Pozdravljeni,

prvič sem na tem forumu. Pravzaprav ne vem točno, s kakšnim namenom pišem; da mi daste kakšen pameten nasvet ali pa samo želim dati vse na “papir” – tako sem namreč osamljena v svoji žalosti, da mogoče mi bo pa že to, da se izpovem, pomagalo.
Ta presneti alkohol me namreč spremlja že celo življenje. Vem, sem ena izmed mnogih, s klišejsko zgodbo. V otroštvu sem spremljala očeta alkoholika in že takrat spoznala vse spremljajoče “radosti” – strah, žalost, razočaranje, sram,.. in posledično razpad naše družine (ločitev staršev). Potem je bilo nekaj let vmes mirnih – mogoče je bila za to “kriva” nepričakovana smrt mame in je bil oče nekako primoran v odgovorno življenje, saj je nenadoma moral sam poskrbeti za dva mladoletna otroka. Zdaj, v odrasli dobi, pa je oče spet podlegel pijančevanju in se zopet soočam z že znanimi čustvi in konkretnimi problemi. Jezi me in ne razumem, kako si lahko en človek vzame pravico do tega, da s svojimi dejanji kroji življenje ljudi, ki ga imajo radi! Po drugi strani pa se sprašujem, če očeta sploh poznam; mogoče pa se mu je v življenju zgodilo kaj res hudega, za kar sploh ne vem, in je to pač njegov filter za celjenje ran. Pa nato spet zapadem v jezo, saj sem prepričana, da v življenju vedno lahko izbereš tako ali drugačno pot in on pač izbira lažje…. V glavnem, čustveni vrtiljak.
No, pa najdem moškega, se zaljubim, si ustvariva družino, vse lepo in prav dolgo časa, pravzaprav kar nekaj let. Se je sicer parkrat na kakšni žurki napil, nisem bila najbolj vesela, ni pa bilo konzumiranja alkohola kar tako… do kakšnih treh let nazaj. Danes to izgleda tako, da se na približno vsaka dva meseca napije – kar tako, brez žurke; začne z enim pirom s prijateljem ali sam, in potem temu prvemu sledi še drugi in tretji,… in tako si sledijo kakšni trije dnevi opitosti in “odklopljenosti” od družine, potem sledi še par dni okrevanja, najin odnos pa prehaja v stanje normalnega še kakšna dva ali tri nadaljnje tedne. In zdaj vedno bolj spoznavam, da sem spet ob alkoholiku. Pa spet dvomi, vprašanja, negotovosti – najprej v smislu “ali pretiravam? sem prestroga?”, nato pa v smislu “kdaj je dovolj/preveč? kako naprej-ločeno? bom s tem prizadela otroke?”. Vem, vem, zvenim tako grozno! JAZ da bom prizadela otroke?! Sicer si govorim, da so še premajhni, da bi zares dojeli, da nekaj ni v redu. Hkrati se zavedam, da bodo dojemali vedno več; vem tudi, da niso pomembni le oni, temveč tudi jaz, ki nisem srečna….Če zgodba ne bi bila moja, bi rekla “Ženska, kaj je s tabo? Te življenje ni nič naučilo? Učiš se iz svoje izkušnje, pa se ne naučiš!?” Pa sem očitno tipična slovenska zgodba, na žalost. Včasih sem verjela vase; da če bom v življenju pred takšnimi ali drugačnimi preizkušnjami, da sem dovolj zrela in modra, da bom znala najti rešitev. Danes pa…verjetno je še najbolj blizu resnice to, da si ne upam – razčistiti pri sebi, nato pa v skladu z dognanim ukrepati. Izogibam se problemu, moje življenje pa ni “čisto tako”, kot bi si ga želala. In “ne čisto tako življenje, kot bi si ga želela” verjetno ni dovolj?! Si upam popraviti svoje življenje v “tako, kot si ga želim”?