sanjarjenje
Pozdravljeni!
Začetek avgusta sem na nekem izletu spoznala moškega, ki mi je bil zelo všeč. Zadnji dan sva bila tudi skupaj kot par. Od takrat nimam več toliko stikov z njim, saj živi daleč, najbrž me je tudi kljub izjemno lepim skupnim trenutkom kar hitro pozabil. Vendar pa sama tega moškega še vedno nisem pozabila, kar naprej mi misli uidujejo k njemu in k tistim občutkom, ki sem jih doživljala ob njemu.
Moje vprašanje se glasi: Ali je kaj narobe, če še vedno takole sanjarim o moškem, ki mi je pač všeč in si ga želim ponovno videti?
Enkrat sem terapevtki rekla, da fante sem največkrat sanjarila ali pa prebolevala. Le z enim sem se spustila v resno zvezo, ki je po dobrem letu žal minila (na mojo pobudo). Dala mi je občutek, kakor da ji je vse to pri meni že jasno, kakor da vse razume…pa nisem uspela pogruntati kaj je tukaj tako logičnega, da ona že vse razume…
Ali lahko sanjarjenje o nekom, ki ti je všeč pomeni še kaj, razen tega, da je lepo?
Najlepša hvala za odgovor!
Dina
Dina
Sanjarjenje je res lahko lepo, vendar ste takrat nekje drugje. Niste v realnem življenju, niste v nobenem odnosu, ampak o odnosih samo sanjate. Lahko vam je lepo in to je vse. Ostajate na istem. Vmes je lahko čisto blizu vas moški, s katerim ne bi doživeli tistega, o čemer sanjate, bi pa vsaj kaj doživeli. S sanjarjenjem ni nič narobe, dokler ga ni preveč in ne postane beg. Sanjariti o moškem, ki je daleč stran in nedosegljiv za resno zvezo, je predvsem varno. Nič neprijetnega se vam ne more zgoditi. Kako pa je, ko nehate sanjariti? Kakšno je vaše življenje, kaj mu daje vsebino? Kako se počutite in znajdete v realnem življenju? To se mi zdijo bolj prava vprašanja. Odgovori nanja pokažejo, kje ste in ali je sanjarjenje že postalo vaš problem. Preusmerite torej svoj pogled v tisti del življenja, ki nima veze s sanjarjenjem. Poskušajte zdržati s tem, kar se v vas prebuja, ko ste budni. Če ne uspete zdržati in zbežite v sanjarjenje, potem je to že postalo vaš problem. In zato ni več lepo, ampak vas poleg slabega drži stran tudi od vsega resnično lepega. V tem se sanjarjenje ne loči kaj dosti od drugih načinov bežanja (alkohol, mamila, afere, delo). Vzrok je podoben, samo pojavna oblika je druga.
Napisali niste prav veliko, lahko pa vseeno ugibam, da imate težave v odnosih z moškim. Izgleda kot da se jim izogibate, da se jih bojite. Če je tako, potem vam sanjarjenje ne bo nič pomagalo. Precej boljša pot bi bila soočenje s temi strahovi in blokadami. Najlažji in najbolj normalni način je, da v svoje življenje spustite moškega iz mesa in krvi. Začnite živeti resnični odnos ter v njem tudi vztrajati. Ne bo tako lepo kot v sanjah, še manj enostavno – ampak vsaj nekaj bo. Če boste vztrajali, morda nekoč zaživite vsaj nekaj svojih sanj, namesto da življenje presanjate. Želim vam, da vam to uspe čim prej.
Lep pozdrav
Pozdravljeni
Tudi jaz sem v življenju veliko bežala s sanjarjenjem. Velikokrat sem tudi sanjarila o “princu na belem konju” oz. “moškem, ki me bo rešil, ljubil in z menjo živel srečno v harmoniji in simbiozi do konca….”
Sicer sem tudi na splošno v glavnem preko fantazij “reševala” svoje “življenske probleme”.
Potem sem spoznala svojega moža in se mi je takrat in še par let zdelo, da sem “doživela svoje sanje” in sem “konkretno” manj sanjarila.
Leta so tekla in vedno pogostje je vedno bolj jasno postajalo, da zelo racionaliziram najin precej patološki odnos in se spet vedno bolj zatekam v sanjarjenje/fantaziranje.
Trenutno sem v zelo, morda najtežjem življenskem obdobju, ko bi lahko naredila določene stvari konkretno in sama (brez pomoči “brc v rit” od drugih, ki so potem grdi, hudobni in zli, oz. krivi).
Seveda si ne upam (upam, da samo zaenkrat) in me je na smrt strah in sem totalno razdvojena, raztrojena… in pa seveda totalno sem tudi v svojem fantazijskem svetu – odklop.
Hodim tudi k družinski terapevtki – jasno mi je, da bom morala še zelo veliko naredili.
Zanima pa me kaj tele moje sanje, ki včasih delujejo kot možna realnost, spet drugič si mislim “punca preveč gledaš španske nadaljevanke” (čeprav jih ne), zato ker samo (kot ste navedli zgoraj) -“vsaj kaj doživeti” to sem že in je glih ene tok bedno kot sanjarjenje…
Bolj me pa zanima kako sploh ločiti med temi pobegi in realnimi pričakovanji in da je to realno pričakovanuje tudi VREDNO…
Še to me zanima, ko se zakon “rešuje” (čeprav trenutno ne vidim nebene prespektive – predvsem v čustvenem smislu (ni več nobenih čustev)), trenutno tako je in če partner ni niti približno pripravljen videti problemov, ki so več kot očitni (alkohol) in jih ne prizna obemenem pa dela “vse dobro zame”…s tem mi sproža neznosno slabo vest in sploh velikokrart ne vem (in tudi trenutno ne) ali sem kriva, ker tako čutim ali imam pravico ali sem samo nehvaležna v življenju in bom že dobila zadostno “klofuto”, da me bo streznilo (čeprav sem jih že kar veliko)…ali me partner (po moje predvsem podzavestno) drži v šahu…
Hvala, če mi boste kaj odgovorili in LD
Pozdravljena “podobno”
Ker hodite k družinski terapevtki ne bi prav veliko odgovarjal. Predlagam, da se o tem pogovorita kar z njo. Bolj kot sami odgovori, so verjetno pomembna vaša vprašanja. Zakaj vas ravno to zanima? Izpostavil bom samo to, da dokler bo v vajini zvezi alkohol, nimata resnih možnosti, da bo kaj bolje. Mož naj neha “delati dobro za vas”, ampak naj raje naredi tisto, kar je dobro zanj. Kar počne, mi diši na manipulacijo. Ali je zavestna ali ne, ni pomembno. S slabo vestjo vas ne drži v šahu, vas pa drži v odnosu. V šahu pa držite sami sebe. Na kakšen način pa upam, da bosta čim prej ugotovili s terapevtko.
Lep pozdrav
Ne vem, če sem ravno pravi za tole vprašanje. Zame je razmišljanje o tem, kar je konkretno, tukaj in zdaj, za kar imamo neko osnovo in podatke. Z razmišljanjem se od tam, kjer smo, skušamo na nek konstruktiven način premakniti v željeno smer, priti do nečesa novega. Razmišljanje ima nek namen in cilj. Ko sanjarimo, nas odnese, nismo tukaj, pravzaprav nismo nikjer. Uživamo v samem sanjarjenju, namen, cilj, podatki, koristnost,… nam niso pomembni. Oboje je v redu, oboje potrebujemo. Problem nastane, ko sanjarimo toliko, da izgubimo stik z realnostjo. Ko sanjarjenje postane beg pred resničnimi problemi. Z razmišljanjem lahko najdemo rešitev, s sanjarjenjem pa praviloma problem samo odlagamo.
Lep pozdrav