Še kakšna brez jajčec?
Zdravo!
Sem nova na forumu. Stara sem 31 let in imam diagnosticirano odpoved jajčnikov, ugotovljeno pri 28 letih. Tako nič ne poskušava.
Tudi upanja več nimam posebnega.
Zame pride v poštev edino donorstvo jajčne celice. V zvezi s tem se mi pa postavljajo mnoga vprašanja in dvomi.
Zanima me, če je kakšna med vami v podobnem položaju? Imate tudi sicer kaj informacij o tovrstnih težavah? Poznate katero s podobnimi problemi? Sama se namreč v teh težavah počutim precej osamljeno, ker nas baje ni ravno veliko s takšno diagnozo?
Sicer mi je ta forum zelo všeč. Super se mi zdi, da se nekje lahko “pogovarjaš” o tovrstnih težavah, s sebi vsaj približno enakimi.
Vesela bom vsake vaše besede!
Hoj Bee,
Na zalost ti ne morem pomagati z izkusnjami, ampak po mojem bi morala dobiti kaksna pojasnila glede donorstva in podobnega pri gin. kjer se, ce se, zdravis za neplodnostjo. Kam pa hodis?
Pa do 28 leta / je bilo vse v redu in ali imas kaj otrok?
Kakorkoli, mislim, da ce si res zelis malo strucko ni za obupati. Veliko srece!
LP
Anja
Hvala za lepe zelje, ampak otrok nimam.
Prej se je zadeva pokazala kot izostajanje menstruacije. Pa z možem takrat še nisva hodila. Res pa je, da bi lahko imela otroke pred 26. letom. Sestre nimam, sprejeti neko povsem tuje jajčece (pa še to se pri nas težko dobi) se mi zdi pa na nek način hudo. Sicer pa hodim k prof. Medenovi.
Te cisto razumem, da je to malo hudo, cisto od tujega otroka, ampak vseeno, ce si res zelis… Jaz bi se verjetno odlocila za to, ce bi bila na tvojem mestu – otrok bo vsaj mozev, in donosila bi ga ti. No, ne vem, vsak se mora odlociti za to sam.
Se pa strinjam, da je verjetno jajcno celico hudo tezko kar tako nekje stakniti – edino, kar mi pride na misel, da bi dobila kaksno pri kaksni od stimulacij – ce bi ti jo kdo odstopil, ce bi jih nastalo npr. 10 ali kaj podobnega.
Vprasaj svojo zdravnico ce ti lahko pomaga .
Nic obupat!
Lp ANJA
A pa je pri nas sploh možno (oz. dovoljeno), da ti spolne celice daruje sorodnik oz. prijatelj?
Čeprav sama (upam) nimam problemov z neplodnostjo, sem z zanimanjem prebrala stran http://www.daruj.com. Tam je bilo 100x poudarjeno, da so imena darovalcev in prejemnikov strogo zaupna. Lahko pa, da sem kaj zgrešila. Me pa res zanima…
Pozdravljena Bee!
Z možem čakava na postopek z darovanimi jajčnimi celicami, zato bi rada napisala nekaj svojih misli. Tudi pri meni gre za odpoved jajčnikov. Donorstvo je tako za naju edina možnost doživeti rojstvo otroka.
Odločitev za ta postopek ni bila težka, vendar je morala dozoreti, potrebno je nekaj časa, da preženeš vse dvome. Na biološki oziroma genski vidik gledam nekoliko drugače. Vezi ljubezni in pripadnosti se med ljudmi ne vzpostavijo le zaradi biološke sorodnosti. Otrok bi bil moj, ker bi imel mojo ljubezen.
Pri nas se postopki že opravljajo z darovanimi jajčeci anonimnih darovalk. Vse o postopku ti morajo razložiti na kliniki. Vendar zaradi pomanjkanja darovalk, zadeve tečejo zelo počasi. Na seznamu za postopek bi nas naj bilo okrog 30 parov.
Z možem sva se odločila za postopek v tujini, bila sva trikrat, vendar žal zaenkrat neuspešno. Upam, da nama bo enkrat uspelo.
Možnosti so, zato le pogumno naprej.
Lep pozdrav!
Lara,
nisem sicer še prebrala sobotne priloge, ampak bi ti vseeno odgovorila na tvoje vprašanje.
Ženske in moški se odločajo verjetno za donorstvo predvsem zato, ker je del materinstva in očetovstva prav gotovo tudi doživljane nosečnosti in doživetje poroda, ki je verjetno največje darilo paru (vsaj tako pravijo!).
Če pa gledamo le življenjsko…. ta otrok je vsaj na pol iz tvoje krvi. Pa še to! Kolegica se je odločila za posvojitev. A misliš, da je to tako, kot, da greš kupit štruco kruha? S partnerjem sta stara 38 let (torej ka stara že), ampak ni bilo nobenih izgledov, da bi jima uspelo dobiti v posvojitev otroka. Otroka lahko dobiš v posvojitev le iz tiste občine, kateri pripadaš. In če leta in leta v tvoji občini ni malih sirot, ni možnosti posvojitve “slovenskega” otročka. Kolegica je nato iskala srečo v bivših YU republikah. VSE je morala urejati sama in vzpostavljati stike, da je končno prišla v eni od republik na čakalno listo. Zbirati ni imela možnosti! Niti starosti, niti spola, niti barve kože (rom al “nerom”). Dobila je skoraj leto dni starega otroka, ciganskih staršev (čakala 1 leto). Borila se je, da bi posvojila in uspela sta. Otrok je sicer ljubljen do norega, ampak hočem povedati to, da posvojitev ni lahka, niti hitra zadeva. Poleg tega pa je tako malo možnosti za posvojitev, da lahko ostaneš tudi praznih rok!
Lara
Otroci, zdaj že odrasli, ki so omenjeni v sobotni prilogi, so reveži zaradi staršev, ki so bili v treh primerih sploh neprimerni, da bi kdaj postali starši. Če bi le ti s spočetjem dobili tudi normalne starše, moraš priznat, da do tega ne bi prišlo. Praviš, da naj se raje obrnejo na posvojitev, ali res misliš, da je to pa boljša rešitev od donatorstva? Ali misliš, da je otroka, ki ga pa kar dobiš, ko že ima določene privzgojene navade, pa lažje obvarovati pred travmami?
Jaz mislim, da je neglede na to kako prideš do otroka, najpomembneje da se mu posvetiš in ga vzgajaš v ljubezni in mu daš občutek pripadnosti, potem težko pride do takih problemov.
Pozdravček – Ajda J
ja sej to se strinjam…sicer ne poznam najboljš telih naših zakonov in drugih zadev okol posvojitev..vrjetno je potrebno še veliko nardit na teh področjih…
samo kaj pa če se umetno narejen otrok nekega lepega dne res praša kje je moja prava mati/oče? kaj pa potem? sej pri posvojenem se tut ampak to je pomoje vseen mal drugač razložit kot pa sori ne vemo, k si iz epruvete…sliš se res tko umetno…ka pa vem..mogoče bi drugač razmišlala če bi bla sama na tem…i could be wrong nč ne rečem….
Lara, svet gre z razvojem naprej. Pred davnimi leti, je bilo “čudno”, če si bil posvojen. Danes to ni več tako čudno. Čudno je bilo tudi, če sta dva živela skupaj in imela otroke (kaj je bilo hujšega kot nezakonski otrok?). Danes ne več.
Tako je tudi z oplojevanjem. Tudi, ko je bil v epruveti spočet prvi otrok, je bil to velik bum! v svetu, danes je to skoraj čisto nekaj normalnega.
Članka v sobotni prilogi nisem brala, če ga bom našla, ga bom. Mišljenja pa nikakor ne morem spremeniti.
No, Ajda je očitno že prebrala članek, tako, da vsaj približno lahko sklepam za kaj je šlo.
Travme doživljajo tudi prenekateri otroci, ki so se rodili bioploškim staršem in tudi ti bi lahko pričali v Sobotno prilogo Dela. Treba pa je upoštevati tudi to, da novinarji pišejo o ekstremnih zadevah, saj bi bila sicer stvar brezvezna za objavo.
Če sta starša, ki sta posvojila otroka ali ga spočela s pomočjo umetne oploditve z darovanim semenom ali jajčecem kolikor toliko zrela in odgovorna, se bosta prav gotovo pozanimala pri psihologih že takoj po rojstvu otročka, kako in kdaj otroku povedati, kaj je na stvari. Moja kolegica, ki je posovjila otročka veliko raziskuje na to temo. Kako in kdaj otroku povedati, da je posvojen. Stvar je vzela zares in se trudi. Mislim, da je veliko takih.
Če pa so straši neresni pa pride do problemov in potem posledično tudi do raznih člankov.
Ja, Lara, jaz se pa s tabo kar močno strinjam. Kljub temu, da smo ljudje zelo pametni in smo res že veliko tega pogruntali, pa mislim, da so določene stvari tudi v domeni narave in je potrebno včasih tudi to poslušati.
Nekoliko egoistično se mi zdi na nek način sforsirati otroka, če mi to pač ni dano. Pa da zdaj ne bi katera mislila, da koga obsojam. Nasprotno.
Vsak je svet zase in vsak ima pravico do svoje odločitve. V odločitvi se skriva tudi moč in energija, da se nekaj zgodi. Morda je te pri meni premalo. Občudujem pa tiste, ki je imate več in uživam v tem, ko vidim, da vam uspe.Zato čestitam vsem vam, ki ste bolj zagrizene borke kot sem sama.
Zelo realno sem razmišljala o tem, kako otroku nekoč povedati, da je en del njega pač iz epruvete. Nekako ne najdem pravega odgovora. Pa sem zelo blizu psihološki stroki in morda se včasih ravno zato še bolj sprašujem. Po drugi strani pa se v svojem poklicu veliko srečujem z otroki, tudi s posvojenimi in strinjam se z vsemi vami, ki ste pisale o tem, da je tudi posvojitev problem, od tega kako do otroka priti in tudi to, kako ga vzgojiti.