Imela sem vezo ki je trajala 12 let , zaradi vseh možnih nesoglasij prepirov in nerazumevanja se je fant odločil da zaključi to zadevo Krivda je bila na obeh, a večji del je predpisan meni. .Meseca januarja lani sem se z sinom odselila k očetu z željo da ostaneva v v stiku in poskusiva rešit vezo. Partner me je popolno odstranil iz življenja, motili so ga smsi v bistvu vse, zaradi sina sva se videvala a bil je zelo hladen in dajel občutek da sem le vsiljivka vendar govoril da rešujeva vezo in obstaja možnost da vse rešiva. Dokler februarja ni zaključil in si ustvaril svojega življenja začel je vezo z žensko za katero je pravil da je le nekdo z interneta da mu ne pomeni nič…. a je vseeno hodil okrog z njo se družil hodil na izlete, še otroka je vozil z njo in njenimi otroci na igrala, bistvu začel je lagat……. marca sem ugotovila da sem noseča z njim , prvega sina sem imela brez težav, zatem sem imela 3 splave ki so me ubili in dejstvo je bilo da nikoli već ne bom rodila, zaradi vseh težav ki sem jih imela mi niti na misel ni prišlo da sem noseča, borila sem se z bolečino ob koncu veze, ker sem ga želela nazaj in niti nisem vedela da sem noseča . Ne glede na posledice sem se v svojem srcu odločila da otroka obdržim saj sem se 8 let trudila prestala 3 splave in to da sem zanosila je bil zame čudež. Z sinom sem se vrnila v hišo nazaj domov on je odšel pa k tej svoji ženski,z besedami da sodelujeva zaradi otroka. Najprej mi je dal vedet da otrok ni njegov da ga hočem nazaj zaradi otrok da silim v njega….. Res hotela sem ga nazaj a ne zaradi otrok zaradi njega in zaradi tega kar sem čutila do njega. Prosila sem ga za priložnost za ljubezen za upanje…. a ostal je z njo…… vendar ni prekinil stikov, čisto vsak dan je prišel domov, delal doma urejanje okolice , bil z sinom , skušala sva ves čas z pogovori…… a vsak večer je potem šel k njej……. bila sem na robu, uničena a želja po družini in njem me je vodila naprej….. upala sem da je še ostalo kaj ljubezni v njem, da si tudi on kot nekoč želi družine( tako je tudi pravil) upala sem da bova našla skupno besedo. Zaradi vsega sem res bila divja , v bistvu sem vse dni preživljala z njim, od 16 kar ej prišel domov do 22 ure ko je šel k njej, ves čas sem upala a bila le globoko prizadeta, ostajal je njen, bila je jeza v meni žalost razočaranje………res sem mu nagajala njegovi tako imenovani vezi z njo, z njo je bil vse noči vse vikende ko je ona bila fraj……. Pripravljala sem se na porod , v bistvu sva bila v nekem prijateljskem odnosu ( kljub vsemu) skupaj sva se pripravljala na porod, veselil se je otroka z mano. Prišel je dan ko sem rodila . Rodila sem mu še enega sina.Nadaljeval je življenje kot doslej, cel dan z nami kot družina , večer k njej. Ne v nosečnosti in ne zdaj mi v bistvu ne pusti da zaživim svoje življenje da ga bi lahko prebolela in šla naprej. Jasno sem mu povedala da ga še vedo ljubim, ne glede na vse, da sem za družino z njim pripravljena na vse, pozabit in oprostit, naj mi le da eno priložnost, ker ne morem več tako živet , čez dan smo kot družina zvečer gre, Vedno ko se psihično pripravim da grem in pustim ta del življenja, se obrne in naredi tako da ostanem. tako je že 7 mesecev. Sedaj se je odločil da si želi družine z mano, da naj mu dam čas da reši z njo in da nama bo dal priložnost da začneva gradit odnos najprej prijateljski pol mogoče kaj več če bo slučajno v njegovem srcu kaj zaropotalo. Sem čist na dnu, ve da ga ljubim da si želim družine z njim da želim sodelovat in se borit za to kar sva ustvarila v najini vezi.Želim se borit, a on želi da gradiva prijateljski odnos , kako naj to zmorem. Želim ga nazaj vse naredit v dobro nas a ne zmorem prenest da vsako noč gre k njej!!!!!!!!!kako naj gradim, sem čist obupana in po želji po uspehu me boli ko odhaja in zaradi tega se prepiram , ker me preveč boli. vem vsi mi pravijo da naj grem, zaključim in zaživim. a srce me drži tukaj. Zelim da je z otroci ker je kot očka cudovit. Kaj naj naredim????Pravi naj mu dam čas da uredi, da medmes lahko gradiva na odnosu. Glede dela okrog hiše, stroškov v hiši , kurjave,,, vse se dogovoriva, sodelujeva ,imamo skupaj kosil še na sprehod gremo, a ko pride noč gre, ina takrat se v meni vse poruši. Čisto vsak dan pride domov in ko mu rećem da naj ne pride pravi da mora zaradi otrok ker jih ima rad . Dobesedno živi na 2 stolih ima družino in svojo nočno vezo. Iz vseg srca si želim gradit odnos, a nemorem dokler je v vezi z njo. Pravi da naj dokažem da sem se spremenila da bo takrat tudi on začel delat korake proti meni. Nisem več dovolj pametna. Naj se še borim vztrajam in probam al naj vse pustim in grem svojo pot? A je že kdo bil v podobni situaciji????

Spoštovani pomladpoletjejesen!

Kar težko mi je bilo brati tole vaše pismo, ker sem čutila, da ste v veliki stiski in bolečini (in sem čutila sočutje), hkrati pa sem čutila tudi jezo in prezir ob tem kako da ste si sploh dovolili in še dovolite takšno ravnanje z vami. Ne vem kje je še skrita in potlačena vaša jeza (= odločnost), ki bi vam pomagala najti dostojanstvo in spoštovanje do same sebe, da ne bi ostajala in pristajala na življenje z nekom, ki v resnici sploh ne živi z vami. Kako globoko ste morali že nekje nekoč biti ranjeni in zlorabljeni, da pristajate na takšen (popolnoma nespoštljiv) odnos moškega do vas, bi bilo dobro še odkriti, pomembno pa bi bilo, da bi vi spoznali, da je samo od vas odvisno kakšno ravnanje s sabo dopustite in da imate samo vi moč in možnost to spremeniti, če se boste odločili za »delo na sebi«.

Čutiti je, da se še niti prav dobro ne zavedate kakšne krute zlorabe se vam dogajajo, tudi z moškim, ki ga imate radi. Zato bi vam res priporočala psihoterapijo (po možnosti po relacijsko družinskem modelu), saj boste sami zelo težko našli pot iz tega začaranega kroga. Tudi partnerja boste sami od sebe verjetno zelo težko pustili (tudi, če bi vam to kdo direktno svetoval – itak se morate pa odločiti vi sami pri sebi – in vedeti zakaj in od česa boste odšli!), dokler ne boste prepoznali v kakšne odnose ste ujeti in kakšno vlogo imate pri tem vi sami kot odrasli. Sicer se utegnejo vajine ujetosti v odnos potrebovanja, krivde in pogrešanja vrteti še naprej, tudi, če bosta začasno prekinila razmerje in ga čez nekaj časa morda spet začela. Tu me skrbi za vas in za vaše otroke, ker se vam stvari kar dogajajo, kot da ne bi imeli vi odločilne vloge pri tem. Nekje ste pisali o tem, da vam partner ne dovoli živeti, s čimer se ne morem strinjati. On sicer res lahko počne karkoli že (vas vabi nazaj, prepričuje…), toda spet ste vi tisti, ki se odločate zase in ki si smete dovoliti živeti po svojih prepričanjih. Torej vas on (in nihče, vključno z mano) ne more v nič prepričati, če vi tega nočete. Nihče vam torej tudi ne more »dovoliti« ali »prepovedati« kako živeti svoje življenje. S čim vas prepriča in kaj vas potegne nazaj v odnos z njim, pa bi bilo dobro, da vi odkrijete. Kot še marsikaj o sami sebi.

Razumem, da ste v dvomih kaj narediti glede moškega, ki vam pomeni vse, čeprav on v resnici sedi na dveh stolih in ima podobno kot vi, vse razmejitve popolnoma pomešane in se zagotovo sam od sebe ne bo spremenil. Najhuje je, da mu vi kar verjamete in upate na čudežno preobrazbo, ker si tako zelo želite imeti partnerja in očeta vaših otrok in ker ga imate radi. Zaslužite si nekoga, ki si bo želel biti z vami, ki bo pripravljen tudi kaj konkretnega narediti za vas in zaradi vas (in ne le zgolj iz občutka dolžnosti do otrok) in ki bo sposoben ostati z vami tudi ponoči, za vikende in v prostem času in vam biti zvest. Kakšne modele partnerstva in starševstva pa dajeta vašim otrokom je pa še nekaj drugega, zaradi česar bi se bilo potrebno resnično zamisliti.

Domnevam, da vam moj odgovor ne bo najbolj všeč, razumem in lahko začutim tudi vašo žalost, bolečino in razočaranje, upam pa, da sem vam vsaj malo nakazala kako globoka in kompleksna je dinamika zasvojenosti z odnosi in nasiljem. Vi pa veste kaj boste storili – zase in za vaše otroke.

Želim vam veliko poguma, moči in odločnosti, da najdete nove poti iz ujetosti v začarane kroge. Srečno.

pomladpoletjejesen upam da uredis stavri najdi oporo v druzini ce nisis sam je lazje ko se imas komu zaupat,jaz tudi ne vem vec kaj naj na koga naj se obrnem pa kje naj zacnem,jaz sem se odpvedal druzini in vsemu ker moje partnerke niso hoteli sprejeti,zdaj sem ostal sam in ne vem vec kaj naj,ostal sem brez upanja,zanjo sem naredil vse,stal ob strani v najtezjih casih,se trudil,poskusal zagotoviti lepse zivljenje,zadnje dve leti je pa hodila po meni ter me ubijala z besedami da sem navaden drek,nesposoben,danic dobrega nebo z mano,zato ker sem se trudil zaradi nje,nikoli mi ni prislo na misel da bi jo prevaral,kljub vsem priloznostim,ker je nebi mogel iskreno pogledati v oci,zdaj se moram pobrati brez volje do cesarkoli,kar ne vem ce bom lahko,vendar sem toliko na tleh,ne razumem vec teh obcutkov,prepprosto ne vidim vec zakaj bi vztrajal,nekako sem si ze zamislil konec,ker tudi spati ne morem vec,utrujen sem in zgaran od vsega,bolecina da te ljubljena oseba daje v nic kljub vsemu kar sva prezivela skupaj je nemogoca,ne morem verjeti da ne vidi vec lepih trenutkov ki sva jih imela samo zase samo midva,ne morem zacenjati znova,ker nimam energije,ne morem stvari resiti z njo ker je samo ignorancija z njene strani,upal sem da bom konec docakal z njo in ne tako sam

Spoštovani samvvsem!

Iz vašega pisma je čutiti polno razočaranja, bolečine in obupa, tudi občutka nevrednosti, globoko spodaj pa je čutiti jezo. Ne vem kako je z vašo jezo (=odločnostjo), domnevam pa lahko, da bi bilo s terapevtsko pomočjo potrebno iskati kje in kdaj ste jo »izgubili« oz. začeli tlačiti in kako zdaj spet najti stik z jezo in kako jo začeti ustrezno izražati. Kajti to bi vam pomagalo, da se boste lažje izkopali iz situacije, v kateri ste se znašli.

Doživljate težko obdobje, ko se vam zdi, kot da se vam vse podira, ob tem pa doživljate kot da nimate nikjer nobene opore in razumevanja. Več stvari iz vašega pisma nisem dobro razumela, npr. kaj ste mislili, da ste se odpovedali družini in vsemu – ali ste prekinili stike s starši in ostalimi člani izvorne družine, ali doživljate da vas tudi oni ne razumejo oz. vas ne bi razumeli, niti če bi prišli nazaj po morebitem razhodu s partnerko (tudi tu mi ni čisto jasno ali vi še razmišljate, da bi se vidva razšla ali sta se že, ali živita skupaj, koliko časa ipd…), nadalje mi ni jasno kaj ste mislili s koncem – konec vajine zveze ali ste namigovali na samomorilne misli??– tu začutim strah in vas res prosim, da o tem spregovorite s kom od vaših bližnjih in si v vsakem primeru poiščete strokovno pomoč. Marsikaj se da storiti, imate moč, čeprav se morda doživljate sami in nemočni, le zdaj se vam je nakopičilo toliko težkih občutij, da se iz njih nikakor ne vidite. Doživljate se kot po dolgem obdobju dežja, vetra, oblakov, puste sivine, ko je težko verjeti, da bo toplo sonce spet posijalo, pa vendar se sonce prej ali slej spet pokaže in se spet začne obdobje lepega vremena . Vem, da je težko najti smisel, ko so vse okrog ruševine, vendar verjamem, da če se boste odločili pomagati sebi, uspeh ne bo izostal.

Morda si terapevtsko podporo lahko poiščete sami zase ali pa vidva oba skupaj, kajti v partnerskem odnosu se nam vsem začne ponavljati marsikaj nezavednega in nerešenega iz naše preteklosti. Soočanje s tem v čem sam/a sodelujem, pripomorem oz. dopuščam dano situacijo in kaj sam/a (pogosto nezavedno) storim, da se situacija na tak (znan) način odvrti, ni enostavno, vendar je pomemben korak k zavedanju in spremembi bolečih odnosov.

Ne vem kako naj bi napisala, da bi vas spodbudila k iskanju konstruktivne rešitve iz dane situacije, kajti sama nimam nobene možnosti, da vas prepričujem, saj imate vi vse odločitve v svoji glavi. Samo vi lahko naredite korake v novi smeri, če boste tako hoteli.

Želim vam vse dobro, mnogo poguma in novega upanja.