Še sedaj ne pridem k sebi
Z možem sva skupaj 7 let, poročena sva dve leti in imava čudovitega otroka, na katerega sva oba neznansko ponosna. Je dobrer oče – najboljši, mož – kakor kdaj, sicer pa zelo razumevajoč, zaščitniški in zanesljiv ter pošten.
Skratka – bili smo nekje normalna družina – do pred treh tednov! En dan pred odhodom na morje, sem pakirala (vso pakiranje je na meni!). Imela sem dopust, a so me klicali iz službe, da pridem za par ur še nekaj naredit. Seveda zaradi tega nisem vsega spakirala do njegovega prihoda domov. Mimogrede – v službi so me že spravili ob živce, tako da sem bila že zaradi tega živčna, potem pa še je sledilo pakiranje doma….Najprej je padel očitek, kaj pri samam Bogu sem delala celo dopoldne, da nisem mogla spakirat, potem sem bila že nesposobna, neorganizirana itd…Zmešalo se mi je že od vsega. Povedala sem mu, da sem morala v službo, že to mu je šlo v nos, potem, kako ne zmorem v dveh urah spakirat (sem še prala in likala) in ni odnehal z očitki, da se mi je že mešalo v avtu, ko smo se vsi trije z otrokom peljali še po en nakup. Sem mu rekla, da naj on enkrat spakira in bomo videli, kaj bomo vse doma pozabili, da še nikoli ni pakiral, zato pa ne ve, kako je itd…Skratka prepir se je vnel in jaz sem bila živčna in sem povzdignila glas, je začel naj se ne derem pred otrokom in potem me je naenkrat, kot strela z jasnega vdaril z desno roko po mojih ustih, da se mi je iz nosa (ali iz zba, saj več ne vem) vlila kri. MENE JE SKORAJ KAP! V tisti ihti, navalu čustev, sem ga kar nazaj (reakcija) in on še mene enkrat v obrambi po trebuhu. Jokala sem, da nisem prišla do sape. rekla sem, da si tega nisem predstavljala, da bo on mene vdaril, ko je vedno govoril, da ženske on že ne bi nikoli vdaril, da so šibki ljudje, ki tepejo šibkejše od sebe itd. Je rekel, da se ni mogel obvladovati, ker sem se drla pred otrokom, da bo zgubil živce z mano, da to več ne gre tako naprej, da se tako derem. Povedala sem mu, da noben razlog ni dovolj močan, da bi opravičeval njegovo dejanje. Seveda je nakup odpadel, šli smo domov in jaz sem legla na posteljo, zmedena od vsega, šokirana, razočarana….Kaj narediti? Jutri gremo na morje, iti ali ne? Vse plačano…..Potem je prišel do mene in me objel (kar srh mi je šel po telesu in sem ga odrinila), je rekel oprosti, jokal je in rekel, da je samo še za ubit, da ne ve, kako se je to zgodilo itd.
Povem vam, groza! Zdaj je od tega 3 tedne in v sebi še imam sedaj grenak priokus, ki ga enostavno ne morem zatreti. Na morje smo šli, bilo je brezveze, jaz sem šla samo zaradi otroka, delala sem vse le za otroka, saj mi on pomeni največ na tem svetu. Čustva do moža so se ohladila, preziram ga, njegovega dotika ne bi prenesla. Enkrat se mi je poskušal približati in sem mu takoj jasno dala vedeti, da mi ni prav. Od takrat me pusti na miru. Zdi se mi, da živim iz dneva v dan, s človekom, ki mi je sedaj kot tujec. Razmišljam ali naj dam vlogo za ločitev ali naj to prebolim, enostavno ne vem – ne najdem rešitve. Nikomur nisem povedala, ker me je sram, da mi je to naredil moj mož, ki ga vsi tako obožujejo….
Ne bi rada, da otrok izgubi očeta, saj je njun odnos nekaj posebnega, pristnega. Sama sem odraščala brez očeta in vem, kako je to, če nimaš obeh staršev, ni prijetno, saj te okolica nekako zavrača, sploh v obdobju odraščanja. Ne bi pa rada, da bi otrok živel v nasilni družini. Kaj če se to še kdaj ponovi? Naj mu postavim ultimat?
dajte mi kakšen nasvet, kakšno mnenje, delite z mano vaša razmišljanja, da mi bo lažje, ker trenutno je situacija iz moje strani grozna. Naj še povem, da se pogovarjava normalno, jaz sem sicer bolj zadržana, a ne postavlja vprašanj, od takrat dalje nisva spregovorila o tem.
Hvala vam že vnaprej in lep pozdrav!
Pia, zelo huda reč se je zgodila.
Vendar bi jaz poskusila iti z možem na tvojem metu do terapevta vsaj enkrat, tako da malo razčistite stvari, preden se popolnoma odtujita.
Zdi se mi, da je mož pripravljen narediti nekaj za odnos, zato bi bilo res dobro če bi se vidva pogovorila s terapevtom – kako naprej.
> Je dobrer oče – najboljši, mož – kakor kdaj, sicer pa zelo razumevajoč, zaščitniški in zanesljiv ter pošten.
Tak mož bi rekel, kako, da se je pakiranje tako zavleklo in bi razumel, da si morala v službo, in vsaj zaradi lepšega bi že vprašal, kaj ti lahko pomaga.
>Najprej je padel očitek, kaj pri samam Bogu sem delala celo dopoldne, da nisem mogla spakirat, potem sem bila že nesposobna, neorganizirana itd…
Že ta dva tvoja stavka izključujeta drug drugega.
Ne vem, kaj naredi, samo ničesar ne delaj v ihti in afektu. Najprej dobro razmisli v sebi. Zmedo v sebi lahko rešiš le sama, ne pa mi tu gor.
Srečno!
Predlog o uradnem obisku pri partnerskem terapevtu je res na mestu, že zato, da se bo slišal, ko bo razlagal, kaj je storil.Tudi on je bil živčen, vsak od vaju je prišel iz svojega sveta, zato se ni obvladal. Zelo si ga že razvadila in se je udomačil, kot pri kakšni mami.
Verjamem, da vaju ima rad, da bi želel imeti topel dom s prisrčnim otročkom in še kakšnim, samo zdaj ga močno, temeljito in globalno sooči z njegovo vzkipljivo težavo in izkorenitvijo le te.
Ne ohladi se in ne zaledeni odnosa, ker potem res ni več povratka. V sebi ga še ljubi, samo uradni del naj da kar skozi in dokaže, da se to ne bo več ponovilo in da mu je resnično žal, ker si je drznil udariti mamo svojega otroka. Prepričana sem, da boste po tem zaživeli zelo srečno, težave pa zatrli že v kali. Vsaka družina ima kaj, samo da nekateri pravi obraz pokažejo zeloo pozno, ko je vse še težje in se ne da več izkoreniniti. Daj mu eno priložnost in vnaprej naj dela VSE s tabo ali sam, od nakupovanja do nege in vzgoje otroka, pa čeprav je zaposlen, da se ven ne vidi. Drugače niti ne ve ,kaj je realno življenje.Rabiš zrelega partnerja, ne še enega otroka. Srečno!
Si v zelo tezki situaciji. Razumem vso paleto obcutkov, skozi katere gres. Se posebno dobro tisti obcutek sramu, da to naredi nekdo, ki ga vsi obozujejo, in potem nikomur ne poves.
Strinjam se z ol, da nujno potrebujeta terapevta, da se bosta lahko normalno in mirno pogovorila. O vseh stvareh. O tem, kaksen je vajni odnos na splosno, o tem, kaj se je zgodilo in tudi o tem, ali bi se locila ali ostala skupaj.
Nekaj mi pravi, da ze prej nekaj globalno ni stimalo v vajini komunikaciji. Stvari nikoli kar ne padejo z neba; ponavadi se zacnejo ze prej in pocasi eskalirajo. Rekla si, da sta se neposredno pred incidentom drla eden na drugega. Torej je bil v bistvu del nasilja ze storjen, le da ni bilo fizicno. Pa je bil ves ta prepir, tudi nacin, kako se je zacel, popolnoma nenavaden za vaju dva? Se pogosto znasata en nad drugim in se dereta en na drugega, ce sta pod stresom? Se tvoja vrednost v tem odnosu meri samo po tem, kaksna gospodinja si (se slisi zelo srednjevesko) in mora biti vse postorjeno, ko moz pride domov z dela, ne glede na to, da imas tudi sama sluzbo?
O samem incidentu se morata nujno pogovoriti. Ce se ne bosta, to pomeni, da sta stvar pometla pod preprogo in da “nima veze”, do naslednjic.
Vzorec nasilja, ki je tukaj v nastajanju, je treba nujno zaustaviti. Sama ves, kako sta pred tem ravnala drug z drugim in ce ima smisel, da se odnos nadaljuje. Razmisli, koliko ti je se do njega in koliko si ti sama se pripravljena vloziti v ta odnos. Vsekakor si vajin otrok zasluzi boljsi odnos med starsema od taksnih dogodkov. V njegovem interesu je izkljucno samo to, da sta vidva srecna – bodisi skupaj (in se za odnos potrudita) ali pa narazen.
Veliko nasvetov si že dobila, vendar bi jaz pri tovrstnih prepirih opozorila še na nekaj, namreč, na prepiranje in fizično obračunavanje med vožnjo avtomobila. Kdo ve koliko nesreč se zgodi zaradi divjega prepiranja med zakoncema med vožnjo, če pa se začne še fizično obračunavanje, potem je pa to še večja nevarnost, potem pa ni več samo obračun med vama, ampak so prihodnjič posledice lahko veliko hujše, za vaju ali za druge, nič krive udeležence v prometu. Pa še otrok je bil z vama!
ker sem že v tistih letih, ko sme v zakonu dala skozi že marsikaj, samo 3. sv. vojne ne :-)), lahko mirno rečem in z vso gotovostjo trdim, da to, o čemer se piše, sploh NI tak problem, da bi bilo vredno izgubljati besede!!!!
pozabila si namreč na to, da si bila sokriva. Tvoje jezikanje in kričanje je lahko tisti faktor /vem iz lastnih izkušenj, ker sem ti podobna/, ki spravi iz tira še tako hladnokrvnega moškega, kaj šele nekoga, ki je bil, morda, tisti dan pod stresom.
Rekla bi, da se poglej v ogledalo in se vprašaj, na KAKŠEN način pa ti komuniciraš z njim, kadar si jezna. Kajti, če mene vprašaš, glasno govorjenje je TUDI nasilje in za marsikoga zelo hudo nasilje.
Potolaži se draga deklica, pozabi na svoj dolgi nos, užaljenost, prizadetost in ne pokvari še preostanka počitnic z brezvezno kujavostjo, ki nima nobene prave podlage.
Počakaj, da v tvojem zkaonu RES pride do problemov!!!
recimo kakšna bolezen, kaj drugega, kar človeka upravičeno prizadene.
Tole, o čemer pišeš, pa le priča, da v življenju še nisi ničesar doživela……
Pa lep pozdrav
Stephanie, ki jo je življenje že utrdilo, in to do take mere, da se ob “zlomljenem nohtu” niti namrdne ne več
Ob vseh zgornjih nasvetih, s katerimi se – razen delno s Sephanie – strinjam, še en pozabljen vidik. Napisala si, da ne bi rada, da otrok izgubi očeta. Otrok ne bo izgubil očeta, če bo nasilni mož izgubil ženo. Saj ti nobena ni svetovala, da ga ubij. On bo vedno oče, s tabo ali sam. Ali bi rada, da otrok živi s tepeno mamo, če bi se to ponovilo?
V današnjih časih je dosti več ločenih družin kot ko smo bili otroci. Ne verjamem, da so otroci, ki živijo pri enem roditelju kaj izpostavljeni. Ampak tako daleč verjetno ne bo prišlo, če bosta poiskala strokovno pomoč.
lp
Zdaj, ko vsi komentiramo Zidanov incident, se nas večina strinja, da je njegova fizična reakcija bila huda, a morda vendarle upravičena reakcija na psihično nasilje, ki ga je doživljal s strani Italijana. In da je včasih težko meriti, katero nasilje je močnejše.
Bivša partnerica mojega moža večkrat razlaga njunemu sinu, da je bil razlog, da ju je ona zapustila ta, da je on njo udaril. Moj mož pravi, da jo je res enkrat grobo odrinil (ali mahnil, ne vem več), da ga je bilo samega sebe groza, vendar da ga je bila ona sposobna prignati prav do skrajnosti. Pri njiju je bil to le zadnji kamenček, ne verjamem, da bi se njuna zgodba končala kaj drugače, če do tega incidenta ne bi prišlo.
Midva sva skupaj 10 let in ne predstavljam si, da bi prišla v situacijo, ko bi me udaril. Zelo verjamem, da obstajajo nasilni ljudje – vendar pa hkrati tudi mislim, da ne pomeni vsak udarec že nujno tudi nasilnega človeka. Nenazadnje: nemalo ljudem se ne zdi nič groznega, če kdaj pa kdaj udarijo svojega otroka. Veliko pa jih to sicer načelno obsoja, vendar so v življenju vendarle že stegnili roko – ker jih je otrok preprosto prignal tako daleč, da si niso znali drugače pomagati. Jaz svojega otroka nikoli nisem udarila, in na to sem kar malo ponosna, mi je pa lastna mama večkrat rekla: tri po riti mu daj, pa bo mir. Tako da ni vse tako premočrtno, kot se ti zdi na prvi pogled.
Glede na to, kar pišeš, bi prej rekla, da se je pri vama nabiralo že mnogo, mnogo pred tem udarcem.
In meni se, oprosti, to, da te lastni partner zmerja, ne zdi prav nič manjše nasilje od fizičnega. In to, da ti kričiš, tudi ni v redu, nikakor ne. jaz kričanje izrazito slabo prenašam, ne vem, kaj bi naredila, če bi me mož začel nadirati, res ne.
Zato – če vprašaš mene: vzemita to, kar se je zgodilo, kot izhodišče za temeljit pretres vajine zveze, poskušajta pa se tega lotiti brez obtoževanja in iskanja krivca, poskušajta biti čimbolj stvarna, pogovorita se o tem, kaj imata rada in kaj vama gre na živce. Vprašanje, če vama bo uspelo brez strokovne pomoči. Pometanje pod preprogo, vljudno, a distancirano komuniciranje in življenje drug mimo drugega vama je očitno že prešlo v kri, zdi se mi, da bosta morala kar pošteno zastaviti. Po vsem tem, kar si napisala, bi rekla, da se splača. Ampak preceniti pa morata vidva sama.
Daj, lepo te prosim, Stephani, namesto da se hvališ, koliko si pretrpela (ker v tem je kanček užitka, kajne?), se raje zamisli, kako si lahko pristala v takih razmerah in si to dovolila, ker ni ravno hvale vredno.
Če smo že pri tem, kaj je nasilje – tudi njegovo teženje, da zakaj ni spakirano, zakaj to, zakaj ono, kako je lahko bila tako lena ali karkoli že, medtem ko je ženska komaj dohajal stvari – TUDI TO JE NASILJE, DRAGA MOJA. Saj je sama rekla, da se ji je mešalo že od očitkov – ja, jaz bi tudi popenila in ga nazjala.
Absolutno se pa sicer strinjam, da ženska z gnjavažo lahko sprovocira tipa in tudi sama mislim, da ena klofuta, ki mu uide, še ne pomeni nasilneža. Moški so bolj fizični že po naravi, ženske pa znamo zelo strupeno vrtet jezik in smo zelo nasilne s čustvenimi izsiljevanji in izbruhi, kjer se nam tip ne more kosat, tako kot se me z njim ne moremo po fizični plati.
Tako da se je treba zamislit glede komunikacije z obeh strani in tudi tipa razumet.
Samo njegovo obnašanje, da se je spravljal nanjo, ker ni bilo vse urejeno in po njenih besedah moril celo pot, je pa več kot imbecilno in že v štartu nasilno.
v naši družini se je točno to zgodilo. in točno tako – ko smo odhajali na morje. neverjetno. bila sem še majhna. in oče je mamo enkrat udaril. imela je popolnoma isto reakcijo, s tem, da je ona povedala to svoji sestri. (od nas otrok sem videla samo jaz). ne vem, kaj sta storila, vendar sta se zelo pobotala in nikoli NIKOLI več se to ni ponovilo. očeta je zaneslo in to je bilo prvič in zadnjič. (jaz sem bila zelo občutljiv otrok in če bi bilo kar koli narobe, bi vedela). oče in mama se imata zelo rada še danes, ko sem jaz odrasla. mislim, da gre pri vama za isto stvar. tvoj mož te ima rad in bi vse na svetu naredil, da bi bila ti srečna. oba sta bila živčna in se je zgodilo, kar se je. lepo te prosim – daj mu še eno priložnost in skupaj – če ne bo šlo drugače, pojdita do svetovalca. iz tvojega posta se čuti, da se imata, kljub vsemu še zelo rada in ne vrzita stran toliko lepih let!
želim ti, da boste vsi trije srečni.
Se strinajm s tem, kar je napisala “še jaz”.
Jaz osebno zelo težko prenašam psihično nasilje in sem se na njega že odzvala fizično, ker drugače ni šlo – vsaj tako sem v dani situaciji čutila. Sekundo kasneje mi je bilo zelooooo žal, toda kar je bilo je bilo. In moram priznati, če bi bila ponovno izpostavljena takemu psihičnemu terorju, ne vem kaj bi naredila – vsekakor bi se potrudila, da se ne bi zatekla k fizičnemu obračunavanju, ampak ……. res ne vem.
Pogovorta se, za dano situacijo sta oba kriva in ni brezizhodna. Zamere, take in drugačne, se dajo rešiti s konstruktivnim pogovorom. Če pa se ti zdi, da ne, potem je problem čisto drugje in ti ta dogodek služi le kot izgovor…….. Na žalost jaz čutim tako.
Joj, ful te razumem, podobno situacijo sem imela, le da ni šlo za odhod na morje, temveč tipkanje njegove diplomske naloge. Ko sva vse predebatirala, kako mu bom drugi dan v službi skrivaj pisala, sem ga samo prosila, naj mi nekaj iz kuhinje prinese, takrat pa me je udaril, kričal, da sem lenuh, znorel … Še dobro, da je otrok že spal.
Vložila sem ločitev, zaradi otroka sva morala k svetovalki, ki pa ga je razumela, zakaj me je udaril – bil je pod pritiskom, ker je delal diplomo. Halo! Jaz pa nisem bila pod pritiskom, kako bom skrivaj tipkala itd…
Mislim, ko se enkrat začne pretepanje in on vidi, da nisi nič drugega naredila, kot da si jokala in bila nekaj časa zadržana do njega, ti garantiram, da bo to ponovil.
Slišim, da je nova ženska bivšega tudi že dobila po glavi.
Takšni se ne spremenijo. Vse mora biti po njegovo, drugače …