Tako srecna sem bila … v sanjah. Janez je bil tam, objel me je, in vse je bilo tako lepo … Ko bi le lahko ves cas sanjala o njem …

Samo čas ti bo zacelil rane, ne bo pa izbrisal spominov. Čim prej se sprijazni z dejstvi in prični živeti-dalje!!!
POTRUDI SE in ne kaži okolici da si žalostna BODI PONOSNA NASE le tako boš vse to zmogla.

Zakaj ze?

Tudi jaz sem dva dni nazaj prvič sanjala mojo mami. Tako lepe sanje so bile, da je ona duh in da sem šla jaz s telesom vanjo in nato rekla nekomu, no vidiš tako pa se midve z mami sedaj objemava. Bilo je še veliko več toda to je bil najlepši del sanj, v njej pa je bilo tako toplo, dobro a čudno, da prav dolgo nisem zdržala. A bila sem vesela, ker je bilo, kot da je v sanjah prišla k meni in vmes mi je tudi povedala, da je dobro.
Lepe sanje in kruta resničnost, ki ne ustavi solza in ne pusti srca brez bolečine.
Pogrešam jo, zelo jo pogrešam.

Mami rada te imam.

Moje mnenje je, da “polno živeti” dalje ne moreš kar tako, na silo. Ne vem, mogoče pride s časom.
To pa tudi ni prav, da okolici ne bi smeli kazati, da smo žalostni. Okolica že tako ni naklonjena tistim, ki žalujejo. Tisti, ki se prvič sreča s takimi občutji, potem lahko misli, da edini tako čuti. Samo zamislite si, da ne bi bilo teh forumov. Meni je zaradi forumov nekoliko lažje. Tukaj sem spoznala tudi Bučko, ki mi dosti pomaga in vidim, da so moja občutja “normalna”. Nekateri pa bi radi, da kar bodi dalje to, kar si bil. Pa nikoli ne moreš več biti takšen, kot si bil.

Pozdravljene!

Petra, ja, ne moreš biti več tak kot prej, če je le bila v srčku ljubezen do izgubljene osebe. Nekateri se pač vedejo tako, niso še doživeli izgube drage osebe, ko bodo doživeli tudi to, bo tudi njihov odnos do tega drugačen.

Petra in Bučka spoznajta se, to bo olajšalo vajino bolečino.

Knjigo, V OBJEMU SVETLOBE, pa le prečitajta, če jo še nista. Jaz sem jo dobila v knjižnici.

Lepo Vaju pozdravljam, enako vse tukaj.

LP

PRABABI

Petra hvala in verjemi tudi ti meni veliko in še več pomagaš.

Hvala, Petra.

Petra hvala za napisano.

Po izgubi moža pred 8 meseci še prevečkrat kažem “normalen” obraz. Prav pretreslo me je ko sem prebrala, da naj mi, ki smo dejansko izgubili vse, ne bi smeli temu svetu kazati žalosti. Ali je torej res tu prostor le za vesele?

Mene še vedno vse boli, morda bo kdaj boljše. Morda se mi rana sedaj po osmih mesecih ne veča več, ampak se je ustalila in mi je zato nekoliko lažje kot pred pol leta.

Zakaj pa ni primerno, da kažemo ŽALOST, če smo to mi?

Pošiljam vam topel objem.

Ana

Seveda je primerno sicer pa kako naj drugače, če je le ŽALOST ostala.

A