Ne vem več kaj se dogaja z mano.
Pred letom sem spoznala čudovitega fanta, s katerim se zadnje dni precej malo vidiva, ker bi rad opravil delo še pred dopustom, da bova lahko brez skrbi šla na morje. Pride dan, ko jaz tega ne razumem. Kot, da bi imela dve osebnosti. Ena mi govori, da je to del življenja, da pač pride obdobje, ko imamo manj časa eden za drugega. Druga plat mene pa mi ne da razumeti ničesar več, češ, da sigurno ne dela toliko, da v tem času počne kaj drugega ali pa, da sem mu ovira na poti, da sem mu v breme ali da sem mu enostavno odveč. Takrat ležim na postelji cel popoldan, jočem in se utapljam v mislih, da na tem svetu ne naredim nič dobrega in da sem vsem odveč, še posebej mojemu dragemu.
Kar se tiče šole, mi gre vse po maslu, manjka mi še samo diploma, katero že pišem. Včasih sem se veselila, da bom v življenju nekaj dosegla in da sem spoznala moškega svojega življenja, zdaj pa ne vidim več smisla v ničemer. Sovražim to prepričanje, da sem drugim v napoto. Zaradi tega sem že pustila fanta, a ni hotel, da grem. Zaenkrat še ne živiva skupaj in včasih ga zelo pogrešam, tako zelo, da mi sploh več ni za živeti. Kot, da nisem več sposobna živeti za svoje cilje.
Kako naj se spremenim? S takšnim obnašanjem me res ne bo nihče hotel, pa naj bo še tako razumljiv.

Prosim za odgovor!

Draga “ena1983”.

Mislim, da moraš dobro premisliti o tem, zakaj v resnici jočeš, zakaj si žalostna, kaj je v resnici tisto, kar te “vrže s tira”.
Poleg tega pa bi ti predlagala, da vzameš list pairja in naj napišeš svoje dobre lastnosti. Ne čečkaj po listu ampak lepo in spoštljivo piši o sebi. Kadar boš imela o sebi slabo mnenje, ga ponovno vzami v roke.
Znebiti se moraš prepričanja, da si nekomu v napoto. Si očitno uspešna v tem, kar delaš (diploma) in naj ti to da moči za nove podvige.
Uživaj v odnosu, ki ga imaš s fantom in svojih dosežkih.

Držim pesti.

Z lepimi pozdravi,
Mihaela.