še vedno ne gre brez trpljenja in spraševanja, brez (samo)preverjanja. To je čisto naravno. Na ločitev in razhode v partnerski zvezi nismo nikoli zares pripravljeni, vedno boli in pomeni velik stres tudi za naše telo, saj nismo tako “narejeni”. Ne vem pa, koliko izdanosti in osamljenosti, koliko obupa ter koliko (prikritega) besa in prezira moraš(ta) čutiti, da se odločiš za tako radikalno potezo, kot je prekinitev odnosa. To je res skrajni ukrep.

In pogosto je »težko dokončno zapreti vrata«, kot pravite sami. On jih očitno nekako je oz. vsaj tak vtis vam pušča, saj vam pravi, da pojdite naprej, z novimi ljudmi, sam pa je svojo pot usmeril po svoje (njegov način sicer nehote daje vtis, da tudi on še ni čisto dokončno zaprl vrat). Vas pa vleče nazaj in sedaj že 2 leti stojite na pragu teh vrat in čakate, da se bo tudi on »vrnil nazaj« in bi skupaj zavrtela čas nazaj. Vsakega novega potencialnega partnerja primerjate z njim. In glej ga zlomka – bivši je vedno »najboljši«. Le kako je to mogoče, če pa ste se pred dvema letoma odločili, da je življenje z njim nevzdržno? Čas in strah pred osamljenostjo pomagata zbrisati grenke poteze in razočaranja, ki so privedla do tako skrajne poteze in nehote se spominjamo samo lepih trenutkov oz. se nam tisti negativni ne zdijo več tako negativni. Ko nas je strah prevzeti odgovornost za nov korak, še posebej, če smo ostali sami, bi se kar hitro zatekli nazaj in idealizirali preteklost. Ker potem se nam ni treba zares soočiti s sedanjostjo in posledicami razpadle zveze. Najtežja občutja ostajajo skrita in ne morejo dokončno na plano, kjer bi lahko tudi počasi dobila svoje mesto in izzvenela.

Kot ste sami zapisali, nekako bo treba »zapreti vrata«, če sta se tako odločila (pa tudi če se je samo eden od vaju). Nekako se bo treba dokončno posloviti (kot partnerja), si začeti verjeti, da je bila odločitev, ki ste jo pred dvema letoma sprejeli za vas v tistem trenutku prava – tako ste se na podlagi tedanjih razmer in občutkov odločili in verjeli, da je prav. (Pa čeprav bi mogoče z današnje perspektive in z dodatnimi izkušnjami ocenili drugače – mogoče sta se v tem času tudi vidva spremenila.) A vseeno bo najprej prav potrebno »razpreti sklenjeno pest« in pustiti, da se vajini roki in življenje dokončno razkleneta v smislu partnerskega odnosa – da zaživita svoje ločeno življenje in sploh vidita, kaj to je.
Formalno sta ga že (nista več par), dejansko pa še ne. O tem pričajo tudi dnevi, ki jih večkrat skupaj preživite kot družina. V luči kar najboljše skrbi za skupnega sina, ki definitivno vedno potrebuje oba in tudi bo vedno potreboval oba, si podaljšujeta vajino agonijo ločitve. Tako se ne moreta oz. se vama ni treba zares raziti, zares zaživeti ločenega življenja in vsega, kar to prinese. Zdi se, kakor da vama to sicer trenutno ustreza, ker je zelo »varno« – ohranja namreč iluzijo, da sta še vedno povezana, da vrata še niso dokončno zaprta, hkrati pa vama ni treba reči »bobu bob« in začutiti res vseh posledic ločitve. Hkrati pa sta prikrajšana za pravo partnerstvo.
Vam pa ta situacija prinaša tudi negativne posledice, ki jih vi čutite – že 2 leti »stojite na mestu« in ne morete ne naprej (ker se za to še niste res odločili), niti ne morete nazaj (ker partner noče tega). Tako trpite brez upanja, da bi se karkoli razrešilo. Čas pa teče in trpljenje se ne zmanjša, pomiritve v tej situaciji ni, ker ste sicer »samska«, pa vendar še vedno z vezana s tisoč drobnimi nitkami z bivšim.
Sama ne vidim druge zdrave poti, ki vam lahko na dolgi rok prinese mir in zadovoljstvo, kot da zelo zares vzamete in zaživite vajino odločitev o koncu zveze (glede na to, da v tem trenutku očitno nista oba enakih misli glede ponovnega začetka oz. nadaljevanja vajinega odnosa). Šele takrat boste videli (in on), kaj to res pomeni, kakšne so prednosti, kakšne slabosti. (In potem se lahko še vedno tudi premislita in ponovno zaživita skupaj, če oba to res začutita).

Vam bi pa verjetno v tem trenutku zelo pomagala družba in izkušnje ljudi, ki so šli čez enak proces, čez iste dvome in strahove. Verjamem, da nekaj takih boste našli tudi tu na MON-u, dodatna opora pa je lahko skupina za razporočene, v katero zahajajo ljudje, ki so se že dokončno razšli in ljudje, ki se še odločajo in bijejo notranje boje (npr. http://franciskani.rkc.si/fdi/samopomocrazporocenim.htm ). Seveda pa se lahko odločite tudi za individualno pomoč, kjer vam terapevt lahko pomaga poiskati, kaj je ta krivda in obžalovanje, zaradi katerih si vi še ne smete dovoliti iti naprej.
Verjamem, da si boste nekega dne tudi to dovolili.

Vse dobro!