Zdravo

Že dolgo dolgo časa me morijo določene stvari in ne vem komu naj povem, zato sem se odločila da napišem. Zadnje leto dni me grabi depresija, žalost, potrtost, nizka samozavest itd…

Pa najboljše da začnem kar na začetku. Zdi se mi, da se je to začelo z enim določenim dogodkom, zdaj se pa še samo stopnjuje. Namreč z bivšim fantom sva po 2 letih prijateljstva, prej zveze, prekinila stike. V bistvu on z mano. In to iz danes na jutri, prekinil stike, vrgel na ignor, brez pojasnil, ničesar… Šele kasneje sem zvedela določene stvari, ki pa mi v bistvu niso odgovorila na vsa moja vprašanja, so bili bolj izgovori. Ampak to sem sprejela, dala vedet da nisem jezna, ampak prizadeta, ker mi je v bistvu najboljši prijatelj zaril nož v hrbet. Vsaj jaz sem mislila da sma prijatelja.

Stvari so se obračale na boljše, vpisala sem se v absolventa, izselila iz kraja študija nazaj domov. Od začetka nisem vedela kaj naj sama s seboj, vsa moja družba, prijatelji so odšli vsak po svoje nazaj domov. Starša sta mi dihala za vrat dan za dnem, da naj najdem študentsko službo. Nenehen pritisk… Najdi službo, končaj študij, najdi si prijatelje doma, pojdi ven… Pospravljaj, pomivaj, kuhaj, delaj nekaj! Nikoli nisem bila lena. Že v mladih letih sem doma pomagala, pri 14 letih sem prvič delala in delam že 10 let. Šola nikoli ni bila težava, ocene lepe, starša nista imela skrbi z mano. Zame je bilo samoumevno, da nikoli nebom potrebovala pretirane pomoči, saj se znajdem sama.

Za razliko od mojega brata dvojčka, ki pa mu nikoli nista dišala ne šola, ne služba, ampak večina alkohol, napačna družba in povzročanje škode. Zadnje lete je postav agresiven, nesramen, nasilen. Spravil se je tudi name, kar sta pa moja starša kar nekako spregledala, češ ˝pusti ga pri miru, saj veš kakšen je˝. In zato s svojim lastnim bratom nimam odnosa, sva si popolna tujca, ki samo živiva skupaj.

Nato sem dobila študentsko delo. Ne bi mogla biti bolj vesela, srečna ker bom delala, čas bo minil pa še starša me bosta vsaj zaenkrat pustila malo pri miru. Ampak… služba se je izkazala za razočaranje in to je dodalo tisto piko na I, poleg vseh drugih težav. Izguba prijateljstva, menjava okolja, starši, brat…

Še vedno delam tam, ampak sem nesrečna! Z muko grem tja, počutim se nesposobna, necenjena… Trudim se kolikor se lahko, saj pravim, nikoli nisem veljala za lenega človeka. Ampak ves moj trud ne pomaga. Neprestane kritike, čudni pogledi, ˝špecanje¨ sodelavke, nobenega osebnega odnosa (vse se rešuje preko mailov), nobenega občutka pripadnosti… In to še samo stopnjuje mojo depresijo.

Vedno sem veljala za dokaj zabavno osebo, močan karakter, osebo z velikim smislom za humor, za sarkazem… Moje otroštvo je zaznamovalo nasilje, varanje, pretepi, prepiri. Moje zveze je zaznamovalo varanje in nasilje. Ampak nisem obupala. Z jasno določenim ciljem sem živela naprej. Dokončala bom šolo, se vpisala na fax, uživala kolikor se da, ob sebi imela res samo prave prijatelje. Pozabila sem težave doma, pozabila prvega bivšega fanta, ki me je varal in tepel pri rosnih 17 letih… Spoznala neverjetne ljudi v času študija, spoznala neverjetnega fanta (na začetku omenjenega), ki mi je stal ob strani in s katerim sma se ˝začutla˝!

Tega več ni. Prijateljev ni, nekako so se porazgubili, starši me nikoli niso razumeli, ker sta se večinoma ukvarjala s svojimi zamerami eden do drugega… Jasno določenih ciljev je čedalje manj, veselja, humorja in sarkazma se pa še komaj opazi. Tisti fant, oseba ki me je razumel, ki mi je stal ob strani, mi je leto nazaj obrnil hrbet, ko sem ga najbolj potrebovala.

Zamere do določenih ljudi se stopnjujejo, čeprav se na vse sile trudim živeti brez zamer, ker vem kaj to povzroča. Razumevanja nekako ni, upanja tudi čedalje manj. Zdi se mi kot da se vse zgrinja nad mano, vsak iz svoje strani udarja po meni. Ne morem se komu zaupat, nimam trenutno nekoga ko bi mi stal ob strani… Moram končati fax, moram delati, ker bom že toliko stara, da se lahko sama preživljam, moram… Ampak jaz ne morem več! Včasih se komaj prestavim iz sobe, ne prenesem družbe, težko mi je iti v službo ker vem da ni več veselja. Zapiram se v sebe, držim vse v sebi, kadar moram se smejim na silo… Ponoči ne spim, ker razmišljam, pa analiziram kaj vse bi lahko naredila drugače, kaj bi sploh lahko naredila, kako sem prišla do te točke. Nekako se mi je življenje trenutno ustavilo na eni točki in se sploh ne premakne. Vse se stopnjuje. Razočaranje, potrtost, vse se povečuje in enkrat se bom zlomila pod vso to težo.

In verjetno čez leto dni se bom smejala sama sebi, zakaj sem bila taka ˝jokica˝, pa se bo mogoče veliko stvari do takrat uredilo pa spremenilo, ampak danes, sedaj ne najdem rešitve. Ne morem in niti nočem pa več sedeti v sobi pa analizirati vsako malenkost, se obremenjevati za vsako malo stvar, vse me prizadene. Nisem si všeč takšna, nočem biti takšna. Ampak nimam pa dovolj volje trenutno, da bi kaj naredila glede tega. Ves ta čas ko se smilim sama sebi me bo povozil in bo vse šlo mimo mene, na koncu mi bo pa žal.

Ima kdo kakšen nasvet? Izkušnje? Pač karkoli, da me vsaj malo potolaži.

Hvala

Takoj začni delovati v smeri, da se izseliš. Kamorkoli, vem da je težko, da so grdi časi, ampak doma te bodo psihično uničili. Starši so čustveni vampirji, ki te učinkovito uničujejo, da si samo še senca same sebe. Prijatelj te je razočaral, nisi ne prva ne zadnja, se zgodi, življenje gre dalje. Zacvetela boš le nekje sama ali v krogu pozitivnih ljudi, to okolje te bo spravilo v depresijo, zatorej poskusi se nekako osvobodit tega zapora.

se strinjam z Latisso, samo hitro spokaj od doma, ker te bodo doma zadušili. Nikoli ne boš rešila njihovih problemov, njihovo premoženje bo zagonil brat. Ti pa izkoristi leta in začni delati zase, ker nisi v dobrem položaju. Ena soba s souporabo skupnih prostorov tudi ne stane veliko.

Ma ne vem, meni se ne zdi, da ti gre slabo, po pisanju se mi zdi, da si kar mocna. Pac si malo down, kar je normalno, veliko sprememb, obveznosti, ni prijateljev, zabave. Zivljenje nimas uravnoveseno, imas obveznosti, manjka zabava in veselje. Po moje je tvoja napaka bila to, da si zivela samo za obveznosti in fanta. Razsiri si krog ljudi, aktivnosti in ce enega zgubis v tem krogu, je lazje, kot ce imas samo enega cloveka v zivljenju.

Zacni se druzit s kvalitetno druzbo, sport, si najdi nekoga s katerim se lahko pogovarjas, ustvari si lastno podporno mrezo. Druzba, sport, zabava ti bodo dali tudi energijo za vse ostalo. Prevec si koncentrirana na probleme, najdi si neko razbremenitev. S starimi se ne obremenjuj, eno uho not, drugo ven. Pac so taki in to je to. Ce ne gre, se odseli.

Pri iskanju druzbe pa izbiraj pametno, previdno, ne vezi se na prvo osebo, poskusi na različnih koncih, sportih, aktivnostih.

Ko razmisljas, ne analiziraj za nazaj, nima smisla, razen, da ne ponovis neke hude napake, ki si jih naredila. Pa tudi ce si jih, si jih dovoli, clovek se zmoti, se uci. Nic narobe. Razmisljaj predvsem o tem kako bos kvalitetno popestrila zivljenje za naprej, kateri sporti, kje in s kom se druziti, kako se zabavati, urediti obveznosti, … To ni tako enostavno, saj ti je prihodnost neznana, preteklost pa je znana in jo je lazje analizirati, samo se ne prepusti temu. Za zacetek predlagam nek sport v skupini, tam se vedno druzis, kaj spijes, zabavas. Povabi kake prijatelje, znance na kavo, …

Saj tole je načeloma ok samo najprej je potrebno pri sebi razčistit zakaj naj bi jih povabila….
Če zato, da jo bodo “zabavali” ali zato ker ji je z njimi lepo, kakršnikoli že so.

Mindstoper mislim, da malo preveč pričakuješ, si prezahtevna od vseh in vsakogar (tudi od sebe ;).
Nap. v službo hodimo z nekim točno določenim namenom, ki je opisan v pogodbi o zaposlitvi pod rubriko opis del in nalog. Tam piše zakaj so te vzeli in to je VSE zaradi česar si tam. Ostalo je vse viška oz tvoja (mogoče ) nerealna pričakovanja. Saj je lepo če se s sodelavci razumeš, samo če se ne, pač opraviš tisto za kar si tam in ciao... Žal
Starši imajo očitno težave s samim sabo in nekaj te jeze še stresajo nate. Samo to je njihov život. Starši so za otroke življenjskega pomena dokler so otroci majhni. Kasneje je to bolj želja kot, da nas resnično osrečuje.
Partner tudi ni nekdo, ki bi bil zato z nami, da bi nam uresničeval želje, pa vendar imamo od njega neka pričakovanja, ki se tebi (in še mnogim) niso uresničila.

Mogoče malo preveč pričakuješ od vsega skupaj, v smislu kaj vse bi moralo biti, da bi TI bila “srečna”.
Od kot ta želja? Od kot vsa ta pričakovanja? Kdo ti jih je “prodal” oz zakaj jih (še vedno) neguješ? 😉