Zahodnjaki pogosto mešajo ljubezen z zaljubljenostjo, vendar sta to dva povsem različna fenomena. Medtem, ko je zaljubljenost po mnenju našega sobesednika psihoanalitika, dvojnega magistra Romana Vodeba stanje hipnotiziranosti, je ljubezen po Robertu A. Johnsonu, avtorju knjige “Midva, psihologija romantične ljubezni”, kvaliteta, ki vključuje navezanost na običajno človeško bitje in ne na idealizirane lastnosti v njem.

LJUBEZENSKI NAPOJ ROMANTIČNE LJUBEZNI

Vse prevečkrat si domišljamo, da vemo, kaj je romantična ljubezen, čeprav ne vemo ničesar. Domišljamo si, da jo povsem razumemo, čeprav je dejansko nerazumljiva; domišljamo si, da jo imamo pod kontrolo, čeprav je prav ona tista, ki nas ima v oblasti. Naš sobesednik celo pravi, da ima kot teoretski psihoanalitik zelo specifične poglede na zaljubljanje in ljubezen.

Romantična ljubezen je po njegovem laični termin, ki ga Sigmund Freud nikdar ni uporabljal: “Ravno tako ga ne uporabljam jaz.” Vendarle pa lahko rečem, pravi Vodeb, da je zaljubljenost, srečna ali nesrečna, kot psihoza. Pri njej se aktivirajo številni obrambni mehanizmi, predvsem racionalizacija in idealizacija, oba vpletena resnico drug o drugem izkrivljata in skozi romanco iščeta tisto mamo, ki jim je bila prvi libidinalni objekt želje, da bi podoživela občutja vzhičenosti, ugodja, evforije in božanskosti, ki sta jih doživljala tedaj. Ali pa da bi podoživela negativna občutja, če so bila ta navzoča.

Nora zaljubljenost ali prva intenzivna romantična ljubezen povzroči slepoto za napake, ki jih ima partnerica ali partner. Nekateri strokovnjaki zato odsvetujejo zaljubljenost kot prehodno fazo vstopanja v ljubezenski odnos, razkriva Vodeb, in hitro doda, da je sam drugačnega mnenja. Razmišlja, da je pomembno, da se nekdanja zaljubljenca odločita, da bosta igrala, če imata seveda otroke, zrela starša, takšna je tudi moralna odgovornost do njunih otrok. Pomembno je, da takšna sta in ostaneta, tudi ko seks ni več adrenalinski, ko zaljubljenosti ni več in je romantika izpuhtela kdo ve kam.
Johnson trdi, da romantična ljubezen ni le oblika ljubezni, ampak cel psihološki paket – kombinacija prepričanj, idealov, naravnanosti in pričakovanj. In kakšna je razlika med tem, da ljubimo in smo zaljubljeni? Avtor knjige Midva razloži, da smo, kadar smo zaljubljeni, prepričani, da smo našli končni smisel življenja, ki se nam je razodel v drugem človeškem bitju. Čutimo, da smo končno dopolnjeni in da smo našli manjkajoče dele svojega bitja. Življenje je ob zaljubljenosti naenkrat videti popolno, kot da bi imelo nadčloveško intenzivnost, ki nas dviguje visoko nad običajno raven bivanja.

Za zahodnjake so to zanesljivi znaki prave ljubezni. Ideal romantične ljubezni se je v zahodni družbi pojavil v srednjem veku. Najprej se je pojavil v književnosti kot mit o Tristanu in Izoldi, potem pa v ljubezenskih pesmih in napevih trubadurjev. Takrat se je to imenovala dvorska ljubezen, katere vzor je bil hrabri vitez, ki je častil lepo damo kot svoj navdih, kot simbol vse lepote in popolnosti, kot ideal, ki ga je spodbudil, da je postal plemenit, duhoven, uglajen in žlahten. V današnjem času pa smo dvorsko ljubezen vnesli v svoje spolne odnose in zakonske zveze, čeprav še vedno verjamemo v srednjeveško prepričanje, da mora prava ljubezen biti ekstatično oboževanje moškega oziroma ženske, ki za nas predstavlja ideal popolnosti.

Kljub seksualni revoluciji in kljub sodobni težnji, da v vsak odnos vnesemo spolnost, v svojih romancah še vedno iščemo tisti temeljni psihološki vzorec, žensko, ki je več kot le ženska, simbol nečesa tako popolnega in božanskega, da navdihuje strast, ki presega telesno privlačnost in ljubezen in dosega občutek čaščenja. Anima, ki jo iščemo v zaljubljenosti, pooseblja notranje žensko zahodnega človeka. V mitu o Tristanu in Izoldi Tristan zahteva pravico, da bi bila Izolda samo njegova. Njo, ki bi morala biti kraljica celega kraljestva, ukrade posameznik. Tudi moderni moški vleče animo stran od njene prave vloge v naši notranjosti, vloge kraljice notranjega sveta, tako da jo poskušamo spremeniti v fizično žensko. To dela s pomočjo projekcije. Na ta način ego poskuša animo posedovati, jo zapreti v minljivo meso in jo izkusiti na osebnem, zunanjem, telesnem nivoju.

Da bi animi vrnili njeno psihološko vlogo kraljice notranjega sveta, je potrebno nekaj: moški mora umakniti projekcijo anime iz žensk v svojem življenju. Samo tako lahko anima odigra v njegovi psihi pravilno vlogo. Samo tako lahko vidi svojo žensko takšno, kot je, neobremenjeno s svojimi projekcijami. Moški pa hoče iz svoje anime narediti fizično bitje. Svojo dušo želi narediti fizično, namesto da bi spoznal, da je to psihološko bitje, ki živi v notranjem svetu. Namesto da bi jo doživljal kot simbol, kot notranjo žensko podobo, jo poskuša spremeniti v konkretno fizično žensko. Lepa in plemenita stran romantične ljubezni je vsebovana v resnici tistega, kar je projicirano in kar človek vidi v svojem ljubljenem bitju: dušo in njen čarobni svet podob.

Kdo bi moškemu ali ženski hotel odreči to vizijo in to doživetje? In vendar, obstaja tudi druga stran romantične zaljubljenosti, s katero se moramo soočiti. Ko Tristan iz mita o Tristanu in Izoldi spije ljubezenski napoj, se zgodijo strahotne posledice. Zavrže vse svoje dolžnosti, pozabi na obveznosti, odreče se moralnosti, lojalnosti in nujnim potrebam. Pri sodobnem zahodnjaškem človeku vidimo vrsto komplikacij, ki izhajajo iz tega vdora duše v zunanji svet v medčloveške odnose. Moški začne od svojega dekleta ali žene dejansko zahtevati, da je boginja, da je njegova duša, ki naj bi mu vzbujala nenehen ekstatičen občutek popolnosti. Namesto da bi pogledal vase, kjer anima primarno prebiva, raje zahteva svojo dušo od zunanjega okolja, zahteva jo od ženske. Preden Tristan spije zvarek, je le vitez, ki misli, da je izpolnil dolžnost do svojega kralja. Šel je osvajat daljno princeso, jo dobil in zdaj jo pelje domov h kralju. Toda po požirku ljubezenskega napoja se ves njegov svet postavi na glavo, ves njegov občutek dolžnosti izgori v ognju strasti. Pripravljen je žrtvovati vse, celo življenje za eno noč v Izoldinem naročju. In Izolda? Preden je spila zvarek, je Tristana sovražila, saj je bil ubijalec njenega strica. Po pitju ljubezenskega napoja pa je vse drugače. Oba ljubimca sta prevzeta in očarana nad mistično vizijo. Njuna ljubezen ni običajna človeška ljubezen, ampak magična in nadnaravna. Niti ni oseba ali prostovoljna, pač pa pride od zunaj in ljubimca obsede proti njuni volji.

ČLOVEŠKA LJUBEZEN

Ljudje postanejo izčrpani od slepih ulic romance, tako da se začenjajo počasi spraševati, ali ljubezen sploh obstaja. “Odgovor na to vprašanje je pritrdilen,” meni Johnson, ki v svojem delu pojasnjuje, da moramo včasih narediti temeljne spremembe v svoji naravnanosti, preden lahko spoznamo, kaj ljubezen je, in preden lahko v svojem življenju naredimo prostor zanjo. Ljubezen je sila, ki deluje od znotraj, ki omogoča egu, da pogleda zunaj sebe in druge ljudi vidi kot nekaj, kar je treba ceniti in spoštovati, ne pa izkoriščati.

Ljubezen ni toliko delovanje kot stanje, je navezanost, povezanost z drugim smrtnikom, poistovetenje z njim ali z njo, ki enostavno valovi v meni ali skozme, neodvisno od mojih namenov in prizadevanj. Ljubezen je torej notranji občutek, ki obstaja ne glede na naša mnenja o tem, kakšna bi morala biti. Obstoj ljubezni ni odvisen od naših iluzij, mnenj ali izkrivljanja.

Ljubezen je drugačna od tega, kar pričakujemo, drugačna od tega, kar hoče naš ego, drugačna od sentimentalnega blebetanja in napihnjene ekstaze, na katero upamo, ker so nas tako naučili. Izkaže se, da je ljubezen resnična, izkaže se, da je to, kar sem, in ne to, kar hoče moj ego. Čeprav se je izkazalo, da romantična ljubezen ni to, kar smo mislili, še vedno obstaja človeška ljubezen, ki je v nas vrojena, in ta ljubezen bo z nami tudi takrat, ko se razblinijo naše projekcije, iluzije in zvijače. Žal je človeška ljubezen tako zasenčena od napihnjenosti in razvpitosti romance, da je skoraj nikoli ne iščemo same po sebi, saj komaj vemo, kaj naj iščemo, ko se tega lotimo.

Ljubezen je sila, ki priznava in ceni drugo človeško bitje takšno, kot je, ne pa ideal, ki bi ga radi iz nje napravili, ali projekcijo našega duha. Ljubezen je notranji bog, ki naše oči odpre za kvaliteto, vrednost in lepoto drugega človeka. Ljubezen povzroči, da drugo osebo cenimo kot celovito individualno sebstvo, kar pomeni, da sprejmemo poleg njenih pozitivnih plati tudi njene senčne strani, pomanjkljivosti.
Kadar nekdo resnično ljubi človeško bitje in ne projekcijo, ljubi tako kot vse ostalo tudi senco, drugo osebo tako sprejme v celoti. Z močjo človeške ljubezni vidi moški v ženski njeno pravo vrednost, ljubezen ga pripravi do tega, da žensko spoštuje in ji služi, namesto, da jo skuša izrabiti v namene svojega ega. Kadar ga vodi ljubezen, ga zanimajo njene potrebe in blagostanje, ne zanimajo pa ga njegove lastne želje in muke.

Ljubezen tudi spremeni naš občutek za pomembnost. Prek ljubezni namreč spoznamo, da je vrednost drugega posameznika v kozmosu prav tako velika kot naša, pa tudi to, da tudi on ali ona zaživi polno življenje in najde radost, nam postane enako pomembno kot to, da zadovoljimo lastne potrebe.
Ljubezen je pravo nasprotje egocentričnosti. Žal besedo ljubezen uporabljamo zelo približno. Z njo oplemenitimo vse svoje zahteve po pozornosti, moči, varnosti in zabavi, ki nam naj bi jih nudili drugi. Toda kadar si prizadevamo potešiti svoje namišljene potrebe, lastne želje in sanje in oblast nad drugimi ljudmi, to ni ljubezen, kajti ta je povsem drugačna od želja in iger moči našega ega. Vodi v drugo smer, proti dobroti, vrednosti in potrebam ljudi okoli nas. V svojem najglobljem bistvu je ljubezen spoznavanje vrednosti drugega človeka, medtem ko se romanca po svoji naravi mora spriditi v egoizem. Kajti romantična ljubezen ni usmerjena v drugo človeško bitje, strast romance je vedno usmerjena v naše projekcije, v pričakovanja, fantazije.

Kadar smo osredotočeni na svoje projekcije, smo osredotočeni sami nase. Vendar je paradoks tudi v tem, da bi morali ljubiti tudi svoje projekcije in samega sebe. V romanci se ljubezen do sebe nekako izkrivi, njena prava narava se izgubi. Vendarle pa moramo nezavedne dele sebe, ki jih projiciramo v drugega, globoko spoštovati. Ljubezen moramo začeti reševati iz močvirja romance tako, da pogled preusmerimo navznoter. Zbuditi moramo notranji svet, meni avtor knjige Midva, naučiti se moramo, kako lahko ljubezen do sebe živimo kot notranje izkustvo. Potem pa spet napoči čas, da usmerimo pogled ven, v fizične ljudi in svoje odnose z njimi. Napaka romantične ljubezni ni v tem, da ljubimo sami sebe, ampak, da se ljubimo na napačen način. Ko nezavedno poskušamo s pomočjo romantičnih projekcij na druge ljudi, s tem zgrešimo resničnost, ki se v teh projekcijah skriva, ne vidimo namreč, da poskušamo najti sami sebe.

Človeška ljubezen je preprosto pripravljenost, da s kom delimo navadno človeško življenje in da najdemo smisel v preprostih neromantičnih nalogah: v služenju vsakdanjega kruha, upoštevanju družinskega proračuna, odnašanju smeti, hranjenju dojenčka sredi noči. Človeška ljubezen pomeni, da najdemo navezanost, vrednote ali celo lepoto v preprostih in vsakdanjih rečeh, ne pa da v vsem, kar se nam dogaja, nenehno zahtevamo kozmično dramo.

Kadar sta dva človeka navezana drug na drugega, sta pripravljena skupaj stopiti v celotni spekter človeškega življenja. Celo nevznemirljive, težavne in zemeljske stvari spremenita v radostne in plemenite elemente življenja. Za razliko od tega lahko romantična ljubezen traja samo, dokler sta partnerja nora drug na drugega, dokler imata denar in dokler je zabava dovolj razburljiva.
In kako vidi človeška ljubezen drugega? Vidi ga kot posameznika, zato ima do nje ali njega tudi individualiziran odnos. Romantična ljubezen pa vidi drugo osebo zgolj kot igralca določene vloge v drami. Človeška ljubezen moškega si želi, da bi ženska postala polna in neodvisna oseba, zato jo spodbuja, da ostaja zvesta sama sebi. Romantična ljubezen pa priznava samo to, kar bi on v njej rad videl, da bi lahko bila takšna kot anima. Dokler je moški pod oblastjo romance, priznava žensko samo toliko, kolikor se je pripravljena spremeniti, da bi odsevala njegov projicirani ideal. Romanca ni nikdar zadovoljna z drugo osebo takšno, kot je v resnici.

Človeška ljubezen nujno vključuje prijateljstvo znotraj zveze. Če sta moški in ženska resnična prijatelja, sicer poznata težavne točke drug drugega, vendar nista nagnjena k temu, da bi jih obsojala. Bolj, kot da bi drug drugemu kaj očitala, ju zanima, kako bi drug drugemu pomagala. V romantični ljubezni ni prijateljstva, kajti romanca in prijateljstvo sta čisto nasprotni energiji, naravna sovražnika s povsem nasprotujočimi si motivi.

Ljudje včasih pravijo, da svojemu partnerju nočejo biti prijatelji, ker bi to pregnalo vsako romantiko iz odnosa. To drži, kajti prijateljstvo iz zveze izžene umetno dramatičnost in intenzivnost, toda s tem izžene tudi egocentričnost in nemogoče zahteve, na mesto drame pa postavi nekaj človeškega in resničnega.

Eno od očitnih protislovij romantične ljubezni je, da toliko parov obravnava svoje prijatelje z mnogo več prijaznosti, obzirnosti, velikodušnosti in odpuščanja, kot je kdaj koli nudijo drug drugemu. Kadar so zaljubljenci s prijatelji, so prijazni, pripravljeni pomagati in spoštljivi. Toda ko pridejo domov, pogosto stresejo drug na drugega svoje očitke, jezo, slabo voljo in frustracije. Kadar sta dva zaljubljena, ljudje običajno rečejo, da sta več kot samo prijatelja, toda dolgoročno se zdi, da sta manj kot prijatelja.
Večina ljudi še vedno misli, da je zaljubljenost mnogo intimnejši in pomembnejši odnos kot golo prijateljstvo. Zakaj potem partnerja drug drugemu odrekata nesebično ljubezen, prijaznost in dobro voljo, ki jo rade volje izkazujeta svojim prijateljem? Ljudje ne morejo od prijateljev zahtevati, da nosijo vse njihove projekcije, da so grešni kozli za njihove slabe volje, da ohranjajo njihov občutek sreče in da njihovo življenje delajo popolno. Zakaj potem partnerji to zahtevajo drug od drugega, se sprašuje avtor. Odgovor je v sporočilu romance, ki zahteva, da imamo vso pravico pričakovati, da bo vse naše projekcije nosila oseba, v katero smo zaljubljeni.

V enem izmed hindujskih poročnih obredov se partnerja drug drugemu zavežeta z besedami: “Ti boš moj najboljši prijatelj!” Roman Vodeb pa poudarja, da so kulturne različnosti zato, ker ima vsaka kultura določene posebnosti, kajti v vsaki so rituali med materjo in dojenčkom zelo specifični. To pomeni, da so tu tudi razlike v sramežljivosti oziroma seksualni konservativnosti, sklene psihoanalitik.
Zahodnjaki ne moremo zavrteti časa nazaj, ne moremo iti po poti hindujcev, svoje zahodnjaške dileme ne moremo rešiti tako, da bi posnemali navade in stališča drugih ljudi. Ne moremo se pretvarjati, da nimamo zahodne psihe, ampak vzhodno, soočiti se moramo z lastnim nezavednim in z lastnimi zahodnimi ranami, najti moramo zdravilno mazilo v lastni zahodni duši. Toda od vzhodnih kultur se lahko naučimo stopiti iz sebe, iz svojih predvidevanj in prepričanj in ostati zunaj dovolj dolgo, da se zagledamo v novi luči. Lahko se naučimo, kako naj se ljubezni približamo z drugačnim skupkom odnosov, neobremenjenih z dogmami naše kulture. Lahko se naučimo, da je človeška zveza neločljivo povezana s prijateljstvom in zavezanostjo, da bistvo ljubezni ni v tem, da druge izkoriščamo za to, da bi nas osrečevali, ampak v tem, da jim služimo in priznavamo človeka, ki ga ljubimo. Tako bomo morda spoznali, da nismo bolj kot vse na svetu potrebovali tega, da nas nekdo ljubi, ampak to, da mi nekoga ljubimo.

(Saša Bešter)

Kadar se na zabavi fant in punca spoznata postajata zelo radovedna kajti se dogaja ne kaj ne navadnega .
Ko sta fant in dekle malo že pijana se začneta poljubljati , stiskati , objemati in se držeta skupaj .
Če so na zabavi tudi starši od punce so gotovo tudi pijani zato grdo zgovarjajo .
Ko je glasba gresta fant in dekle ki sta zaljubljenca na ples .
Ko se fant nasloni na dekle ji reče če bi ga poljubila na roko vendar če je hčirka narodno reče fantu da bi sla rada z njim nasamem kjer se bi poljubila po telesu .