Ko sem bil star tri leta sta se oče in mati ločila in z mamo sva se morala preseliti v staro podrtijo nedaleč stran od očeta. Prvo zimo sva bila brez kurjave in vem, da sem zelo zmrzoval, med tem, ko mi je mama pokrivala noge z odejami in me debelo oblačla, saj je tista zima bila zelo ostra, so moji spomini še vedno švigali k nekdanjemu domu, kjer je bilo toplo. Spominjam se, da sem veliko hodil z mamo po sodišču, saj me je najprej oče zahteval zase nato pa, ko mu to ni uspelo pa je hotel, da me dajo v rejo. Do petega leta skoraj nisem ničesar spregovoril, po petem letu, pa sem, hodil logopedu, ki mi je pomagal pri izgovorjavi črk, nesmem pa pozabiti, da sem ga obiskoval tudi pred petim letom zaradi zgoraj navedenega razloga. Pri šestih letih se spomnim, da sem začel zahajati sosedu, kjer sva se v začetku igrala zdravnika, nato pa se je to po več letih spremenilo v spolno nadlegovanje, ki je trajalo do dvanajstega leta, ko je odšel v Črno Goro, od koder je prihajal. Še danes se v živo spominjam kako si me je lastil in koliko krat je mama bila zelo blizu, da bi odkrila, kaj se mi dogaja, saj je včasih pozabil zakleniti vrata. Najhujše je bilo, ko sem skozi okno opazoval mamo in omo, kako sedita na klopi, med tem ko me je on posiljeval, pretepal in se izživljal nad menoj, lastno telo sem skrival v šoli, doma, saj mi je pri podkupovanju z sladkarijami vedno zagrozil, da se bo moji mami nekaj strašnega zgodilo, če komu povem za to kar dela z menoj. Zaradi groženj in več let pravega trpinčenja, sem bolečino, ki sem jo doživljal zraven njega potlačil v podzavest in takrat, ko se je z menoj poigraval sem bil lupina, ki je nemo zrla v strop ali skozi okno in čakala, kdaj bo vsega konec. Zraven vsaga hudega sem še odraščal v alkoholizmu in izmenjavanju maminih partnerjev, saj je vedno vsakemu nekaj manjkalo, res, da jih ni bilo veliko ampak vsaka sprememba, je bila zame drastična. V šoli se je vse to poznalo pri učenju in po njegovem odhodu, so se začele v šoli pojavljat težave z strani sošolcev. Prav zaprav so se začele pojavljati že prej in so z leti postajala vedno očitnejše.V tretjem razredu sem sošolca uščipnil v roko in zaradi tega je nastal velik problem, saj so me z leti zaradi revščine in tega ker so mi oblačila smrdela po vlagi začeli zmerjat z smrduhom, amonjakom, Marllboro, dihurjem itd… Seveda so se mi kasneje pridružile še tri osebe, ki so enako doživljale kot jaz vendar v manjši obliki. Bili smo pravi štirje sotrpini. Po osnovni šoli sem se vpisal v srednješolski program, ki je bil izven mojega kraja in misli sem, da mi bo lažje, seveda pa nisem pričakoval, da se mi bodo v adoloscenti zaradi odkrivanja svoje spolne usmerjenosti z časoma začeli pojavljati prebliski iz mladosti in seveda to kar se mi je dogajalo pri sosedu. Po njegovem odhodu sem vse to spravil v podzavest in takrat, ko sem to storil nisem pričakoval, da bo to kdaj prišlo nazaj na plano. V živo se spominjam dogodkov prvih srednje šolskih dni, ko sem začel z resnimi poskusi samomorov. Z poskusi samomorov sem začel že v sedmem razredu osnovne šole, vendar resnično sem jih začel počenjati v srednji šoli. Takrat sem se odločal med istospolno usmerjenostjo, ki se mi je gnusla in heteroseksualno usmerjenostjo. Če bi januarja imel spolni odnos z dekletom, ki sem ga ljubil potem, bi danes ne bil homoseksualno usmerjen. Do spolnega odnosa bi prišlo, če naju nebi zmoti vzgojitelj iz dijaškega doma. Februarja sem potem poskušal v samici, kjer smo razvijali slike, hotel narediti samomor z obešanjem, ki bi po nesreči skoraj uspel, saj sem že visel in se dušil, saj se mi je spotaknil stol, za las sem ušel smrti, star pa sem bil komaj petnajst let. Po tistem se spomnim, da sem poskušal samomor z Dipijem, mešanica za barve, z manjšo dozo Aspirinov, rezanjem žil, vendar menim, da je takrat šlo pri vesem tem samo zato, ker sem hotel škodovati samemu sebi, želel sem kaznovati lastno telo in sebe, ker sem gay in to se ni dalo spremeniti. Kasneje sem si upal vedno več, zastrupil sem se z 120 tabletami, od tega 80 Aspirinov in 40 drugih protibolečinskih tablet, povzročil sem si samo bolečino, vendar me to ni izučilo, saj sem kasneje poskušal z 80 Aspirini in kasneje še z drugimi protibolečinskimi tabletami. Ko sem spoznal, da se da umreti tudi drugače in na lepši način sem poskušal z skokom iz osem meterskega mosta, kjer sem se resneje poškodoval, počeno vretence, zlomljenje metarzalne kosti, pretegnjenj vrat in drugo. Spet je ostalo samo pri bolečinah in ničemer drugem. Kasneje sem poskušal z Apourini in drugimi uspavalnimi tabletami, vendar nisem vedel časa smrti in smrtne doze, kar danes vem, vendar bi veljala le za takrat, danes sem že odporen na Dormikum, ki me uspavajo štiri tablete, prav tako Sanval, Fluzepam, Cerson, razna pomirjevala Lexaurin, Apourin, Helex, antidepresive itd…
Pri osemnajstih letih sem začel resneje iskati, partnerja saj sem se deloma sprijaznil z tem kar sem, vendar so bili vsi izven mojega kraja, kar mi je takrat predstavljalo finančno oviro. Takrat sem spoznal prvega moškega, ki sem se zaljubil v njega in ga tudi zaradi nore ljubezni pregnal iz svojega življenja. Resnično sem ga ljubil in zaradi njega skoraj umrl, saj sem se zastrupil z organofosfornim insekticidom, čeprav sem vedel, da lahko umrem ali pa preživim in nosim grozne posledice, ki sem jih tudi. Rešili so me, nekaj časa nisem mogel hoditi, ker sem si ga apliciral v noge. Eno leto je bilo mirno, saj sem si opomageval od te zastrupitve, dokler se zaradi ponovne ljubezni nisem ponovno zaljubil, vendar ne v nekoga, ki bi bil enako usmerjen, takrat sem se zastrupil z Hostaqikom 50 Ec, organofosforni insekticid, ki mi je povzročil dvomesečno slabovidnost, vendar sem si hitreje opomogel. Po tem sem sam sebi rekel, da ljubezen ne pride v poštev, in sem malo delal šolo, malo škodoval sebi z raznimi poskusi samomorov, vendar sem zadovoljeval svojo potrebo. To sem zadovoljeval z raznimi partnerji, telenovelami in samoto, dokler nisem doživel prelomnice v življenju. Moški v katerega sem se zaljubil, mi je omogočil spoznanje moškega, ki ga še danes ljubim. Vendar bila je ovira, otroki in žena. V začetku sem ga opozarjal, naj se ne spuščava v ljubezen, vendar se je vseeno zgodila in iz tega ni prišlo nič dobrega. Žena je zvedela zanj, isiljeval sem ga z poskusi samomorov, čeprav je bil moj. Na prvem mestu sem mu bil jaz in ne družina, vendar tako kot vse v življenju mi je tudi tukaj uspelo vse uničiti. Ko sem ga imel sem ga hotel še več in več, želel sem z njim živet, kar si tudi še danes želim. Trudil se je z zaupanjem in jaz sem ga vedno znova izneverjal, pri tabletah, zaposlitvi, družini in nazadnje tabletah v večjih odmerkih. Nisem mogel prenesti, da hodi domov spat, čeprav samo to, da hodi domov jest čeprav samo to. Po sedemnajstih mesecih sem si želel veliko več, kot sem bil deležen. Čeprav naju loči devet let razlike, star sem dvajindvajset let on pa enaintrideset, ga neizmerno ljubim. Zakaj? Zato, ker mi je pokazal širni svet, kaj je zabava, kaj je ponočevanje, kaj je življenje.Sedaj pa sem si vse to ponovno odvzel sam, z tem ker sem ga izneverjal. Nimam družbe, nasmešek je ponovno stari, ki je prisiljen, mama mi kroji svobodo, saj se boji zame, pri njem mi je ni. Čeprav bi moral biti srečen, saj sva se z mamo preselila iz podrtije v novo stanovanje, delam šolo, iščem zaposlitev, celo v letošnjem letu sem prav delal in tudi zaslužil on pa me je hodil čakati, vsak večer, celo dve uri me je čakal v avtu, saj sem toliko dlje delal. Vsega tega nisem znal ceniti in to sem zgubil, izgubil sem moškega, ki sem hotel in še želim z njim preživet ostanek življenja, vendar je on ubral drugo pot, življenje brez mene in sedaj sem sam na robu obupa. Živim več življenj, življenje, ko je moj nasmešek prisiljen, življenje ko se jočem in žalujem in življenje, ko se odločam med življenjem in smrtjo. Bral sem od pine sporočilo in povzel bi njene besede. Strah me je praznine, kamor bom padel po smrti, strah me je tega, da po smrti le ni konec vsega tega trplenja, strah me je življenja, saj je moje srce polno bolečine, bojim se, da v takšnem stanju nebom sposoben opravlati šole, da nebom sposoben ljubiti, strah me je novih razočaranj, strah me je človeške zahrbtnosti, ker tako prekleto boli…..strah me je ker vem, da bom z svojim samomorom prizadel svojo družino….strah me je samega sebe, ker vem, da bom nekoč pojedel tablete v upanju, da se zbudim nekje brez bolečine ali pa zavedno izginem.To so njene besede, ki so opisale na kratko moje trenutno počutje in rečem lahko, da vem, kaj bom storil zato želim samo, da nekdo lahko prebere mojo zgodbo, vem, da še premišljujem in odlašam, vendar me ni strah praznine, ki po smrti je. Mogoče je napočil moj čas, čas, ko je čas, da zapustim ta prekleti svet poln trplenja, saj trpim že dvajindvajset let in kriv sem si sam, ker sem zelo labilen, name lahko vplivajo vsi, ki si to želijo samo jaz nemorem vplivati nase, zakaj? Zato, ker že vse življenje z menoj upravljajo vsi drugi!!!!! Želim si samo mir in želim drugim prinesti mir v življenje. Poslovil se bom z besedami, ki mi jih je napisal dober prijatelj in to pismo sem danes dobil,”VEDNO ŽIVLJENJE NI LE PRAVLJICA, KI JO LAHKO ZNOVA PONOVIŠ, LE ENKRAT GA LAHKO DOŽIVIŠ, KAJ V ŽIVLJENJU VSE STORIŠ, SPTICAMI SVOBODEN POLETIŠ, PA ČEPRAV ŽIVEL BOŠ TISOČ LET, V SPOMINIH VES ČAS BOŠ OBJET, A, VSAK VEČER VPRAŠAL BOŠ, JE TO PRAVA POT….” ne želim biti vse življenje z spomini objet. Včeraj sem vam na kratko napisal in vas prosil pomoči, kot sam, saj so me tako klicali v srednji šoli, prav tako tudi psihopat. Vem, da po smrti ni ničesar več!!!! Matjaž.

Spoštovani Matjaž,Imate številne interese v življenju, zakaj ne bi njihovega števila še tvorno povišal.Ne nameravam vas odvračati od ohranitve te ali one zveze, verjetno pa bo težko ali sploh nemogoče obdržati obe.Največja neumnost pri vsem, bi bila ponovna želja po smrti, ki , kot je rekel nek filozof “pride sama od sebe enkrat proti koncu življenja in je zato ni treba klicati prej”.Zamislite si svet v katerem živite, čez kakšnih dvajset let,poskušajte si predstaviti kako si boste izpolnili želje,ki jih že dalj časa odlagate in kdo se bo ob tem veselil z vami.Pišite še, ob pisanju človek izgubi četrt bremena, torej pišite večkrat!

Matjaž, prebrala sem tudi današnje pismo.
Veliko si napisal. Svoj odgovor bom usmerila v en del.
1. Ko praviš, da lahko vsi upravljajo s teboj, da si labilen, da nimaš nadzora nad seboj. Hm.
Ali si pripravljen sprejeti dejstvo, da si sposoben nadzora nad seboj?
Če si, potem beri naprej.
Samo nad seboj imaš nadzor, nad drugimi ga nimaš. Če nekomu groziš, da se boš ubil, če ne bo napravil nekaj, kar ti želiš in potrebuješ, potem ga izsiljuješ in ga le navidezno kontroliraš. To, da pristane na neke tvoje želje, ne pove, da ga lahko nadziraš, ampak da ti to dovoli.
Tako, kot ti dovoljuješ drugim, da vplivajo nate.
Verjemi, nad seboj imaš nadzor. Vsakič, ko boš rekel NE stvarem, ki ti ne pašejo, boš vpliv drugih zmanjšal. Tako se ti bo povrnilo zaupanje v vase. Tako ne boš več verjel, da sebe puščaš na cedilu. Najhuje ni, ko nas drugi puščajo na cedilu, najhuje je, ko sebe.
Sam s seboj se boš moral skregati in sebi povedati, da je tega dovolj, da ne misliš več sebe zlorabljati.

Matjaž, kar si počneš, vsa samouničevalnost, je huda. Vendar nima smisla. To si že ugotovil.
Da ti je hudo, ti verjamem in sočustvujem s teboj.
Oglasi se še kaj.

Matjaž,
tvoja življenjska zgodba ima trhle temelje. Zloraba, ki si jo doživljal v otroštvu, je vplivala na tvoje doživljanje samega sebe, pa tudi na pojmovanje ljubezni. Moški, ki te je zlorabljal, je moral v ta namen, da ga ne bi odkrili, zlomiti tvojo voljo, te napraviti popolnoma podložnega, ti groziti, če bi se obrnil na mater po pomoč in podobno.

Prebrala sem veliko strokovnih knjig na temo zlorabe otrok in svetujem ti, da tudi sam prebereš kakšno. Le tako boš morda lahko razumel, kakšne posledice je v tebi pustilo dejanje tistega moškega. Ker si bil popolnoma podrejen takemu nasilju, si začel verjeti, da si ga zaslužiš. Prav tako je šlo za nekakšen popačen način izkazovanja ljubezni, zato si na tem področju obsodil tudi sam sebe na določeno trpljenje, stvari vidiš zelo črno.

Ker v materi nisi videl močne in zaupanja vredne osebe, si si njeno menjavanje partnerjev in alkoholizem razlagal tudi tako, da te nima rada. Doživljal si veliko nasilje okolice in pred teboj je težka naloga, da stvari popraviš s svojim razumom in analizo tistih dogodkov. Drugi otroci so si te kmalu izbrali za žrtev, saj si bil zaradi zlorabe plah in vase zaprt. Kot bi ti nekdo odvzel moč upreti se.

Ko si začel odraščati, pa je prišel problem spolne usmerjenosti. Če boš o spolni zlorabi prebral kakšno knjigo, ti bo ta postregla s podatki, da so spolno zlorabljeni dečki kasneje, kot odrasli, v večjem odstotku homoseksualni, nekaj pa je tudi takih, ki prakticirajo spolno zlorabo na dečkih – ponavljajo dejanje, ki je bilo storjeno njim. Ti svojo bolečino zaradi zlorabe in nerazrešene konflikte, ki so ob tem nastali, usmerijo navzven. Vse to pa je prav bolezensko stanje. Zato je nujno, da poiščeš kakšnega terapevta, s katerim se boš pogovarjal o svojih občutjih. Ta namreč pretekle nasilne dogodke, ki pogojujejo tvoje nizko samospoštovanje in mnenje, da si popolnoma nevredno bitje, usmerjajo proti tebi samemu, tako da poskušaš s samomorom.

Verjemi mi, ta tvoja dejanja so vsa klic na pomoč in sicer na poseben način. Moški, ki te je zlorabljal, ti je prepovedal o tem »govoriti«. Zato govoriš zdaj na drug način, ne z usti, ampak s samomorilskimi dejanji. Sporočilo pa ostaja enako – naj mi nekdo pomaga.

Še o tvoji homoseksualnosti: doživljaš jo kot nekakšno »kazen« za tisto, kar se ti je dogajalo kot otroku. Spolnemu odnosu z dekletom (ki ni uspel) pripisuješ prevelik pomen, čeprav verjamem, da je bilo tudi to doživetje travmatično zate. Čeprav je homoseksualnost del tebe, jo imaš za nekaj slabega (pa vendar ni nujno, da si homoseksualen zato, ker si bil zlorabljan).

Hkrati pa si se na prvega resnega partnerja zelo zelo navezal (praviš – nora ljubezen), kar odraža tvoje dolgo iskanje ljubezni in zaupanja v neko osebo. Ker v otroštvu nisi imel pravega vzora glede ljubezenskih čustev, v tebi pa je zaradi vsega povzročenega zla hrepenenje po nekem idealnem moškem, ki bi te odrešil in bil tvoj partner, si se nanj bolestno navezal. To pa ni več ljubezen, ampak odvisnost. In tudi ta izhaja iz tega, da se premalo spoštuješ in ceniš. Kajti vreden si ljubezni in ni ti treba biti v strahu zanjo.

Tudi drugo razmerje, ki ga omenjaš, kaže na ta vzorec. Kljub temu, da je bil moški povsem tvoj, si hotel več, izsiljeval, hkrati pa bil znova agresiven do sebe. In vsakič tako težko verjameš, da če mine ena ljubezen, pride druga, ker se nimaš za ljubezni vrednega in vsakič znova zreš temu občutku praznine in zapuščenosti v oči. S takim vedenjem in predvsem nespoštovanjem sebe in nezaupanjem vase boš res zelo težko našel svojo pravo ljubezen, kajti partnerji bodo imeli dovolj tvojih igric in bodo obupali, kljub potrpežljvosti.

In še nekaj – noben psihopat nisi, tako da kar pozabi na ta vzdevek. Da pa bi bil sposoben ustvariti normalne, zdrave človeške odnose, ti zelo priporočam, da si poiščeš primernega terapevta, če pa je le mogoče, pa se tudi odseliš od matere, saj ta deloma vzdržuje tvoj občutek, da si otrok, za katerega je potrebno poskrbeti.

Poišči končno smisel v svojem življenju, šolaj se in počni stvari, ki te zanimajo. Znebi se občutkov krivde in poskusi postati samozavestnejši. Tvoj čas, da bi zapustil tale svet, še zdaleč ni prišel. Poleg tega je to tako bedasta rešitev – oziroma, kakšna rešitev neki je to, če ne prinaša rešitve? Ne moreš več ustvarjati, živeti (ko še niti začel nisi!), snovati ciljev in jih uresničevati. Tako si še mlad, veliko te še čaka. Naredi načrte, prenehaj se pomilovati, rajši razmisli o vzrokih in naj ti pri tem pomaga dober terapevt.

Lepo te pozdravljam in upam, da ti bo uspelo zaživeti!

Sprasujes, ce se splaca ziveti?

Splaca se ziveti !

Pa ceprav le zaradi zgodnjega jutra, ko se ptice prebujajo,
ceprav le zaradi mehkih oblakov, ki nam padejo v oci,
ceprav le zaradi cvetlice, ki se prebija skozi nevzdrzevano travo,
ceprav le zaradi . . . majhnih stvari.

Matjaz, splaca se, ker si clovek, ki osrecuje ljudi,… zivis in s tem veselis bodisi prijatelja, ali mamo, ali vijolico, ki jo zalivas… Toliko bitij veselis – KER ZIVIS !

ne odvzami jim tega veselja,
in ne odvzami sebi veselja, da lahko gledas soncni zahod ali vzhod,
saj sonce vzhaja zate.

Zal mi je, da si prezivel toliko slabega,
vendar zdaj je cas, da se nehas trpinciti,
zdaj je cas, da se poglobis vase in najdes tisti del sebe, ki zeli ziveti.
Ta del obstaja, skrit je v tebi, vendar obstaja in caka, da ga osvobodis.

Matjaz, splaca se ziveti, ker clovek nikoli ne ve kaj ga caka dobrega jutri…
CAKA TE DOBRO, . . . prislo bo;
do takrat pa delaj kaj, solaj se, in pazi nase.

Zelim ti sreco. Prisla bo.
V upanju, da nam se pises te pozdravljam.
Ribica*

Matjaž,živiš če le hočeš življenje.V njem lahko delaš to in ono pa vendar je življenje.Umreš pa lahko samo enkrat in kaj misliš, da bo potem.Preveč enostavno si predstavljaš tako življenje kot smrt.Končno pa saj ne veš kaj te čaka na drugi strani.Mogoče boš moral svoje stiske dokončati tudi tam.Preberi si kakšno knjigo ,predno se odločiš za samomor in pravgotovo boš vsako misel nanj opustil.Knjig je dovolj, samo vprašaj v knjižnici ali knjigarni.Sicer pa, saj si se odločil za življenje, sicer nebi pisal.
Veliko lepih trenutkov v življenju ti želim!!!!!