Pozdravljeni!

Tudi moja zgodba je, tako kot vse, dolga in umazana. Na kratko 20 let zveze, 10 let zakona, dva otroka 6 in 3 leta.Spoznala sva se kot študenta, dokončala študij, se zaposlila, ustvarila skupen dom in družino. Zaradi obveznosti moža in majhnih otrok sva se v zadnjih dveh-treh letih precej odtujila. Tudi sama sem veliko razmišljala o smiselnosti nadaljevanja skupne poti, pa sva se kljub temu vedno nekako našla in v bistvu če pogledam nazaj smo se imeli lepo. KOt strela z jasnega me je poleti udarilo moževo priznanje, da se že pol leta videva z drugo in da se ne more odločiti. Sledili so pogovori, ki so po enem mesecu privedli do njegove odločitve in spoznanja, da me ima rad in želi biti z menoj. Do mene se je obnašal drugače, bolj ljubeče in bolj pozorno. Veliko prostega časa sva preživela skupaj sama brez otrok, saj sva v pogovorih ugotovila, da je bilo to bistveno, kar sva oba pogrešala – čas drug za drugega. Prepričana sem bila, da gradiva svoj novi boljši odnos kot kdajkoli prej. A žal vse ni tako lepo. Po nekaj mesecih sem odkrila, da v bistvu gradim sama, saj je bil mož še vedno razcepljen med dve ženski med katerima se ni zmogel odločiti. Ko sem želela oditi sama in pripravila papirje za sporazumno ločitev je sledilo novo presenčenje, moževo spoznanje, da neizmerno ljubi mene in da me ne želi izgubiti. Da je že pred časom prekinil s to žensko ker je spoznal svojo zmoto, da si je o njej ustvaril sliko o idealni ženski, kar pa v resnici ni. Da si ne bo nikoli odpustil, zaradi kakšne osebe je ogrozil svojo družino. Me prosil, če le zmorem, naj mu odpustim, da bom videla, da me ne bo razočaral, da bo vse popravil… Od tega je minilo že dva meseca in moj mož je še vedno neizmerno pozoren in ljubeč do mene, kljub mojim stalnim provokacijam o njej s katerimi želim pomiriti svoje strahove, ki pa jih kljub temu, da ne najdem nič s čemer bi lahko ovrgla njegove izjave, ne morem. Čeprav tokrat res čutim, da je med njima konec, se kljub temu počutim dvakrat prevarano. Ne upam se verjeti, čeprav bi del mene rad verjel, del mene, tisti prizadeti pa bi rad odšel. Pa ne zato, ker ne bi bilo ljubezni, temveč zaradi užaljenosti. Na ternutke res ne vem kaj naj naredim, konec koncev pa sta tu tudi dva mala sončka ki bi rada imela ob sebi oba starša, saj sta na oba zelo navezana.
Za kakršenkoli nasvet vam bom hvaležna!

Maja

Spoštovana Maja,

najlažje bi vam rekla “tipična zgodba z nesrečnim koncem” ali pa “prelepo, da bi bilo lahko res”…, težje se bo soočiti z nastalo situacijo. A se da. Ko sem brala vašo zgodbo, vrstico za vrstico, sem razmišljala, kako lepo je bilo vaše življenje, kako gladko je vse teklo, vse po vrsti, tako kot je treba,…kot v pravljici, ki pa se je v trenutku razblinila. Umazala. Umazala z madežem, ki pušča grenak priokus. Kako naprej? Kako se odločiti, da bo najbolje za vse? Komu verjeti? Ostati ali oditi?

Kako rada bi vam odgovorila, povedala, kaj storiti, da bi vas vsaj delno razbremenila. Pa vam ne morem. Ker boste vse odgovore našli pri sebi in ob možu. Že po prvi prevari sta se z možem ogromno pogovarjala, vzela sta si čas zase, posvetila sta se drug drugemu…in to vama je pomagalo zdržati drug ob drugem kljub bolečini, ki je prizadela vajin odnos. Ker sta vztrajala skupaj, zase in za vajin ranjen odnos -, in tudi za otroka, ki ob sebi potrebujeta zadovoljne in sproščene starše. In to je bilo v redu, zrelo in odgovorno. Nato znova razočaranje, prizadetost, ranjenost in bolečina. Koliko časa gospa Maja, koliko žalosti in solz bo še moglo preteči, da boste poskrbeli zase? Koliko časa ste pripravljeni še vztrajati? Do katere meje ste moža še pripravljeni tolerirati? Kaj se je zgodilo z odločitvijo, da se ločite…

Nenehno spraševanje, dvomi in tiho čakanje, kdaj bo znova udarilo, s čim vas bo mož tokrat presenetil…to vas utruja, muči, notranje ste razklani, kar je razumljivo. Toliko strahu je moč začutiti, negotovosti, ki vas do konca utrujajo in razjedajo. Najraje bi zakričali in se na moža odkrito razjezili, mu vrnili svojo bolečino, ga prizadeli, da bo začutil, kako vam je…zaradi prevare, ker vas je izdal, ponižal, izigral, zavrgel, vas znova (navidezno) sprejel in spet zavrgel (vsakič, ko se je odločil za novo žensko), za kar je izključno sam odgovoren. In to boli. In je bilo ponižujoče do vas. In normalno je, da ničesar več ne verjamete, da ne zmorete zaupati, saj je zaupanje med vama že od nekdaj porušeno. Nezvestoba, neiskrenost in laži v odnosu nezaupanje samo še poglobijo.

Tisti čustveni del, želi nazaj k možu, tisti racionalni vam pravi, da odidite (ali obratno). Upoštevajte tisto, kar čutite in temu sledite. Občutki vas ne bodo zavedli. Najprej pa začnite pri sebi in svojih željah. Kaj želite vi, kako bo vam najbolje, kako se boste vi najbolje počutili… S tem ko boste čustveno poskrbeli najprej zase, se začeli spoštovati in ceniti, kar konkretno pomeni, da boste moža soočili z dejstvi, mu postavili pogoje, pod katerimi ste pripravljeni ostati z njim in od njih ne odstopili, bodo tudi vaši otroci v redu. Avtomatsko. Ker možu je do zdaj že dvakrat uspelo – biti nezvest z drugo, pregovoriti vas – zakaj mu ne bi še tretjič? (ne zamerite provokaciji, želim, da razumete). Mož se je vrnil k vam, do vas je bil “drugačen, bolj ljubeč, bolj pozoren, ne želi vas izgubiti, vas ljubi”… Pokazal vam je, da mu ni vseeno za vas, vsaj tako ste lahko občutili, čeprav nekje globoko v vas še vedno tli strah, da vas bo znova prizadel… In za te ljubeče trenutke z njim bi umrli, lepo vam je bilo vsakič znova, za to je vredno ostajati z njim, saj ste takrat le njegovi…A za kakšno ceno? Morda je to le način, kako začasno pogasiti ogenj…

Kakorkoli se boste odločili, se odločite tako, da bo za VAS v redu in sprejemljivo. Nobena odločitev ne bo napačna. Pri odločitvi za odnos vztrajajte na pogovoru, da se čimveč pogovarjata o tem, kaj čutita drug ob drugem, zlasti pa o tem, kaj pogrešata – ker oba hrepenita po pozornosti, samo po tem, da vaju ima nekdo rad (tudi vaš mož, čeprav s prevaro, ki je le način, kako poskuša rešiti svojo stisko). Edino iskren, ampak res iskren pogovor vama bo povrnil zaupanje. Ampak počasi, po korakih. Če boste zaupali svojim občutkom, boste vedeli in čutili, kaj vam mož sporoča in če je odkrit z vami. To se čuti. “Samo ne se slepiti in ostajati zavoljo otrok”, ker so to najbolj prazni izgovori. Izborite si svoje mesto ob možu, saj je pred vami še vse življenje. Ni za obupati, saj se vedno najde neka pot, na kateri je dostikrat vredno vztrajati.

Vse lepo vam želim in srečno.

Pozdravljena Barbara Kutnar!
Imela bi v zvezi z vašim pismom eno vprašanje. Ali resno mislite, da naj ne bi “majapo” ostala skupaj z možem zaradi otrok? Mislim reči, njena situacija je taka, da je vbistvu njen mož delaven, priden človek, dober do otrok, navezani so nanj, dolga leta je bilo tudi med njima z ženo vse vredu. Imam občutek, kakor da je tale možek naredil eno in edino “napako” v vseh teh letih, to je bila seveda tudi najhujša možna napaka. Pa vendar – ali naj ona zdaj zaradi užaljenosti res pusti, da se družina razdre?? Po mojem so v tem primeru na prvem mestu otroci, ki bi itak najbolj trpeli, če bi se mami in oči ločila. Med njima pa že tako ali tako nekaj časa ni več čustev, kakor pravi gospa. Zato menim, da bi se morala oba potruditi zavoljo otrok. Lahko pa se zgodi, da se nekega dne čustva ponovno prebudijo? No, takrat se bosta lahko oba zahvalila otrokom, ki so bili “krivi”, da je družinica ostala skupaj.
To govorim zato, ker poznam točno tak primer pri mojh sorodnikih. In ker je takrat moja teta odreagirala z vso svojo modrostjo, ki jo ima in ne s čustvi, je to še danes družina, ki drži skupaj, predvsem sinova sta zelo navezana na oba starša. In mislim, da je prav, da se je tako odvilo.

Spoštovana gospa Barbara,

Najlepša hvala za vaš odgovor. Z vprašanjem za kakšno ceno, se ukvarjam vsak dan. Upam, da ste me razumeli, da je pri mojem možu šlo za zvezo z eno žensko in da se ni zmogel odločiti med njo in mano. Pa ne razumite me napak, da želim moža opravičevati. SPloh ne. Želim povedati, da se je, verjetno iz svoje sitiske, zaljubil v drugo, a očitno ne dovolj, da bi odšel. In tega mu sploh ne zamerim, zamerim mu, da je skoraj leto dni živel v neiskrenosti do mene. Vsakemu se lahko zgodi, da se zaljubi, morda na to ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na to, da smo iskreni in se odločimo da ne bomo varali. Morda pa je v trenutku, ko sem mu jaz predlagala ločitev spoznal, da je šale konec. Morda mu je bilo do takrat prelepo, imel je ženo, dva čudovia otroka, uspešno poslovno kariero in še ljubico za povrhu! Seveda je z vso pozornostjo in nežnostmi omajal odločitev, za ločitev, morda tudi zato, ker sama še nisem pripravljena na ta korak. In res smo živeli lepo in globoko v sebi si v resnici želim to lepo življenje nazaj. Svojim občutkom zaupam, saj me do sedaj niso izdali, le verjeti jim nisem želela. Gospa Barbara, res je na trenutke me popade taka jeza, ki izvira iz moje bolečine in strahu. Rada bi mu vrnila to bolečino a sama verjamem, da to ne bo olajšalo moje bolečine. Res pa je tudi, da je v zadnjih dveh mesecih moj mož res bistveno bolj ljubeč. Razlaga mi o svojih obujenih čustvih do mene, res mi izkazuje nežnosti. Tokrat res čutim njegovo ljubezen, a ne upam verjeti. Poleti nisem čutila njegove ljubezni a sem želela verjeti. Kljub mojim stalnim provokacijam ostaja neomajen, da si želi biti z menoj. Ko berem sporočilo “enebejbe”, me to navdaja z nekim upanjem, da bom zmogla še zaupati. In res je gospa, to je bila moževa največja, in tudi edina napaka, do sedaj.
Maja

Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da najlažje je oditi, najtežje pa ostati.
Jaz sem ostala in zaenkrat mi ni žal. Res je, da je sedaj življenje težje za oba. Se pravi tako zame, saj ves čas dvomim, iščem “dokaze”, da me še vara (čeprav jih na srečo ni) in zanj, ki mora živeti z mojim nezaupanjem in ves čas dokazovati, da me ljubi in ne vara.

Po drugi strani pa je življenje postalo tudi prijetnejše. Kot pri tebi sva se tudi midva odtujila (prav tako otroci, služba). Sedaj se zopet iščeva in nekateri dnevi so prav zlati.

Sama se moraš odločiti. Če ga ljubiš, če te on res ljubi, si dajta še eno priliko. Zapustiš ga lahko tudi kasneje, vendar si saj ne boš nikoli očitala, da nisi probala rešiti zakona.

poli

Tako je,ja.Ženske vztrajajo,odpuščajo,skrbijo in žrtvujejo dostojanstvo da ohranijo družino.Zato možeki lahko brezskrbno varajo,odhajajo in se vračajo in nič ne skrbijo in ničesar ne žrtvujejo.Jim ni potrebno.Imajo vse,živijo krasno polno življenje.Žene jih ljubijo,ljubice jih ljubijo.
Lahko delajo kar hočejo.Danes pljuvajo(serejo) po eni,jutri po drugi.
Uživajo v ljubezni dveh ljubečih in za njih vsežrtvujočih se žensk.
Zmasakrirajo jim duše in srca,potem se slinijo in ližejo in obsipavajo z lepimi besedami,nežnostmi……????Kakšna sreča ko pride nazaj!!!!

TAKI SE NIČESAR ZA NOBENO NISO PRIPRAVLJENI ODREČI.ŽENSKE,VSE.
TAKI SI NIČESAR NE OČITAJO.ŽENSKE,VSE.
TAKI LJUBIJO SAMO SEBE.ŽENSKA VSE DRUGO.
ZATO JE MOŠKIM TAKO LEPO.

najlažje je ostati,kajti oditi pomeni znova graditi,vsi pa se radi oklepamo varnih znanih domov,sploh če smo 40 plus in če je v tem domu SKORAJ vse popolno,tko da ta stavek ne drži..

je pa res včasih se je treba vprašati,se splača vse skupaj zrušiti zaradi prevare,eni bojo rekli ja,drugi ne..vsak pa zase najbolje ve,ljudje smo različni in različno gledamo na to.Nekoga veliko bolj moti če je mož naprimer škrtuh ali čudak v svojem svetu kot skok čez plot,spet drugi imajo raje zafrustriranega pjančka,ki od njega ni nič,samo da ne skače čez plot,tretji spet nekaj drugega.
Če se vam zdi možno iti čez to,potem ni nekega velikega razloga za ločitev,če se s tem ne morete sprijazniti je ločitev neizbežna.
Zdaj kaj ali boje do česa vam je več do nesprejemnja dejstev in s tem do ločitve ali sprejetja dejstev-so taka kot so ,spremeniti se jih neda in stremenje k spremebi na bolje,to pa se spremeniti da- seveda skupaj.Česar spremeniti ne moremo moramo sprejeti ali pa obrniti nov list.

Nikoli ne bo isto,lahko pa je bolje,morda slabše,dokler ne probaš neveš.

Prevarana, začela bom na koncu vašega prispevka, kjer se je skoncentrirala vsa tragičnonost, da morate ohraniti zakon. Vso energijo svoje nezmožnosti, da bi obvladovala svoj zakon, ste usmerili v pričakovanje dobrobiti za vaša otroka. Vidite, pa imate po vaše spet en velik razlog, da vam ni treba ničesar storiti.Ali ste res prepričana, da boste s svojo razdvjenostjo zmožna otrokoma nuditi primeren dom. V vaši skrbi za otroka se skriva samo strah ali vas bosta otroka dovolj spoštovala in z ljubeznijo sprejemala vaše odločitve v skupnih odnosih. Zagotavljam vam, da s takim načinom reševanja problemov v končni fazi ne boste deležni kakšne večje potrditve s strani otrok. Otroci potebujejo predvsem občutek varnosti iz katere lahko črpajo vso ljubezen uravnovešenih staršev.V vašem odnosu še sami ne čutite varnosti , s tem pa otrokom ne morete dajati tistega kar potrebujejo in kar jim morate nuditi.
Vi sama ste tista, ki potrebuje sprejetost in pripadnost, zato dopuščate možu, da se odloča namesto vas in vam s tem daje občutek neke ljubezni.Vi ste tista, ki se mora odločiti , ali je ljubezen do moža res dovolj velika za nadaljevanje uspešnejšega zakona. Seveda pa se s tem zavedate svoje odgovornosti, da morate v razmerje vložiti veliko spoštovanja, zaupanja, ljubezni. Ste zmožni tega, brez vseh dvomov?
Ja, vi ste še ena prevarana,,,,,,, ampak, če si iskreno odgovorite, vam bo jasno, da vi varate samosebe.
Želim vam, da se boste naučila potruditi zase…. vse lepo v prihodnosti

Spoštovana enabejba,

strinjam se z vašim razmišljanjem, ko v zgodbi gospe “majepo” pravite, “da so na prvem mestu otroci” in “da se morata oba potruditi zavoljo otrok”. Bolj delikatno pa je vprašanje ostajanja skupaj “zaradi otrok”.

Nikakor vam ne zamerim, če ste v mojih navedbah dobili občutek, da sem “majopo” usmerjala na pot razmišljanja o ločitvi (vedno namreč stremim k temu, da se človek SAM ODLOČI na podlagi tega, kar misli in čuti, kar je čisto osnovna pravica), vendar je resnica drugačna. So pa vedno izpostavljena vsa dejstva in možnosti, ki jih človek ima na razpolago; morda olajšajo marsikatero odločitev, morda koga spodbudijo k razmišljanju tudi na nov način, morda nekdo potrebuje le sočutno besedo in razumevanje… In vem, da bo gospa “majapo” najbolj vedela, kaj želi narediti s svojim življenjem in kako se bo odločila.

Če se vrnem k vašemu vprašanju… Vsak otrok ima na svetu najrajši svoje starše, tako mater kot očeta, in bi tudi vse naredil, da jih ohrani zadovoljne in srečne. V času odraščanja je (nezavedno) pri otroku nekje globoko vselej prisoten naravni strah, da bi starše izgubil, da bi starši odšli, ga zapustili… Otrok namreč vse čuti in točno ve, kdaj so starši zadovoljni/srečni in kdaj je med njima konflikt, čeprav dostikrat ne ve, kaj točno je vsebina dogajanja. Družinsko vzdušje, ki vlada, zlasti pa odnos med staršema, pa najsi bo iskren in sproščen ali pa neiskren, odtujen, nesrečen…, se ves čas dobesedno preliva na otroka, tako mišljenjsko kot čustveno. Če so torej v družini prisotne prevare, laži, sumničenje, strahovi, negotovost, jeza, bo vse to otrok čutil. Otrok bo vse te občutke srkal, čutil bo negotovost, prestrašenost in izgubljenost, otrok bo čutil vso stisko staršev, ne bo pa vedel, kaj naj z vsemi temi občutki naredi. Posledično je otrok v družini, kjer so konflikti zanikani, prikriti in okolici zakriti, v največji stiski. Starši žal pogostokrat (nehote) napačno razmišljajo, da otrok ničesar ne ve, da je premlad, da bi razumel, s tem pa je prikrajšan ravno za razlago staršev, ki bi njegovo stisko razbremenila in sprostila. Prikrajšan je za resnico in iskrenost. Otroku se vselej da na njemu razumljiv način razložiti stvari, ki bodo njemu razbremenile strahove. Kadar otrok čuti, da se nekaj dogaja, ne ve pa, kaj se dogaja, ga je strah – in ga je absolutno bistveno bolj strah, kot nekega odraslega, ki npr. konflikt čisto drugače prenaša in sprejema kot otrok. Zato je treba občutke in stisko otroka vselej ubesediti. V očeh otroka je največkrat lahko že en najmanjši prepir med staršema največja grožnja, da ju izgubi. In pogosto otrok krivdo za prepir vzame nase, kot da za starše ni bil zadosti priden, samo da ohrani starše v lepi luči.

Res je, da si vsak otrok želi, da bi odraščal v prijetnem družinskem okolju z obema staršema – predvsem je to najbolj sprejemljivo za otrokov razvoj, kadar sta starša pripravljena vsakič znova spregovoriti iskreno o vseh svojih globokih tematikah, ki zadevajo njun medsebojni odnos: tako o svojih občutkih drug do drugega, kot tudi o najbolj ranljivih stvareh, kot so strahovi, želje, pogrešanje ipd. Na ta način sta najbolj iskrena, to pa je tudi edini način, da odnos raste. Kadar pa je odnos staršev neiskren, nezadovoljen, preveč razbolen, da bi bil kdo od njiju pripravljen vztrajati v njem, kadar so konflikti zanikani, ko v odnosu ni prostora za zaupanje, varnost in iskrenost, takrat je to čustveno razdiralno ne le za starše, temveč tudi za razvoj otrok.

Pri raznih družinskih težavah so tudi starši prestrašeni, negotovi, dostikrat obupani, prizadeti, razočarani…, kar je razumljivo in normalno. Ti občutki so prisotni v različnih težavah. In tudi odrasli velikokrat ne vejo, kako bo, katero odločitev sprejeti, kaj narediti, da bo najbolje za družino, še zlasti kadar so v stiski sami in nerazumljeni, ko v partnerju ni mogoče najti sogovornika. In v takšnih primerih je odraslim dostikrat lažje ostati kot oditi, saj so spremembe v življenju vedno tvegane. In velikokrat je odraslemu lažje sprejeti, da “ostaja zaradi otrok”, “zato da ne bi izgubili staršev” in podobno, kot pa se soočiti z lastno stisko, z lastnimi strahovi in negotovostjo, ki bi jih spremembe prinesle. Seveda te odločitve niso lahke, ravno nasprotno, presneto težke so, a se da, če se človek trdno odloči, da želi poskrbeti zase (npr. pri nasilju v družini). Najtežji so ravno občutki, da si sam, da moraš sam sprejeti odgovornost in odločitve, da morda ne boš zmogel, da ne boš zdržal. To je čustveno zahtevno za vsakega.

Zato bom zaključila z naslednjimi navedbami. “Ostajati zaradi otrok” je smiselno samo hkrati s sprejetjem temeljne odločitve staršev, da so pripravljeni rasti v odnosu – narediti čustveni prostor za zaupanje, varnost, izkazovanje naklonjenosti, izražanje pozitivnih in manj pozitivnih občutkov ter vztrajanje drug ob drugem tudi v najtežjih trenutkih. Da sta partnerja lahko sogovornika in zaupnika v največjih stiskah, da lahko povesta iskreno, kaj čutita in česa ju je strah ter kaj si želita in kaj pogrešata. To je tudi smisel življenja nasploh. Da je človek sprejet takšen, kakršen je.

Gospa “enabejba”, želim vam čimveč tega, vam, gospa “majapo”, pa čimveč vztrajnosti in zaupanja vase, ker se vedno najde neka pot, ki vzbudi novo upanje. Pa srečno!

Pozdravljeni vsi!

Prevarana, tvoje občutke tudi jaz poznam, ampak naj ti povem tole v tolažbo: če zdaj resnično čutiš, da so njegova čustva le pri tebi in da se res trudi v tej smeri, poskušaj to sprejeti! Vem, strah pred ponovnim varanjem razjeda vsak dan, vendar poskušaj to odmisliti, kajti – zdaj ti je lepo, zakaj mu ne daš prilike, če čutiš, da ga imaš še vedno rada (tega sicer nisi zapisala, ampak predvidevam, da je to glavna želja po tem, da ostaneta skupaj in ne izgovor na otroka..). Če praviš, da je prisoten bes in žalost s tvoje strani, poskušaj to odmislit in daj priliko lepšim čustvom, še posebej, če ti jih izkazuje in se trudi!!! Kajti če se zdaj “prisiliš” in prekineš, vama ne boš dala priložnosti zdaj, ko vama gre dobro.Pozneje pa si boš lahko to samo očitala in nikdar ne boš vedela, ali bi uspelo…

Zanimivo, “Bybabyba” vidi v tvojem trudu le prizadevanje, da zdržita zaradi otrok, jaz pa mislim, da je TEBI do tega da ohranita vezo, kar je najpomembneje. “Hudores” daje prednost ženski ponižnosti, prizadevnosti in ne vem še čemu vse za to, da obdrži moža ob sebi. Zakaj tako ostro, če pa ima Prevarana kljub vsemu še željo, da ostane in trenutno res čuti, da je mož iskren. Jaz mislim, da je vredno poizkusit, seveda pa ne za vsako ceno, naslednjič ji tega ne bi več svetovala!

Morda malo zmedeno pišem, ampak sama sem trenutno tudi v brezizhodni situaciji(eno leto narazen, potem eno leto skupaj, potem je mož spet spoznal, da so njegova čustva “na nuli”?!!!) in pred eno uro sem sprejela njegov predlog, da ostaneva skupaj zaradi otrok, kajti trenutno sem tako sesuta, da si druge variante ne morem privoščiti, pa čeprav smo bili skoraj
eno leto že narazen.

Zavedam se, da nam bo dokaj lepo, kajti do mene in otrok je izredno pozoren, kar se tiče vsakodnevnega “funkcioniranja…Vem pa, da se bom dnevno spraševala kako se bo izteklo in upala, da se zopet najdeva. Še vedno ga tudi zagovarjam in trdim, da ima on sam pri sebi krizo, ampak zdaj vidim, da dokler SAM noče pomoči, bo vse samo na silo…Odločila sem se (če mi bo pa uspelo ne vem?!!!), da si za vsako ceno tega ne smem dovolit (torej živet ob nekom brez čustev) in se bom poskušala začet posvečat sebi in živet v prepričanju, da veza ne bo uspela, kajti nočem si dovolit, da se ponovno tako sesujem, kot sem se že dvakrat!!! Vidim da v vezi, kjer ena stran nima čustev, pri drugi pa so še prisotna, resnično samo trpi ta druga oseba, zato je tu res potrebno narediti konec…Ugotovila sem tudi, da bo to lahko trajalo še celo leto, ampak prepričujem se, da ko bom sama bolj močna, bom to lažje izpeljala…torej je obveljal nasvet Ta prave Monike: naredi tisto, kar tisti trenutek zmoreš oz misliš, da je zate najbolje….

Prevarana, izkoristi torej še to priložnost in čustva z njegove strani in VAMA daj še eno možnost, držim pesti, da bo vse ok.

Spoštovani!

Hvala vsem za vaš čas, ki ste si ga vzeli. Veste, v tem trenutku se mi zdi najlžaja rešitev oditi, se ne soočiti z bolečino in strahovi in možu povzročiti bolečino, ki jo sama občutim, a nisem prepričana da bi odšla iz pravih razlogov. Težje se mi zdi vsak dan sproti se soočati z bolečino, nezaupanjem in premagovati strahove. O svojih občutkih se iskreno pogovarjam s svojim možem, vsak dan. Vidim, kako trpi zaradi moje bolečine, vidim da mu je iskreno žal in išče načine, kako bi vse popravil, kako bi omili mojo bolečino, kako bi čas zavrtel nazaj… V zadnjih dveh mesecih je tudi odpovedal kar nekaj obveznosti, da je preživel čas z menoj. Res si prizadeva , da bi me ponovno osvojil, več pozornosti namenja meni, ne otrokoma. In ravno zato sem še bolj jezna nanj, saj te njegove pozornosti ne sprejemam sproščeno ampak z nezaupanjem, s provokacijami… Pravijo sicer, da čas celi rane in da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Pravijo pa tudi da ko vrč poči pač poči.
Maja

Spoštovana Maja,

to, kar se trenutno dogaja v vajinem odnosu, je normalna reakcija po odkritju prevare. Zdaj bolečina pri obeh v vsej svoji razsežnosti prihaja na dan – tako pri vas, kot pri možu. Kot preizkušnja, če bosta zmogla v vsem tem vztrajati. Zdržati v vseh težkih trenutkih, vseh občutkih, ko bi že najraje obupali, pa vas hkrati še vedno nekaj veže, da ostajate…

“O svojih občutkih se iskreno pogovarjam s svojim možem, vsak dan”. To je zrelo in odločilno, to je tisto, kar obljublja rast vajinemu odnosu. Čimveč pogovora o tem, kaj čutita drug ob drugem si podarita. Težko je ravno zato, ker je nekaj novega, ker je to stiska, ki je bila v vajinem odnosu že prej prisotna, le da se jo nista zavedala (je bila prikrita). S prevarami pa je prišla na dan.

Če bosta naredila čustveni prostor za iskrenost, da bosta drug drugemu lahko iskreno izrekla vse občutke in misli, ki vama ležijo na duši (brez da bi bila zato obsojana, kritizirana, užaljena…), je to največ, kar človek lahko naredi za iskren, pristen in sproščen odnos. Tudi z otrokoma se veliko pogovarjajte, zlasti o tem, kako jima je, kaj čutita. Zaupajte temu, kar čutite. Občutki vas bodo vedno vodili na pravo pot. In ja, vzemite si čas. Ker graditi zaupanje je proces, se ga ne da povrniti na hitro. Zato se bo vajino stanje počasi tudi umirilo, za to bo potreben čas. Želim vam, da se odločate vedno v skladu s tistim, kar čutite in da svoja občutja skrajno resno jemljete.

Vse lepo vam želim.

Še ena “laž”, maja moja in to takoj na začetku, kar zbodlo meje v kakšni zaslepljenosti živiš. Da se ti v tem trenutku zdi najlažja pot oditi, je navadna prevara samoprevara. Od kje ti ta iluzija, da se soočaš s samim sabo, ko ostaneš, ne pa ko odideš. Naša narava je tako narejena, da gre vedno po najlažji poti in če je ta pot res tako lahka, bi bila že zdavnaj za tabo. Ravno razhod, ki je ODLOČITEV, pretehtana in neštetokrat odložena zaradi naše nemoči, postane v bistvu soočenje s samim seboj, z vsem kar je že od nekdaj v nas. To pa je tudi nič lepega. In tista kvazi dobrota, kako ne bi rada povzročala bolečine, je tudi sumljivega proizvoda. Za preprečevanje bolečine, ki jo hote in nehote zadajaš drugemu, imaš vsak dan dosti drugih priložnosti, ki pa jih imam občutek, kljub vedenju zapravljaš, oziroma, ponavljaš. Moje mišljenje je, da ne moreš biti dobra, ne moreš ljubiti, se znajti v odnosu, dokler nisi tudi realna v svojih opisovanjih.
Zaradi tega se tudi jaz podpišem pod vse kar je napisala bybabyba, kako je odnos v nekem bistvu izgubljen, ker mu primankuje tistih osnovnih vrednot, ljubezni, spoštovanja, zaupanja, kako veliko je dvomov. Tako kot mnogo drugih, se tudi ti hraniš z njegovo prevaro, saj drugje, vsaj v tem odnosu, ne najdeš pogonskega sredstva za preživljanje s svojimi strahovi in odločitev, kaj boš naredila, je zaenkrat še daleč, ker stalno, skoraj v vsakem stavku varaš samo sebe. Ne on, ti to počneš.

Spoštovana Maja,

vaše pismo me je globoko pretreslo in me hkrati spomnilo na čase pred 9 leti, ko sva z možem doživljala povsem, povsem enako zgodbo. Zdajle žal nimam časa za dolg odgovor, rada bi vam povedala le to, da se DA vse to preživeti, se da odpustiti in celo v srcu pozabiti, kako je bolelo. Iz te izkušnje lahko oba izideta še boljša kot osebnosti, vajin odnos se zna poglobiti tako, kot se brez te izkušnje morda ne bi. Želim vam vse dobro, ko bom utegnila, pa se še oglasim, če želite.

Uf…trudi se okoli vas in ne okoli otrok…ja seveda, vas mora prepričati da se je spremenil, in da mu je žal itd.itd.

Žal mu je pa samo tega, da je bil zasačen, in ne zato ker vas je prizadel, ker to je vedel že prej, da vas bi prizadelo, še preden je skočil drugam. Zato je tudi skrival.

Draga majapo,

v podobni situaciji sem bila pred dobrim letom, ko sem ugotovila, da me mož vara. Odločila sem se, da ostanem z njim.

Veliko sem razmišljala in ugotovila, da se lahko spustim v to, ker sem ga še vedno ljubila in ker bi si vse življenje očitala, če ne bi vsaj poskusila. Ker je tudi on trdil, da me ljubi in si me želi, ker je prekinil vse stike z ljubico in obljubil, da se bo maksimalno trudil za najino zvezo, sva ostala skupaj.

Najprej sem mu poudarila, da nočem, da o staneva skupaj SAMO zaradi otrok.

Povem ti dvoje: bilo je in je še vedno ZELO težko (kljub temu, da je izpolnil vse, kar je obljubil in še več), ampak mi ni žal. Danes imava krasen odnos, kot ga prej nisva imela leta (zaradi česar je delno tudi prišlo do varanja) – vendar sva za to v tem letu res trdno delala.

In še to: dala sem mu samo to možnost. Če me bo še kdaj prevaral, sploh ne bom razmišljala, samo cunje bodo letele čez balkon, in to sem mu tudi povedala.

Aja, pa še to: najprej dobro razmisli sama pri sebi, ali si sposobna iti čez to. Prevara je najhujše, kar se mi je zgodilo v življenju. Če ugotoviš, da preprosto ne moreš, se ne muči. Ne imej občutka krivde, ker mu ne ponudiš še ene možnosti – varal je on.

Želim ti veliko sreče in ogromno poguma in moči. Vse boš potrebovala.

Pogovarjala sem se z moškim, ki ves čas vara ženo. Menja ženske, ampak vedno ima še kakšno zraven. In mi je tako razložil. Prevarati prvič je najtežje. Da ga je tako pekla vest, da je hotel priznati. Drugič je to naredil že veliko lažje. Tretjič se ni več sekiral. In zdaj se sploh več ne sekira. Res, ima mlado in lepo ženo, vara pa jo po tekočem traku. In se ne bo nikoli spremenil. Ona ne ve. Če bi ga slučajno kdaj dobila, bi rekel, da je bilo to prvič in zadnjič, sam mi je tako povedal. Kot ženska bi verjela, ker bi hotela verjeti. Ampak ko poslušam moško plat, potem ne verjamem.

Spoštovani!

Še enkrat iskrena havla za vse vaše spodbude in mnenja. Spoštovana “tokrat ne” prosim povejte mi kako se da odpustiti in pozabiti, predvsem pa kako ponovno zaupati. V tem trenutku se mi zdi to skoraj nemogoče.

Maja

Dvakrat te je že prevaral? In ti si še vedno z njim? Ker ga ljubiš?
ON TEBE NE LJUBI.Če bi te ljubil te nebi varal.

Pa še pljuva po ženski,ki jo je osvajal in ji pihal na dušo tako kot zdaj tebi.Samo za svojo rit skrbi in konfort.Zakaj pa ne,če lahko.
njur je lepo napisala in jaz bom napisala takole,tudi
Ne nasedaj ponovno njegovim lepim besedam

Pozdravljena,
napisala vam bom še jaz svojo izkušnjo. V takem zakonu sem vztrajala 13 let. Eno leto po poroki me je začel varati. Seveda takoj nisem vedela in sem živela v svoji pravljici. Sčasoma pa mi je postajalo marsikaj sumljivo. On in najini prijatelji, so me prepričali, da vidim bele miši, pa sem odšla k psihologu, ker sem verjela, da sem jaz ljubosumna. tam so ugotovili, da z menoj ni nič narobe. Potem pa se je začelo. Vse bolj očitno je bilo, da me vara. Jaz sem bila kot ti, ko mi je priznal, sem mu verjela, se trudila zaupati,….Pa je spet začel. Pa spet lagal. jaz sem si govorila, zaradi najinih 2 otrok moram vztrajat. začela spet pri sebi iskati napake. Prišla sva tako daleč, da mi je povedal, da me vara, da me je varal od začetka, ker kot je rekel, so bile zanjga vse avanture, sedaj pa se je zaljubil. Ko sem se hotela ločiti, se je celo jokal, da naj ostaneva skupaj. Celo predlagal je posvetovalnico, pa sva hodila in tam je govoril drugo, delal drugo. Obljubljal je, da bo ostal z menoj, pa se sestajal z njo. Jaz sem vztrajala seveda zaradi otrok. Otroka sta trpela z menoj, to sta mi povedala kasneje. On je seveda sedel na dveh stolih in tako mu je ustrezalo. jaz sem skrbela za dom, da je imel vse poštimano, ona za crkljanje in ostale potrebe. Počasi sem padala v depresijo, skoraj storila samomor. Moje zdravje je bilo uničeno. Rekla bom k sreči, čeprav je bilo hudo sem imela kasneje prometno nesrečo, v kateri sem imela tako hude poškodbe, da je sam spokal in šel, ker se je bal, da bo skrbel zame. Sedaj, seveda je bilo hudo, sem se postavila na svoje noge. On je nekaj časa živel s svojo ljubeznijo, kasneje je prekinil. Sedaj skače iz cveta na cvet. Otroka imasta sedaj lahko oba starša, pa ju on noče. Bolj sta srečna in sproščena. Jaz pa sem veliko naredila na sebi. Sem bolj samozavestna in spet imam svoj jaz, ki sem ga ob njemu izgubljala, zato nikar ne vztrajaj. nenehno te bo razjedalo, ali je res samo tvoj, ali ga deliš. In zapomni si, kot je že bilo napisano in kot je rekel moj bivši mož, prvič je bilo težko, potem čedalje lažje in kdor vara enkrat, vara vedno.

želim ti vse dobro.