samozadovoljevanje 7 letnice
Pozdravljeni
sem zaskrbljena mamica 7 letne hčerke. Hči se je pričela zadnji dan prvega razreda samozadovoljevat ( letos junija ), z zadevo je nadaljevala med poletjem in kljub temu, da obiskujemo psihoterapevta in pedopsihiatra, ki nas usmerja kako ravnati, se zadeva, sedaj v drugem razredu nadaljuje.
Problem je, ker to počne med poukom.
Lepo prosimo, če je imel kdo še kakšno izkušnjo glede tega, da kaj pripiše. Kako ste se vi spopadali s tem. in se zadeva umiri?
Hči pravi, da ve da je to grdo počet pred drugimi a da si ne more pomagat. Učiteljica ji ni všeč, se jo boji in tudi v šolo najraje ne bi šla.
Naloge so zaenkrat vse narejene in ponavadi, ko pride iz šole je nasmejana in vesela. Proti večeru ali pa zgodaj zjutraj se pa zelo rada izpove in takrat so solze glede šole, učiteljev..itd….
HVala za nasvete.
Zdravo
K pedopsihitaru smo odšli, ker se zadeve z samozadovoljevanje v šoli niso umirile. Ta pa na hčerki ne vidi posebnosti in pravi da gre za razvado ( podobno kot grizenje nohtov – to je počela pred tem) in da bo minilo,s tem ko bomo preusmerjali pozornost. Pri hčerki vidi še krnološko nezrelost ( rojena je bila predčasno) in to naj bi se poznalo v tej njeni nezrelosti in čustveni ranjlivosti.
Samozadovoljevanje je del spolnega odraščanja, nikakor pa to ni vzrok za to, da otroka peljete k kakršnemukoli psihiatru ali terapevtu. S tem ji dajete vedeti, da je s spolnostjo nekaj narobe, kar se lahko zelo izraža kasneje, ko bodo odrasli.
Če vam noben strokovnjak tega ni povedal, bom pa jaz: otroci na samozadovoljevanje ne gledajo kot na spolnost, ampak na nekaj, kar jim paše. Kot praskanje na piku komarja, na hrustanje bombonov, na guganje. Šele kasneje, ko postajajo najstniki, to povežejo s spolnostjo, torej s seksom.
Najboljše, kar bi naredili, bi bilo, da bi ji v tistem trenutku, ko bi to počela, preusmerili pozornost (vi ali učiteljica ali kdorkoli drug). To se dela na mehki način, nikakor pa ne v stilu, na se neha drgnit, ali da je to moteče. Nekateri celo butajo ven izjave, da se jim bo roka posušila ali ne bodo mogli več lulat …
Dam primer:
fantek se je v razredu rad tipal po mednožju tako, da se je na stolu naslonil nazaj, dal roke v žep in šaral po mednožju. Če bi ga učiteljica opozarjala, da se to ne dela, da se tam ne sme prijemati, bi dobil občutek, da je z njim nekaj hudo narobe in da je to grdo. Poleg tega bi bil osramočen pred ostalimi. Učiteljica pa je reagirala tako, da ga je prosila, naj sede ravno – tako ni mogel dati rok v žep in posledično tudi vse ostalo. Po nekaj mesecih je fantek s tem prenehal.
Še en primer:
punčka v 3. razredu se je “samozadovoljevala” tako, da je dvignila eno nogo in se drgnila po robu mize. Učiteljica je reagirala tako, da jo je opozarjala, da ji na takšen način lahko spodrsne (ker pač stoji na eni nogi), pade in se huje poškoduje. Punčka je s takim vedenjem sčasoma nehala.
To, da ste jo “zvlekli” k terapevtom, je samo poudarjanje te “napake”. Tudi, da se “odkrito” pogovarjate o tej razvadi, je narobe. To je samo del spolnega razvoja, ki se začne že pri dojenčkih – vsi vemo, da se fantki radi vlačijo spodaj, deklice pa se dotikajo. S tem ni nič narobe, zato najboljše kar naredite je, da preusmerite pozornost in ne obešate tega na velik zvon.
Kar se tiče teh terapevtov – ali so plačljivi ali preko napotnice? Za plačljive je razumljivo, da si pač delajo delo, za one preko napotnice pa mi res ni jasno …
Zdravo
deklice nismo takoj peljali k psihologu. Ko se je zadeva pojavila, smo sami kontaktirali pomoč in zadevo preusmerjali, kot zgoraj opisano. Res je, sprva smo morda bolj grobo odreagirali, ker pač nismo vedeli kaj je sedaj to, zakaj se dogaja in kako se z zadevo spoprijet. ampak kasneje smo upoštevali nasvete, ki so popolnoma enaki, kot tudi sama svetujete.
Pozvani smo bili na pogovor k učiteljici, ker hči to počne redno in pri tem seveda ne sledi pouku. zato smo hči odpeljali k pedospihiatru, ki se je tudi povezal z šolo in učitelje usmeril, kako pravilno ravnati/preusmerjati. Naj povem, da je doma drugače – tega ne počne, ker jo veliko preusmerjamo oziroma zaposlimo.
Žal so že sošolci opazili to ‘drgnjenje’ in že kažejo s prstom na njo.
Naj povem da o zadevi ne govorimo kot nekaj grdega, ampak povemo ji, da je ok,če ji to paše, vendar se tega pač ne sme početi v javosti.
Pedopsiholog je preko napotnice in do sedaj smo bili enkrat. Pogovor je bil zelo sproščen, hči je sedela poleg in narisala čudovito risbo.
Težko se je s tem spopadat, ker osebno ne poznam nobenega, ki bi se z zadevo že srečal in bi zadeva minila. Tako, da ko se zadeve v šoli niso umirile smo poiskali strokovno pomoč.
Iz vašega pisanja bi sklepala, da je tukaj največ “kriva” učiteljica, saj se ni znala spoprijeti s tem (sama sem tudi učiteljica, zato to ni neko napadanje iz grma).
V šoli bi se zadeve torej umirile, če bi učiteljica znala pravilno reagirati takoj, ko je to opazila. Pa na žalost ni …
Zdaj pa so zadeve že tako ekskalirale, da se to res obeša na velik zvon (predvsem preko obiskov terapevtov), poleg tega so opazili tudi sošolci.
