Ne vem več na koga naj se obrnem, zato se obračam na vas..
S partnerjem sva v zvezi že več let in njegova družina pričakuje, da se bova poročila in to cerkveno. Stvar pa je v tem, da sva se oba izpisala iz rimokatoliške cerkve, jaz zaradi tega ker me je kot otroka župnik zlorabljal, partner pa v bistvu malo zaradi mene, malo pa zaradi dejstva, da v njihovega boga enostavno ne verjame. Tastu in tašči sem za svojo izkušnjo povedala, vendar me niti malo ne jemljeta resno. Na moji psihi je to pustilo trajne posledice, njima pa se še vedno zdi samoumevno, da se bova poročila cerkveno in da bodo najini otroci krščeni, kljub temu, da sem jasno povedala, da v cerkev ne stopim več. Partner me podpira in je zelo razumevajoč, vendar pa je pod vplivom želja in volje svoje družine, sploh starih staršev, ki pa za mojo izkušnjo še ne vesta. Ne vem, kako naj jim razjasnim, da cerkvene poroke ne bo, še manj pa krsta najinih otrok, o katerih že resno razmišljava. Težava se povečuje, saj se bo letos poročil njegov bratranec, in vem, da jim ne bo jasno zakaj ne bom šla na obred v cerkev, in da me bodo o tem spraševali. Počasi bi bil pa že res čas, da jim zadevo pojasnim.
Zanima me, ali je imel kdo izmed vas podobno izkušnjo z družino partnerja, ki je bila nasprotne vere ali podobno, in kako ste to rešili.

Spoštovana antijagoda,

zadeli ste žebljico na glavico, ko ste – ne vem, ali zavestno ali nehote – uporabili izraz »nasprotne vere«. Beseda »nasprotne« tu prav zaboli. Kako bi lahko bili nasprotni dve obliki vere v višjo silo – pa naj bo to bog, univerzum ali preprosto dobrota v človeku? Ali ni vera iskanje ideala, ki ponazarja vse, kar je v nas najboljšega? Če bi bilo v praksi tako, bi različne veroizpovedi živele v sožitju in imeli bi raj na zemlji.

Toda vi ste prav v prostoru, ki naj bi bil posvečen iskanju najboljšega v človeku, doživeli enega najbolj mračnih in sprevrženih obrazov tega iskanja. Ne samo doživeli, bili ste otrok in postali ste žrtev prav tistega, ki bi moral biti poosebljenje očetovskega spoštovanja do otroške duše, izkazal pa se je kot rabelj. Ne vem, kako je z vašo vero, vsekakor pa ste se ob tej travmi odrekli inštituciji, ki je bila s tem povezana, in tudi veroizpovedi.

Ločiti to dvoje se mi zdi zares pomembno. Institucionalizirana religija je eno, osebna vera pa je lahko nekaj povsem drugega. V tem primeru prva ponazarja tradicijo, konzervativnost, uveljavljene vrednote in smernice, konvencije, ohranjanje statusa quo. Vse našteto je lahko koristno in smiselno – če je samo ena polovica, če je nasprotni pol izvirnosti, samoniklosti, utiranja novih, še neznanih poti, raziskovalnosti in poguma za drugačnost. Kombinacija obojega skrbi za ravnotežje. V moževi družini se zdi, da prevladuje prvi pol, pri vas pa drugi. In še to bi bilo čisto v redu, če bi lahko oboji zmogli toliko empatije, da bi znali brez predsodkov prisluhniti »nasprotnemu« mnenju. Če bi se to nasprotno prevedlo v drugačno, bi bila rešitev lahko optimalna. Kot pravite: »Počasi bi bil pa že res čas, da jim zadevo pojasnim.« Najbrž je tudi tole vaše pismo na forum priprava na to pojasnitev, na pogovor, ki bo morda prelomen v vašem življenju.

Rada pa bi vas spomnila na nekaj, kar je jedro vaše sedanjosti in morda tudi prihodnosti: na vaš partnerski odnos. Ne smeva pozabiti, da ste dali pismu naslov Se bova zaradi vere razšla?, to pa je pomislek, ki ga je treba vzeti resno. Koliko se počutite s partnerjeve strani resnično, v temelju, odraslo podprti? Dokler bo tako pod vplivom želja in volje svoje družine, se skupnosti z vami ne bo zavezal zares, z mirom, pa čeprav tudi z bolečino v srcu. Fant postane mož, ko in če – z vsem spoštovanjem do staršev in starih staršev in vsega, kar so mu dali – s partnerko ustvari svojo skupnost, ki ni fotokopija primarne družine, obenem pa prevzame odgovornost za vse posledice svojega ravnanja. Iz vašega pisma razbiram, da si za moža želite – moža. Zato se mi zdi nadvse pomembno, da se posvetita svojemu odnosu in kar najbolj iskreno razgrneta drug pred drugim svojo ranljivost, razčistita nesporazume in si skrajno pošteno izrazita pričakovanja za morebitno zakonsko življenje in starševstvo. Tudi na terapiji, če je treba.

Lepo vas pozdravljam in vas podpiram pri iskanju lastnega »glasu«,

Moja vera je izginila tistega dne, ko sem morala na sodišču podoziveti kar mi je storil. Težave imam z zaupanjem in ne verjamem več v dobroto ljudi. Nebom se zagovarjala glede tega da ne prenašam pogovorov o bogu, cerkvi in podobnem. Jezna sem in občutek imam da me bo razneslo. Hočem samo da me sprejmejo takšno kot sem in razumejo mojo situacijo.

Antijagoda, tvoja čustva so logična posledica nepredelane travme, pri tem pa je pomembno, da se zaveš (vsaj) dvojega:
1. Ti, samo ti imaš moč in “sredstva” (namreč svojo notranjost, dušo, um, čustva …), da ta čustva predelaš, travmo preboliš vsaj do take mere, da ti v sedanjosti ne povzroča več zaresnih težav in viharnih čustev.

2. Docela nerealna so pričakovanja, da se bodo drugi prilagodili tebi, te, kot praviš, sprejeli tako, kot si, in razumeli tvojo situacijo. Dokler gojiš taka pričakovanja in deluješ v skladu z njimi, si žagaš vejo, na kateri sediš. Seveda je nujno, da te partner sprejme tako, kot si. Brez tega – da drug drugega sprejmeta taka, kot sta – zdravega partnerskega in kasneje družinskih odnosov ni. Pika. Kar pa se tiče ostalih, je – če vidva v sebi in vajinem odnosu razčistita, kaj je kaj, kdo je kdo, si zaupata in se sprejemata – povsem vseeno, če tašča omedleva, ker vaju ne bo poročil župnik, ali če bratranec kuha mulo, ker ti ne boš vstopila v cerkev. S kom živiš 24/7/365? S taščo, tastom, babico, dedkom, bratrancem, vso žlahto? Ne. Niti s partnerjem ne. Samo – sama s sabo. In zato sami pred sabo ne moremo nikoli pobegniti.

Drugi se zaradi nas ne bodo spremenili! To je dejstvo. Pač pa lahko MI spremenimo svoj pogled nase in na druge!

Dokler boš svoji bolečini zaradi travmatičnega dogodka dodajala še jezo, razočaranje, bolečino zaradi nesočutja in nerazumevanja drugih, boš trpinčila le samo sebe, dosegla pa nič – ali spremembo na slabše.

Življenje ti v trenutni situaciji na ves glas dopoveduje vsaj troje:

1. Čas je, da začneš resno delati na sebi in ozdraviš svojega notranjega, zlorabljenega otroka. (En čisto banalen test, da si napredovala, bo, ko boš lahko mirno vstopila v cerkev – pa ne pri maši, ampak pač kar tako.)

2. Od ljudi, ki so starši tvojega partnerja in bodo morda stari starši tvojih otrok, ne moreš pričakovati razumevanja in empatije. To sta ti, kot opisuješ, dovolj jasno pokazala. Njegova starša sta nekakšen “vzorec”, ki kaže, da se ljudje (in to velja za večino) raje delajo neumne, gluhe in slepe kot pa soočijo z nečim travmatičnim oz. priznajo, da je nekaj, v kar sveto verjamejo, v samem jedru gnilo. Sta boleča lekcija zate, da od tujcev ne smeš in ne moreš pričakovati sočutja. Obenem te na tak način nehote učita, kaj morajo biti tvoje prioritete: skrb zase, za dobro in pozitivno samopodobo, in iskrena, varna ljubezen s partnerjem.

3. Treba bo temeljito premisliti odnos med tabo in tvojim partnerjem. Praviš namreč: “Partner me podpira in je zelo razumevajoč, vendar pa je pod vplivom želja in volje svoje družine, sploh starih staršev” — To je protislovje. Tako kot tisto, ko ženske rečejo: “No ja, resda me kdaj pa kdaj oklofuta, ampak po srcu je pa dober in vem, da me ima rad in ne more drugače.”
Laž! Slepilo! Iluzija!
Prej ko pogledata resnici v oči, večja je možnost, da ostaneta skupaj, in to v poštenem odnosu, v katerem sta drug drugemu prva prioriteta. (In na drugem mestu bodo vajini otroci, ne pa vajina žlahta. To je naraven proces.) In resnica, ki bode iz tvojega stavka in na katero te je blago opozorila že terapevtka, je ta, da če je prvi del stavka resničen (da te partner podpira in razume) – potem nimaš težave! Potem ti ni treba skrbeti, kako boš to in ono komu pojasnila. Zakaj? Tisti z njegove strani rodbine, ki bodo hoteli vedeti, zakaj, bodo vprašali njega – in on jim bo to v par stavkih kratko in jedrnato povedal. Tako, da bodo vedeli, da to pač ni stvar debate in prepričevanja. In brez slabe vesti (njegove ali tvoje).

Vendar se da iz tvojega pisma razbrati, da ni tako. Ker če bi bilo tako, sploh ne bi pisala na forum.

Resničen, zares resničen! je torej drugi del stavka: da je on pod vplivom želja in volje svoje družine.

Tu sta dve možnosti, in nobena ni dobra: bodisi je to res in je “mamin (celo babičin in dedkov) sinček”. Tu si na silno nevarnem terenu, kar dokazuje kruta situacija, v kateri tvoj partner dopušča, da nanj vpliva nekdo tretji, ker se ni sposoben postaviti tebi v podporo kljub tvoji grozljivi izkušnji! Kako lahko potem računaš, da se bo sploh kdaj, ob preostalih stvareh, ki vaju še čakajo – kot pač vse v partnerski zvezi – postavil zate, ti nudil podporo, varnost??
Druga možnost je ta, da so želje oz. vpliv njegovih staršev in starih staršev samo izgovor, pod katerim se skriva NJEGOVA resnična, morda celo podzavestna želja, da bi se poročil cerkveno.

Veliko dela te čaka, veliko bolečih spoznanj, veliko odpuščanja, in želim ti, da samo sebe odrešiš te strašne muke, kletke, ki te ovira zaradi travmatičnega dogodka v otroštvu. Ko ti bodo te stvari zares jasne – na čustvenem in umskem nivoju – se ti bodo skrbi, ki jih navajaš (kako naj jim (do)povem, kako naj dosežem, da me bodo razumeli, le kaj bo, ko ne bom hotela vstopiti v cerkev …), zazdele take, kot tudi so: zate, za tvoje bistvo, za tvojo resnično dušo nepomembne, balastne, smešno malenkostne in predvsem – problem DRUGIH, ne tvoj. Ti nisi dolžna nikomur (razen sebi in partnerju, če presodiš, da je tako) pojasnjevati, razlagati in upravičevati svojih odločitev, če z njimi nikomur ne škoduješ.

Zdaj te žene jeza. Jeza je dobra, dokler preprečuje, da bi zdrsnili v apatijo, brezvoljnost, depresijo. Ni pa dobra, ko postane sama sebi namen. Potem samo še razžira svojega “gostitelja” (in tudi njegove bližnje). Občutek, da te bo razneslo, izhaja verjetno iz podzavestnega zavedanja, da bo treba stvari razdelati, pri tem pa tudi temeljito preveriti, kje v tem okvirju tvoj partner zares stoji. Veš, pod jezo se skoraj vedno skriva – bolečina. Močnejša je jeza, hujša je bolečina pod njo. Te bolečine pa niso povzročili svojci tvojega partnerja, oni so le dregnili v še nezaceljeno rano. Še enkrat: ti, samo ti imaš možnost in moč, da to rano zaceliš. Žal, tako je, da pri teh rečeh celo psihiater ali psihoterapevt lahko samo blaži oz. te vodi, usmerja, ne more pa ti direktno pomagati.

Jeza je zelo afektirano, pogosto iracionalno čustvo. To se vidi tudi v tvojem drugem prispevku. V isti sapi praviš, da se ne boš zagovarjala zaradi svojih občutkov – in da želiš, da te razumejo. Meja med pojasnjevanjem in zagovarjanjem samega sebe je lahko zelo zabrisana, zlasti če ljudje na tvoje pojasnilo reagirajo napadalno, nerazumevajoče ali omalovažujoče (kot so to zadnje storili njegovi starši). Če te partner želi zares podpreti in izkazati iskreno razumevanje zate, povejta njegovim to skupaj – in na morebitna nasprotovanja usklajeno odgovorita, da je pač tako, kot je, in da tu ni več kaj reči. Odločila sta se in konec. (Pomembna je dvojina!)

Drži se smeri, da “se ne boš zagovarjala zaradi svojih občutkov”, vsaj ne pred drugimi! A hkrati ne dopusti, da ti nerešeni občutki postanejo vladarji tebe, tvojega življenja, mišljenja, odločitev in čustev. Iz srca ti priporočam kakovostno psihoterapijo. S tem vlagaš vase – torej v najpomembnejšo osebo svojega življenja.

Tudi jaz imam ustanovo, v kateri sem doživela zlorabo (ne spolne). Dolgo je niti od daleč nisem smela videti, pa je že bila kepa v želodcu, tesnoba v prsih, v oči so hotele planiti solze … Po desetih letih sem dojela, da lahko ta boleči mehur prepiknem le tako, da – vstopim vanjo. Pogledam “bavbavu” naravnost v njegove hudobne oči. Šele to mi je omogočilo, da sem se začela osvobajati vsega slabega, kar sem prej nenehno nosila v sebi.

Srečno!
I.

Pozdravljena “antijagoda”,

ker vem, koliko pomeni, da dobiš čim več odgovorov (če ne druga, kot tolažbo), sem se odločila, da ti še jaz napišem svoje mnenje. Z avtorico zgornjega posta sva veliko debatirali o teh zadevah, marsikdo od nas, ki smo kot prvi korak napisali pismo na pomoč za nasvet na tale forum, smo se kot nadaljnji korak kasneje odločili za terapijo. Odgovor terapevtke Jane, ko ti v zadnjem stavku uvidevno piše, da morda rabita terapijo, ni zgolj reklama zanjo ko terapevtko, ker niti slučajno ne odgovori vsem, da rabijo kakšen konkretnejši pogovor na terapiji, temveč samo tistim, ki ga res rabijo/rabimo.

Kakršna koli zgodba je že zadaj (pri vama trenutno pač poroka), v večini primerov se partnerja srečata s problemi, ko jima tako ali drugače “nagajajo” starši. Ali eni, ali drugi, pogosto celo obe strani pritiskata po svoje in hočeta od svojih otrok doseči, da bi mladi živeli življenje, kot oni mislijo, da je prav. Delno zato, ker jim je dolgcajt, delno zato, ker skozi vas/nas hočejo izživeti neke želje, ki si jih sami niso uspeli uresničiti ali pa popraviti kakšne napake, za katere jim je žal. Karkoli, nič od tega ni prav, ampak drugače ne znajo.

Pri vama je trenutno največji problem, da njegovi želijo cerkveno poroko, ti že obupuješ, jaz pa ti povem, da je to še najmanjši problem, kar te od takih ljudi lahko doleti. S tem te niti slučajno ne želim strašiti, ampak te čaka še cel pekel (ali bo pekel ali ne, je odvisno samo od tebe same, kako boš vzela situacijo!), ampak te pripraviti na to, da se resni problemi začnejo v razširjeni družini šele, ko pride otrok. Jaz vedno pravim, dokler nisem zanosila, sem vsem govorila, kako super tasta in taščo imam. Res sta bila skoraj “nevidna”. Ko sem rodila, pa se mi je zdelo, kot da je njim samoumevno, da sem tega otroka rodila NJIM, ne zase in za partnerja, da bomo mi neka nova družina. Ko jim je moral mož dobesedno povedati, da smo mi zdaj družina zase, so bili šokirani za znoret, tašča v jok, cel cirkus, debelo gledali, kot da govori kitajsko. Hodili so mi nenajavljeni na obiske, bili popolnoma neuvidevni itd. Pa sem se odločila, da se tega ne grem več in naredila sva red. Ni tako enostavno, kot se sliši in še vedno ima vse skupaj grenak priokus, ker se ni dalo zlepa, temveč tako, da zdaj pač ne gremo več na obisk (pa že prej smo hodili bolj poredko, ker si pač niso znali pomagati, da bi spremenili svoje vedenje toliko, da bi nam ne bilo neprijetno v njihovi družbi). Mojo zgodbo in Janin odgovor si lahko prebereš, najbrž je na kakšni drugi, tretji strani tega foruma… sicer pri meni ni bil problem poroka, ampak kot rečeno, sploh ni važno, kakšen je trenutni problem. Jedro problema je v temu, da tvoj mož ni pretrgal popkovnice s svojimi in da sploh dovoli, da pametujejo, da imajo kakršno koli besedo pri organizaciji in poteku VAJINE poroke.

Te zanima, kako sva se midva poročila? Takole je bilo:
Jaz sem bila na porodniški in odločila sva se, da je tisto leto (predlani je bilo to) nekako najbolj primerno, da se poročiva. Imela sem toliko časa, da sem vse zorganizirala sama in bilo mi je v veselje. Kar se tiče staršev, sva sicer tu in tam povedala kakšno malenkost, moja dva sta sicer zelo uvidevna in tudi če sta kaj predlagala, se nista nič “napenjala”, še najmanj, da bi bila jezna, ker nisva upoštevala njunih želja…Kar se tiče njegovih staršev, sva pa že v naprej vedela, da bodo hoteli pametovali vse povprek in sva bila pač zelo skopa z informacijami. Ko sva povedala, da bo poroka, je bil datum že določen in odločeno je bilo tudi to, kar je njim šlo najbolj v nos – lokacija. Ker prihajava z različnih koncev Slovenije, sva se odločila, da se poročiva v mojem kraju. Razlogov je bilo več, prvič, ker imata oja starša veliko hišo, kjer so lahko prespali vsi gostje od daleč, drugič zato, ker so vsi gostinski in ostali ponudniki tam cenejši in tretjič zato, ker nama je bil všeč kraj, ki sva ga izbrala. Seveda sem bila jezna, ko sem videla dolge nosove njegovih staršev in sestre, ki so toliko domišljavi, da avtomatsko pričakujejo, da se bomo vsi prilagajali njim. Ampak da bi se midva zaradi tega prepirala ali da bi sploh obstajala dilema, da bi poroka bila organizirana kakorkoli drugače, kot sva si jo zamislila MIDVA? Ni šans. In še danes bi naredila vse do pikice enako, kot je bilo.

Vama, glede na to, da še nimata otrok, bi pa dala eno genialno idejo, ki reši vse probleme:

Namesto, da denar porabita za to, da pogostita vso žlahto in da na koncu tam še poslušata očitke ter gledala “ksihte”, ker ni bilo cerkvene poroke (da ti ne pade slučajno na pamet, da popustiš glede tega in se na silo poročiš v cerkvi!!!), dajta denar za potovanje in si nekje v eni eksotični deželici privoščita SVOJO poroko samo ZASE. Ker poročata se VIDVA, zaradi SEBE. Ostali tukaj nimajo nič. In ko bosta s tem korakom celi familiji dala vedeti, da se zavedata, da so vse te zadeve vajina pravica odločanja, se bodo malo umirili, ti garantiram. Bodo jezni in užaljeni, pričakuj, da vama bodo še dolgo “drobili” z očitki in se smili sami sebi… Ampak če bosta zdaj, dokler sta še sama, potegnila črto in postavila jasne MEJE, bo potem lažje, ko pride otrok. Takrat pa je pomembno, da jim jasno povesta, da obiski po tej in tej uri niso zaželeni in da ne boste vsak dan viseli pri njih na obisku. Ker ste družina zase, vi ste posebna “enota”, oni pa zase.

Partnerju, če mu te stvari niso jasne, pa daj za prebrati, kar si tukaj dopisujemo in naj razmisli. Ko je moj “cincal” levo desno, sem mu povedala, da tega ne bom prenašala. In sva šla na terapijo. Sicer sva postavila meje že prej, ampak njemu so starši nabijali strašno slabo vest celo življenje in tega se človek ne znebi čez noč To je čustvena zloraba, ki je je bil on deležen 30 let, zato ga jaz zdaj razumem, da ne more čez noč razčistiti v sebi teh zadev. Je pa na dobri poti, predvsem zaradi tega, ker hodiva na terapije enkrat tedensko.

A ni škoda, da bi šla dva mlada, ki se imata rada in bi se sicer čisto lepo razumela, narazen zaradi sebičnih staršev, ki si domišljajo, da imajo pravico diktirati, kaj si naj kdo želi, kako naj kdo živi, kako naj se poroči, pa rodi, vzgaja, hrani svojega otroka, še ime bi mu oni dali in na koncu ugotoviš, da bi jim bilo še najbolj všeč, če ti kar izgineš, ker si jim samo v napoto.

Se sliši grozno? Saj tudi je, dokler ti sama ne razčistiš pri sebi. Ti ljudje so brez občutka za soljudi in tako bo ostalo. Ne enkrat, sto krat si preberi, kar ti je napisala zgoraj Ilonina: Drugi se zaradi nas ne bodo spremenili! To je dejstvo. Pač pa lahko MI spremenimo svoj pogled nase in na druge!

Ker s tem, ko si napisala v drugem postu:Hočem samo da me sprejmejo takšno kot sem in razumejo mojo situacijo. … bredeš po močvirju, v katerem se bo utopila. To je tako, kot bi se pogovarjala s steno in pričakovala, da ti bo odgovarjala. Ne bo, ker to ni v njeni naravi, je samo stena, ne sliši te in vseeno ji je. Tvoja tašča najbrž niti sebe ne spoštuje, še manj svojega sina. Da bi razumela in spoštovala TEBE, eno priženjeno deklino, ki si nekaj domišlja, da je pametna in hoče delati po svoje? 🙂 Ne sanjaj, spusti se na realna tla in skrajšaj si muke.

En moj primer, kako mi je postalo veliiiiko lažje:
jaz sem čustveno izjemno občutljiva, hitro me kakšen človek, ki ne premisli, preden kaj zine, užali ali vsaj prizadene, razjezi. No, ker sta moja tast in tašča človeka, pri katerih je čustvena inteligenca in empatija popolnoma odsotna, se je to dogaja kar naprej. Nakar se jaz zavem, da sta taka do vseh, še hujša sta do lastne hčerke in sina, stare mame itd. Da bi bila do mene drugačna? Nemogoče. Ista sta do vseh, predvsem pa nimata do sebe niti kančka spoštovanja. Če ti en psihoterapevt pove, kaj se skriva za njunim egocentričnim obnašanjem, posesivnostjo, ponosom… ugotoviš, da sta v resnici dva revčka z izjemno nizko samopodobo, ki drugače ne znata, kot pa nekaj doseči na silo, s čustvenim izsiljevanjem, vsem se hočeta smiliti in branita se na vse možne načine, tudi tako, da sta ponosna, hinavska, maščevala, vzvišena… V resnici se nam lahko taki ljudje smilijo, ker enostavno ne znajo drugače, nihče jin ni naučil. Vedo, da nekaj delajo narobe, ker ljudi odbijajo od sebe, ne vedo točno kaj, marsičesa si nočejo priznati in tako tavajo v temi, se branijo na vse sorte načinov…

Vso srečo vama želim pri rezanju popkovine, osamosvajanju, iskanju sebe in razumevanju drugih…

Zahvaljujem se vama za vse napisano.
Ker sm tudi sama zelo občutljiva in me prizadane vsaka stvar, imam občutek da sem jaz tista, ki je čudna.
Sedaj že zelo dobro poznam svojo taščo in vem da je razočarana nad svojim življenjem. Njen zakon je na robu in zato v svojem sinu išče nekaj kar bi mogla iskat v partnerju.
Imam pa še eno vprašanje ; ali naj se pač skregam ko bo prišlo do težav? Ker moj dragi sam ne doseže nič. Nihče ga ne jemlje resno, zato se stvari ponavljajo.
Glede določenih stvari ne mislim nikoli popustiti, ker imam za to kar močne razloge. Ampak me pa trenutno resnično boli želodec ko pomislim da morem na obisk k njegovim.

Tudi jaz sem včasih mislila, da sem čudna, ker sem se v njihovem domu znašla edina med drugačnimi. Ampak to je bilo samo med njimi, z vsemi ostalimi se počutim popolnoma ok. Šele ko sem dojela, da njihov odnos ni nič osebnega, mi je bilo lažje. Spet bode v oči tvoj zadnji stavek, ko pišeš, da moraš k njim na obisk. Saj vem, da ni tako enostavno, kot bom napisala, ampak dejansko, v resnici… ti nič ni treba, še najmanj pa to, da hodiš k njim na obiske. Jaz sem zelo hitro zreducirala obiske na 1-2 krat mesečno, zdaj po novem letu pa čisto.
Veš, jaz ti resno govorim, da naredi red zdaj, ko je še bistveno lažje, ker še ni otroka vmes. Ko te bo bolel želodec in boš istočasno morala poskrbeti za popolnoma nebogljeno malo bitje, bo desetkrat težje vse skupaj. Pri meni je bilo obratno, najprej sem rodila, šele nato je bila na vrsti poroka. Če bi imela priliko za “mehko vajo” že prej, bi morda marsikaj rešila pred porodom, ne pa da me je po tem dogodku skoraj da kap, ko so planili na otroka kot lačni volkovi. Pa tako prijazni in razgledani ljudje so se mi zdeli. No, saj so bili, dokler se niso znašli v situaciji, ki ji niso bili kos, ker je zahtevala od človeka precej sočutja, čustvene inteligence, empatije, uvidevnosti… česar oni pač žal nimajo v sebi in nikoli ne bodo imeli. Ko sva se potem odločila za poroko, sva že v naprej vedela, da jih ne bova vključila v planiranje, niti ene stvari jih nisva vprašala, sploh nismo debatirali. Dobili so vabilo in ker sva samoumevno dala vedeti, da je to samo najin dogodek, niti niso nič kaj pričakovali. Tako da pravzaprav okoli poroke ni bilo neke slabe volje. Če bi jim razlagala in jim dala vedeti, da lahko pametujejo, bi bila pa cela štala. Napenjali bi se in pričakovali, da bova upoštevala njihove želje, ko jih ne bi, pa bi bili užaljeni do amena. Je to treba? Ne, zato sva preprečila, preden se je zgodilo.
Veš, to so taki nezreli ljudje, kot otroci…ko postaviš jasne meje, je v bistvu vse ok. Tudi otrok ti bo hvaležen, ko mu boš postavila meje. Tvoja odločnost lahko premika gore, samo dovoliti in upati si moraš!

Če že greš tja na obisk, enostavno ne debatiraj z njimi o poroki. Pika.

Aja, pa še to, da ti odgovorim na tvoje vprašanje, ali naj se ti skregaš z njimi (tudi sama sem dolgo razmišljala, da je to edina pot – kakšna zmota):
NE, to ni tvoja naloga, niti ne bi s tem nič dosegla. Držita se pravila, da vsak rešuje s svojimi starši. Če dragi nima “jajc”, da jim pove, da bo tako, kot bosta vidva naredila in nič drugače, potem pač žal… jaz bi na tvojem mestu razmislila, dokler še ni otrok vmes. Če se glede poroke ne zna postaviti zase, se bo še manj postavil za vas, ko bodo otroci. Takrat ga bo šele mamica obupana ovijala s solzami okrog prsta, kako je žalostna, ker ne vidi vnuka dovolj pogosto (najraje kar vsak dan) ipd. Ko ga bo videla, mu bo na skrivaj dajala sladkarije, da se mu bo prikupila in podobne fore. Takrat te bo šele bolel želodec, kaj bolel, obračal se ti bo!
Vse to sledi po logičnem zaporedju, ker takih situacij je nešteto. To je nek tipičen vzorec posesivne tašče, ki v svojem sinu išče partnerja, kot si sama ugotovila. Kot zaverovana kristjanka se seveda ne bo ločila, raje trpi in išče tolažbo drugje, se gre incest in podobne nezdrave stvari, samo da na zunaj ostane družina skupaj. Saj vseeno, če je jabolko na sredini čisto gnilo, samo da se na zunaj sveti. Nastradajo pa vedno otroci, čeprav že odrasli. Odrasli pogosto zelo zmotno verjamejo, da otroku delajo korist, ko na silo ostajajo skupaj. Iz teh njihovih napak se lahko mi, nova generacija, zares ogromno naučimo – vse, česar NE smemo ponavljati, niti pomotoma.

Srečno! 😉

Antijagoda,

preberi si tole temo: http://med.over.net/forum5/read.php?140,10050350,10154391#msg-10154391

Tu imaš žensko, ki se je znašla v podobni situaciji, vendar že taki, kot ti jo “napoveduje” Dalia: z otrokom!

V tisti temi boš našla tudi odgovor na svoje vprašanje, ali naj se z njimi skregaš. (Namig: asertivna komunikacija.)

Če dodam še par besed na to temo, ker praviš, da tvoj “ne more nič, ker ga ne jemljejo resno, in se stvari ponavljajo”.

1. Vidva nista več otroka (v smislu nezrelosti, nesamostojnosti, nujne odvisnosti od staršev). Napaka je že to, da otrok ne jemljemo (dovolj) resno. Človek, ki pa drugega ODRASLEGA človeka ne jemlje resno, je človek, ki bi moral po “naravni selekciji” ali po “zdravi pameti” ali kakor že hočeš – od tega človeka “odpasti” (z drugimi besedami: ta ga bo moral odrezati).

2. Zakaj bi sploh vidva “morala kaj”? Zakaj bi morala razložiti, “upravičiti” željo, da se ne poročita cerkveno (in vse ostalo, kar je tu zraven v paketu in česar ti zdaj še ne vidiš, nekaj pa ti je naslikala že Dalia)? Svoje želje moraš, recimo, upravičiti pred šefom. Ali občasno (odvisno tudi od želje same) pred starši, dokler si še nesamostojen, mladoleten otrok. Ti nisi v nobeni od teh situacij.

(Moja prijateljica je vedela, kaj bi od nje zahtevala tašča – cerkveno poroko, jasno. Pa sta s fantom lepega dne skočila v Bernardin z dvema kolegoma in se tam v ljubem miru poročila. In nihče ni omedlel. In njen odnos s taščo ni prav nič boljši – pa tudi prav nič slabši!! – kot prej.)

3. Stvari se ponavljajo zato, ker se vidva nočeta naučiti lekcije, ki vama jo nudi življenje. S tem je pač podobno kot v šoli oz. ko se učiš za šolo: poštevanko boš moral drgniti tako dolgo, da jo boš dobro znal. Prej ne boš mogel “naprej”.
In kako v tem primeru vidva lahko gresta naprej? No, tu je pa malo drugače kot v šoli :), saj ne bi prav nič pomagalo, da bi “učiteljici” (tašči itd.) drdrala “poštevanko” (zakaj nočeta cerkvene poroke). Učiteljica je v tem primeru namreč gluha.
In lahko drdrata, da vama zmanjka sape in sline in besed in živcev in energije – pa se njej sluh ne bo povrnil.
Kaj torej storiti?
Nič.
Osredotočita se na vaju. Vsak nase – in nato na vajin odnos in na medsebojno razumevanje, zaupanje in spoštovanje. Brez tega, ponavljam, ljubezni ni. Je le iluzija.

Čas je, da si začneta zastavljati pomembna, in ne nepomembnih (in neodgovorljivih) vprašanj.
Recimo:
ZAKAJ se želiva poročiti?
Odgovor, ki ga kaže zdajšnja situacija: da razveseliva (njegove) starše.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je ta odgovor zgrešen na vse ravneh – kot razlog za poroko in kot princip delovanja; na svetu smo zato, da poskrbimo zase, ne pa za svoje starše; da negujemo svojo srečo, ne pa hodimo po sebi zato, da bi osrečili druge (kar itak niti ne deluje, samo sebe pri tem ranimo).
S KOM ŽELIVA deliti ta posebni (poročni) dan?
Stavim, da je pošten seznam v tem odgovoru neprimerljivo krajši od tistega, ki ga sestavljata, ko razmišljata, koga MORATA povabiti (ker se spodobi, ker bo kdo jezen, bla bla bla …).
Midva sva imela na poroki 24 gostov (otroci so že všteti). Bila je lepa, mirna (čeprav seveda s plesom), nenapeta, nič kaj živčna poroka, imela sva čas, da sva z vsemi gosti malo poklepetala, z vsemi zaplesala, in na skupni fotki se dejansko vidijo naši obrazi, ne pa le nešteto pikic.
Bil je lep, miren dan, v katerem se je zgodilo vse, kar sva si želela, namreč: poročila sva se! (In to samo civilno, mimogrede. 🙂
In to sva delila s tistimi, s katerimi sva to ŽELELA deliti. Zato sva bila tudi povsem sproščena. Pred nikomer se ni bilo treba pretvarjati, hinavčiti, vljudno klepetati … Z vsemi sva se dovolj dobro poznala in so nama dovolj blizu v vsakdanjem življenju, da smo se vsi resnično lepo imeli in se lahko posvetili drug drugemu.
Moja tašča in svakinja sta se precej potrudili, da bi nama zagrenili ta dan. A imela sva dovolj “good gaysov” okoli sebe, da jima ni uspelo. Le kako bi jima lahko, ko pa sem imela ob sebi štiri ljudi, ki mi jih ni dodelila sorodstvena vez, ampak smo se iskreno našli v prijateljstvu? (Mimogrede – od sorodstva pa le starše, teto in dve sestrični.)

Mene je že tedaj, in še vedno me osuplja, kako ljudje, ko se poročajo, čutijo željo, da bi zadovoljili vse druge, le sebe ne. Potem pa imajo sto, dvesto povabljenih, nenormalne stroške, hudičevo zahtevno organizacijo, vse je napeto, pred toliko ljudmi morajo igrati oz. biti z vsemi prijazni (kar je tudi svojevrsten napor), toliko takih in takih oči jih gleda in ocenjuje (in zagotovo ne vsi naklonjeno, bodimo pošteni) – zakaj? Čemu? Z besedami Chandlerja iz Prijateljev: kot bi nekdo udejanjil mojo najhujšo moro – in mi še debelo zaračunal zanjo!

No, malo sem se oddaljila od bistva, vendar mislim, da malce drugačne perspektive ne škodi.

Kot ti je Dalia zapisala: postaviti morata meje. Jasno, vljudno (asertivno!) in dosledno.
Da vaju oz. tvojega dragega ne jemljejo resno? Ha, pa spremenita to igro v igro za vso družino, tudi za vaju! In tudi vidva njih ne jemljita resno. Načeloma dobro učinkuje, če jim vrneš z njihovimi besedami in se delaš neumnega (ne bom rekla, pri kom to dobro učinkuje :)).
Npr. tašča idr. rečejo: “Haha, seveda se bosta cerkveno poročila, ne norita!”
Vidva pa: “Haha, seveda se ne bova, ne norite!”

Izpiši si na listič vse tisto, kar sva ti z Dalio opredelili kot lekcije, ki se jih moraš naučiti (ti pa jih za zdaj vidiš kot (nerešljive) probleme). Vsak dan si preberi teh nekaj točk. In bo delovalo. Tudi pri tvojem fantu, če ni mamin sinček in če te ima zares rad.

Vse dobro,
I.

Nisi čudna, edina tukaj normalno razmišljaš, pusti te lari fari verske zadeve in se odloči SAMA. Tudi tvoj partner s katerim se želiš poročiti se mora odločiti SAM. Tukaj nimajo kaj iskati starši, stari starši in sorodniki. Ti pač nisi verna, ne hodiš v cerkev in če kdor ni pripravljen tega sprejeti te ni vreden.