Še sedaj ne pridem k sebi
ne, ne Tumpika, nikakor ne tlači vseh v en koš!!!! Je tvoj jokal??Se je opravičeval??? Je bilo v Afektu??? Čakaj malo, da te mahne, poden, zato ker mu rečeš, če ti kaj prinese iz kuhinje, je čisto nekaj drugega kot zgornje…
Pa ne me linčat, saj mož od pia.f nikakor ni imel prav, ampak ne ji kar nekaj garantirat! Lepo te no prosim!
To, da te mož/fant…. vdari je nedopustno, pa je lahko karkoli! Za to ni opravičila…
Pri piji.f jo je celo mahnil pe več krat ne 1x, celo nazaj jo je mahnil, ko se je branila!
Pa kaj, če je jokal naj se zaveda, da z jokom ne bo nardil nič…. Vsekakor je tukaj potrebna strokovna pomoč, če se hoče zadeva rešit… Ker to, da te ljubljena oseba, kateri zaupaš, misliš, da si z njo varen vdari pa je res zguba celotnega zaupanja, naklonjenosti, ljubezni…
Ja je se ja.
Saj sem napisala, saj ni Jezus, da bo rekla da me še po drugi strani.
Če jo je vsipal preko ust, da se ji je kri vlila je refleksno počila nazaj in potem jo on še 1x boksne v trebuh….
Pomembno je kdo je zadal prvega……
Nevem no meni se ne zi prau in vsekakor ne bom tega kar je nardil zagovarjala.
Nevem kako lahko to ene ženske zagovarjate, saj to je enostavno dokler se ne zgodi vam, potem bi gledale čisto drugače…
Samo za ilustracijo: V nadaljevanju opisan primer nakazuje enega od vzrokov za klofute. Poznam sosedo, ki ne zna utihniti, pa če jo mož lepo prosi, pa če ji malo glasneje reče, pa če se umakne, je ta ljuba soseda takoj za njim, samo da ga obklada s svojim praznim govoričenjem. Ne le to, še zmerja ga in nadere. Šele potem je mir, ko jo mož klofne. Nisem za klofute, ker nikamor ne peljejo! Ampak v tem primeru, saj ne moreš verjet, dokler ne vidiš, da je res tako… je za klofnit, ker samo to prime! Pa noben nič ne jamra, ker takšen način obema paše! Kaj češ, oba rabita enmal poživitve na par mesecev, pa niti niso tako redki pari, ko dobro funkcionirajo na ta način.
Tako da je globoko vase za pogledat, ker vsaka posledica ima tudi svoj vzrok, ki ni le na eni, ampak na obeh straneh.
ja, pa se tebi to zdi zdrav in normalen odnos? pa še, če majo otroke, potem je še lepše, da gledajo, kako mati kokodaka, očka pa ji eno primaže…svašta…skratka fizično in psihično nasilje med partnerjema ima vzrok, kar pa ne pomeni, da je opravičljivo…pia ne znam ti povedat kaj naredit, ker ne poznam vajinega odnosa, upam pa, da bosta stvar razčistila tako, da bosta oba srečna…
LP
no hvala bogu…vem kaj misliš ja, sama tudi poznam take “paciente”, samo so si otroci zelo bogi in se mi res smilijo…skratka osebno ne odobravam tega, kar se je zgodilo pii…same vemo kolikokrat se razkurimo pa zakričimo in pride do živčnega besednega dvoboja z obeh strani…itak je to že včasih preveč in se zamislimo, pa nam je hudo žal (no vsaj pri nama je tako), da bi potem še fizično obračunavali, pa bi bilo res too much…pol bi mene moral moj že 100x vsekat, jaz pa njega tudi…
Ej, tudi jaz sem nekoč pred leti tulila na moža in nisem znala nehati . Potisnil me je v kot v kuhinji in z vso močjo tako brcnil v hladilnik, da ga je poškodoval ( namesto da bi treščil mene).
Včasih smo ženske res neznosne, ko vreščimo in ne znamo nehat, in mogoče ga je čisto majčkeno za razumet, da je zgubil živce, čeprav absolutno ne odobravam udarca! Pač ni imel hladilnika pri roki ( ha ha).
Imam občutek, da mu je res žal in da se to ne bo več ponovilo. Zaradi tega še ne razmišljaj o ločitvi. Poskusi biti odkrita do sebe in si priznaj svoj delež krivde, dodaj še situacijo, okoliščine itd…
Vsekakor vama želim, da bi uspešno prešla čez to krizo, se oba iz tega kaj naučila in se v bodoče to nikoli več ne bi zgodilo. Verjamem, da vama bo uspelo!
Ne odobravam tega dogodka, niti ne obsojam. Razumem.
“Potovanje srca” je zanimiva in prijetna knjiga, v kateri so kratko in jedrnato a hkrati razumljivo opisana vsa čustvena stanja ki jih doživljamo nasploh, še posebno pa pridejo do izraza v partnerskem odnosu. Glede na to kar si zgoraj opisala ti to knjigo toplo priporočam.Predvidevam da boš v njej našla kakšen odgovor na dileme ki jih opisuješ in mogoče vizijo za naprej.(kaj si v življenju želiš, kaj si za to pripravljena narediti, koliko si pripravljena se spremeniti, če si pripravljena ponuditi priložnost za skupno osebno in duhovno rast tudi partnerju… in tako naprej.
P.S.Konflikti so (lahko) pot k harmoniji…
OK…da ne bom odpirala nove teme, bom kr nadaljevala na tej…ker ste večina napisale, da ženske včasih znamo najedat (ja se strinjam) in da moškim res grejo živci…a moški pa pri vas nikoli ne gredo predaleč in najedajo? kaj jih potem kr usekate in rečete, sej je šel predaleč? pa ne mi reči, da je to v neki naravi moških, ker jaz sem prepričana, da je to vse odvisno od karakterja, psihičnega stanja, predvsem pa od vzgoje in vzorcev, ki jih kdorkoli bodisi ženska bodisi moški prineseta od svoje primarne družine…me prav zanima katera ženska pa ne bi ponorela, da ji tip poleg službe, skrbi za otroke in urejanja vsega ( v tem primeru tudi pakiranja) pride domov in jo žali in nadira češ kako je nesposobna, da ni vsega uredila…pa po moje to pri njima ni bilo prvič…ja tudi ženske izgubimo živce in ne prenesemo vsega…pa se je treba zato tolči? NE…potrebno se je vprašati v kolikšni meri se partnerja sploh spoštujeta, da do takih posledic sploh prihaja…
Hvala vsem za vaša mnenja, primere in ne/obsojanja. Iz vsakega posta sem razbrala nekaj resnice in se zamislila. Pravzaprav do sedaj nisem priznala sama sebi, da sem tudi jaz sokriva za to, kar se je zgodilo, vendar še vedno prepričanja, da za to ni opravičila in se to ne bi smelo zgoditi. Žal zaradi svojih prepričanj ne morem iz svoje kože in še imam sedaj cmok v grlu, še vedno slike pred seboj in do njega sem popolnoma ravnodušna.
Nikakor ne morem preko tega, ko se me dotakne, mu rečem, da naj odneha, to je bilo do sedaj trikrat. Čeprav si ga želim, čeprav želim, da bi bil najin odnos spet normalen, imam zaporo v sebi. Vso svojo energijo in pozornost sem usmerila na otroka, ki mi pomeni največ na tem svetu.
Upam le, da bo čas zacelil rane in bova lahko enkrat spet normalno zaživela.
Kadar se nama s partnerjem zalomi, najprej vsak pri sebi razčisti kaj ga bremeni, potem pa si vzameva nekaj uric, dan, vikend…ko greva SAMA kam, kjer ni motečih elementov (otroci, TV, obiski,telefon) in si v miru, iz oči v oči, ali v objemu…poveva VSE kar naju teži. Ne vem če si kdaj to poskusila, ampak je osvobajajoče, odnese blokade,prinese olajšanje in jasno sliko na kakšni stopnji je odnos.
Tvoja usmerjenost v otroka je trenutno tudi beg od partnerja, ampak če želiš ohranit družino zaradi otroka, naj bi del tvoje pozornosti pripadal tudi možu.
Želim ti vse najboljše, pa da se tudi sama za to potrudiš.
pia.f,
a je to tudi tvoje sporočilo?
Avtor: pia.f
Datum: 15-07-06 22:47
…
Sedaj sem poročena s čisto kontra človekom, ob katerem se počutim varno, je zelo odgovoren, ima rad otroke bolj kot kaj na svetu, imava tudi krasnega sinka, je zrel in se z njim lahko pogovarjam karkoli, stoji mi ob strani in NE PIJE ALKOHOLA IN NE HODI PO GOSTILNAH S KOLEGI! …
če ni, se opravičujem.
Vsekakor pa upam, da sta razjasnila zadevo, za katero sama mislim da nikakor nisi ti kriva in ni opravičla za udarec (noben!) !!!
ne vem pa, kako bi sama reagirala ob taki situaciji.
Želim ti srečo in da najdeš pravo odločitev!