se res veliko očetov ne zanima za otroke?

Veš zakaj se ti zdi, da poslušaš samo pritožbe, Maca? Ker SMO ljudje pač čudna bitja, ki lažje spregovorijo o slabih izkušnjah kot pa o dobrih.

Naj me popravi kdo, ampak takole je. Vedno bomo raje prenesli naprej neko slabo novico (zgodila se je taka in taka nesreča, mož od Jožice ima ljubico, oče od Sandija je pretepel ženo in otroke, Mirana je pustila žena, gospa Solza ima hudo bolezen, Miha je bankrotiral itd.). Kdaj se zgodi, da z velikim in resničnim veseljem prijateljem rečemo: Janez je otroke peljal v živalski vrt; Tadeja in Luka imata 10 obletnico poroke, pa se imata še vedno rada kot prve dni; kako lepo je, da otroci od Korenčkovih vsako soboto pripeljejo svoje družine domov in se krasno zabavajo čez vikend, Peter pa zelo usprešno vodi svoje podjetje itd.

Željni smo senzacionalističnih novic, ker nam lepe tvari ne dvigujejo adrenalina. Saj ne, da bi rekla, da drugim privoščimo slabo. Samo zdi se, da se bolje počutimo, če slišimo, da gre nekomu pa še slabše kot nam. Žal je to slovenska “folklora” – če je men koza crknla, zakaj ne bi sosedu tri! (Namerno sem pisala v prvi osebi, da mi ne bi kdo očital, da se imam za boljšo. Čeprav se pa resnično trudim, da ne mislim in se obnašam tako!)

In tako je tudi s to debato, ki je včasih že kar žolčna.

Oprosti Maca, če te bom sedaj zadela v najbolj občutljivo točko.
Mislim. da ti sodiš v to zgoraj opisano povprečje. Ne morem se otresti občutka, da ti ni prav, da nas (verjetno) ni tako malo, ki bi lahko obdržale v zakonu svojo žensko pozicijo (enakopravno) z možem. Ker se znamo prilagajati? Ker ne vztrajamo pri svojem zgolj iz ženske trme? Ker se znamo pogovoriti in dopuščamo možnosti, da ima tudi mož kdaj prav? Ker smo sprejele dejstvo, da zakon ni skupnost dveh individualistov, ampak dveh enakopravnih ljubečih partnerjev? Da znamo dati priznanje tudi možem ob pomoči v gospodinjstu? Da je največkrat zlorabljena tista žena, ki to omogoči in dovoli?

Če ti vidiš v moških samo napihovanje, petelinjenje,diktatorstvo, ne pričakuj, da bodo oni do tebe kaj drugačni. In še pregovor na to: gliha skup štriha!

Maca, nisem mislila nič slabega s tem. Hotela sem ti samo povedati, da poskušaj POSLUŠATI tudi pozitivne zgodbe, ki so res redke, ampak so. Več kot jih boš slišala, prej boš prišla do spoznanja, da pa ima morda vsa stvar le nekoliko drugačen odtenek. Seveda pa k taki sliki obilno pripomorejo tudi mediji, ki so polni negativnih zgodb, le redki objavijo tudi kaj vzpodbudnega. Dejansko se lahko mlademu človeku danes zdi, da se na svetu dogajajo same hude in slabe stvari, dobre pa izginjajo.
Več optimizma, pa bo! Vse dobro in brez zamere, Urša!

Pa se vprasajmo se drugace – a vsi ti tipi, ki so z leti postali ignorantski,
neodgovorni, slabi, morda celo grobi mozje in ocetje, so bili pa v mladih
letih najbolj ljubeci fantje, najbolj romanticni ljubimci in najvecji frajerji,
da so jih punce pac vzljubile, potem so se pa z leti tako neverjetno spre-
menili ?

Tezko verjamem; Bolj bi rekel, da je pac vecina zensk (vkljucno s kasneje
trpecimi zenami in mamami) v maldih letih pac padala na take tipe in
potem pozela neugodne obresti svoje odlocitve. (To seveda – da je jasno –
ne opravicuje ravnanja teh moskih).

Zakaj je tako, pa je gotovo lahko vsebina najmanj ene naslednje teme.

Hvala Urša za toleranten, argumentiran in simpatičen odgovor. Se mi je veliko lepše na tak način pogovarjat, na nivoju, kot pa če te nekdo niti najmanj ne poskuša razumeti in samo seka po tebi. Čeprav moram reči, da si se malo vseeno prenaglila v svojih domnevanjih glede mene; nisem ne vem koliko trmasta, ves čas poskušam ugotoviti pravo mero vseh sestavin za dobro skupno življenje s partnerjem. Največ pri vsem mojem nezaupanju do moškega sveta ima zagotovo vzgoja (matriarhalna še pa še!), ostalo pa dodajo še mediji, kot si pravilno ugotovila, slabe izkušnje, različne zgodbe, ki jih vsak dan poslušam. S svojo zvezo sem zadovoljna in vse probleme poskušam urejevati sproti. Vendar me dostikrat ravno slabe stvari, ki jih slišim, spravljajo v pretiran pesimizem. Če slišim, da se vsi po vrsti varajo (moški IN ženske), potem avtomatično mislim, da se bo to zgodilo tudi meni. Toliko za primer.
Navijam za vse tiste ženske, ki kljub prilagajanju niso sproti postale odvisne in pokorne svojemu možu/fantu!
Bom poslušala tvoje nasvete in poskušala misliti bolj pozitivno (to mi tudi moj lupček dostikrat reče) in iz ljudi izvleči predvsem tiste lepe zgodbe.
Še enkrat hvala,
Maca.

maca je pisal/pisala:
> Če slišim, da se vsi po vrsti varajo (moški IN ženske), potem
> avtomatično mislim, da se bo to zgodilo tudi meni.

Maca, veseli me, da si razumela, kaj in kako sem ti hotela odgovoriti.

Iz tvojega odgovora sem izluščila gornjo tvojo ugotovitev. O njej pa tole. Zelo pametna in razgledana gospa me je pred mnogimi leti poučila (seveda bolj na široko), da si svojo življenje “uredimo” sami. Ko si nekaj zamislimo, poženemo nekakšno “tovarno” misli, ki začne s polno paro delati v tej smeri. To pomeni, da če si vedno zamisliš nekaj slabega, se ti na koncu koncev to tudi zgodi. Če vztrajno misliš, da te bo doletelo nekaj slabega, si prikličeš tisto slabo. Vezano na to pa, če nekomu želiš slabo, se ti to isto vrne nazaj kot bumerang. Jaz kot večni pesimist, sem si to zapomnila, se z vsemi silami trudila, ne razmišljati negativno, prebrala sem več literature na to temo in določene stvari premaknila tudi na alternativnem področju. Seveda so bila potrebna leta treniniga, da se danes mirno lahko štejem med zmerne optimiste.

Tudi na tem forumu sem že zasledila, da je nekdo napisal, kakšno moč imajo misli, ki so dejansko pogonska energija za vse doganjanje okoli nas in v nas samih.

Maca, morda ti vse tole zveni utopistično, nerealistično. Toda, lahko ti povem, da tisti, ki me RES dobro pozna, bi lahko ugotovil, da pri meni skoraj ni več sledu o tisti črnogledi osebi, ki je v vsaki stvari videla in mislila samo slabo. Iz tega razloga sem tudi vedno imela neke podzavestne strahove in bojazni od nesreč, bolezni, izgube. Sedaj tudi lažje “diham”, ker me ne vežejo ti strahovi, povečalo se mi je pa tudi zaupanje vase in v ljudi, katere imam rada in jih spoštujem, in tudi oni mene.

Mislim, bolj kot kdaj koli, da tale pregovor drži, kot pribito:
KAR IN KOLIKOR DAŠ, TOLIKO DOBIŠ. DAJ, KADAR NAJMANJ LAHKO IN SE TI STOTERO POVRNE, MORDA TAKRAT, KO NAJMANJ PRIČAKUJEŠ!

> Mislim, bolj kot kdaj koli, da tale pregovor drži, kot pribito:
> KAR IN KOLIKOR DAŠ, TOLIKO DOBIŠ. DAJ, KADAR NAJMANJ LAHKO
> IN SE TI STOTERO POVRNE, MORDA TAKRAT, KO NAJMANJ PRIČAKUJEŠ!

Amen.

No, jaz moram rečt, da z “dajanjem” nimam nobenih problemov. Dostikrat sem še preveč dobra in ustrežljiva, najbrž predvsem zato, da bi z zgledom pokazala tudi drugim ljudem, da je svet tako lepši. Me pa po drugi strani grozno morijo negativne misli, ki si jih zgoraj opisovala. Rekla si, da si prebrala kar nekaj knjig na to temo: mi lahko kakšno predlagaš? Zdi se mi, da če nisi prišel na svet kot totalen optimist ali pa nisi imel takšne vzgoje, zna to biti huda ovira na poti do sreče. No ja, na srečo ni nikoli prepozno…
Hvala!

PS Opravičujem se tistim, ki se sprašujejo zakaj se moji odgovori pojavljajo kot odgovor na prvo vprašanje: zato, ker imam nastavljeno na “vse na eni strani” in po odposlanem postu avtomatično poveže odgovor s prvim vprašanjem (vsaj zdi se mi tako).

Živjo, Maca! Upam, da si kljub nevihtam po Sloveniji, preživela lep vikend!

Veš, knjige jaz že od nekdaj “goltam”. Samo, zadnjih nekaj let ne več tako masovno, ker mi enostavno primanjkuje časa. Potem pa izkoristim dopust (na morju, v toplicah, kmečki turizem), berem 300/h, da tako vsaj nekaj časa zdržim na soncu, čeprav sem Lev.
Od nekdaj me je privlačilo branje, ki je mejilo na neverjetno, razgibano in včasih težko razumljivo “navadnim” smrtnikom. Že dolgo rada prebiram Misterije, Auro in se družim z ljudmi, ki o tem kaj več vedo. Na priporočilo, sem med prvimi takimi knjigami prebrala knjigo “Življenje je tvoje” (avtor Louis Hay), nato pa še “Moč pozitivnega mišljenja” (avtor Norman Peale). Seveda pa lahko pomaga tudi kakšnem terapevt (alternativni), ki ti ojača in prečisti čakre, poveča intuicijo, samozavest, izniči strahove,
poveča sposobnost ljubiti in spoštovati sebe in druge itd.

No, sedaj sem pa že malo zašla. Vendar ti priporočam, da prebereš knjige s podobno vsebino, ki se jih da danes dobiti kar nekaj. Pred leti si imel srečo, če ti je kdo posodil kako takšno knjigo, ki so bile zelo redke pri nas. Sicer pa poglej v trgovini Aurea in knjigarni OM Šiva Ezoterika v BTC-ju v Ljubljani. Slednja ima tudi svojo spletno stran (posredoval jo je eden od forumašev – ob tej priliki, če to le bere, velika hvala!) na naslovu
http://www.com-ezoterika.sempco.si. Moje branje za letošnji dopust pa bo Celestinska prerokba in Vodnik po CP ter Deseto spoznanje.
Želim ti veliko lepih trenutkov pri prebiranju literature, ki te bo, prepričana sem o tem, potegnila vase, kot je mene.

Hvala Urša!!!